Domov

Osebna imena in njihovi dodatki v luči slovenskega pravopisa in zakonodaje

Sandi Berk

1 Uvod

Začetek modrosti je poimenovati stvari po njihovih pravih imenih, nas uči kitajski pregovor. Z imeni se srečujemo povsod. Brez poimenovanja stvari in pojavov okoli nas bi bilo skoraj nemogoče govoriti o njih. Šele z imeni je zagotovljen njihov obstoj tudi na abstraktnem nivoju.

Prispevek podaja osnovno delitev poimenovanj, nekoliko podrobneje pa so nato obdelana osebna imena. Osebna imena nas združujejo in po njih se ločimo med seboj. Na kratko sta predstavljena vloga in pomen osebnih imen. Precej podrobno pa so opisane sesta­vine osebnih imen in dodatki k osebnim imenom. Poudarek je predvsem na pravo­pisnih pravilih in zakonskih določilih, ki se nanašajo nanje. O izvoru in pomenu osebnih imen tokrat ničesar.

 

2 Poimenovanja in njih delitev

Poimenovanje ali kar ime je beseda ali besedna zveza kot izrazilo pojma. Imena v splošnem delimo na občna imena (angl. common names), ki zaznamujejo vrste stvari in pojavov, in lastna imena (angl. proper names), ki zaznamujejo točno določene stvari in pojave in so njihovi identi­fika­torji.

Lastna imena obsegajo imena bitij ter zemljepisnih in stvarnih danosti. Kot lastna imena obrav­navamo tudi občna, kadar enoumno nadomeščajo lastna imena (npr. Bog kot ime za edinega boga), po drugi strani pa tudi lastna imena lahko postanejo občna (npr. štefan kot ime za dvolitrsko stekle­nico za vino). Veda o lastnih imenih je imenoslovje ali onomastika.

Med lastnimi imeni se omejimo na imena bitij, ki poleg poimenovanj ljudi vključujejo še vero­slovna in bajeslovna imena (npr. Sveti duh, Morana), alegorične poosebitve (npr. Smrt, Zlo) in živalska imena (npr. Belka, Muki). Imena ljudi so lahko imena skupin glede na krajevno ali narod­nostno pri­padnost ali pa imena posameznikov. Prva so prebivalska imena ali demonimi, tj. imena pripadnikov narodov (npr. Slovenec, Lužiški Srb) ali držav (npr. Avstrijec, Švicar), pre­bivalcev pokrajin (npr. Dolenjec, Belo­kranjec) ter naselij ali delov naselij (npr. Ljubljančan, Bežigrajčan).

Imenom posameznikov pravimo osebna imena (angl. personal names) ali antro­po­nimi. V simbolnih poimenovanjih z osebnimi imeni včasih nadomestimo tudi prebivalska imena (npr. Janez kot šaljivo ime za Slovenca). V nadaljevanju se bomo ukvarjali le z osebnimi imeni. Veda, ki se ukvarja z osebnimi imeni je antropo­nomastika.

Slika 1: Umestitev osebnih imen v podskupino poimenovanj.

 

3 Vloga in pomen osebnih imen

Vsakdo ima pravico do osebnega imena in tudi dolžnost uporabljati svoje osebno ime [ZOI 1974/87]. Ena izmed ključnih funkcij osebnega imena je, da loči posameznika od drugih članov družbe. Vendar osebna imena niso neponovljiva; oseb s povsem enakim imenom je v Sloveniji tudi po nekaj sto (npr. Marija Novak). Nemogoče je zagotoviti, da bi bilo osebno ime enolični iden­tifi­kator osebe, zato so nujni nekateri moderni nadomestki[1]. Vendar pa ljudje nismo le številke in osebno ime ni in nikoli ne bo izgubilo svojega pomena. Ime in priimek sta še vedno osnovna identi­fika­cijska podatka v matičnih knjigah [ZMK 1974/87] in v osebni izkaznici, s katero občan dokazuje svojo isto­vetnost in državljanstvo [ZOIzk 1997].

Čeprav se danes nekatere funkcije osebnega imena izgubljajo in jih nadomeščajo razni imenski dodatki (glej razdelek 5), nas to še vedno do neke mere zaznamuje. Osebno ime lahko nakazuje na spol, zakonski stan, morebitno plemiško poreklo in druž­beni položaj, rodovne vezi, klansko, narod­nostno, jezikovno in rasno pripadnost, sorojenska in generacijska raz­merja, politično in svetovno­nazorsko prepričanje, versko in redovno pri­­padnost, zemljepisni izvor, značajske poteze in fizične lastnosti ter pod­ročje strokovnega in poklicnega delovanja ali umet­niškega udej­stvo­vanja nosilca imena ali njegovih prednikov.


4 Sestavine osebnih imen

Osebno ime je ime, ki ga, ali pa ga je nosil nek posameznik, oziroma ime, po katerem je ta poznan. Tvori ga lahko ena ali več besed. Tako ločimo enobesedna in večbesedna osebna imena. Osnovni grad­niki imen so lastnoimenske sestavine (npr. Janez Dolenc) in občnoimenske sestavine (npr. Ana Elizabeta grofica Blagaj). V slovenščini pišemo lastno ime z veliko začetnico, občno ime pa z malo začet­nico [Toporišič 2001, SP I, § 28]. V nekaterih jezikih – na primer v nemščini – pišemo tudi občna imena z veliko začetnico (npr. Maria Gräfin von Linden).

Poleg osnovnih imenskih sestavin lahko osebno ime tvorijo še pomožne sestavine, predvsem spolniki (členi), vezniki in predlogi (npr. Herman iz Karintije). Pomožne sestavine pišemo v slo­venskih imenih z malo začetnico, v tujih imenih (npr. Jean de La Fontaine) pa citatno [SP I, § 46].

Slika 2: Analiza sestavin večbesednega osebnega imena.

V zadnjem času je bilo precej govora o naboru črk pri uradnem zapisovanju osebnih imen. Ovire so lahko tehnične narave; upravna praksa je delovala predvsem po načelu prag­matičnosti. Nekateri prav­niki pa so mnenja, da je potrebno vse tuje jezike in pisave zaradi načela ne­dis­krimi­nacije obrav­navati enako, torej tako kitajske pismenke, kot hrvaška ć in đ [Novak 1997], da ne omenjamo še težav z dvočrkji lj, nj in (npr. v obrazcih, ki zahtevajo črkovanje). Izjema so le jeziki narod­nostnih manjšin, v Sloveniji torej italijanščina in madžarščina. Kompromisna rešitev se zdi pravo­pisno določilo, ki med tujimi črkami posebej obravnava črke ć, đ, q, w, x in y, katerim je tudi določeno mesto v abecedi [SP I, § 6].

Zanimivo je, da se Slovenci v osebnih imenih večinoma omejujemo le na pet­in­dvajset črk slovenske abecede. Mesto naglasa, kolikost in kakovost naglašenih samoglasnikov namreč v slovenščini po potrebi za­znamujemo z ločevalnimi znamenji [SP I, § 621]; tako imamo skupaj na voljo sedem­in­trideset črk [SP I, § 1069]. Z ostrivcem, strešico in krativcem lahko odpravimo naglasno dvo­umje neka­terih osebnih imen (npr. Lojze Kováčič, Jani Kóvačič). Sicer pa ločevalna znamenja v osebnih imenih dosledno uporabljajo nekateri zamejci (npr. Pavle Merkù), ki so glede možnosti uradne rabe le-teh, kot kaže, celo v priviligiranem položaju. Da ne bi bilo dvoma o dejanski rabi loče­valnih znamenj, je mesto naglasa v naglasno dvoumnih imenih bolje označiti s piko pod nagla­šenim samo­glasnikom, kar zasledimo pri geslih v biografskih leksikonih.

 

4.1 Lastnoimenske sestavine osebnih imen

Osebna imena so bila včasih enodelna. Tudi enodelna osebna imena so lahko enobesedna (npr. Valuk, karantanski knez) ali pa večbesedna; v slednjih z veliko začetnico pišemo le prvo besedo v imenu (npr. Rdeči oblak, indijanski poglavar). Danes so osebna imena praviloma dvodelna (angl. two-part name). Sestavljata jih rojstno ime in družinsko ime, tj. ime in priimek. Obe lahko v določenih okoliščinah nadomeščata polno ime in pravilo o veliki začetnici velja za vsako izmed njiju. V dvodelnih imenih je pravilno zaporedje ime – priimek [SP I, § 41]. V abecednih seznamih je lahko tudi priimek pred imenom, vendar naj ju ločuje vejica.

Posebna neformalna oblika poimenovanja oseb je domače ali hišno ime; podobno ime z uradnim statusom pa je dinastično ime – ime vladarske dinastije. V svetu so še vedno v uporabi tudi eno­delna osebna imena. Lahko so enobesedna (npr. Suharto, bivši indonezijski predsednik), pogosteje pa so večbesedna, vendar brez sestavin, ki bi bile dednega značaja (angl. hereditary name com­po­nent), na primer nekatera sikhovska in arabska imena. Po drugi strani pa poleg rojstnega in dru­žin­­skega imena nekatere kulture poznajo še tretjo sestavino osebnega imena. Takšna trodelna osebna imena vsebujejo na primer še generacijsko ime ali pa klansko ime. Prav tako ni enotnega pravila o zaporedju imena in pri­imka. Vrstni red, ki velja za slovenska imena, je tudi sicer značilen za Evropo (angl. eurotypic), obrnjen vrstni red pa je značilen za Kitajsko (od tod angl. sinotypic), Japonsko, Korejo in še nekatere države, v Evropi na primer za našo sosedo Madžarsko.

Poleg osebnega imena lahko za poimenovanje osebe uporabimo tudi vzdevek. Vzdevek upo­rabimo samostojno ali pa skupaj z osebnim imenom; v tem primeru ju ločuje nestični vezaj [SP I, § 428]. Posebna oblika vzdevka je nepravo ime ali psevdonim. Vzdevek pa lahko nastopa tudi kot stalni pridevek, torej prilastek v vlogi priimka. V tem primeru ga pišemo brez vmesnega vezaja [SP I, § 430]. Posebna oblika vzdevka je še nadomestno ime, neformalna oznaka, ki nado­mešča uradno ime.

