Domov

Milan Škerlj - Vojni dnevnik

Dr  Milan  Škerlj

VOJNI DNEVNIK

1914 - 1915

DNEVNIK IZ LET 1914 IN 1915

           

            Dunaj 25. VII. Vse mesto je silno razburjeno ali rajši  silno potrto radi odgovora na noto. Ne dam tega opaziti, vendar mi gre jako blizu, posebno ker Pije in otrok ni tukaj. Proti večeru se je nenadno razširila vest, da se je Srbija popolnoma udala in obrazi so spet zažareli. Meni vest ni bila všeč, bila je po vsem zadržanju Srbije na eni, po vsebini note na drugi strani, le preveč neverjetna. Vendar sem pomirjen zaspal in ker je deževalo, sem precej pozno vstal.

            26. VII. Prišlo je razočaranje. Mobilizacija! Delna mobilizacija! V pisarni nisem mnogo izvedel. Ulice so polne ljudi. Na Ringu je bila popoldne taka množica ljudi, kakor so jo v tem letnem času pač še komaj kdaj videli. Demonstracije itd. Tudi boljša publika se jih je udeležila. Govore o tem, da drugače res ne gre več. Brez vojne pač tudi propademo in po vojni si lahko za dalj časa priskrbimo mir in spoštovanje.

            Bil sem z Egonom in Ello v Schönbrunnu. Ella je vsa razburjena, ker se boji za Egona. Mislim, da brez vzroka. Egon ostane gotovo daleč od borb, pri meni je slabše.

            27. VII. Noč je bila jako nemirna, za mene namreč. Bil sem le tako razburjen. Ne zaradi sebe, a zaradi Pije in otrok. Pripravil sem svoje stvari za mobilizacijo, osnažil revolver in sabljo. Dipoldove se je to močno dojmilo. Tudi perice, ki je likala moje perilo. Vpoklici so se že začeli in razburjenje je jelo v stranskih ulicah, kjer so se ljudje naravno vedli, počasi ponehavati. Ves dan sem čakal vpoklica, posebno po Pijinem pismu, da mora v 3. koru iti tudi drugi "Aufgebot" črne vojske (Landsturm). Ko sem prišel zvečer iz pisarne, sem izvedel, da so me iskali. Šel sem na okrajni urad in prevzel svoj vpoklic. Obenem sem Pijo in očeta telegrafsko obvestil. Istočasno je Pija telegrafsko vprašala, kdaj naj pride v Maribor. Srčno hvaležen sem ji za to. Upam, da se le še vidiva.

            28. VII. Poslavljanje v ministrstvu ni bilo prijetna stvar. Bil sem precej razburjen in videl sem tudi, da me imajo gospodje radi. Zelo me je pač pomirilo, ko sem izvedel, da sem določen za avditorsko službo. Ne bom rekel, da mi to delo zelo ugaja, niti ne samo po sebi, in še posebno ne, ker vojaške predpise premalo poznam, da bi mogel kar soditi druge. Vendar mi nudi vsaj zagotovilo, da ostanem družini ohranjen, in tako je treba le biti hvaležen previdnosti božji, da je tako. Imel sem kup opravkov. Egon in Ella sta bila jako ljubezniva, spremila sta me na kolodvor, tudi Babnik je prišel tja. Vlak je bil poln, a ne prenapolnjen in prišel po voznem redu v Maribor. Tam sem našel starega prostovoljskega tovariša Richterja kot komandanta mostovne in železniške straže.

            29. VII. Precej kmalu so me predstavili in ker niso nič vedeli o moji določitvi za sodno službo, so me dodelili 3. odhodni kompaniji črne vojske. Komandant nadporočnik Kroker, nameščen v kaznilnici v Mariboru samem, jako ljubezniv do nas in do moštva. Prava dobra duša, poročnik Hugo Weiss, Dunajčan, jako priden, prijeten, čeprav menda Žid. Poročnik dr. Rozina, odvetniški kandidat v Mariboru, z brhko ženo, ljubezniv človek, najbrže zaradi prisotnosti družine ne preveč vnet za službo. Pri Koprivnikovih so me sprejeli jako ljubeznivo. Zelo so razburjeni zaradi Vojkotovega odhoda, razumljivo. Popoldne sem imel 6 ur službe in oblekel svoje ljudi. Saj so strašno neurejeni (Sauhaufen), a jako voljni in pri humorju in tako je šel meni čisto nevajeni posel še dosti dobro.

            30. VII. Slabo spal, ker zadeva z avditorstvom še ni urejena. Pisal sem tudi Babniku in skušal pregovoriti Pijo, naj vendar koj pride v Maribor. Ali bo prišla? Upam, in nečloveško, bolestno hrepenim po njej. Toda z otroki ne bo mogla, sama pa ne bo hotela priti. To bo preizkušnja za njeno ljubezen. Ves dan trdo v službi. Delo mi ugaja, odvrača me. Tovariši so ljubeznivi, dobri ljudje. Naš bataljonski komandant (Strasse ?), se bojim, da bo prehud za naše stare črnovojnike. To bi bilo jako škoda, kajti pri ljudeh je jako dober duh in volnost, toda saj so vendar še prav stari, lastni gospodarji, in niso vajeni, da bi komu dovolili, da pregrdo ravna z njimi. Z druge strani se zdi, da znajo kompanijski komandanti in subalterni prav dobro ravnati s takimi ljudmi. Sicer pa vidim, da jih mnogo ni sposobnih za fronto, ker so že preveč izrabljeni. Tudi mene bole noge, posebno podplati, ne vem, kako bom zdržal pohode. Še vedno nimam vesti, da Pija pride in tako sem že ves obupan.

