Domov

Kodeks rodoslovca

Ni skorajda obrti, dejavnosti, javne ali skrivne druščine, ki bi ne imela bolj ali manj natančnih in obvezujočih pravil obnašanja in delovanja.

Veljajo tudi za rodoslovca kakšna pravila?

Odgovor na to vprašanje bi lahko bil vse od odločnega ne do ravno tako odločnega da.

V prvo skrajnost lahko uvrstimo večino ljubiteljskih rodovnikarjev. Zakaj bi nekdo, ki se je odločil dokumentirati svoje prednike in sorodnike, moral slediti kakršnim koli pravilom? Kdo jih je postavil? V katerem uradnem listu so objavljena? Kakšne so posledice kršenja? Na taka in podobna vprašanja pri početju, ki mu rečemo rodovnikarstvo ali rodoslovje, ni lahko najti odgovorov.

Rekel bi, da jih tudi ni potrebno iskati. Najbrž se ne motim, da tudi ni zakonov, ki bi urejali početje rodovnikarjev. Torej je nam samim prepuščena odločitev o načinu našega dela.

Ob tem spoznanju bi nam lahko odleglo. Nihče in nič nam ne more braniti zapisovati imen, priimkov, datumov in krajev rojstva, poroke in smrti, sorodstvenih razmerij, življenjskih zgodb, pisem, spominov, fotografij in vsega drugega, kar se pojavlja pri izdelovanju rodovnika in družinskih kronik. Dovolj zahtevno in zamudno ter včasih tudi drago je to početje, pa bi se morali za povrh spraševati še o nekih zapisanih ali nezapisanih pravilih?

Sestavljanje rodovnika je zbiranje, urejanje, zapisovanje, prikazovanje in posredovanje podatkov o osebah. Gre za podatke, ki so jim v različnih časih in družbah posvečali in jim še posvečajo različno pozornost. V Slovenskem rodoslovnem društvu smo vidiku varovanja osebnih podatkov že posvečali pozornost, vprašanje smo obravnavali na srečanjih in v časopisu Drevesa objavljali temu vprašanju namenjene razlage.

Kljub temu se vedno znova pojavljajo posamezniki, ki jih bega vprašanje varovanja osebnih podatkov pri rodoslovnih raziskavah. Takim ne zadostuje spoznavanje in razlaga zakona. Nič čudnega, saj celo poznavalci zakon pogosto različno razlagajo. Močan vpliv na previden odnos do osebnih podatkov ima gotovo dejstvo, da smo priče zelo dosledni in omejeni rabi osebnih podatkov, kadar jih želimo pridobiti pri uradih.

Rodoslovci po vsem svetu se obnašamo enako. Osebne podatke zbiramo in jih posredujemo drugim. Rodoslovci, ki rezultate svojega dela skrivajo, so prava redkost. Praviloma je obratno: večina si prizadeva, da jih predstavlja drugim in jih izmenjuje. To je najboljši način za rast rodovnika v kakovostnem in količinskem smislu.

Največ rodovnikarjev poskrbi za evidenco prednikov in sorodnikov za nekaj generacij in pri tem zbere podatke za nekaj deset do nekaj sto oseb. Vse več pa je tistih, ki se pri tem ne ustavijo. Taki skoraj brez izjeme uporabljajo računalnik in zberejo podatke za nekaj tisoč sorodstveno povezanih oseb.

V nekaterih zahodnih družbah, zlasti v ZDA, obstojajo telesa, ki kandidatom po določenem postopku podelijo različne kvalifikacije. Po opravljenem postopku pridobijo formalno kvalifikacijo profesionalnega rodoslovca. Obstoja tudi Združenje profesionalnih rodoslovcev (Association of Professional Genealogists), v katerega se lahko brez kakega preverjanja znanja in dokazovanja izkušenj včlani kdorkoli. Eni in drugi so oblikovali temeljna pravila, ki naj bi jih kandidati poznali in izpolnjevali. Ta pravila so objavljena na spletu, npr.: http://apgen.org/ethics/index.html . Vsi pa imajo v preambuli načelo etičnosti in od kandidatov pričakujejo predvsem prizadevanje za verodostojnost zbranih podatkov.

Etičnosti najbrž ni treba posebej razlagati. Na preprost način jo lahko zgostimo v načelo: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi!

Precej težje je vprašanje verodostojnosti podatkov. Zakonsko veljavo imajo samo uradni matični podatki in se jih zato samodejno jemlje za (najbolj) zanesljive. Izkušnje sicer dokazujejo, da tudi uradni podatki niso vselej zanesljivi. Možne so napake zapisovalca, bolj pogoste pa so napake pri navedbi staršev, zlasti očeta. Stroka ugotavlja, da je ta 'napaka' veliko bolj pogosta, kot si mislimo. Po laični oceni naj bi se biološki in zakoniti oče razlikovala v dveh do treh odstotkih. Stroka nas prepričuje, da je ta delež skoraj desetkrat večji. Če smemo verjeti stroki, bi se morali odreči rodoslovnim raziskavam po matičnih knjigah, saj mora že po nekaj generacijah po matematičnih, statističnih in drugih zakonitostih nujno nastopiti 'napaka'.