Posebna oblika poimenovanja osebe je ime s predložnim določilom; dopolnjuje ga predložni raz­loče­valni dostavek, ki vsebuje neko lastno ime. Predlog, ki ga uvaja, pišemo z malo začetnico, lastno ime pa ohrani svoje pisanje, podobno kot predložna določila v zemljepisnih imenih [SP I, § 70].

Slika 3: Lastnoimenske sestavine poimenovanja oseb.

Iz praktičnih razlogov različne zakonodaje po svetu omejujejo dolžino osebnega imena za uradno rabo, in sicer tako glede dolžine posamezne sestavine, kot tudi glede števila sestavin. Naš zakon o osebnem imenu loči osebno ime in osebno ime izbrano za pravni promet. Za pravni promet izbrano osebno ime tvorita ime in priimek, ki se lahko sestojita vsak zase po največ iz dveh besed. Res pa je, da zakon o osebnih imenih ne posega v imena dodeljena pred letom 1974 [ZOI 1974/87], tako da so glede tega možne tudi izjeme, saj sicer trojnih imen v analizi imen iz Centralnega registra pre­bi­valstva [Keber 2001] ne bi smelo biti. Po zadnji spremembi zakona o osebnem imenu lahko do izjeme pride še v primeru, ko slovenski državljan s stalnim prebivališčem v tujini sklene zakonsko zvezo pred organi tuje države z državljanom te države; v tem primeru lahko izbere priimek (priimke) po pred­pisih te države [ZOI 1991].

Ločevanje med sestavinami osebnega imena je pomembno, da znamo ime pravilno zapisati, pred­vsem pa, ko te sestavine iz osebnoimenskega niza (angl. personal name string) vnašamo v obrazce oziroma podatkovne zbirke, kjer so sestavine vodene ločeno (po atributih). Prav tako moramo biti nanje pozorni pri sestavljanju abecednih seznamov (običajno po priimkih), na primer telefonskih imenikov in biografskih leksikonov. Sestavine osebnih imen si zato oglejmo nekoliko podrobneje.

4.1.1 Rojstna imena

Rojstno ime (angl. given name, first name, forename) dobi posameznik ob rojstvu, pri kristjanih ob krstu, zato tudi krstno ime. Običajno pa govorimo kar o imenu, rojstno ime je torej ime v ožjem pomenu te besede. Ime je lahko enostavno ali enojno (angl. single given name), na primer Marija, Franc, ali pa sestavljeno (angl. compound given name). Sestavljeno ime tvori niz imen, torej dvojno ime (npr. Anton Tomaž), trojno ime (npr. Jelka Marija Pavla) itn. Obrav­navamo jih kot nova, izvirna imena, čeprav gre večinoma le za kombi­nacije že znanih enostavnih imen [Keber 2001, str. 10]. Včasih dvojna imena nastanejo tudi iz imena in priimka znane oseb­nosti (npr. Franc Saleški Finžgar, njegovo dvojno ime je nastalo iz imena svetnika Françoisa de Salesa).

Ker načeloma ohranjamo pisno podobo tujih osebnih imen, pišemo v neka­terih tujih sestavljenih imenih tudi stični vezaj (angl. hyphenated given name, npr. Jean‑Jacques). Glede na seznam vseh imen iz Centralnega registra prebivalstva [Keber 2001, str. 515–664] se po tem zgle­dujejo tudi neka­tera zelo slovensko zveneča sestavljena imena (npr. Irena‑Višnja, Peter‑Črtomir), čeprav slo­venski pravopis vezaja tu ne predvideva. Imena pa lahko sestavljamo tudi z zlaganjem. Zloženo ime tvorita dve ali več imen, ki jih pišemo skupaj. Tako dobimo novo ime, ki pa je enojno (npr. Anamarija).

Med tujimi sestavljenimi imeni omenimo najprej španska imena; zelo pogosta so svetniška imena (hagionimi), včasih tudi z vmesnimi predlogi in členi (npr. María de las Mercedes Pedroso y Montalvo). V ZDA je drugo ime v dvojnem imenu pogosto tudi dekliški priimek (angl. second name, maiden name, npr. Hillary Rodham Clinton, njen dekliški priimek je del njenega dvojnega imena). Ponekod v Indiji pa je drugo ime v dvojnem imenu lahko tudi ime očeta (npr. Indira Jawaharal Nehru, ime njenega očeta je del njenega dvojnega imena); po poroki ime in priimek očeta nadomestita ime in priimek moža (Indira Feroze Gandi). V takšnih primerih se običajno uporablja le začetnica drugega imena (angl. middle initial, torej Hillary R. Clinton, Indira J. Nehru oz. Indira F. Gandi). V Rusiji je drugo ime v dvojnem imenu praviloma poočetno ime (angl. patronymic name) ali patronim (npr. Lev Nikolajevič Tolstoj, njegovemu očetu je bilo ime Nikolaj).

Slika 4: Primeri tvorbe sestavljenih rojstnih imen.

4.1.2 Družinska imena

Družinsko ime (angl. family name, last name, surname) je ime, ki ga posameznik običajno deli z ostalimi člani družine in se prenaša iz roda v rod, zato tudi rodbinsko ime[2]. Ker v poimeno­vanju sledi imenu, ga krajše imenujemo priimek. Tudi družinsko ime je lahko enostavno ali enojno, na primer Novak, Zupančič, ali pa sestavljeno (angl. compound surname). Sestavljeni priimek tvori v splošnem niz pri­imkov. Pri nas gre običajno za dvojni priimek, tj. prvotni in privzeti priimek, v tem vrstnem redu; privzeti priimek je priimek zakonskega partnerja. Med prvotnim in privzetim pri­imkom pišemo v slovenščini nestični vezaj (npr. Helena Blagne - Zaman), ki pa se v novejšem času tudi opušča [SP I, § 428, § 429, § 850]. Posebna oblika takšnega dvojnega priimka je ostanek nek­danjega plemiškega naslova (npr. Vida Bleiweis Trsteniška). Priimke, ki izhajajo iz plemiškega naslova, imenujemo tudi aristonimi. Podobno kot imena, tudi tuje priimke načeloma pišemo citatno. Tako lahko v tujih ses­tavljenih pri­imkih uporabimo tudi stični vezaj (angl. hyphenated surname, npr. Daniel Day‑Lewis).

Citatno pišemo tudi predimke, tj. tuje predložne in podobne sestavine priimka. Gre za sestavine kot sta člen (npr. Gregory La Cava), predlog (npr. Vincent van Gogh) in podobni. Pojavljajo se pred po­očetnimi imeni (ang. patro­nymic particle), kjer so lahko spojene s priimkom (npr. Edward FitzGerald in Paul McCartney, Mc oz. Mac je keltski rodilnik besede sin), lahko so z opuščajem pripojene, kot v irskih imenih (npr. Sinéad O’Connor), ali pa ločene, kot v valižanskih imenih (npr. Dafydd ap Gwilym). Predimki so lahko tudi sestavljeni (npr. Hans von und zu Wolfstein). V španskih osebnih imenih običajno uporabljajo predimke, kadar so priimki po izvoru občna imena (npr. Julio de la Fuente, fuente je v španščini vodnjak). Zelo pogosto pa so predimki ostanki nekdanjih plemiških imen (angl. nobiliary particle), na primer nemški »von«, ki pa se predvsem v severni Nemčiji pojavlja tudi v neplemiških osebnih imenih [von Studnitz 1992]. V osebnem imenu je morebitni predimek sestavni del priimka, ki je tako večbesedni (angl. multipart surname), vendar še vedno enojni.

Na Islandiji se v vlogi priimka praviloma pojavlja poočetno ime (npr. Ægir Ólafsson, njegovemu očetu je ime Ólafur); končaj očetovega imena (angl. patronymic affix) označuje spol otroka (-son oz. -dóttir, sin oz. hči). Drugod so poočetna imena te vrste danes izgubila svojo prvotno funkcijo in gre za priimke, ki so dedni (npr. Hans Christian Andersen).

S sestavinami so običajno zelo bogata predvsem španska in portugalska osebna imena [Maíz Apellániz 2002]. Španske dvojne priimke tvori očetov in materin priimek, v tem vrstnem redu (npr. Federico García Lorca), v portugalskih pa je vrstni red zamenjan. Priimek po očetu (angl. paternal surname, špan. apellido paterno) je priimek, ki ga otrok dobi po družini svojega očeta, priimek po materi (angl. maternal surname, špan. apellido materno) pa priimek, ki ga dobi po družini svoje matere. Med obema priimkoma je včasih tudi veznik (npr. Francisco Franco y Bahamonde). Otrokov dvojni priimek torej tvorita prvi priimek očeta in prvi priimek matere, drugi priimek pa običajno ni deden. Zadevo lahko dodatno zaplete dejstvo, da so že nekateri enojni španski priimki večbesedni – pri­imku lahko sledi še predložno določilo, na primer zemljepisna oznaka, pridobljena kot pridevek ob preselitvi katerega izmed prednikov (npr. Pedro Fernández de Córdoba, tj. Fer­nán­dez iz Córdobe). Zelo dolgi dvojni priimki lahko nastanejo tudi, ko bi šlo za podvajanje, a sta priimka različnega porekla (npr. Ramón Alvarez de Toledo y Alvarez de Builla). Za rodo­slovce zelo zanimiv pa je tudi četverni priimek, ki vsebuje polna priimka po očetu in po materi, torej prve priimke deda po očetu, babice po očetu, deda po materi in babice po materi, v tem vrstnem redu (npr. Servando Ruiz Gómez y González Llanos).