            31. VII. Kompanijsko delo. Razporedil vode. Uredil sobe. Počasi spravil družbo v red in jo do kraja opremil. Prav dobro se razumemo. Pravijo, da marširamo 7., najbrže proti severu. To se pravi, da bo začelo tudi z Rusijo. Če nam ostane Italija zvesta, sem prepričan, da se stvar za nas dobro konča, ker smo mnogo močnejši, kakor se misli. Treba je le pomisliti na 60 nepričakovano postavljenih infanterijskih polkov črne vojske, ki bodo že prav dobri, dokler pridejo do sovražnika. Tudi je duh, kolikor morem presoditi, prav dober in vse gre v lepem redu. Popoldne je kompanija odkorakala že v polni opremi. Za njih vnemo jih je dež  temeljito zmočil, pa to ljudem ni pokvarilo dobre volje. Zvečer mi je nadporočnik Krokar povedal, da moram iti na okrajni komando črne vojske, ker so me premestili. Obenem je obžaloval, da zapuščam kompanijo. Potem sem izvedel, da sem poklican v Sinj, k sodišču deželne brambe (Landwehrgericht). Zahvaljujem Boga, da je tako. Že zaradi otrok in zaradi Pije. Pa tudi sam končno nisem nezadovoljen, da imam boljšo chanco, da preživim še nekaj let. Pred delom se nekoliko bojim. Moral bom dosti študirati, in če bodo izvrševali preki sod, bom priča strašnih prizorov. To so preizkušnje za moje živce. Pri Koprivnikovih o tem še nič ne vedo, ker imam danes službo. Pregledujem jako pridno, kajti ljudje leže na goli slami, in jih je že nekaj med njimi, ki bi utegnili biti dovolj neprevidni, da kadijo v sobi. Vendar se ni nič zgodilo. Le kompanijskega komandanta sem opozoril na nekaj / ? /.

            1. VIII. Dopoldne nisem odkorakal z njimi, temveč nakupil še nekaj malenkosti, ki jih bom v Sinju pač potreboval, pa najbrže ne dobil. Potem sem se poslovil pri kompaniji in imel zadovoljstvo, da so me ne le tovariši, temveč tudi moštvo  neradi pustili. Saj je meni tudi težko, resnoba druži ljudi. Pri Koprivniku so mi čestitali, tudi Vladimir je prišel tja. Naj jim Bog povrne in jim ohrani Vojka pri življenju. Uboga Mici je strašno razburjena, ves čas se bori s solzami. Pri njej šele prav dobro vidim, kako je pri srcu ženam in materam. Pije ta teden ne bo. Odpuščam ji, vedno je imela otroke rajši kakor mene. Zelo potrt sem pa vendar, da se ne morem posloviti od nje. Zdaj se pol leta ali nemara še dalj ne bomo videli, in bi se imela mnogo tudi stvarno pomeniti zaradi otrok in zaradi potovanja na Dunaj itd. In predvsem bi jo rad tak prav trdno pritisnil nase in ji še tisočkrat rekel, kako rad jo imam. Vidim in sem videl vse te dni, kako so prihajale v Maribor žene in pač tudi neveste, da bi se poslovile od svojih mož in  svojih dragih, na tihi, molčeči način naših kmečkih ljudi. Bolelo me je srce in skoraj sem jim zavidal. Bog mi oprosti, pač ni imelo biti.

            Vožnja v prenapolnjenem vlaku na Reko ni bila prijetna. Videl sem več gojencev pomorske akademije, ki so jih vpoklicali, čisto mlade fante. Niso se mi vsi zdeli dobre volje. Le prehitro so iztrgali  mlade ljudi iz kroga domačih.

            Na Reki sem pisal Piji dolgo pismo. Prosil sem jo, naj  uniči moja zadnja pisma, saj sem ji z njimi samo otežil srce in v svoji ljubezni do nje izdal več slabosti, kakor je bilo prav in potrebno.

            2. VIII. Zjutraj sem šel na sprehod, obiskal cerkev, ob desetih in pol sem se s Panonijo odpeljal v Split. Študiral sem vneto vojaški kazenski postopek, kakor že včeraj na vožnji z železnico. Toda le do Zadra. Tam sem srečal deželnega sodnega svetnika Kataliniča, ki je bil tako prijazen, da mi je oskrbel sadje in steklenico maraskina. Ladja mrgoli vojaščine. Častniki, praporščaki, kadeti in moštvo. Niso bili vsi dobre volje. Nekateri so imeli slutnje. Vožnja je bila krasna, čudovita, mesec in morje sta budila  mehka čustva, k temu še enolične pesmi domačinov. Z nanovo preoblečenim praporščakom Marinkovičem iz Mostarja sem šel k Proccoliju prenočit. Če se da tako reči za tri-urno spanje.

            Z vojaškim vlakom ob 5,20 v Sinj. Pred desetimi tedni sem se tod vozil z bolj prijetnimi občutki. Sedaj grem izvrševat preki sod. Javil sem se pri prvem sodniku divizijskega sodišča, podpolkovniku Koksteinu, ki je s (prof.?) Srebretom v 5. kolenu v sorodu. Našel sem Levičnika, ki me je prav prijazno sprejel. Skoraj sami Čehi, Slovenci in Hrvati, le malo Nemcev in Italjanov. Vsega 12 gospodov. Dodeljen bom vojaškemu odvetništvu (Militäranwaltschaft), torej bom imel posebno veliko dela. Stanovanje so mi nakazali pri civilnem zdravniku dr. Bulatu. 3 m v kvadrat, toda čista in hladna, kar pri sedanji strašni vročini nekaj pomeni. Sicer pa so noči prav hladne. Trenutno se zdi, da obstoja udejstvovanje sodišča v uničevanju kave in alkohola. Samo odvetništvo ima delo, to pa prav mnogo.

            4. VIII. Dopoldne služba v divizijskem sodišču. Vse skupaj je še prav malo organizirano, pač pa je jako mnogo dela, to vidim že sedaj. Danes se je razširila vest, da so pri nekem mostu na Cetini ujeli dva Srba z dinamitom. Popoldne sem bil pri zaslišanju obeh. Nista naredila vtisa dinamitarjev, očitno sta se zelo bala. Slutil sem, da je žandarmerija močno pretiravala. Pri komisiji, ki sem jo moral popoldne narediti, se je izkazalo, da je moja slutnja pravilna. Morala sta res čez most, da bi prišla domov, in sta imela tako malo dinamita pri sebi, da bi mostu sploh ne mogla škodovati. S prekim sodom torej upam da ne bo nič. Kaznjiva sta oba pač iz drugih razlogov. Sploh vidim že sedaj iz ovadb, da gre le v majhnem številu  za resne delikte, običajni "jebemti" itd. se veže s stvarmi, ki bi jih v teh časih pač ne  smeli  imenovati. Razen tega je tudi nekaj prav resnih in grdih žalitev veličanstva.

