Domov

Vtisi s septembrskega tematskega večera

Na tematsko predavanje Slovenskega rodoslovnega društva smo 23. septembra 2014 uvrstili predstavitev krajevne zgodovine Radeč in odkritij o plemiški družini Gutmansthal-Benvenuti, ki je imela v obdobju 1853-1920 v lasti dvorce Novi dvor (Weixelstein), Boštanj pri Sevnici, Hotemež, Turn in Selo pri Radečah.

Gradivo so Avtorjizbrali, proučili in uredili v knjigi »Plemiška družina Gutmansthal-Benvenuti in Radeče« štirje avtorji: Andreja Tomažin, Milan Gorišek, Miro Bergelj, Miran Prnaver. Njihovo delo pa še zdaleč ni le lokalnega značaja, saj odkrivajo širši pomen tako Radeč kot Gutmansthalove rodbine za širše slovensko ozemlje, cerkev in družbo.

Sam kraj Radeče kot tudi pripadajoči gradovi in graščine imajo sicer precej daljšo zgodovino. Pod imenom Razach se prvič omenjajo leta 1297, kot trg leta 1338, mesto pa so postale leta 1925. Sredi 12. stoletja se je tu razprostirala  na obeh straneh Save Kranjski priključena Savinjska mejna grofija nemškega cesarstva (Koropec, 1979). Čeprav so vsi zgoraj omenjeni gradovi opisani v knjigi »Graščine na nekdanjem Kranjskem« (Smole, 1982), pa v srednjem in novem veku niso vselej pripadali deželi na desnem bregu Save. Naselja na območju današnjih Radeč so namreč v 12. stoletju sodila v Laško-trboveljsko-radeško pokrajino, ki je bila največja med gospoščinami takratne vojvodine Štajerske, s središčem fevdalne posesti in posebnim upravnim uradom v Laškem (1182).

Radeče so bile kasneje v deželno knežji posesti, ki je bila v zastavi Celjskih grofov, za njimi pa raznih zakupnikov. Po uničenju gradu Žebnik so Radeče postale sedež takratnega gospostva. Leta 1535 je bil zgrajen nov grad v Radečah, kraj pa je zaradi tranzitnega značaja imel tudi brod preko Save in mitnico. Razvoju kraja je botrovala dobra prometna lega, saj se ravno na mestu, kjer so konec 19. stoletja premostili Savo z železnim mostom, ozka zasavska dolina razširi v prvo posavsko dolino z radeško-loškim poljem. Z desne strani pa se priključi še dolina Sopote, ki se pri Radečah izliva v Savo in je povezovala Radeče s srednjeveškim trgom Svibno. Že v 16. stoletju so na žebniškem in svibenskem zemljiškem gospostvu kopali bakrovo in železovo rudo, jo tovorili do Save in pretovarjali na čolne. (Curk, 1979)Staro mestno jedro Radeč in zajezena Sava (v ozadju star most)

 Pogled z Novega dvora na staro mestno jedro Radeč in Savo z novim in starim mostom.

Po izumrtju grofov Celjskih leta 1456 so Radeče prešle v deželnoknežjo last in sicer pod Kranjsko upravo. Večji razcvet so Radeče doživele v 16. stoletju. Za časa Ilirskih provinc je postala reka Sava meja med francoskim in avtroogrskim imperijem. Vsi kraji radeške župnije na levem bregu Save so pripadli sosednji župniji Loka pri Zidanem Mostu, ta pa je kraje na desnem bregu Save prepustila Radečam oziroma Boštanju. Kranjski del župnije Sv. Petra v Radečah so priključili štajerski prafari Laško zopet po propadu Ilirskih provinc. Vse te posvetne in cerkvene upravne spremembe močno otežujejo iskanje zgodovinskih in zlasti rodoslovnih virov. Zaradi strateške lege in velike fluktuacije pa so se hitro menjali tudi zemljiški in cerkveni gospodje, zato ne preseneča ugotovitev avtorjev knjige, da so krajani pozabili nedavno zgodovino iz obdobja Gutmansthalov, kljub temu, da so značilno prispevali k tehničnem in kulturnem doprinosu tako kraju kot širši Kranjski deželi. K pozabi je pripomogla tudi izguba pisne oziroma knjižne družinske dediščine, ki je zgorela med bombardiranjem v času druge svetovne vojne in uporaba dveh dvorcev po nacionalizaciji za državno izvrševanje kazenskih sankcij, ki je objekte zaprla za javnost.