Sestavljeni priimek pa lahko, kot je že bilo omenjeno, nastane tudi s poroko; navadno žena pri­vzame možev priimek (angl. married name). V angleško­govorečih deželah so takšni dvojni pri­imki redki; med obema priimkoma je stični vezaj, možev priimek pa je na drugem mestu (npr. Jackie Joyner-Kersee). V španskih ženskih osebnih imenih privzeti priimek praviloma sledi predlogu »de«. Običajno ženin drugi (materin) priimek nadomesti možev prvi priimek (npr. Luisa Rodriguez de Santiago), ali pa se, na primer na Kubi [Elizondo 2001], dvojni možev priimek doda prvotnemu ženinemu dvojnemu pri­imku in zopet dobimo četverni priimek (npr. Isabel Fernández García de López Famosa).

Posebna oblika tvorbe dvojnega priimka je dodajanje tako imenovanega pomožnega priimka. Pomožni priimek (angl. sub-surname) se pojavlja na primer ponekod v Italiji [Corgatelli Smith 2002]. Razlog za  nastanek pomožnih priimkov je razločevanje med vejami istega rodu, predvsem ko gre za priimke, ki so na določenem območju zelo pogosti. Pomožni priimek je lahko nastal iz vzdevka slavnega prednika, pogosto pa tudi s poroko. Ženin priimek je običajno postal pomožni priimek družine (dedni), ko je šlo za prvo­rojenko iz družine brez moških potomcev. Med osnovnim in pomožnim pri­imkom je v itali­jan­ščini stični vezaj (npr. Gianfranco Corgiat‑Bondon).

Slika 5: Primeri tvorbe sestavljenih družinskih imen.

4.1.3 Hišna imena

Hišno ime (angl. house name) je ime, ki si ga delijo stanovalci neke domačije, zato tudi domače ime. Hišno ime ni nujno enako priimku (npr. Alojz Marolt, po domače Ogrinc), običajno se namreč drži domačije, ne pa rodu. Ker ne gre za uradno ime, ampak neke vrste vzdevek, govorimo tudi o vulgarnem imenu. Za domačine ima pogosto več veljave kot uradni priimek, ki se lahko z menja­vanjem gospodarjev tudi spreminja. Iz imena domačije, dvorca, palače ali gradu je lahko izpeljan tudi priimek plemiške rodbine (npr. Andreas von Auersperg oz. Andrej Turjaški). Meja med oseb­nimi in zemljepisnimi imeni je tu dokaj zamegljena. Hišna imena zato pišemo, kot bi šlo za pri­imek, ko poimenujemo osebo (npr. Boltar, Boltarjev), za zemljepisno ime, torej ime domačije (domuso­nim), pa običajno uporabimo predložno obliko imena (npr. Pri Boltarju).

Posebna oblika hišnega imena je dinastično ime (angl. dynastic name). To je ime, ki si ga delijo člani vladarske rodbine[3]. Dinastično ime angleške kraljevske družine je Windsor (tudi The House of Windsor) – po kraljevski palači, uradni rezidenci angleške kraljice. Sedanje dinastično ime je stopilo v veljavo šele leta 1917, z razglasom kralja Jurija V. Prej se je dinastija imenovala Saxe-Coburg-Gotha [Voost 2000]. Dinas­tično ime kot priimek upo­rabljajo »manj pomembni« člani kraljevske rodbine, ki nimajo posebnih naslovov (npr. lady Davina Windsor, 18. v vrsti za prestol).

4.1.4 Generacijska imena

Generacijsko ime (angl. generational name) je ime med rojstnim in družinskim imenom, ki si ga delijo bratje in sestre ter bratranci in sestrične po moški liniji, tj. vsi vnuki in vnukinje po sinovih [IR 2001]. Generacijsko ime najdemo v kitajskih in korejskih trodelnih osebnih imenih, kjer osebno ime tvorijo družinsko, generacijsko in rojstno ime, v tem vrstnem redu (npr. Choi Soon Jin).

4.1.5 Klanska imena

Klansko ime (angl. clan name) je ime, ki si ga delijo pripadniki klana in običajno nadomešča družinsko ime. Klan je skupina ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorod­stvenem odnosu, zato se člani klana ne poročajo med seboj (eksogamija). Klansko ime[4] je sestavni del osebnega imena pri nekaterih kavkaških ljudstvih, na primer v Osetiji [Britannica 1998]. Osetsko osebno ime običajno tvorijo klansko ime v rodilniku množine, poočetno ime in rojstno ime, v tem vrstnem redu (npr. Gaglojty Soslany fyrt Nafi, tj. Nafi, sin Soslana iz klana Gaglo).

4.1.6 Vzdevki

Vzdevek (angl. epithet) je sestavina imena, ki navadno označuje katero izmed značilnosti nosilca in ga le-ta dobi brez posebne privolitve, lahko tudi posmrtno. Takšne vzdevke uporabljamo predvsem za znane osebnosti iz starejše dobe. Kot stalni pridevki lahko nadomeščajo priimke (npr. Ivana Blazna, Janez Ljubljanski) in jih pišemo z veliko za­čet­nico [SP I, § 43]. Vzdevek lahko nadomešča tudi drugi priimek (npr. Fran Maselj Podlimbarski), najdemo pa tudi dva vzdevka v vlogi dvojnega priimka (npr. Robert Modri Anžuvinski). Stalni pridevek, ki nadomešča priimek, pišemo z veliko začetnico tudi, ko se ta začenja s pred­logom [SP I, § 36]; gre za tako imenovana predložna imena (npr. Ivan Brez dežele, Friderik S praznim žepom). Vzdevki so zelo pogosti pri poimenovanju verskih osebnosti [Schauber in Schindler 1995], predvsem svetnikov (npr. Klara Asiška, Gabrijel Žalostne Matere božje). Glede na ustaljeno prakso pa se pravila o veliki začetnici predloga ne držimo, kadar gre za predložno določilo, ki vsebuje lastno ime (npr. Jožef iz Nazareta, Janez od Boga); glej razdelek 4.1.7.

Posebna vrsta vzdevka je nepravo ime ali psevdonim (angl. fictitious name, pseudonym). To je vzdevek, ki ga posameznik običajno sam izbere in tudi uporablja. Lahko ga upo­rablja za pri­kri­vanje prave identitete, zato včasih tudi skrivno ime, ilegalno ime, partizansko ime, umetniki pa uporabljajo umetniško ime (angl. stage name), na primer igralsko ime ali pisateljsko ime. Če je ne­pravo ime namenjeno prikrivanju identitete, se seveda uporablja samostojno (npr. Sperans, Prežihov Voranc), pogosto pa se pojavlja tudi v kombinaciji s pravim imenom (npr. Karel Destovnik - Kajuh).

4.1.7 Nadomestna imena 

Nadomestno ime je enoumna in splošno uveljavljena neformalna oznaka, ki nadomešča lastno, v našem primeru osebno ime. Pravopisno ga obravnavamo kot lastno ime [SP I, § 38]; prva beseda nadomestnega imena dobi veliko začetnico, ostale pa, če so tudi same lastna imena. Običajno gre za ljudske oznake slavnih osebnosti (npr. Simon Gregorčič, imenovani Goriški slavček), popularne oznake športnikov (npr. Emil Zátopek, imenovani Češka lokomotiva) in podobno.

4.1.8 Imena s predložnimi določili

Predložno določilo (angl. prepositional qualifier) je desno predložno­zvezno dopolnilo imenovano tudi predložni razločevalni dostavek. Gre za stalni dodatek k enodelnemu imenu, ki pomaga pri razpoznavnosti, vendar ne kot nadomestek priimka. Takšno predložno določilo vsebuje neko lastno ime, ki je povezano s poimenovano osebo (npr. Teodul s Krete, Marija Ana od Jezusa). Predvsem pri zemlje­pisnih oznakah sta pogosto v uporabi oba načina: predložno določilo (npr. Doroteja iz Montaua) ali pa pridevek v vlogi priimka (npr. Doroteja Montauska) in gre za imenski soznačnici. Krajevne oznake so tudi pogoste sestavine enodelnih večbesednih arabskih imen (npr. Abdel Hamid al-Qudsi, tj. Abdel Hamid iz Jeruzalema).

Predložno določilo se lahko pojavi tudi kot dodatek rojstnega imena v dvodelnem osebnem imenu. Običajno gre za izsvetniško ime (npr. Maria de los Ángeles Flores Treviño). Največkrat pa pred­ložna določila tvorijo krajevne oznake in se pojavljajo v vlogi priimkov (npr. Karel von Schwarzen­berg), ali pa kot dodatki k priimkom, na primer španskim (že omenjeni Pedro Fernández de Córdoba, glej razdelek 4.1.2). Posebej pogosta so predložna določila v plemiških osebnih imenih. Lahko določajo ali zemlje­pisno poreklo plemiške družine (npr. Franziska Mayr von Melnhof) ali pri­stojnost nad določenim območjem (npr. Johann Gans zu Putlitz) ali pa oboje (npr. Ottokar Czernin von und zu Chudenitz). Predložno določilo z zemljepisnim ime­nom, ki označuje pristojnost nad določenim območjem (npr. grofijo), imenujemo tudi teritorialna oznaka (angl. territorial desi­gna­tion, domain name).

 

4.2 Občnoimenske sestavine osebnih imen

Občnoimenske sestavine osebnih imen delimo na tiste, ki se pojavljajo v primarni vlogi (npr. Anton vitez Laurin), in tiste, ki se pojavljajo v sekundarni vlogi (npr. Orlovo pero). Tako prve kot tudi druge pišemo v slo­venskih imenih z malo začetnico, če gre seveda za neprve sestavine več­besed­nega imena. Treba pa je tu omeniti imena, katerim nastanku je botrovalo polastnoimenjenje, ko so občna imena dobila vlogo lastnih imen (angl. generic name); pred­vsem priimki so zelo pogosto nastajali iz občno­imenskih oznak (npr. Janez Kovač). Arabska osebna imena poleg rojstnega imena pogosto vsebujejo še rodovniške sestavine kot so ibn ali bin (sin od, npr. Osama bin Laden), bint (hči od), abu (oče od), umm (mati od) in podobne [UW 1984].