            5. VIII. Še vedno nič vesti od Pije. Le popoldne odgovor na moj telegram. Vse v redu. No, hvala Bogu. Mnogo dela, jako mnogo. Častniki pri sodišču se dolgočasijo, odvetništvo mora pošteno delati. Sedel sem svojih 8 ur v pisarni, in tako bo šlo najbrže še nekaj  časa. No, meni je prav, sicer bi mi bilo dolgčas. Saj tudi moram kruh, ki mi ga država sedaj prav obilno reže, zaslužiti, sicer bi me bilo sram.

            6. VIII. Zaslišal sem 6 obtožencev in nekaj prič. Večina ljudi je komaj zagrešila kak zločin. Običajna  /?/ se kaže, to pot pod krinko patriotizma. S tem nočem reči, da ni tudi mnogo dobrih patriotov, ki delajo iz prepričanja. Kajti, da so bili mnogi ljudje v prvih dneh mobilizacije preglasni, je žal res. Prava nasilstva pa se doslej niso pokazala in upam, da bodo ljudje, ki sedaj pač morajo sprevideti, kako resen je položaj, kmalu mirni. Popoldne v Trogiru, tudi pri sodišču. Lepo sprejet. Imel sem malo dela, nadporočnik Menčik mnogo več. Zato sem moral potem v Kaštelu (Stafilo?) do 8 zvečer zasliševati priče. V Trogiru obalna straža, v Kaštel starem na kolodvoru češki poročnik črnovojnik komandant stražne službe. Sploh se zdi, da je straženje sedaj jako dobro organizirano in tudi deluje brezhibno.

            7. VIII. Dobro spal, potem pa jako hud dopoldan, z nekako 20 pričami. Pri tem se človek nekaj nauči in izkusi. Popoldne še nekaj zasliševanj. Potem v morje kopat in nazaj v Sinj, kamor smo prišli ob 9 zvečer. Krasna vožnja z železnico.

            8. VIII. Danes sem prejel 4 pisma od Pije in tri druga pisma od doma. Ugotovil sem v svojo osuplost, da so me Pija in otroci v Mariboru iskali in da smo se v istem vlaku peljali do Zidanega mosta. Sem pač ubog grešnik, da me je Bog tako kaznoval, in koliko moram Pijo prositi odpuščanja. Saj ji nisem mnogo kazal, a razumel je vendar nisem. Mnogo boljša je, kakor še vedno mislim, in moram ji dati zadoščenje pri samem sebi. Zelo mnogo dela. Pa pač ni drugače. Ne, ne morem razumeti, isti dan, v istem vlaku! In sedaj se nemara tako dolgo ne bomo videli, kajti bojim se, da postaja morje počasi nevarno, ker je zadržanje Italije prav dvomljivo. To bi bil strašen udarec ne le zame in za Pijo, temveč predvsem za Dalmacijo in pač za vso Avstrijo, kajti nevtralna Italija je že napol sovražnik. Če nam gre kje slabo, se bo pridružila našim sovražnikom. Tega po vseh vesteh le ne bi bil mislil.

            9. VIIINedelja. Druga po mobilizaciji. Dopoldne delo in predstavljanje pri višjih gospodih, popoldne spet delo, ob pol petih izlet k Cetini. Gostilna Han v vasi Glavica, lov na rake, mnogo pijače, mnogo jedače, mnogo petja, v vseh mogočih jezikih. Stara slika precej enotne Avstrije v vsakem pogledu. Največ so peli pač hrvaško, potem nemško in italjansko, pa tudi Čehi se niso dali. Bilo je prav prijetno razpoloženje. Žal je podpolkovnika bolel trebuh in tako smo žal precej zgodaj odšli. Sicer je "žal" le tako, da smo zgodaj odšli, mi je bilo prav prijetno, le kak drug vzrok bi mi bil ljubši. Potem smo se peljali domov, pri mesečini, pri jasnem nebu, skozi zanimivo pokrajino notranjosti, v vozu, kakor so tukaj običajni, in se čudili, kaj zmore majhni konj, ki nas je vozil. Pokrajina tukaj sploh veličastna. Ravno dovolj gola, da ne pozabiš, da smo v Dalmaciji, a vendar toliko zelena in dobro obdelana, da ne dopušča vtisa revnosti. Če bi bili tukaj iz drugega razloga, bi se človek kar dobro počutil.

            O drži Italije še vedno ničesar določnega, vendar mislim sedaj, da ostane zaenkrat nevtralna, to se pravi z drugimi besedami, da nam hoče dati uničiti brodovje. Potem smo mi tukaj v zaledju pač jako na slabem. Niti govora o svidenju s Pijo. In kar je najvažnejše, naše brodovje je potem pač zgubljeno. To je pač tudi cilj in namen Italije. Upam, da se jim potem usoda maščuje, da padejo Francozi in Angleži potem po njih, jim vzamejo kolonije in uničijo brodovje.

            10. VIII. Menčik in Levičnik sta odšla. Toda Menčikove priče so prišle pomotoma gori k meni, tako da sem imel dvojno delo. Pritok je danes sploh jako velik. Delal sem mnogo, Benda jako pridno pomaga, a marsikaj je za danes obležalo. Pravijo, da ladje iz juga vozijo begunce iz Dubrovnika itd. proti severu. Pravijo, da so bili Črnogorci pri Budvi in Trebinju občutno tepeni. Tudi pri Podvločišlu /?/ so se menda že hrabro spoprijeli. Baje se Rusi umikajo. Upam, da to ni le taktika, toda Italija se ne zgane. V tem pravcu postaja razpoloženje potrto, po pravici. Zvečer je prispelo s posebnim vlakom iz Šibenika nekaj častnikov, med njimi Anton Zupan, ki naj tu v okolici uredijo etapno črto. Povedali so, da je Šibenik z minami zaprt in nepristopen za vse ladje. V Prokljanskem jezeru je 64 avstrijskih trgovskih ladij, kjer so pred sovražnimi napadi varni.

