Domov

Po sledi Y kromosoma: Od kod prihajamo in kam gremo?

Po sledi Y kromosoma: Od kod prihajamo in kam gremo?[1]

Spencer Wells je leta 2002 popisal svoja revolucionarna odkritja pri branju DNK v kromosomu Y in sestavil koščke zgodovine v zgodbo o naseljevanju človeka na Zemlji v knjigi The journey of man, ki je bila leta 2005 prevedena tudi v slovenščino. Spencer Wells je raziskovalec človekove genetike, ki je sodeloval v najbolj prodornih  sredinah in projektih, in je med vodilnimi v Genographic projektu (2005-, National Geographic). Čeprav je znanost v zadnjih desetih letih na tem področju skokovito napredovala, v tej knjigi dobimo osnovne ugotovitve, ki dajejo dobro podlago za razumevanje rezultatov genetskih analiz, ki si jih posamezniki v vedno večjem številu dajo izdelati, da bi ugotovili od kod izvirajo in kateri (haplo)skupini človeštva, ki je naselilo planet, pripadajo.

Avtor meni, da smo zadnji čas odkrili učinkovito metodo analize DNK in postavili temelje uvrščanja v izvorne genetske skupine, saj so se razmere v nasprotju z nekdanjim počasnim razseljevanjem prednikov, ki je trajalo na desetine tisočletij, močno spremenile: v zadnjih 500 letih se je z napredkom tehnike človekova mobilnost močno povečala in prav v zadnjem stoletju smo priča neverjetnemu mešanju genov med posamezniki z različnih celin. Z globalizacijo se stapljajo ne le geni, pač pa tudi kultura in zlasti jezik, ki ga avtor spretno vključuje v rezultate genetskih raziskav. Povzame jezikovne raziskave, ki že v 18. stoletju odkrivajo podobnosti hindujskega sanskrta in grščine ter latinščine in postavijo trditev, da izvirajo iz istega predniškega jezika (indoevropska jezikovna skupina).   Za oboje (gene in jezik) meni, da kadar ostaline starodavnosti niso raziskane in popisane, preden se stalijo in izgubijo v prevladujočih »talilnih loncih«, človeštvo izgubi nenadomestljiv vpogled v preteklost.

V knjigi, ki je v nadaljevanju povzeta, se nova dognanja genetskih analiz sledenja moškim linijam (po Y kromosomu) naslanjajo na odkritja najbolj znanih genetikov: od Carla von Linneja v začetku 18. stol., do Charlesa Darwina (Izvor človeka) in avtorjevih sodobnikov. Y kromosom je populacijskim genetikom služil kot orodje za raziskovanje človeške raznolikosti, ker se med generacijami ne rekombinira, ampak se prenaša na moške potomce nespremenjen, razen, kadar pride na njem do napake, ki – če ni usodna – ob prenosu na potomce te zanesljivo zaznamuje, da jih lahko prepoznamo.

Pred 2000 generacijami (okoli 50.000 leti) so vsi naši predniki živeli v Afriki. Kot najbolj podobne izvorni populaciji avtor opredeli ljudstvo San (Grmičarji)[2] v podsaharski Afriki in pa avstralske aborigine. Tako kot smo si ljudje danes, so si bili predniki genetsko zelo sorodni, a raznolikosti obstajajo. Afričani, Azijci in Evropejci so si genetsko zelo podobni, geografsko označene rase (kavkazijci, črni Afričani, mongoloidi, južnoazijski staroselci, ameridini, oceanijci in avstralski aborigini) pa so nastale šele zaradi drobitve populacij med zadnjimi poledenitvami v obdobju pred 30.000 do 16.000 leti, ko je preživelo malo posameznikov, katerih potomci še danes prenašajo gene naprej. Zaradi tega in ker je človek zelo mlada paleolitska vrsta, menijo, da rase niso posledica evolucije. Večino genetskih razlik pri ljudeh je mogoče najti znotraj populacij (ras), le 8% pa razlikuje rase med seboj. Ravno ta genska raznolikost pa omogoča sledenje po času in kraju, kjer se je pojavila. Cvalli-Sforza je konec 20. stoletja prvi izračunal oddaljenost 15 človeških populacij  z vsega sveta glede na krvne skupine, ki so v njih zastopane: Afričani so bili najbolj oddaljeni (najstarejši), evropske in azijske populacije pa so bile bliže skupaj, kar nakazuje vpogled v evolucijsko zgodovino človeške vrste. Izračunali so, da so se Afričani in Vzhodnoazijci ločili pred 41.000 leti, Afričani in Evropejci pred 31.000 leti, ter Evropejci in Vzhodnoazijci pred 21.000 leti. Genetske in arheološke raziskave nakazujejo, da je v Evropi paleolitska populacija ljudi ledeno dobo preživela le na Balkanu, v južni Italiji in na Iberskem polotoku, od tod pa se je širila na sever Evrope.