Pri nas se občnoimenske sestavine pojavljajo v domačih oziroma hišnih imenih (npr. Gošnikov ata), v uradnih imenih pa danes ne več; nekdaj so občno­imenske sestavine osebnega imena najpogosteje označevale plemiški naslov (angl. nobility title). V Sloveniji je plemstvo po 2. svetovni vojni izgu­bilo vse privilegije, tudi pravico do plemiških imen. Tudi v primeru poslanca v slo­venskem parla­­mentu, ki se pod­pisuje kot Zmago plemeniti Jelinčič (običajno skrajšano v Zmago pl. Jelinčič), v takšni obliki pa se njegovo ime pojavlja tudi v nekaterih medijih, gre po naši zakono­daji le za dvojni priimek.

Slovenski plemiški naslovi se torej nanašajo na preteklost. Nekdanje plemstvo slovenskega porekla je nastalo predvsem po zaslugah za monarhijo; plemiški naslov je lahko podelil monarh. V slo­venščini smo tako imeli le svoje ustreznice večinoma nemških plemiških naslovov, tudi če je poreklo nosilca slovensko (npr. Georg Freiherr von Vega, tj. Jurij baron Vega). Stopnjo plemiškega naslova dodamo med ime in priimek, če pa jima sledi še teritorialna oznaka, se oznaka stopnje običajno pomakne za priimek (npr. Sigismund Zois Freiherr von Edel­stein, tj. Žiga Zois baron Edel­steinski). Teritorialna oznaka je v slovenščini običajno iz­zemlje­pisno­imenski pridevnik, ki ga v tej vlogi izjemoma pišemo z veliko začetnico [SP I, § 44]. V neformalni rabi se plemiški naslovi praviloma pojavljajo kot določila pred osebnim imenom, ne pa kot del osebnega imena (npr. baron Jurij Vega); glej razdelek 5.2.

Plemiški naslovi se pojavljajo tudi v slovenskih prevodih tujih osebnih imen. V Evropi imamo še vedno enajst monarhij. Belgija, Danska, Nizo­zemska, Nor­veška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo (Velika Britanija in Severna Irska) so kraljevine, Luk­sem­burg je véliko vojvodstvo, Andora, Lihten­štajn in Monako pa so kneževine. Monarhije po svetu so še: Japonska, ki je edino cesarstvo, ter okoli dvajset kraljevin, emiratov, sultanatov in drugih vrst monarhij. Še vedno je torej prisotna delitev ljudi po krvi, in sicer na ljudi vladarske, običajno kraljevske krvi (angl. royalty), ljudi modre oziroma plemenite krvi (ang. nobility, aristocracy) in navadne ljudi (angl. commoners).

Plemiški naslov je lahko ali podedovan ali pa podeljen. Lahko je doživljenski ali pa prenosljiv na potomce. Delitev plemstva na stopnje je v vsaki monarhiji nekoliko drugačna in njihovo prevajanje je dokaj nehvaležna naloga, saj se razlikujejo tako pravila glede podeljevanja in dedovanja naslovov, kot tudi glede same veljave oziroma privilegijev. Predvsem nekatere vmesne stopnje so včasih praktično ne­prevedljive oziroma jih drugod ne najdemo. Te razlike so dokaj nazorne, če primerjamo angleški in nemški model.

Angleški vladarski naslov je danes kingqueen (kraljkraljica), nekdanji še višji vladarski naslov (kolonialni) je bil em­perorem­press (cesarcesa­rica). Ostali člani vladar­jeve ožje družine nosijo naslov princeprincess (princprin­cesa), prestolo­naslednik pa prince/­princess of Wales (princprin­cesa Waleška). Angleško plemstvo se deli na visoko plemstvo (angl. peers) in nižje plemstvo (angl. gentry). Visoko plemstvo je praviloma dedno (angl. hereditary peers), le izjemoma pa gre za do­življenski naslov kot pri­znanje za posebne zasluge (angl. life peers). Iz visokega plemstva izhajajo člani lordske zbornice (angl. peers of the realm); ti imajo pravico do sedeža v zgornjem domu britanskega parla­menta (The House of Lords). Visoko plemstvo je dedno in se deli na naslednje plemiške stopnje (angl. nobility ranks): dukeduchess (voj­vodavoj­vo­dinja), mar­quessmar­chioness (mar­kizmar­kiza), earlcountess (grofgrofica), vis­countvis­countess (vikontvikontesa) in baronbaroness (baronbaronica). Nižje plemstvo ima dve stopnji: baronetbaro­netess (baronetbaroneta) in knight(knight’s) lady (vitezgospa); baronetstvo je bilo dedno, vendar je ta stopnja s kraljem Jakobom I. ukinjena, viteštvo pa ni dedno. Dokaj ohlapno je definirana še stopnja esquire; prav­zaprav ne gre za plemiški naslov, ampak označuje plemstvo brez plemiškega naslova (neprvo potomstvo neka­terih nižjih stopenj plemstva), se pa včasih pojavlja kot pristavek k imenu (npr. William More, Esquire). Angleški dedni plemiški naslovi se prenašajo iz roda v rod podobno kot vladarski naslovi. To pomeni, da ima v neki plemiški družini pravi plemiški naslov (angl. peer in his/her own right) le glava družine. Praviloma se plemiški naslov deduje od očeta na prvorojenca (po očetovi smrti). Tako je angleškega visokega plemstva razmeroma malo, nekaj več kot tisoč [Wallace 1997]; pri enakem deležu prebivalstva bi jih imeli v Sloveniji le okoli trideset.

Tudi nemško plemstvo se deli na visoko plemstvo (nem. Hoch­adel) in nižje plemstvo (nem. nied­riger Adel). Po­ starosti se deli še na pra­plemstvo (nem. Uradel), ki je vzniklo samo, in novejše plemstvo (nem. Briefadel), kateremu je bilo plemištvo podeljeno za posebne zasluge. Plemiški nas­lovi so praviloma dedni in se prenašajo na vse zakonske sinove in hčere [von Studnitz 1992]. Visoko plemstvo vključuje tudi vladarske naslove. Najvišja sta: KaiserKaiserin (cesar/cesarica) in KönigKönigin (kraljkraljica). Cesar je bil en sam za vso Nemčijo, kralje pa so imele večje nemške dežele (npr. Bavarska). Cesarski potomec je Kron­prinzKron­prinzessin (kronski princprincesa), pre­stolo­naslednik pa PrinzPrinzessin von Preußen (princprin­cesa Pruska); kraljevski potomec je zgolj PrinzPrinzessin (princprincesa). Ostale osnovne stopnje višjega plemstva so: Groß­herzog/Groß­­herzogin (veliki voj­vodavoj­vodinja), HerzogHerzogin (vojvodavoj­vo­dinja), GrafGräfin (grofgro­fica) in FürstFürstin (knezkneginja). Predvsem zadnje tri stopnje lahko sodijo tudi v nižje plem­stvo, ostale pa so še: Frei­herrFrei­frau (baronbaronica), RitterFrau (vitezgospa) ter EdlerEdle (ple­menitiple­menita). Poleg osnovnih plemiških stopenj se pojavljajo še mnoge vmesne stopnje oziroma različice poime­novanj iste stopnje, kot Landgraf, Markgraf, Burggraf in podobne [von Studnitz 1992]. Od nastanka tako imenovane Weimarske republike leta 1919, je bilo nemško plemstvo formalno ukinjeno, za razliko od Avstrije pa plemiške oznake in plemiški naslovi niso bili ukinjeni, ampak so lahko še vedno uradne sestavine osebnih imen. Formalno so tudi občno­imenske sestavine ob­rav­navane kot priimki, kar pa prav­zaprav sploh ni opazno, saj v nemščini vse samo­stalnike pišemo z veliko začetnico. Država tudi dopušča različne oblike teh sestavin, ki so odvisne od spola nosilca (npr. GrafGräfin). Sicer pa so plemiška imena oznako plemiške stopnje pogosto izgubila, ostali pa so predimki »von« in »zu« ter nekatere redkejše oblike kot »von der«, »von dem« ali »vom«, »zum«, »aus dem« ter »von und zu«. Trenutno je število nemškega plemstva vseh stopenj ocen­jeno na približno štirideset tisoč [von Studnitz 1992]; pri enakem deležu prebivalstva bi jih imeli v Sloveniji okoli tisoč.

Včasih imamo za isto stopnjo več imen, ki označujejo različno poreklo; Angleži pravijo svojim grofom earl, tujim pa count, Nemci pa celo svoje barone ponekod imenujejo Freiherr, drugod (predvsem v severni Nemčiji) pa Baron. Predvsem pa so težave z angleškim prevodom stopnje knez, ki jo običajno prevajajo kot prince, čeprav je ta oznaka v Angliji rezervirana izključno za člane ožje kraljevske družine. V vlogi vladarskega naslova se ta oznaka zato prevaja tudi kot sovereign.  Kljub vsem razlikam vendarle lahko sestavimo splošno sprejeto primerjalno lestvico osnovnih plemiških in vladarskih stopenj [Ozvald 1999].

Slika 6: Ustreznice osnovnih stopenj plemiških in vladarskih naslovov.

Meja med vladarskimi in plemiškimi naslovi je nekoliko zabrisana. Nekateri naslovi kot vojvoda ali knez so namreč lahko vla­darski, če je ozemlje pod pristojnostjo nosilca imena samo­stojna država (npr. Hans Adam II., Fürst von und zu Liechtenstein), sicer pa ne (npr. Günther Fürst zu Schwarz­burg). Vladarski naslov je praviloma pojasnjevalni pristavek, ki je od imena ločen z vejico; glej razdelek 5.3.

 

5 Dodatki k osebnim imenom

Osebno ime je lahko razširjeno z dodatki pred in/ali za osebnim imenom, ki nosilca osebnega imena še dodatno zaznamujejo. Lahko se držijo samega imena in tvorijo skladenjsko nedeljivo celoto (npr. magister Marcel Štefančič mlajši), pri čemer ločimo določila pred osebnim imenom in ločevalne dodatke za osebnim imenom. Lahko pa dodatek sledi imenu kot pojasnjevalni pristavek, ki je od imena ločen z vejico (npr. Ulrik II., knez Celjski); gre za drugo poimenovanje iste osebe, in sicer v neposrednem zaporedju.