            Božja previdnost gre dalje. Svidenja s Pijo pač dolgo ali do konca vojne ne bo. Treba se je udati in ne godrnjati. Upam, da se potem le dobro konca. Pijina pisma dobivam sedaj dnevno. Po tri dni so stara. Tudi Božek mi je včeraj pisal prav prijazno pismo.

            Danes kmalu v posteljo, da se končno naspim in pridem v red.

            11. VIII. Danes sem jako mnogo delal in precej odpravil zastanke. Mnogo novega ni prišlo zraven. Zdi se torej, da se je že ustavilo, kakor sem predvideval. Ker tudi od pristojnega komandanta nič ne prihaja nazaj, bomo najbrže imeli nekaj dni počitka. To bom porabil za to, da se sprehodim po okolici in si ogledam deželo. Mnogo govore o vojni, tudi mnogo neumnosti, zaupanje v zmago je splošno, tudi jaz jo delim, kolikor se tiče kopnega. Na morju nam bo italjanska pomoč jako manjkala. Jutri se peljem v Split.

            12. VIII. Nobenega pisma od Pije. Seveda, šele zvečer sem dobil dve karti. Odgovore na vest, da sem postal nadporočnik, sta jako prijazni in mi obetata Pijin prihod. Če bi le res mogla kmalu priti. A vendar zelo dvomim o tem. V Splitu sem namreč izvedel, da je Francija Avstriji že napovedala vojno. Torej bo zveza po morju pač kmalu postala nemogoča, razen ako premagamo Francijo na morju. Sicer se moram pač dokončno odreči Pijinemu obisku v Dalmaciji in celo računati s tem, da se bo moralo naše sodišče umakniti. V notranjost Bosne, nemara z majhnim obiskom v Liko. Ne, ne, gotovo gledam prečrno in uravnavam vso politiko po svojem svidenju s Pijo. Tako najbrže ne bo šlo.

            V Splitu je trajala razprava dobre štiri ure. Postopanje okrajnega glavarstva v kazenski zadevi je bilo več kot čudno. Corpus delicti, razstrelivo, so kratkomalo vrgli v morje. Ako bi ljudje ne priznali, bi jih morali kar spustiti. Popoldne sem se kopal v morju. Moji komarski ugrizi zatekajo vedno bolj. Če stvar do jutri ne bo boljša, bom moral vendar k zdravniku. Jutra so v Sinju prav prijetno hladna, dnevi prav topli, a ne soparni, tako da moram reči, da je podnebje pravzaprav prijetno. Le kopališče za plavanje jako manjka. Ne morem se odločiti, da bi šel pod prhe v bolnišnici, toda če bo vročina držala, se bom le moral odločiti za to, če enkrat dalj časa ne pridem v Split. Danes sem že kar lahko plaval, daleč in dolgo, brez utrujenja. Le ugrizena noga mi je se delala nekaj težav, kajti oteklina se je stresala pri vsakem udarcu. Bolečin pa nisem imel. Zvečer kljub naročilu nismo dobili menaže v menzi. To moram danes urediti.

            13. VIII. Delo odločno popušča. Če bi včeraj ne bil v Splitu, bi imel danes prav malo dela. V Mostar poslani akti še vedno niso nazaj. Medtem postajajo ječe počasi prenapolnjene in postopek se strašno zavlačuje, čeprav bi moral biti hitrejši kakor civilni. Ali je bila le predvidoma večja strogost vojaškega postopka razlog za to, da so ga upeljali, ali celo njegova počasnost, katere je vendar brez dvoma predvsem kriva čudna ureditev  "pristojnega komandanta" in velike oddaljenosti njegovega  sedeža od Sinja? To so mi trenutno temna vprašanja, katerih rešitev pač ni nujna zame, a za ljudi, katerih del gotovo sedi brez posebno nujnih razlogov, je to huda stvar. Danes je prišel stari prijatelj Modic k sodišču kot sodiščni častnik. Pravzaprav je bil tukaj  že včeraj. Kaj naj ta dela, vedo nebesa. Pri brigadnem sodišču že itak nič ne delajo, ker nimajo kaj delati. Sedaj pride še eden! Upam, da je prinesel tarok karte seboj, drugače lahko muhe lovi od dolgega časa. Sicer meni je lahko prav. Etapni komando črne vojske, ali pravzaprav zanj namenjenih troje častnikov in 150 mož, ki naj bi zavarovali progo do Imotskega, morajo zopet nazaj v Šibenik. Pravijo, da gre za napačno instradacijo ali kaj takega. Upam, da se take stvari ne dogajajo v velikem. V majhnem niso neobhodno potrebne. Še mnogo hujših usod je, kakor je moja in moral bi molče potrpeti in zahvaliti Boga, da mi ne gre slabše. Seznanil sem se z rezervnim poročnikom Mirkom, našim znanim komponistom. Tega so vpoklicali drugi dan po poroki. Saj ne vem, kako čuti on in kako čuti njegova žena, meni pa ga je bilo kar težko pogledati. Rad igra klavir in tako sva se seznanila, ker ga rad poslušam. Vse mogoče igrajo, predvsem slovenske narodne pesmi. Meni na ljubo igra tudi Chopina, za našo menažerijo (menažno publiko) pač prenežna hrana.           