V knjigi je opisano popotovanje človeštva iz osrčja Afrike, kjer je živel prednik sodobnega človeka, nosilec označevalca M168 na kromosomu Y, pri katerem se začne globalno rodoslovno drevo. Označevalec M168 najdemo pri genetski analizi vseh danes živečih potomcev tega Adama, torej je skupni moški prednik, ki je živel pred 60 - 140.000 leti. Podobne rezultate so dobili tudi raziskovalci, ki so analizirali mitohondrijsko DNK in razvoju človeka sledili po ženski liniji: Cannova in sodelavci so 1987 objavili rezultate o skupni ženski prednici -  mitohondrijski Evi iz osrčja Afrike, ki naj bi živela pred 150-200.000 leti. Precej mlajši Adam je srečal evrazijsko Evo (pred 50-60.000 leti) – označili so jo z L3, potomke katere so spremljale potomce Adama pri naseljevanju sveta. Torej so se ljudje iz Afrike zelo hitro razširili po vsem svetu -  v primerjavi z evolucijo človeku podobnih opic (tudi izvirajo iz Afrike), ki je trajala 23 milijonov let.[3] Najdbe ostankov avstralopiteka so kot vmesni evolucijski člen postavili skoraj 2 milijona leta nazaj, potem pa manjkajo dokazi vmesnih vrst. Zagotovo pa analize DNK kažejo, da se človek ni razvil iz neandertalca, pač pa je nekaj časa z njim sobival in ga verjetno tudi izpodrinili.

Avtor popiše vzvode, ki so začetno populacijo ljudi prisilili, da so se odpravili po svetu za hrano in prijaznejšim prostorom za preživetje. V neolitiku je številčnost prebivalcev na Zemlji pričela hitreje naraščati, ker so izumili pridelovanje hrane in pričeli udomačevati živali. Niso se več podajali na kilometre oddaljeno iskanje hrane, več jih je preživelo - v ugodnejših razmerah je človeška populacija izkazala lastnosti invazivne vrste:

$1-        iz nekaj tisoč paleolitskih ljudi v podsaharski Afriki se je v 50.000 letih namnožilo okoli 10 milijonov ljudi, ki so se morali preseljevati zaradi sprememb podnebja in razpoložljivosti hrane, da so preživeli;

$1-        iz okoli 10 milijonov ljudi v začetku dobe poljedelstva pred 10.000 leti je število do začetka industrijske revolucije (1750) narastlo na 500 milijonov

$1-        nadaljnja rast je eksponentna: milijardo ljudi je živelo na Zemlji leta 1818, dve milijardi 1927, 3 milijarde 1960, 4 milijarde 1974, 5 milijard 1987, 6 milijard 1999,

$1-        oktobra 2012 smo presegli 7 milijard[4].

Prvi ljudje so se preživljali s hrano iz morja – na vzhodni afriški obali so velika smetišča školjčnih lupin, stara okoli 125.000 let, med njimi pa kamnito orodje, ki so ga ljudje uporabljali. Ob obalah pa je potekala tudi prazgodovinska avtocesta za preseljevanja, ponekod so uporabljali preproste čolne in prečili morje. Obalni popotniki so bivali na krajih, ki so danes pod vodo.

Potrditev najdbe pravih gentskih označevalcev za naseljevanje Evrope je dala primerjava arheoloških najdb in zgodovina širitve poljedelstva iz Evrazije v Evropo, ki se je izpred 10.000 leti širila preko Balkana na sever Evrope: najstarejše ostanke poljedelstva so našli na Balkanu, medtem ko so v zahodni in severni Evropi zaostajali za več tisoč let z vnosom gojenih rastlin. Zanimivo je, da so npr. Britanci med zadnjimi v Evropi opustili nabiralništvo in lov. Več genetskih raziskav pa je pokazalo, da so dedne linije z neolitskimi označevalci z Bližnjega vzhoda pri modernih Evropejcih v manjšini (označevalec M172) in 80% evropske genske zasnove izhaja iz paleolitskih valov priseljevanja (označevalec M173 iz srednje Azije – kromanjonci, katerih prve najdbe kosti segajo v Franciji v leto 1868).