Sestavljeno osebno ime je ime, pri katerem je levi del občno, desni pa lastno ime (npr. doktor France Arhar). Začetno občnoimensko sestavino sestavljenega osebnega imena pišemo v slo­venščini z veliko začetnico samo, kadar stoji na začetku povedi, ali pa gre za samostojno jezikovno enoto, ki ni del povedi (npr. napis na vratih pisarne).

 

5.1 Določila pred osebnimi imeni

Določilo pred osebnim imenom (angl. personal name prefix) je beseda ali besedna zveza pred imenom, ki zaznamuje družbeni položaj, zakonski stan, poklic, čast, znan­stveno, aka­demsko, vladarsko, cerkveno ali plemiško stopnjo, vojaški čin, svetost in podobno [SP I, § 128, § 129]. V slovenščini jih pišemo z malo začetnico, razen ko gre za izraze posebnega razmerja ali spoštovanja [SP I, § 28]. Ti so omejeni na protokolarne priložnosti, pa tudi tam je raba velike začetnice neobvezna [SP I, § 114]; gre za naslavljanje ljudi z visoko funkcijo (npr. Njegova Ekscelenca gospod Milan Kučan, Njeno Veličanstvo kraljica Elizabeta II., Njegova Svetost papež Janez Pavel II. ipd.).

Določila pred osebnimi imeni običajno uporabljamo v skrajšani obliki, zato, če obstaja, tu na­va­jamo tudi okrajšavo. Na koncu okrajšave je v slovenščini pika [SP I, § 249]. Najpogostejša oblika določila pred osebnim imenom je vljudnostni naslov (angl. courtesy title), in sicer gospod (g.), gospa (ga.), gospodična (gdč.), nekdaj še tovariš in tovarišica (tov.). Določili pred imenom, kot izraz poseb­nega spoštovanja predvsem ostarelih, sta še oče (o.) in mati (m.), predvsem otroci pa uporabljajo še določili stric in teta. Nekateri prevzeti narečni izrazi te vrste se pojavljajo tudi kot ločevalni dodatek za osebnim imenom [SP I, § 128]; glej razdelek 5.2 (npr. Lacko bači, tj. stric).

Pri naslavljanju angleškega plemstva običajno ne uporabljamo plemiške stopnje, ampak obvezne vljud­nostne naslove, in sicer lord/lady za visoko plemstvo ter sir/dame in master/lady za nižje plemstvo. V kom­bi­naciji z osebnim imenom pišejo Angleži vljud­nostne naslove vedno z veliko za­čet­nico (npr. angl. Sir Elton John). V slovenščini jih pišemo z malo začetnico in jih ne pre­vajamo, razen nekaterih splošnih (npr. Mr. Tony Blair → g. Tony Blair). Visoko plemstvo običajno nas­lavljamo po teritorialni oznaki (npr. lord Sandwich), izjemoma po priimku. Nepravo plemstvo (družinski člani) ima pravico do vljud­nostnega naslova, vendar le v kombinaciji z osebnim imenom (npr. lord Francis, lady Catherine). Oznako sir/dame upo­rabljamo samo pred rojstnim imenom (npr. sir Thomas More ali sir Thomas ter dame Alice), oznako master/lady pa samo pred družinskim imenom (npr. master More ter lady More ali Alice lady More).

Zakonsko predpisan je pri nas znan­stveni naslov (angl. scientific title, doctoral/master title). Gre za naslov, ki označuje stopnjo in vrsto izobrazbe, pri­dobljene na visoko­šolskem zavodu po po­diplom­skem študij­skem programu [ZSZN 1998]. Znan­stveni naslov se pri­stavlja pred imenom in pri­imkom. V diplomi je lahko označeno tudi znan­stveno področje, iz katerega je znan­stveni naslov pri­dobljen, vendar ta oznaka ni sestavni del znan­stvenega naslova. Tako sta znan­stvena naslova le dva, ločena po spolih, in sicer doktor znanosti in doktorica znanosti, s pred­pisano krajšavo dr. (npr. dr. Katja Boh) ter magister znanosti in magistrica znanosti, s pred­pisano krajšavo mag. (npr. mag. Herman Rigelnik). Pred imenom pišemo še stopnjo visoko­šolskega učitelja, ki jo ime­nujemo tudi akademski naslov (angl. academic title), in sicer redni pro­fesor in redna pro­fesorica (prof.), izredni pro­fesor in izredna pro­fesorica (izr. prof.), docent in docentka (doc.) ter asistent in asistentka (asist.). Slednje običajno kombi­niramo z znan­stvenimi naslovi (npr. prof. dr. Miran Hladnik). Član akademije znanosti in umetnosti je akademik (npr. akademik prof. dr. France Bernik), članica je akademikinja.

Določilo pred osebnim imenom je lahko tudi vojaški čin[5] (angl. military title). Čini v Slovenski vojski so zakonsko pred­pisani. Od nedavne spremembe zakona o obrambi [ZObr‑C 2002] imamo tri vojaške, osem pod­častniških, sedem čast­niških in tri generalske čine. Nazivi za vojaške čine so pod­desetnik, desetnik in nad­desetnik. Pod­čast­niški čini so vodnik, višji vodnik, štabni vodnik, višji štabni vodnik, pra­porščak, višji pra­porščak, štabni pra­porščak in višji štabni pra­porščak. Častniški čini so poročnik, nad­poročnik, stotnik, major, pod­polkovnik, polkovnik in brigadir. Gene­ralski čini pa so general­pod­polkovnik, general­polkovnik in general. Vzporedne čine ima vojaška mornarica. Častniški čini v mornarici so poročnik korvete, poročnik fregate, poročnik bojne ladje, kapitan korvete, kapitan fregate, kapitan bojne ladje in kapitan, imamo pa še tri admiralske čine, in sicer kontra­admiral, vice­admiral in admiral. Če ima poime­novani tudi znan­stveni naslov, ga posta­vimo med čin in osebno ime (npr. general­pod­polkovnik dr. Iztok Podbregar).

Za cerkvene dosto­jan­stve­nike ter redovnike in redovnice so vljudnostni naslovi prečastiti, mon­signor ali mon­sinjor (msgr.), pater (p.), brat, sestra in podobno, za vodstvene funkcije pa upo­rabljamo cerkvene naslove, kot kardinal, prelat, prošt, opat in opatinja, prior in priorica ali pred­nica in druge. Osnovna institu­cionalna hierarhija katoliške cerkve pa je naslednja: papež, metropolit, nadškof, škof, arh­idiakon, dekan, župnik in kaplan. V ostalih cerkvah, ki tudi delujejo v Sloveniji, imajo še druge naslove, kot senior pri evan­geli­čanih, paroh pri pravoslavnih, imam pri muslimanih in po­dobno. Gre za pred­stojnike osnovnih enot cerkvene hierarhije (npr. cerkvene pokrajine, škofije, dekanije, župnije). Ti naslovi so lahko kombinirani še s krajevno oznako, ki opredeljuje pristojnost (npr. slovenski metropolit, koprski škof, trnovski župnik ipd.). V tem primeru gre za enoumno po­imeno­vanje (za neko določeno obdobje), ki se običajno doda k imenu kot pojasnjevalni pristavek (glej razdelek 5.3), pred imenom pa je lahko še kak drug naslov (npr. kardinal Alojzij Ambrožič, torontski nadškof).

Pridevniški določili, ki ju posmrtno dobijo svetniki, sta sveti in sveta (npr. sv. Ema Krška). Vmesna stopnja je še razglasitev blaženosti, ko uporabljamo določili blaženi in blažena (npr. bl. Anton Martin Slomšek). Svetniški pridevnik se včasih pojavi tudi v vlogi sestavine samega osebnega imena, in sicer v izsvetniških imenih svetnikov (npr. sv. Ana od sv. Jerneja).

 

5.2 Ločevalni dodatki za osebnimi imeni

Ločevalni dodatek za osebnim imenom (angl. personal name suffix) je dodatno pojasnilo desno od imena. Gre za desni prilastek, ki običajno opredeljuje rodovno zaporedje, kot mlajši (ml.) in starejši (st.) ter oče in sin (npr. Dumas oče, v nasprotju z Dumas sin). Pišemo jih z malo začetnico; med osebnim imenom in ločevalnim dodatkom pa ni ločil [SP I, § 129]. Posebna oblika označevanja rodovnega zaporedja je še vrstilni števnik, ki ga uporabljamo poleg vladarskega imena; ta oznaka je del uradnega imena. Gre za stalni pridevek, ki nadomešča priimek (glej razdelek 4.1.6), zato ga pišemo z veliko začetnico (npr. Jožef Drugi), običajno pa uporabimo rimsko številko (npr. Jožef II.). Vrstilni števnik zaznamuje neskladenjska levostična pika [SP I, § 252].

 

5.3 Pojasnjevalni pristavki

Pojasnjevalni pristavek je dodatno pojasnilo poleg osebnega imena, ki je od imena ločeno z vejico. Vejica stoji tudi na koncu pojasnjevalnega pristavka, razen če je konec le-tega hkrati konec povedi [SP I, § 302]. Kot pojasnjevalni pristavek lahko k osebnemu imenu dodamo tudi nekatere imenske sestavine, kot so dekliški priimek (npr. Zofija Borštnik, rojena Turk), privzeti priimek zakonskega partnerja (npr. Zofka Kveder, poročena Jelovšek), domače ime (npr. Stane Suhadolc, po domače Kovačev) ali nadomestno ime (npr. Ivan Kramberger, imenovani Dobri človek iz Negove). Ko gre za plemiški naslov, je le-ta lahko tudi sestavni del osebnega imena (npr. Janez Bleiweis vitez Trsteniški); upoštevamo način, ki je v določenem okolju uveljavljen. Tako je nemški plemiški naslov praviloma del osebnega imena (npr. Friederich Franz Herzog zu Mecklenburg), angleški pa pojas­nje­valni pristavek (npr. Thomas Howard, The Duke of Norfolk).