            Sedaj počasi začenjam spoznavati najbližje gospode od sodne službe. O podpolkovniku še ne govorim, zdi se, da ni ravno izvrsten pravnik, toda treba je vpoštevati, da se mora le v precej visokih letih preusmeriti na nov postopek. Je pa dober Avstrijec, pravičen v mišljenju in se jako zanima za moštvo. Revidira pekarije, gostilne itd., kar pravzaprav sploh ni njegov posel (okrajno glavarstvo se zdi namreč, da je precej pasivno) in krepko poskrbi za to, da moštvo ni slabo preskrbljeno - in politicis si ne smem lastiti sodbe nad njim, ker ne vem, kaj dela po tujih navodilih in kaj iz lastnega nagona. Zvečer smo izvedeli, da nam je tudi Anglija napovedala vojno. Ali se bo sedaj Italija zganila? Bojim se, da še vedno ne. Hudiči najbrž hočejo, da izgubimo brodovje. In potem si bodo v najboljšem primeru dali nevtraliteto odkupiti. Če bi jih bili le že prej kdaj nabili! Tako nas lahko ta stvar stane Albanijo in južni Tirol. In morje nam je potem  tudi za dolgo let zgubljeno, kajti da bi bilo naše brodovje kos francoskemu in angleškemu, si človek vendar komaj drzne upati. A naši gospodje se preveč razburjajo. Odločitev bo za nas padla na kopnem. Mislim za nas Avstrijce. Nas tukaj dol seveda tudi pomorska vojna jako zanima. Sploh opažam, da naši gospodje, in posebno Slovani, preveč in preglasno politizirajo. Moram jih malo posamič opozoriti. Ne poznajo dovolj Dalmacije in Dalmatincev.

Danes smo imeli veliko mašo v cerkvi, da bi prosili za zmago našega orožja. Vse kar je uradnega, je bilo zraven. Petje v cerkvi je močno drugačno od našega. Lepše se mi ni zdelo, pač pa mi je ugajalo, da so pismo in evangelij peli hrvaško in da so bile tudi molitve po maši v domačem jeziku. Imel sem občutek, da ima ljudstvo tako mnogo več od službe božje. Strašno vroč dan. Ubogi ranjenci!

            14. VIII. Zjutraj pošta ni hoteli sprejeti vrednostnih pošiljk in ničesar podobnega, niti ne navadnih pisem. Koj sem si mislil, da je to kakšna zmešnjava, in res so zaporo že čez nekaj ur odpravili. Razen tega smo dobili kup pripornikov iz Splita in vest, da je tja prispel Bergungsbefehl/?/. Imel sem polne roke dela in lahko le rečem o nas črnovojnikih, da nismo slabo delali in tudi ne malo, posebno, ker nas je selitev odvetništva v sodno poslopje zelo motila. Razen tega je prišla vest, da se je ladja Gautsch pri Lošinju ali Pulju potopila. Zakaj, tega niso točno povedali. Očitno je nasedel na mino. Silno sem se prestrašil zaradi tega, ker nisem vedel, v katero smer se je parnik vozil in se bal, da ne bi bila nemara Pija na njem. Telegrafiral sem, da se na noben način ne sme odpeljati.  Zvečer pa sem na svoje pomirjenje izvedel, da je plula ladja iz Splita navzgor. Torej so bila moja pisma zraven.

            Jutri bo tukaj na Veliki šmaren velika veselica. Že danes so se dvigale rakete, lampioni so bili prižgani in množica je stala na trgu, ter praznično oblečene ljudi v čednih nošah je bilo videti na ulicah. Upal sem, da bom lahko kupil kaj čednega za Pijo, pa je prišla govorica o nekem bombnem atentatu. Če je zares, bo morala pač priti huda sodba. Toda po vsem tonu sklepam, da gre nemara spet za obrekovanje ali celo zgolj lov za senzacijo. Če imam prav, bi tiste, ki trosijo take govorice, pač pošteno kaznoval. Zvečer sem moral postaviti in voditi notranjo stražo. Na sodišču imam namreč velik kup civilnih in vojaških pripornikov in jetniški nadzornik ima prav, ako se pri tem ne počuti prav dobro. Pri načinu naših straž, samih nadomestnih rezervistov, deloma ne preveč inteligentnih ljudi, so pač tudi straže prav nevarni ljudje.

            Nek naš rezervni častnik, bančni uradnik Gruden iz Celja, je dobil dopust. Meni tukaj gotovo ni slabo, a bi bil le rad na njegovem mestu.

            15. VIII. Danes zjutraj bi bil prišel v Novo mesto,  v  normalnih časih, in bi objel ženo in otroke, očeta, brate in sestro. To je žalosten spomin. Saj mi ne gre slabo, toda kdaj se bo moglo to dohiteti? Saj čitamo same gotove vesti, napram Franciji in Rusiji, toda posebno v zadnji smeri se še nič velikega ne godi in se ne more še nič velikega goditi. Tudi proti Srbiji se zdi, da se ni začela polna akcija. Sicer je pa nisem niti pričakoval pred sredo avgusta.

            Dopoldne zaslišavanja. Žandarmerija dela pač prav mnogo, toda prav nervozno. Med Spličani smo našli ljudi, ki že nekaj dni sede, ne da bi prišla ovadba. Ko sem proti dvanajsti slučajno prišel v divizijsko sodišče, da bi pogledal za pismo, sem našel gospode zbrane. Izvedel sem, da je Menčik dobil neprijetno pismo od kapetana Baierja, ki njemu in z njim vred najbrž nam vsem očita preveliko milino in nevednost. Mi od rezerve vsaj sicer res ne vemo mnogo o novem procesnem redu, ali vsaj nismo veliko vedeli, ko smo odpravili prve akte, toda hitrega in poštenega dela in vestnosti ter pač tudi strogosti nam ni manjkalo. To imam čisto vest. Potem da so odposlali telegram glede nemožnosti izpeljave prekega soda, ker se ni mogoče držati rokov, in povrhu je diktiral podpolkovnik dolgo pismo, nekam na Dunaj, ki ga ne poznam v celoti, ker sem moral oditi, da bi pogledal našo poštno knjigo, ki so jo gospodje   potrebovali. Vem le to, da je bil Menčik močno pohvaljen in tudi Levičnika in mene in ostalih rezervistov niso pozabili. No, o nas ne govorim. Menčik se mi pa res zdi nekoliko neizkušen za težke čase.  Je pač mlad. Beierjevo pismo, ki ga sicer nisem natančno prečital, katerega vsebino pa mi je Menčik sam povedal, torej ni bilo popolnoma brez podlage. Tudi po obliki je bilo še kolikor toliko tovariško, kolikor sem ga čital. Konec je bil, da smo zamudili kosilo.