Avtorji so zbrali precej gradiva zlasti o zadnjih dveh graščakih, ki sta bila lastnika dvorcev v Radečah in okolici: o dr. Ludviku vitezu Gutmansthal-Benvenutiju, ki je bil visoki avstrijski državni uradnik, od leta 1866 pa  poslanec kranjskega deželnega zbora (zastopal je veleposestnike) ter o njegovem nasledniku Nikolaju pl. Gutmansthal-Benvenutiju, ki je v času revolucionarnih družbenih sprememb 450 ha veliko posestvo razprodal in odšel najprej med osebne papeževe komornike v Rim (1927-1932), nato pa med redovnike v Novo mesto (1933-1943), kjer je tudi pokopan. Oba sta tako v širši družbi kot lokalno pustila velik pečat s spodbujanjem napredka in velikodušnostjo, tako da so leta 2010 ob 120 letnici postavitve njihove grobne kapele le-to obnovili in 2013 izdali knjigo. V grobnici v Radečah so pokopani dr. Ludvik, njegova žena Marija in sin Jurij. Žena Marija je kot slikarka uspela celo z razstavo portreta kapitana Richarda Burtona (1821–1890) v Londonu, ta pa je zaradi prijateljevanja z njihovo družino opisal Novi dvor, obisk Kranjske in objavil celo Gutmansthalov prevod (iz stare nemščine v angleščino) Valvazorjeve zgodobe o duhu v Novem dvoru v svoji knjigi.

Avtorji so podrobneje predstavili dvorca na Hotemežu pri Radečah, s katerih so Gutmansthalovi obvladovali celotno posestvo. Dolgo zgodovino ima manjši dvorec Hotemež, ki se prvič omenja leta 1444. Prvi znani lastniki dvoDvorec-Hotemezrca so iz druge polovice 16. stoletja, ko sta kupno pogodbo zanj sklenila Valtajn pl. Lamberg in Jakob Leli. V 17. stol. se je zamenjalo več plemenitih lastnic. Valvasor navaja kot lastnika dvorca Volfa Engelberta barona Galija, v začetku 18. stoletja pa je dvorec pripadal Tschetschkerjem in nato menjal še dva lastnika,  dokler ga ni leta 1860 dobil dr. Ludvik vitez Gutmansthal-Benvenutti. Po njegovi smrti leta 1890  je dvorec podedovala vdova Marija pl. Gutmansthal-Benvenutti, za njo pa njun sin Nikolaj vitez Gutmansthal-Benvenutti do leta 1920. Leta 1933 je dvorec pripadel ustanovi Usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, po nacionalizaciji pa je bil v njem zapor odprtega tipa.