Poleg uradnega zapisovalca se toliko bolj lahko zmotijo prepisovalci. Teh je lahko celo več v verigi, kadar podatke prevzemamo od neuradne osebe. Samo izjemoma bi lahko bil ustni podatek bolj zanesljiv od uradnega. To bi bilo v primeru, ko informator ve za napako v uradnem viru in zna posredovati pravilen podatek.

Pri rodoslovnem delu podatke pridobivamo postopoma. Pri tem pogosto razpolagamo z nepopolnimi podatki. Nič ni narobe, če neko družino nastavimo z nepopolnimi podatki. Bolje je nakazati okvirno (domnevno, približno) družinsko zgradbo, kot povsem opustiti vnos nepopolnih podatkov.

Resen in odgovoren rodovnikar si bo sicer prizadeval za popolne in verodostojne podatke, mora pa se sprijazniti z dejstvom, da je vsaj določen odstotek podatkov napačen. Najbolj boleče pri tem je to, da največkrat ne vemo, kateri podatek je napačen.

Vse to pripovedujem zato, da objavim neprijetno dejstvo: uradni podatki so (kljub zakonski veljavnosti) nezanesljivi, rodoslovne zbirke še tako vestnih rodoslovcev pa so nezanesljive še bolj in seveda nimajo zakonske veljavnosti. Prav vsi rodovniki imajo torej samo orientacijsko vrednost, ki je niti z uradnimi zapisi ni mogoče dokazati.

Soočenje s tem dejstvom rodovnikarjem zagotovo ni prijetno, saj v veliki meri razvrednoti njihovo raziskovalno delo. Vse več upanja v možnost potrjevanja pravilnosti rodovnikov vnaša hitro razvijajoča se uporaba genetskih primerjav. Prepričan sem, da se moramo zlasti rodoslovci pogumno pridružiti naporom pri izpopolnjevanju genetike kot znanosti in prakse in pri tem v čim večjem obsegu sodelovati.

Eno od priporočil, ki ne manjka v nobenem priročniku, je dokumentiranje virov. Prav nič ne ugovarjam, vendar bo večina izkušenih rodoslovcev soglašala, da je dosledno zapisovanje vira nepotrebno ali včasih tako zahtevno delo, da ga bo marsikdo opustil.

Najpogostejši viri so lastno védenje, izpovedi sorodnikov, že narejeni rodovniki (vse od klasičnih do objavljenih na spletu) in arhivski dokumenti, predvsem matične knjige. Od vseh naštetih imajo samo matične knjige zakonsko veljavo (ne glede na pravilnost). Zato se samo matične knjige uvrščajo med primarne vire, vsi drugi arhivski viri, vključno s tako priljubljenimi popisi župljanov (status animarum) so sekundarni.

Najprej je zapisovanje virov povsem odveč, kadar imamo opravka z rodovnikom ne preveč razvejanega sorodstva, kjer se večina med seboj celo pozna.

Vesten zapisovalec virov bo prej ali slej prišel do dileme, ko se ne bo mogel odločiti, katero od dveh ali več različnih navedb bo upošteval in kaj bo dokumentiral kot vir. Ker imajo samo zapisi v matičnih knjigah zakonsko veljavo, jim pripisujemo tudi največjo zanesljivost. Rodoslovec, ki si prizadeva za čim večjo zanesljivost, bo torej za vsak rodoslovni dogodek iskal potrditev v matični knjigi. Je v takem primeru res potrebno za vpis rojstva, poroke in smrti navajati, da je vpis posnet npr. po zapisu v knjigi rojstev za župnijo Dobrova pri Ljubljani in zraven morda zapisati še oznako knjige in celo stran ali zaporedno številko vpisa? Še zlasti, kadar imamo za isto osebo vpisane tudi podatke o krstu. Najdejo se celo raziskovalci, ki za vsak dogodek hranijo fotografski posnetek strani iz matične knjige. Taka skrbnost in take opombe se mi zdijo odvečne, da ne omenjam stroškov in (ne)obvladljivosti tako dokumentiranih virov. Večina meni znanih rodoslovcev vpisovanje matične knjige kot vira opušča, saj je izvor največkrat razviden iz kakovosti zapisa.

Evidentiranje virov je dolgoročno smiselno samo za tiste primere, kadar smo uporabili sekundarni arhivski vir. Zapisovanje izpovedi pričevalcev zna s časom ohraniti svojo povednost samo sestavljalcu rodovnika, ki je pričevalca poznal. Vsi drugi kasnejši uporabniki istega rodovnika si z virom, kot je npr. 'podatek posredovala teta Lojzka' ali 'izpoved Franca Lotriča iz Studena', ne bodo mogli pomagati. Take opombe za vire sicer dajejo vtis velike vestnosti raziskovalca, vsakemu pa prepuščam sodbo o razmerju med 'stroški in koristjo' takega početja, pa nočem nikogar odvračati od vestnega zapisovanja virov.