            Popoldne sem delal v uradu. Praznik ni bil praznik. Pač ni drugače. Tudi cerkvena slavnost je odpadla. Ob 4,15 je nenadno prišel sodni predstojnik s telegramom, da je treba vse včeraj prispele splitske pripornike ter vse druge nevarne ali politične poslati nazaj. Poiskali smo podpolkovnika in dobil sem ukaz, da naj dinamitarje iz Dicma, tri preke sode, ki so danes prišli iz Mostarja (akti namreč), nekega popa iz Knina in njegovega spremljevalca na vsak način pustim tukaj in naj z Menčikom izberem ostale, proti katerim bi se ev. dal odrediti preki sod. Koj sem se z Menčikom, Levičnikom in Bendo lotil dela, in sem pravkar končal konsignacijo, ki sem jo sestavil za izločitev, kajti mnogih ljudi vendar sploh ne poznam, ko je prišel Prass in prinesel povelje podpolkovnika, da morajo vsi oditi, brez vsake izjeme. Da naj le hitro sestavimo seznam, ki ga je oddati komandantu eskorte. Nisem verjel temu povelju, ki je bilo nasprotno prejšnjemu, in poslal Prassa k podpolkovniku s seznamom ljudi, ki bi po prejšnjem povelju imeli ostati tukaj. Toda podpolkovnik je potrdil svoje drugo povelje, in Menčik temu tudi ni oporekal, čeprav je stal zraven in bil zraven do odhoda transporta. Stvar je seveda zbudila mnogo razburjenja v mestu. Zvečer v menzi sem vsaj deloma izvedel vzrok. Ne le sodni predstojnik, tudi druge oblasti, so dobile podobno povelje. In tako so se gospodje, ali se je podpolkovnik, tega ne vem natančneje, odločili, da odpošljejo kar vse. Ne vem, ali so storili prav, ker onih vesti ali povelj nisem natančno prečital, temveč samo od strani in naknadno. Imam pa občutek, da gre pri transportu iz Splita, kakor s povratnim transportom, za prenagljenost. Kje je vzrok, ne vem, slutim pa, da na morju.

            Zvečer je bilo potem se drugo razburjenje. Prišla je vest, da leti letalo iz smeri Splita k nam. Dobič je stavil šampanjec, da sestreli letalca s tremi streli in šel na prežo, pa mu ni bilo treba streljati, in to ni bilo slabo, če zna res zadeti. Kajti ponoči ni lahko ločiti tujega letalca od domačega. So pa tudi gospodje, ki trde, da so videli letalo nad Sinjem s pozicijskimi lučmi, in potem je bil najbrže le Avstrijec, kajti tujec bi menda ne prižgal luči. Ali gre za pomoto, ne morem reči. Noč je bila jako jasna, čeprav ima mesec vziti šele po polnoči. Tone Zupan se je z ostalimi gospodi od etapnega komanda črne vojske, ali kar je že bilo, vrnil spet nazaj v Šibenik. Se zdi, da je šlo tudi za majhno pomotno dispozicijo. Od Pije danes nič vesti. Pač pa od Koprivnikovih. 47. je šele zdaj odšel, 87. da gre gor. In italijanska meja?

            Zvečer mi je povedala postrežnica zdravnika, pri katerem stanujem, svoje težave. Njen mož je pred leti odšel v Ameriko in od tam, ne da bi se vrnil domov, v Srbijo, kjer menda tudi sedaj misli ostati, čeprav bi imel iti k vojakom v Ljubljano. Štiri leta ga ni videla in ga bo sedaj pač popolnoma zgubila. So še večje nesreče ali bolje neudobje, kakor pa je mene zadelo.

            16. VIII. Zopet izmenjava telegramov in depeš s komando. Nisem poslušal, in pravzaprav ne vem, niti kaj je prišlo, niti kaj je odšlo, ampak moram reči, da postaja zadeva dolgočasna. Podpolkovnik bi se moral pač peljati v Mostar in stvar osebno urediti. Nov postopek kratkomalo ni nič prida za naš položaj. Namesto da bi posegli vmes, te na vsakem koraku ovira oddaljenost pristojnega komandanta, in predvsem ni mogoče tako hitro revidirati, kakor bi bilo treba. Vedno sem upal, da bo število ovadb po prvem razburjenju hitro padlo, vidim pa, da sem se zmotil. Torej bi pomagal le hiter protipritisk (razen če gre večinoma za obrekovanja) in to po veljavnem postopku ni mogoče. Treba bi bilo pač za zadeve proti civilnemu prebivalstvu po ces. odred. No. 156 odpraviti ustanovo pristojnega komandanta, potem bi šlo.

            Dela je strašno mnogo. Delal sem danes, v nedeljo popoldne, svojih pet ur, kar se mi vendar še ni zgodilo. In vendar je večer tako strašno dolg. Šel sem na glavni trg, kjer je živahen korzo in potem v kavarni še spil kozarec Gish!bla /?/, pa je bilo le šele deset, ko sem prišel domov. To bi imel biti prvi dan mojega dopusta, in bil bi s Pijo in otroki, če ne bi prišla vojna. Sedaj pa že pet dni ne vem, kaj se je doma zgodilo, kajti zadnje pismo je bilo od 11. VIII. Nekje se morajo goditi velike stvari, da pošte tako dolgo ni, kajti nesreča z Gautschem vendar ne bi smela spraviti poštne uprave tako v nered. S takimi stvarmi so morali vendar računati. Upam, da gre v velikem bolje kakor v malem.