Genetski podatki jasno kažejo na preseljevanje iz Afrike vzdolž obal Azije v jugovzhodno Azijo in Avstralijo ter v Evrazijo, od tod pa v severno in južno Ameriko.  Neafriške dedne linije kromosoma Y so označene z M89 označevalcem, ki se je pojavil kmalu za M168 (pred okoli 40.00 leti). A kromosomov z M89 ni v Avstraliji in jugozahodni Aziji. Za Avstralijo je značilen označevalec M130. Ljudje brez kromosoma z M130 so prvi naselili Bližnji vzhod (pred 40.000 leti). Proti vzhodu se je namenila večina paleolitskega ljudstva, kjer se je pred 40.000 leti na ravnicah današnjega Irana pojavil mož s kromosomom z označevalcem M9. Njegovi potomci tvorijo evrazijski klan, ki se je razpršil na vse strani sveta. Iz njega izhajajo: indijski klan (M20), srednjeazijski klan (M45) in vzhodnoazijski klan (M175). Najdbe M173 pri več kot 90% moških v zahodni Evropi (evropski klan) pripelje do dveh zaključkov: velika večina Evropejcev ima skupnega prednika, ki je živel pred okoli 30.000 leti in zgodilo se je nekaj, kar je povzročilo propad drugih linij.

Kaj pa Američani? Iz arheoloških raziskav je mogoče sklepati, da ljudje naseljujejo Ameriko šele 12-15.000 let. Indijanski predniki naj bi v severno Ameriko prišli iz Sibirije, nosijo pa označevalec M3, ki je značilen za ameriški klan in ga nosi 50% prebivalcev Severne Amerike.[5] Prevladuje pa tudi označevalec M45, ki označuje dedno linijo iz Evrazije. Sklepajo, da so prvi ljudje stopili na ameriška tla na skrajnem severu med 40-12.000 leti, potem pa so potrebovali samo 1000 let, da so dosegli skrajni jug ameriške celine.

Seveda globalnega rodoslovnega drevesa nima smisla sestavljati: zakaj že bi vsakemu določili milijon prednikov? Toliko se jih namreč nabere v 500  letih, če si med seboj niso sorodni (25 let za generacijo, če ima vsak otrok 2 starša, 4 stare starše, 8 prastarih staršev…). Je pa na podlagi prebrane knjige mogoče dobiti hiter in sistematičen vpogled v kompleksne procese v naši zgodovini ter imeti v primeru izdelane genetske analize podlage za razumevanje več tisočletne preteklosti, zapisane v genih. Priporočam v branje.

Vlasta Knapič

Graf: Krivulja rasti človeštva na Zemlji. (http://www.worldometers.info/world-population/)



[1] Wells, Spencer 2005. Odiseja človeštva – genetsko potovanje človeka od začetkov do danes / The journey of man, 2002/ Tržič, Učila International, 284 s.

[2] Ljudstvo San ima »neafriški« videz: so nižji od tipičnih bantu črncev, imajo svetlejšo polt, bolj skodrane lase in notranjo očesno gubo – kot ljudje vzhodne Azije; ne govorijo besed v smislu drugih jezikov, ampak uporabljajo veliko število raznolikih pokljajočih glasov, ki nastajajo z udarjanjem jezika (kot če bi priganjali konja).

[3] Razumevanje evolucijskega časa avtor ponazori z obdobjem enega leta: če so se opice pojavile prvi dan novega leta, so se prvi pokončni hominidni predniki pojavili konec oktobra; Homo erectus, ki je Afriko zapustil pred 2 milijonoma let, se pojavi v začetku decembra; moderni človek pa se pojavi 28. decembra in Afrike ne zapusti do silvestrovega!

[5] Sibirski označevalec se imenuje M242, evolucijsko zaporedje pa je: M45àM242àM3, sledi preseljevanju iz srednje Azije v Ameriko v zadnjih 20.000 letih. V Ameriki tudi niso našli kosti ali kamnov, ki bi jih izdelala človeška roka in bi bili starejši od 15.000 let.

Genetika v pravosodju in njena...
Višja znanstvena sodelavka in doc. dr. Irena Zupanič Pajnič UVOD Genetski identifikacijski testi s preiskavo DNA veljajo v svetu kot dokazno gradivo v civilnih in kazenskih postopkih že več kot...
Zanesljivost rodoslovnih podatkov in...
Peter Hawlina Podatke, ki jih uporabljamo za sestavljanje rodovnika, večinoma pridobivamo iz lastnega védenja, posredovanja informacij od drugih in iz arhivskega gradiva. Zanesljivost katere koli...
Hišna imena v Stari Oselici
Stara Oselica Stára Óselica, v Stári Óselici, (staro)óseliški, Óselčan, -ka, iz Stáre Óselice, Óselca, óslški. Ime vasi je pisana različno. Leta 1291 kot Ozlitz, leta 1584 kot Osslizi. Kakor je...
Povezave
Rodoslovje je v svetu postalo velik posel: vedno več podatkov, ki so zbrani s prostovoljnim delom rodoslovcev, se trži. Rodoslovce k uporabi določenih ponudnikov orodij za iskanje podatkov,...
Main page Contacts Search Contacts Search