Plemiške družine pa so bivale v Novem dvoru (Weichselstein) na Hotemežu, ki je precej večji in je ob koncu 16. stoletja pripadal pl. Weixelburgom (Višnjegorskim), v 17. stoletju pa postali lastniki gospostva Tschetschkherji. Grad je zamenjal precej lastnikov do leta 1853, ko je posestvo kupil dr. Ludvik Gutmannsthal-Benvenuti in mu je sledil enak lastniški red kot pri dvorcu Hotemež. V tem času je okoli njega nastal svetovljanski park, v katerega so prinašali grmovnice in drevesa po temeljitem preudarku in z občutkom za krajinsko arhitekturo. Brežino Save v okolici dvora so zasadili s cepljenim sadnim drevjem in murvami, na katerih so gojili sviloprejko. Posestvo je bilo mali poskusni in demonstracijski center, ki je preizkušal svetovne tehnične in agronomske novosti, jih promoviral po Kranjski in preko deželnega zbora pripomogel k ustanovitvi deželne kmetijske šole Grm pri Novem mestu. Po Gutmansthalovem obdobju je po redu Usmiljenih sester dobil ime Marijin dvor,  ki je bil spremenjen v Gospodinjsko-kmetijsko šolo. Od leta 1954 – 2008 je bilo celotno premoženje nacionalizirano. Od leta 1951 v njem deluje vzgojno poboljševalni dom zaprtega tipa za mladino (pozneje se je preimenoval v Prevzgojni dom Radeče), ki kljub končani denacionalizaciji ostaja v Novem dvoru. Radečani si seveda želijo, da bi bil sam dvor kot tudi park okoli njega odprt in dostopen javnosti, saj bi znova lahko postal privlačen objekt za kulturne, rekreacijske in turistične namene. Načrte za oživitev in ponovno uporabo imajo tudi za dvor Turn v Radečah, ki se omenja že leta 1535.

Novi-dvor-VPD

 Novi dvor (nekdanji Weixelstein in kasneje Marijin dvor) kot Prevzgojni dom Radeče.

 V knjigi je zbranih še veliko zanimivih podrobnosti, med drugim je tudi dopolnjen rodovnik rodbine Gutmansthal-Benvenuti (Rugale in Preinfalk, 2010), kot viri pa navedene zbirke: The Peerage, Genealogy.eu in Paul Theroff’s Royal Genealogy Site.

Še nekaj besed o avtorjih knjige:

  • Andreja Tomažin je profesorica biologije in kemije, zaposlena kot vodja CŠOD Čebelica, z dolgoletnimi izkušnjami na področju izobraževanja, vodenja,  svetovanja, mentoriranja in coachinga. Objavlja strokovne članke, avtorica in soavtorica knjig, se izobražuje in zelo aktivno deluje na družbenem področju. Za svoja delovanja je prejela leta 2012 priznanje Državnega sveta Republike Slovenije.
  • Milan Gorišek je zbiratelj gradiva in virov iz preteklosti iz Radeč in okoliških krajev ter dolgoletni učitelj v Osnovni šoli Radeče, dolgoletni kulturni ustvarjalec in lokalni zgodovinar. Za svoje delo je že prejel zlatnik Občine Radeče ter nagrado Ivana Pešca.
  • Miran Prnaver je zaposlen na Slovenskih železnicah v Ljubljani. Aktivno deluje kot član Župnijskega pastoralnega sveta v župniji Radeče in član Občinskega sveta Občine Radeče. Je predsednik občinskega odbora Radeče in regijskega odbora Posavja v stranki Nova Slovenija. Sodeluje v uredniškem odboru sindikalnega glasila Prometnik in je občasni dopisnik katoliškega tednika Družina.
  • Miro Bergelj pa opravlja nalogo župnika v Župniji Radeče od 1. januarja 2011.

 

Besedilo in slike: Vlasta Knapič

Tino Mamić: Kako je Američanka iz...
V Rodiku se je je nedavno zgodilo nenavadno srečanje. Američanka, vnukinja Rodičanke, ki je v ZDA odpotovala pred dobrim stoletjem, je prišla iskat morebitne neznane sorodnike. Ker ni imela skoraj...
Grboslovje
v izdelavi ...
Rodoslovne raziskave s pomočjo...
Kmalu bo dve leti, odkar se je g. Edi Gobec (Ed Gobetz) obrnil na Petra Hawlino in SRD za pomoč pri iskanju družinskih korenin nekdanje slavne igralke baseballa Dorothy Kamenshek (1925-2010)....
1999/2000
Člani društva se na rednih mesečnih srečanjih medsebojno obveščajo o aktualnostih in pomembnejših izkušnjah, vsak mesec pa organizirajo še strokovno predavanje. Pregled strokovnih predavanj v...
Main page Contacts Search Contacts Search