Zakonsko je predpisan strokovni naslov (angl. degree title). Pravico do uporabe strokovnega nas­lova si pridobi, kdor konča študijski program za pridobitev visoke strokovne ali uni­verzi­tetne izob­razbe [ZSZN 1998]. Strokovni naslov se pristavlja za imenom in pri­imkom. Končan visoki strokovni študij daje naslov, ki se praviloma tvori z besedo diplo­mi­rani/diplo­mi­rana, za tehniška in tehno­loška področja pa še in­ženir/in­ženirka, s predpisano krajšavo dipl. oziroma dipl. inž. (npr. Anton Tomažič, dipl. pravnik, Janko Velkavrh, dipl. inž. strojništva), končan uni­verzi­tetni študij pa daje naslov, ki se praviloma tvori z besedama uni­verzi­tetni/uni­verzi­tetna diplo­mirani/diplo­mirana, za tehniška in tehnološka področja pa še in­ženir/in­ženirka, s pred­pisano kraj­šavo univ. dipl. oziroma univ. dipl. inž. (npr. Borut Pahor, univ. dipl. politolog, Aljoša Dekleva, univ. dipl. inž. arhi­tekture). Nekatere izjeme najdemo po posameznih študij­skih, znan­stvenih oziroma umet­niških področjih ali disci­plinah. Tako strokovni naslov na umet­niškem področju tvori beseda aka­demski/aka­demska, s pred­pisano krajšavo akad. (npr. Janez Zalaznik, akad. slikar), strokovni naslov na peda­goškem področju tvori beseda pro­fesor/pro­fesorica, s pred­pisano krajšavo prof. (npr. Katja Vidmar, prof. slo­venščine), strokovni naslov v medicini, stoma­tologiji in vete­ri­narstvu tvori beseda dok­tor/dok­torica, glede na področje pa še medicine, stoma­tologije ali vete­ri­narske medicine, s pred­pisanimi kraj­šavami dr. med, dr. stom. in dr. vet. med. (npr. Janez Podobnik, dr. med.), strokovni naslov v far­ma­ciji pa tvorita besedi ma­gister/ma­gistra farma­cije, s pred­pisano krajšavo mag. farm. (npr. Jelka Dolinar, mag. farm.).

S speci­alizacijo se lahko pridobi še speci­alistični naslov (angl. honours degree title), ki je nad­gradnja stro­kovnega naslova [ZSZN 1998]. Tvori se z besedo speci­alist/speci­alistka, s pred­pisano kraj­šavo spec. (npr. Lojze Arko, dr. stom., spec. maksilo­facialne kirurgije). Z zakonom je pred­pisan še mojstr­ski naziv (npr. Marjan Lapuh, dimni­karski mojster). Pravico do uporabe mojstrskega naziva pridobimo z mojstrskim izpitom. Mojstrski naziv je pogoj za pri­dobitev obrtnega dovoljenja [ObrZ 1994].

Na enak način pristavljamo zakonodajni naslov (angl. legislative title), kot je oznaka položaja (npr. Tea Petrin, ministrica za gospodarstvo), delovnega mesta, poklica oziroma funkcije nasploh (npr. Branko Zebec, pomočnik direktorja) in druge pridobljene nazive, odlikovanja in podobno (npr. Tone Tomšič, narodni heroj). Pri navajanju teh oznak je treba paziti na doslednost; mnoge izmed njih so zakonsko predpisane, opredeljene v različnih kolektivnih pogodbah in drugih pravnih aktih.

Poklic (angl. occupation) je tudi mednarodno standardizirana oznaka (International Standard Classi­fication of Occu­pations – ISCO-88). Slovenska različica tega standarda je predpisana z uredbo [Uredba 1997], katere upo­raba je obvezna od začetka leta 1999. Z novo uredbo [Uredba 2000a] se je besedilo standardne kla­si­fikacije nekoliko spremenilo in dopolnilo. Za slovenski standard skrbi statistični urad in je dostopen na internetu [SKP 2000]; skupaj vsebuje kode in imena za skoraj 2600 poklicev. Imena poklicev so določena za oba spola (npr. Miranda Gravnar, otorino­laringo­loginja /koda poklica 2221.21/). Nedavno sprejeti zakon o nacionalnih poklicnih kvali­fikacijah omogoča, da vsakdo lahko pridobi javno listino (certifikat) o poklicnih kvalifikacijah, in sicer na podlagi listin pridobljenih v izobraževanju ali z neposrednim preverjanjem [ZNKP 2000].

 

6 Ženska in moška imena in priimki

Oglejmo si najpogostejša rojstna imena v Sloveniji živečih oseb; podatki se nanašajo na leto 1994 [Keber 2001, str. 11]. Najpogostejša imena oseb ženskega spola so: Marija, Ana, Frančiška, Jožefa in Irena. Najpogostejša imena oseb moškega spola pa so: Franc, Janez, Anton, Jožef in Ivan. Imeni Marija in Ana tvorita tudi najpogostejše dvojno ime Ana Marija in najpogostejše zloženo ime Anamarija.

Zakaj govorimo o imenih oseb moškega in ženskega spola in ne o moških in ženskih imenih? Ostre delitve na moška in ženska imena ni. Ime Marija je najpogostejše žensko ime, vendar iz tega ne sledi, da je izključno žensko. Pogosto se pojavlja tudi kot moško ime, predvsem v dvojnih imenih (npr. Erik Marija). V Sloveniji so obojespolska imena (angl. unisex names) predvsem ruskega izvora (npr. Vanja, Vasja, Saša idr.). Iz samega imena torej ni nujno razviden tudi spol nosilca (npr. novinar in novinarka Vanja Vardjan in Vanja Kržan). V tujih imenih včasih spol določa zaporedje imen v dvojnem imenu (npr. José María je moško, María José pa žensko ime).

Rojstno ime samo po sebi v splošnem nima vnaprej določenega spola, ampak se pregiba glede na spol nosilca le-tega (npr. Vanja /M/ → z Vanjem, Vanja /Ž/ → z Vanjo). Res pa je, da imamo za večino tradicionalnih imen zelo prepoznavne moške in ženske različice po izvoru istega imena (npr. Frančišek/Frančiška, Jožef/Jožefa, Anton/Antonija, Ivan/Ivana). Ženske različice imen imajo v slo­venščini praviloma končnico -a.

Podobno je glede spola tudi s priimki; tudi tisti, ki izhajajo iz občnih imen in jim lahko ne­dvo­umno dolo­čimo tudi spol (npr. Kralj /M/, Zver /Ž/, Maslo /S/), le-tega s po­last­no­imenjenjem avto­matično izgubijo. Tako se na primer pridevnik iz priimka tvori glede na spol nosilca le-tega (npr. Zver /M/ → Zverov), pri čemer pravopis za priimke ženskih oseb odsvetuje tvorbo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in [SP I, § 965]; v takih primerih izražamo svojilnost z rodilnikom (torej namesto Kobilica /Ž/ → Kobiličin rajši Kobilica /Ž/ → od ge. Kobilica/Kobilice).

Osnovna oblika priimka je v slovenskih osebnih imenih za osebe ženskega in moškega spola praviloma enaka. Kot ženski priimek lahko uporabimo tudi posamostaljeno obliko svojilnega pridevnika iz osnovne oblike priimka [SP I, § 998] in dobimo neuradno imensko dvojnico (npr. Zofka KvederKvedrova). V uradni rabi pa zasledimo posebne ženske oblike priimka le za redke aristonime (npr. že omenjena Vida Bleiweis Trsteniška). Pač pa pravopis za petsto najpogostejših slovenskih priimkov kot pod­iztočnice navaja ljudske ženske ustreznice (npr. NovakNovakovka, KovačKovačica, KavčičKavčička), ki pa so omejeni zgolj na neknjižno rabo [SP I, § 999]; nekateri jih smatrajo za zmerljivke.

Imamo pa tudi narode/jezike, ki poznajo različne oblike moških in ženskih priimkov; posebne ženske priimke imajo Makedonci (npr. Boris Trajkovski in Vilma Trajkovska), Čehi (npr. Vladimír Železný in Marta Železná), Rusi (npr. Mihail Gorbačov in Raisa Gorbačova) in drugi.

 

7 Različlice osebnih imen

Za isto osebo se pogosto pojavljajo različne oblike istega osebnega imena. Lahko gre za originalno ime in podomačenja, glej razdelek 8. Različice uradnih imen so še imena izbrana za pravni promet, glej razdelek 4.1. Za nekatera rojstna imena poznamo variantne zapise (npr. DamjanDamijan, MarjanMarijan); gre za imena s pravopisnimi dvojnicami [SP I, § 938]; posameznik naj bi striktno uporabljal le eno izmed obeh različic.

Uporabljamo še cel niz neformalnih različic osebnih imen. Gre za manjšalnice in ljubkovalna imena (npr. TomažTomažek), slengovske oblike (npr. MihaMajk, JakobDžimi) ter druge, običajno krajše oblike imen (npr. FrančišekFranFrancFrance/...). Slednje so vse lahko tudi uradne oblike imena; leksikoni imen jih običajno obravnavajo pod osnovnim geslom, ki je naj­večkrat ime svetnika (zavetnika). Kratko ime lahko nadomešča tudi večbesedno izsvetniško ime (npr. María de los DoloresLola).

Različni zapisi istega osebnega imena so lahko še krajšave. Krajšave osebnega imena so kratice, okraj­šave, okrnjenke in skrajšanke. Kratica se za osebno ime pojavlja zelo redko (npr. JFK /izg. džej­efkéj/ = John Fitzgerald Kennedy). Bolj pogoste so okrajšave. Okrajšava je s piko okrajšani zapis dela imena. Stilizirana oblika zapisa je okrajšava drugega imena dvoj­nem imenu (npr. Igor E. Bergant = Igor Evgen Bergant), glej tudi razdelek 4.1.1, pra­viloma pa okrajšamo tudi nekatere oznake plemiških stopenj (npr. Jurij pl. Križanič = Jurij plemeniti Križanič). Okrnjenka ali krn je ostanek po od­vzemu dela besede, ki nadomešča celotno ime (npr. Črt = Črtomir). Skrajšanka se pojavlja raz­me­roma redko – ob naštevanju osebnih imen iz večdelnih podstav, ki se razlikujejo le v eni izmed njih (npr. Miro- in Radoslav). Posebna oblika krajšanja je tudi izpuščanje črk. Izpuščeno črko ali več črk zazna­muje opuščaj. V nekaterih jezikih je tak način uveljavljen za predimke (npr. Marie d’Orville), glej razdelek 4.1.2.