            17. VIII. Na Drini smo zmagali v veliki bitki in vrgli Srbe nazaj, do Valjeva, pravijo. S severne meje ni posebnih vesti. Tam imajo menda še vedno le patruljske bitke. To je končno pri kasnejši mobilizaciji in velikih razdaljah čisto razumljivo. Sicer je bilo danes dovolj dela, pa ne mirnega. Za Alko delajo skušnje že drugi dan, in nisem našel časa, da bi si ogledal to zanimivo predstavo, to mi je bilo od srca žal. Pa mora tako biti, služba je prvo, če sedi toliko ljudi v zaporu in jih je treba ali obsoditi ali izpustiti. Sinj mi sicer ugaja, ampak sedanji dež in prah so le prav odvratni. Bojim se, da bo jutri deževalo. To bi mi bilo sicer jako prav, toda ravno jutri pač ne, ker bi rad nemoteno videl poljsko mašo in slovesni prizor zaprisege.

            18. VIII. Poljsko mašo, ki se je je udeležilo preko 3000 mož, je žal motila huda nevihta z naravnost strašnim nalivom. Do zaprisege sploh ni prišlo, ker so poslali ljudi domov. Saj so dobro mislili, ljudje se ne morejo preobleči, toda izvedba je bila precej slaba, kajti enote so se razbežale in moštvo je zdrvelo v polnem teku domov, kar sploh ni imelo smisla, ker smo bili že itak čisto premočeni. Le ena kompanija se je dobro držala, kakor so mi povedali, videl nisem. Kajti ker nisem bil dodeljen, sem odšel domov, kakor hitro je bil dan znak, ker sem bil tudi dobro premočen. Na srečo se bom takoj preoblekel, ker mi je krojač pravočasno prinesel monduro. Ob devetih je bilo spet lepo in tudi ostalo lepo. In ker je dež zmil prah in očistil zrak, je bilo ves dan prav prijetno in lepo. Dopoldne sem zamudil mnogo časa v kavarni, ker sem moral po odkritju, da sem star 16.nik, plačati nekaj šnapsov. Saj sem to rad storil, le časa za delo mi je bilo žal. Slavnostno kosilo je bilo lepo in dobro in zame mnogo preobilno. Me je spet pošteno tiščalo v želodcu. Govor o cesarju je govoril naš predstojnik, ni bil slab, kratek in jedrnat. Namignil je na zmago pri Valjevu, kot darilo za rojstni dan, in da naj še več takih sledi. Potem sem gledal Alko. Prav ugajala mi je. Spretnost ljudi je bila jako velika, a pravijo, da je bila slavnost druga leta mnogo bolj imenitna. Letos so vodje in gledalci po večini pri vojakih. Potem sem nekoliko delal in pisal Piji pismo. Danes sem prejel telegram od nje, da je vse v redu in vse zdravo, hvala Bogu. Zupan je spet tukaj. Jutri gre naprej v Mostar, 6 častnikov in 150 mož približno. Najbrže za etapno črto. Imajo teden dni časa do Mostarja. Zvečer smo sedeli v kavarni; tam je imela naša polkovna godba koncert, 5 - 10 mož s precej majhnim repertoirjem, a jako pridni igralci, in južno-nemška ali pravzaprav /?/ godba, seveda tudi precej pisano sestavljena, ker jih je veliko pri vojakih. Toda potrdili sta se obe, konkurenca je opravila svoje, in tako je bil prav lep večer. Glavni trg prenapolnjen, vsa damska družba polnoštevilno zbrana v lepih oblekah, večinoma belih, človek bi mislil, da smo v miru, če ne bi vojaščina tako prevladovala. Po deveti uri po mirozovu, je bila slika bolj mirovna.

            19. VIII. Danes lepo delal, precej naredil. Tudi dr. Menčik se je končno odločil, da je nekaj podpisal in odposlal. Bil je zadnji čas. Za danes grozi menda nekaj manj odvadb, pa saj jih imamo itak še dovolj starih na mizi. Od doma zopet ni bilo vesti. Promet na morju se je sicer spet začel in zvečer sem dobil pisma, oz. karte iz Dunaja in Maribora, toda ničesar iz Brežic ali Novega mesta, in tako sem šel precej potrt spat. Tudi spal nisem mirno; ali je temu vzrok moje razpoloženje, ali kozarec punčeta, ali kaj drugega, ne vem, ampak dejstvo je. Danes sem naredil svoji gospodinji obisk. Prav tiha, čedna mlada žena, ki ima le malo preglobok glas za moj okus. Stavila mi je vse stanovanje na razpolago, dovoljenje, ki ga ne mislim izrabiti, ker nočem tu navezati tesnejših stikov, kakor je treba. Manjka mi razpoloženja in sploh sem po naravi prenezaupljiv, da bi kaj takega storil.

            20. VIII. Včeraj zvečer so me moji domačini povabili na kozarček, imeli so goste, toda zahvalil sem se zaradi pozne ure in svoje utrujenosti. To je bilo res, toda ne edini razlog, kajti predvsem se brez natančnih informacij nočem navezati na civiliste. Za to so časi preveč kritični in ne poznam dovolj razpoloženja civilistov.

            Danes sem prejel pismo od Pije od 12. VIII. Ni bilo mnogo v njem, kar bi bilo po tednu dni se aktuelno, a me je seveda zelo razveselilo, ker sem tako sam. Danes so aretirali nekega poročnika, Srba, zakaj, niso povedali. Mož mi ni bil preveč všeč, ko sem nekoč v kavarni govoril z njim. Nemara se je prav zato tako nerodno vedel, ker je čutil kot pravoslaven, da ga opazujejo in mu je bilo nerodno. Pozneje sem slišal, da mu ne očitajo le političnega udejstvovanja, temveč tudi slabo ravnanje z moštvom in celo ne neoporečno poslovanje z denarjem. Človek ne more biti dovolj previden. Zvečer sem čakal novic, pa jih ni bilo. Pač pa se je izvedelo, da Nemci dobro napredujejo proti Francozom in imeli uspehe tudi na morju, da pa je Japonska poslala ultimatum Nemčiji in Avstriji. To sicer ne bo mnogo spremenilo v svetovnem položaju, a vendar kar znatno razbremenjuje Anglijo. Iz Splita slišimo, da so ljudje tam vkljub vzpostavitvi pomorskega prometa jako plašni. Rad bi jasno videl v vsej tej zadevi. Govore vse mogoče, pa se tako slabo sklada, da rajši sploh nič ne omenim.