Posebna situacija nastopi ob izmenjavi podatkov med dvema rodoslovcema, katerih področja raziskovanja se prekrivata. Drug od drugega prepisujeta podatke. Bosta prepisovala tudi vire, ki so razumljivi samo avtorju? Kdor je kaj takega že poskusil, bo verjetno soglašal, da so skrbne evidence virov prej balast kot korist. Kaj pa, če smo podatke dobili še od tretjega avtorja in se njegovi razlikujejo? Situacijo lahko privedemo do absurda, ki niti ni tako redek. Isti dogodek je celo v matičnih knjigah včasih različno evidentiran, pa s tem ne mislim samo na silno pogosto pojavljanje različnih zapisov imen, priimkov, krajev, starosti ob poroki in smrti, ki se ne ujema npr. z datumom rojstva. Celo isti župnik je isto osebo v različnih zapisih vpisoval različno. Če za primer omenim, da se je rodila Agnes, umrla pa Neža, sem dal enega najbolj preprostih primerov različnega zapisovanja iste osebe, ki so prej pravilo kot izjema. Zato sem na strani tistih, ki zapisujejo današnjo prevladujočo obliko. Npr. Franc Bernik namesto Franziscus, Franz, Fran, Franjo, Frančišek …. in Bernigg, Berdnig, Wernigk, … Posebnosti, zlasti zanimivejše, si je vredno zapomniti v opombah.

Ob pogovoru o kodeksu se lahko na kratko ustavimo še pri lastnini. Podatki, ki jih vpisujemo, niso naši. Noben podatek ni naš! Res smo za raziskovanje lahko porabili izredno veliko časa in imeli nemajhne stroške. Lahko so nam nadvse dragoceni, vseeno niso naši. Lahko jih sicer nikomur ne damo, prodati jih pa tudi ne bomo mogli. Če jih posredujemo, so vsakomur poljubno razpoložljivi. Lahko sicer Pričakujemo recipročnost prejemnikov. Dajalec bi lahko sicer pogojeval izročanje svojih podatkov, vendar bo težko našel prejemnika, ki bo pripravljen robo sprejemati pod bolj ali manj zavezujočimi pogoji. Sam zase lahko rečem, da ne želim sprejeti nobenega podatka, ki bi ga ne smel pokazati komu drugemu.

Vprašanje avtorstva bi lahko nastopilo ob objavi. Takrat se spodobi navesti morebitnega drugega raziskovalca, od katerega smo morda dobili del podatkov, vendar največkrat ni mogoče natančno ugotoviti, kaj je kdo prispeval k skupnemu rezultatu. Tu spet ne želim navajati k popolnemu ignoriranju originalnega raziskovalca, opozarjam samo na dejstvo, da utegne ta skrb postati težko uresničljiva ali celo neuresničljiva.

Še bolj bi postalo avtorstvo občutljivo, kadar gre za naročene in plačane raziskave. Vendar tudi tu ne bi smelo priti do zapletov, če bi vsi najeti raziskovalci zaračunavali samo tisto, kar je bilo opravljeno zaradi naročila in ne tisto, kar bi se morda znašlo v lastnem ali v že raziskanih in objavljenih rodovnikih kolegov. Sam sem že delal raziskave po naročilu in za plačilo. Nekajkrat se je zgodilo, da sem z nekajurno raziskavo ugotovil zvezo z že evidentiranimi družinami. Namesto raziskanih nekaj deset oseb, je naročnik dobil za povrh še vse tisto sorodstvo, ki je že bilo evidentirano. Tega pa je bilo lahko celo nekaj tisoč oseb.

Etičnost profesionalnega dela vsebuje tudi napotitev naročnika na rodoslovca, za katerega vemo, da je iskano področje že raziskoval in ga mnogo bolje pozna.

Peter Hawlina

Poročilo nadzornega odbora SRD za...
Slovensko rodoslovno društvo Nadzorni odbor POROČILO nadzornega odbora za leto 2013 Nadzorni odbor društva, je dne 25. 02. 2014 pregledal finančno poslovanje SRD za poslovno leto 2013. Pregled je...
Obrazci
Sodobni rodoslovni programi vam sezname prednikov ali potomcev ter družinske liste pripravijo v obliki izpisa v različnih formatih, ki jih lahko natisnete in se z njimi podate na raziskovalno...
Dosedanja predavanja
20.4.1994 Peter Hawlina: Novi programi za rodoslovje 28.8.1994 Janez Toplišek: Prevedena verzija programa Brother's Keeper 10.1.1995 Lojze Kobi: Rodovnikarstvo z računalnikom 14.2.1995 dr. Marjan...
Vsebina revije Drevesa
2016 ! 2015 | 2014 | 2013 | 2012 | 2011 | 2010 |2009 | 2008 | 2007 | 2006 | 2005 | 2004 | 2003 | 2002 | 2001 | 2000 |1999 | 1998 | 1997 | 1996 | 1995 | 1994 | 1994/1Peter Hawlina: Uvodnik; Peter...
Main page Contacts Search Contacts Search