 

8 Slovenjenje tujih osebnih imen

V slovenščini načeloma ohran­jamo pisno podobo tujih osebnih imen [SP I, § 172]. Prevajamo pa občno­imenske sestavine (npr. Marie Gräfin von DubskyMarie grofica Dubsky). Poleg tega pa so se za nekatere znane osebnosti uveljavila podomačenja (angl. traditional name). Podo­ma­čujemo imena grško-rimskega sveta (npr. Gaj Julij Cezar), vladarska in papeška imena (npr. Janez Pavel II.), včasih imena plemiških rodbin (npr. Andrej Turjaški), redka druga imena znanih zgodo­vinskih oseb (npr. Krištof Kolumb), svetniška imena (npr. Frančišek Asiški) in še nekatera. Če smo v dvomih glede rabe podomačenja, pogledamo v slovarski del slovenskega pravopisa [SP II]. Pre­vajamo še vzdevke [SP I, § 181], podobno kot tudi v drugih jezikih (npr. slovensko: Karel Veliki, angleško: Charles the Great, nemško: Karl der Große ipd.).

Pri slovenjenju antičnih imen so se izoblikovala pravila, ki slonijo na prilagajanju posameznih glasov, glasovnih skupin in končnic glasoslovnim in oblikoslovnim pravilom slovenskega jezika. Osnovno pravilo pri po­doma­čevanju je opuščanje ali zamenjava končnice. Za grška in latinska imena najdemo pravila kot tudi slovar imen v delu Antična imena po slovensko [Aubelj 1997].

Blažja oblika podomačenja osebnega imena je tudi prečrkovanje (transliteracija) iz jezikov, ki ne uporabljajo lati­nične pisave. Pri tem se ravnamo po Slovenskem pravo­pisu, ki določa pravila za prečrkovanje iz različnih jezikov, na primer iz ruščine [SP I, § 1113], novogrščine [SP I, § 1108], hebrejščine [SP I, § 1120], arabščine [SP I, § 1121] in drugih. Včasih je prehod enoličen (npr. za srbsko cirilico), večinoma pa ni; pravila za prečrkovanje se lahko razlikujejo glede na to, ali je dolo­čena črka na začetku, sredini ali koncu besede, pa tudi od tega, ali ji sledi samo­glasnik ali soglasnik.

Za jezike, ki ne uporabljajo črkovnih, ampak zlogovne ali celo pojmovne pisave z ideogrami (npr. kitajščina), osebna imena slovenimo s fonetično transkripcijo, torej simu­liranjem ustreznih glasov­nih vrednosti. Pri domačenju kitajskih imen generacijsko in rojstno ime običajno združimo, tako da tro­delno osebno ime zreduciramo na nam prilagojeno obliko priimek – ime (npr. Mao Cetung).

Zanimivo je, da severnoameriški Indijanci ponekod še danes niso sprejeli angleškega sistema poime­novanj. V vlogi priimka uporabljajo v angleščino prevedena imena, ki se nanašajo na totem (ple­menski zaščitni znak), žival, znamenje, sanje ipd., in lahko tudi niso dedna [Britannica 1998]. Takšne sestavine osebnega imena lahko prevedemo tudi v slovenščino (npr. John Sleeping Owl ali John Speča sova).

 

9 Podeljevanje in spreminjanje osebnih imen

Osebno ime otroku sporazumno določijo starši; če do sporazuma ne pride, določi ime pristojni organ za socialno skrbstvo [ZOI 1974/87]. Nekdaj je imela pri podeljevanju osebnega imena velik vpliv katoliška cerkev; izbira je bila omejena na imena apostolov, svetnikov, papežev. Imenski zavetnik je na koledarju označeval godovni dan (angl. name day). »Nekrščanska« imena so se v začetku prikradla predvsem v dvojnih imenih (npr. Janez Branko). Priimki so bili pri nas uzakonjeni šele s patentom Jožefa II. leta 1780.

Da imena niso nespremenjiva, beremo že v bibliji, pri sklepanju prve zaveze z Bogom, ko ta pravi: »Zato se ne boš več imenoval Abram, ampak Abraham ti bodi ime.« (1 Mz 17, 5). Pri nas se osebno ime najpogosteje spremeni ob poroki (običajno privzem moževega priimka). Nekaj možnosti smo že omenili (glej razdelek 4.1.2). Med bolj zanimive načine pa sodi madžarski, kjer lahko žena po poroki celo popolnoma spremeni svoje osebno ime – po možu privzame tako priimek kot tudi ime (npr. mož: Nagy Géza, žena: Spéter ErzsébetNagy Gézáné Spéter Erzsébet ali samo Nagy Gézáné). Razlogi za spremembo osebnega imena so lahko tudi razveza, posvojitev ter priznanje, ugotovitev ali izpod­bijanje očetovstva.

Sicer pa lahko osebno ime spremeni vsakdo. Spremembo osebnega imena zakon [ZOI 1974/87] prepoveduje le osebi, ki je bila obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer dokler trajajo pravne posledice obsodbe. Pogosti razlogi za spremembo osebnega imena so danes verski vzgibi (npr. prestop v drugo vero ali sekto), numerologija, naturalizacija (npr. Louis Adamic, ob krstu Alojzij Adamič) in drugi. V nekaterih arabskih deželah lahko ženska spremeni ime, ko postane mati [UW 1984]; ime pre­vzame po svojem sinu/hčeri (npr. Umm Habibah, tj. Habibova mati). Osebno ime se spremeni tudi pri pridobitvi ali spremembi plemiškega naziva, ki se ponekod šele po smrti očeta deduje na prvorojenca.


10 Sklep

Osebna imena so poimenovanja posameznikov. Po njih se ljudje ločimo med seboj. Včasih so bila osebna imena enodelna, običajno tudi enobesedna. Kadar to ni zadoščalo, se je uveljavilo še pred­ložno določilo. Zaradi naraščajočih potreb po večjem naboru imen, pa tudi zaradi sledenja rodovnim povezavam, so kasneje imena postala dvodelna, imenu se je pridružil še priimek. Priimek nas združuje znotraj družinske skupnosti, ločuje pa v razmerju do širše skupnosti. Razvojno so pred pojavom priimkov še vzdevki, iz katerih so priimki največkrat tudi nastali.

Nekatere kulture imajo seveda tudi drugačne načine poimenovanj. Ponekod so osebna imena tudi trodelna; poleg rojstnega in družinskega imena imamo lahko še generacijsko ime. Namesto priimka ponekod uporabljajo tudi klansko ime. Predvsem v vaškem okolju imajo včasih več veljave kot priimki tako imenovana hišna imena. Za razliko od priimka se držijo domačije, ne pa rodu. Podobna oblika je še dinastično ime, ki si ga delijo člani vladarske rodbine.

Iz osebnega imena običajno razberemo spol nosilca, nakazuje pa lahko tudi na zakonski stan ter narodnostno ali jezikovno pripadnost. Včasih so bila imena še bolj govoreča. Predvsem vzdevki so lahko veliko povedali o lastnostih nosilca imena. Danes se te funkcije osebnega imena izgubljajo; nadomeščajo pa jih različni imenski dodatki pred in za osebnim imenom.

Pravilna uporaba osebnih imen in njihovih dodatkov je stvar, ki naj bi sodila v splošno izobrazbo. Najmanj, kar si velja zapomniti je vsekakor vrstni red v osebnem imenu, torej ime – priimek. Konec koncev pa s pravilno rabo osebnega imena tudi pokažemo neko spoštovanje do nosilca imena.

Viri

Literatura

[Aubelj 1997] = Bronislava Aubelj: Antična imena po slovensko. Modrijan, Ljubljana, 1997

[Bajt 1999] = Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Nova revija, Ljubljana, 1999

[Britannica 1998] = Ency­clopædia Britannica. Multi­media Edition. Britannica Centre, Chicago, 1998

[Keber 2001] = Janez Keber: Leksikon imen. Mohorjeva družba, Celje, 2001

[Menaše 1994] = Luc Menaše: Svetovni biografski leksikon. Mihelač, Ljubljana, 1994

[Merkù 1993] = Pavle Merkù: Svetniki v slovenskem imenoslovju. Mladika, Trst, 1993

[Novak 1997] = Barbara Novak: Osebno ime in človekove pravice. Pravnik, letn. 52, št. 1–3, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 83–93

[Ozvald 1995] = Branko Ozvald: Raba plemiških naslovov po njihovi ukinitvi. Heraldica Slo­venica, št. 1–3, Heraldica Slovenica, Ljubljana, 1995, str. 12–13

[Ozvald 1999] = Branko Ozvald: Matematična ocena stopenj plemiških naslovov. Življenje in tehnika, letn. 50, št. 1, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 70–74

[Pezdirc in Anžur 1990] = Zmago Pezdirc in Matjaž Anžur: Vladarji in predsedniki evropskih držav. Založba Valuk, Ljubljana, 1990

[SAZU 2000] = Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon. Znanstveno­raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana, 2000

[Schauber in Schindler 1995] = Vera Schauber in Hanns Michael Schindler: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995

[(Toporišič 2001) SP I & II] = Jože Toporišič: Slovenski pravopis. Slo­venska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 2001

Zakonodaja

[ObrZ 1994] = Obrtni zakon. Uradni list RS, št. 50/1994, str. 3075

[Uredba 1997] = Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije poklicev. Uradni list RS, št. 28/1997, str. 2217

[Uredba 1998] = Uredba o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in siste­mati­zacijo delovnih mest v organih državne uprave. Uradni list RS, št. 24/1998, str. 1498

[Uredba 2000a] = Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o uvedbi in uporabi stan­dardne kla­si­fikacije poklicev. Uradni list RS, št. 16/2000, str. 2041

[Uredba 2000b] = Uredba o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije. Uradni list RS, št. 61/2000, str. 7697

[ZMK 1974/87] = Zakon o matičnih knjigah (prečiščeno besedilo). Uradni list SRS, št. 2/1987, str. 135

[ZNKP 2000] = Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah. Uradni list RS, št. 81/2000, str. 9769

[ZObr-C 2002] = Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi. Uradni list RS, št. 47/2002, str. 4737

[ZOI 1974/87] = Zakon o osebnem imenu (prečiščeno besedilo). Uradni list SRS, št. 2/1987, str. 139

[ZOI 1991] = Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osebnem imenu. Uradni list RS, št. 5/1991, str. 207

[ZOIzk 1997] = Zakon o osebni izkaznici. Uradni list RS, št. 75/1997, str. 5894

[ZSZN 1998] = Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih. Uradni list RS, št. 47/1998, str. 3351

Internet

[Campbell 2002] = Behind the Name. © Mike Campbell, 2002,   
http://www.behindthename.com

[Corgatelli Smith 2002] = Italian Genealogy: Second Surnames or Sub-Surnames. © Sharon Corgatelli Smith, 2002,         
http://www.ida.net/users/scs/italy.htm#anchor40492

[Elizondo 2001] = Notes on Cuban Names. © Ed Elizondo, 2001,          http://www.cubagenweb.org/names.htm

[IR 2001] = Processing personal names. © Intellectual Reserve, 2001,    http://www.burgoyne.com/pages/bdespain/nads-toc.htm

[Maíz Apellániz 2002] = Why are some Spanish names so long? © Jesús Maíz Apellániz, 2002, http://www.laeff.esa.es/~jmaiz/longnames.html

[Molinero Fernández 1996] = All you wanted to know and never dared to ask about Spanish family names. © Pablo Molinero Fernández, 1996,         http://www.stanford.edu/~molinero/html/surname.html

[NCA 1997] = Rules for the construction of personal names. © National Council on Archives, 1997,           
http://www.hmc.gov.uk/nca/rules2.htm

[NCCJ 1989] = Names: Getting them right. Reprinted from: Asian Pacific American Handbook. © The National Conference for Community and Justice, 1989,     http://www.library.ca.gov/assets/applets/names.pdf

[SKP 2000] = Standardna klasifikacija poklicev. © Statistični urad RS, Ljubljana, 2000,
http://www.sigov.si/zrs/publikacije/poklici/klas.xls

[UW 1984] = Muslim and Arabic Names and Dates. Reprinted from: A Middle East Studies Handbook. © University of Washington Press, 1984,           
http://faculty.juniata.edu/tuten/islamic/names.html#names

[von Studnitz 1992] = The German Nobility. © Gilbert von Studnitz, 1992,      
http://www.genealogienetz.de/misc/nobility_faq.html

[Voost 2000] = The House of Windsor. © Geraldine Voost, 2000,         
http://www.etoile.co.uk/Muse/001221.html

[Wallace 1997] = Peerage Basic. © Laura Wallace, 1997,
http://laura.chinet.com/html/titles02.html

[Wallace 2000a] = Correct Forms of Address. © Laura Wallace, 2000,  
http://laura.chinet.com/html/titles12.html

[Wallace 2000b] = Courtesy Titles. © Laura Wallace, 2000,         
http://laura.chinet.com/html/titles05.html


Dodatek
Primeri pravilnih zapisov osebnih imen (podčrtani del osebnega imena je posebej pojasnjen):

Valuk

enodelno osebno ime

Rdeči oblak

enodelno večbesedno osebno ime

Jakob Aljaž

dvodelno osebno ime (rojstno in družinsko ime)

France Prešeren

ime v dvodelnem osebnem imenu

Nagy István

ime v madžarskem dvodelnem osebnem imenu; zamenjan vrstni red!

Vanja Vardjan

moško ime

Vanja Kržan

žensko ime

Anamarija Slabe

zloženo ime

Nataša Barbara Gračner

dvojno ime

Franc Saleški Finžgar

dvojno ime iz svetniškega imena

Jean-Paul Sartre

dvojno ime v francoskem osebnem imenu; citatni stični vezaj!

Osama bin Laden

ime očeta v muslimanskem enodelnem večbesednem osebnem imenu

Indira Jawaharal Nehru

ime očeta v indijskem dvojnem imenu

Indira Feroze Gandi

ime moža v indijskem dvojnem imenu

Mihail Sergejevič Gorbačov

poočetno ime v ruskem dvojnem imenu

Hillary Rodham Clinton

dekliški priimek v ameriškem dvojnem imenu

Vladimír Železný

moška oblika češkega priimka

Marta Železná

ženska oblika češkega priimka

Ægir Ólafsson

poočetno ime v vlogi priimka v islandskem osebnem imenu

Gregory La Cava

enojni dvobesedni priimek (s členom)

Robert De Niro

enojni dvobesedni (predložni) priimek

Janez Ljubljanski

vzdevek v vlogi enojnega priimka

Ivan Brez dežele

predložni vzdevek v vlogi enojnega večbesednega priimka

Fran Maselj Podlimbarski

vzdevek v vlogi drugega priimka v dvojnem priimku

Robert Modri Anžuvinski

dvojni vzdevek v vlogi dvojnega priimka

Herbert von Karajan

predimek

Hans van den Brook

večbesedni predimek

Paul McCartney

s priimkom spojeni predimek

Sinéad O’Connor

z opuščajem priimku pripojeni predimek

José Antonio de la Peña

predimek v španskem priimku, nastalem iz občnega imena

Mojca Drčar - Murko

dvojni priimek – prvotni in privzeti; nestični vezaj!

Helena Blagne Zaman

dvojni priimek – prvotni in privzeti; dovoljena tudi pisava brez vezaja!

Jackie Joyner-Kersee

dvojni priimek v angleškem osebnem imenu; citatni stični vezaj!

Federico García Lorca

španski dvojni priimek (priimek po očetu in po materi)

Francisco Franco y Bahamonde

španski dvojni priimek z veznikom (priimek po očetu in po materi)

Felix von Seilern und Aspang

nemški dvojni priimek z veznikom

Luisa Rodriguez de Santiago

priimek po možu v španskem dvojnem priimku

Pedro Fernández de Córdoba

zemljepisna oznaka v španskem večbesednem priimku

Ma Ming Ju

generacijsko ime (v kitajskem trodelnem osebnem imenu)

Gaglojty Soslany fyrt Nafi

klansko ime (v osetskem trodelnem osebnem imenu)

Karel Destovnik - Kajuh

enodelno psevdonimno ime (skupaj s pravim imenom); nestični vezaj!

Lovro Kuhar - Prežihov Voranc

dvodelno psevdonimno ime (skupaj s pravim imenom); nestični vezaj!

Goriški slavček (Simon Gregorčič)

nadomestno ime

Jezus iz Nazareta

ime s predložnim določilom

Franziska Mayr von Melnhof

teritorialna oznaka, ki označuje poreklo

Johann Gans zu Putlitz

teritorialna oznaka, ki označuje pristojnost

Jurij baron Vega

plemiški naslov v imenu brez teritorialne oznake

Janez Bleiweis vitez Trsteniški

plemiški naslov v imenu s teritorialno oznako

dr. Janez Drnovšek

določilo pred osebnim imenom (znanstveni naslov)

bl. Anton Martin Slomšek

določilo pred osebnim imenom (blaženost)

Dumas oče

ločevalni dodatek za enodelnim osebnim imenom

Marcel Stefančič ml.

ločevalni dodatek za dvodelnim osebnim imenom

Ulrik II., knez Celjski

pojasnjevalni pristavek (vladarski naslov)

Janez Podobnik, dr. med.

pojasnjevalni pristavek (strokovni naslov)

kardinal Alojzij Ambrožič

sestavljeno osebno ime (občno + lastno ime)



[1] Poleg osebnega imena se za identifikacijo osebe uporablja na primer enotna matična številka občana – EMŠO.

[2] Poleg rodbinskega imena se kot simbolna oznaka rodbine pojavlja tudi rodbinski grb, ki ga uporabljajo plemiške, pa tudi nekatere neplemiške rodbine.

[3] Poleg dinastičnega imena se kot simbolna oznaka vladarske rodbine pojavlja tudi vladarski grb, vladarski pečat in druge insignije.

[4] Poleg klanskega imena se kot simbolna oznaka klana pojavlja tudi totemsko znamenje, ki ga kot sredstvo skupinske identitete uporabljajo predvsem ameriški Indijanci.

[5] Poleg naziva je kot simbolna oznaka čina predpisana tudi označba čina, ki se nosi na uniformi kot našitek.

Rodoslovni aforizmi
Vsak pes se poščije na moje družinsko drevo. Poglobil sem se v svoje družinsko drevo –napadli so me lubadarji. Ugotovil sem, da moje družinsko drevo –raste v sosedovi hosti. Zima je bila huda –...
Rodoslovje s pomočjo genetike
Ugo A. Perego, MS, Ryan E. Swapp, BS, Natalie M. Myres, MS, Jayne E. Ekins, BS, Scott R. Woodward, PhD† Uvod Vsakdo ima prednike. Ne ve pa vedno vsakdo, kdo so in od kod. Pri rodoslovnih...
Nova odkritja o koliščarjih na...
Predavanje za SRD 22. 11. 2016 Koliščarji so živeli na »našem« območju, vendar ne vemo kako so z nami sorodstveno povezani. Ostanki njihovih teles se niso ohranili, a obilje drugih materialnih...
Zapisnik ZČ 2017
ZAPISNIK rednega ZBORA ČLANOV SLOVENSKEGA RODOSLOVNEGA DRUŠTVA dne 14. marca 2017 v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani s predvidenim začetkom ob 18. uri. Predsednik društva...
Main page Contacts Search Contacts Search