            21. VIII. Nas sodni avto je prišel. Chef ga je takoj porabil za komisijo, ki se je zdela važna. Žal ni imel preveč ugodnega vremena. Sicer je bilo danes jako mnogo dela zato pa tudi kup poste. Žal med njo samo eno Pijino pismo od 16. VIII. Tri vmes so se očitno izgubila. V Mrzlaku je bila toča. To leto pride mnogo naenkrat nad uboge ljudi.- Z nemško-francoskega bojišča dobre vesti. Z ruskega skoraj nič. Z juga nič gotovega. Pravili so le, da so Srbi večji del obkoljeni in se ne morejo več ganiti.

            22. VIII.  Danes je Pijin rojstni dan. Vedno sem se veselil dne in vedno sem ji lahko kaj dal, letos drugega nič razen suhega telegrama, ki sem ga včeraj poslal. Moram povprašati, ali se že da poslati priporočene pošiljke. Mogoče ji lahko potem le nekaj pošljem. Sedaj je 33 let stara, moja Pija, in že enajsto leto sva poročena. Ni vedno lepo delala z menoj, toda nemara je s pravilnim nagonom zadela, da sem jako pohlepen človek in da bi se izpridil, če bi mi preveč ustregla. O tem pač ni bilo govora pri njej. In kakšna dobra mati in gospodinja je. Ne bi bil verjel, da se bo kot uradnikova žena tako dobro znašla v tako majhnih razmerah. Vobče moram biti Bogu prav iz srca hvaležen, da jo imam, posebno ker vem, da je v marsikakem oziru nisem vreden. Upam, da prebije današnji dan dobro in lepo, kakor vsa druga leta.

            Danes sem dobil manjkajoča pisma od 13. - 15. Govoriti o njih je z ozirom na datum pravzaprav odveč. Iz pisma od 14. VIII. posnemam, da me ima Pija prav rada, toda dosti manj kakor otroka. To mi ni novo in prazaprav ima prav. Če mi Bog ne naloži druge preizkušnje, je ta majhna. Čakati pol leta ali celo celo. Zbrišimo to.

            Jako mnogo dela. To odpravljanje pripornikov nam dela največje težave. Posebno težko je rešiti kompetenčno vprašanje. Mostar, Graz, Zagreb - kdo je pristojni komandant?

            Novice z bojnega polja. Nemčija upa na veliko zmago nad Francozi. So že poseben narod, Nemci. Francozi so vdrli pri njih, sedaj so menda že povsod spet nazaj čez mejo. Na severovzhodnem bojišču gre doslej dobro, toda bilo je samo nekaj majhnih bitk, saj tam še divizije ne pomenijo dosti. V Srbiji smo očitno pretrpeli poraz, kajti morali smo se umakniti na Šabac. Zvečer je prišla potem še druga vest iz Višegrada. Tam smo zmagali, toda očito te kolone severni niso prišli pravočasno na pomoč, tako, da smo morali nazaj. Ali je severna preveč prodirala? Vreme deževno.

            23. VIII.  Dopoldne pridno delal. Treba narediti nov sistematski seznam. Kakšen namen ima, to ne vem. Da bo povzročilo mnogo dela, o tem ni dvoma. Potem smo preiskali zasežen kovček. Menda je bil last deželnozborskega poslanca dr. Trča, pa ni bilo nič sumljivega v njem. Če v drugem zaseženem ni nič več, je vsa stvar spet enkrat blamaža. Zdi se, da bo tudi zadeva poročnika M. izginila v pesku. Naši uspehi niso baš sijajni, ne vemo, kaj je temu krivo, ali zaradi neprikladnega objekta ali naše lastne nerodnosti. Vedno slabše mnenje imam o našem delovanju in vedno bolje sprevidim, kako popolnoma neprimeren je vojaški postopek po novem zakonu v takih primerih, kakor jih imamo mi. Z 120 km oddaljenim komandantom ni mogoče delati, ne da bi zamudili vse roke. Poleg tega še osebne ribarije s predstojnikom, ki menda ni nam vsem naklonjen. To je popolnoma nemogoča stvar in bi jo bilo treba čim prej urediti. Ako se uresničijo neugodne vesti iz Srbije, ki jih je pač danes nekoliko omilila vest o uspešno zavrnjenem srbskem napadu pri Višegradu, jih bodo brezmejno pretirali in potem utegne sodišče tukaj dobiti mnogo hudega dela. Popoldne spet delo. Potem z dr. L. dolg sprehod proti Muću, jako zanimiv sprehod, zaradi sedanjega pol deževnega, pol burjastega vremena jako zanimiva razsvetljava. Potem mi je večerja tem bolj teknila. Potem sem dolgo poslušal R.a, ki jako dobro igra klavir, ko pa je izbruhnila čajanka, in so prihajale dame, sem izginil. Damska družba brez Pije mi ne ugaja, ne morem pomagati. Najprej sem mislil ostati, ko pa so žene prihajale, sem odšel, nisem mogel več.

            24. VIII. Vetreno, prašno, hladno, za delo v sobi dobro, na prostem neprijetno, toda krasna razsvetljava ob  sončnem  zatonu. Česa takega bi slikarju ne verjeli. Žal imam malo časa za taka opazovanja. Kapitan B. v M. je jako natančen v službi in naš dr. M. mu očito niti približno ni kos. Potem ko se je tri tedne  igral s službo, nekaj bolan je pač tudi bil, ga sedaj prijemlje groza in govori, da bo pustil službo itd. Če bi bil stvar z vsega začetka vzel tako resno, kakršna je, bi bilo drugače z nami. Pač pa ima važno olajševalno okolnost zase ali pravzaprav dve: gospodje častniki za pravniško službo niso vajeni novega postopka in sedaj ga naj izvajajo brez vsake vaje v najtežjih okolnostih. In vodja divizijskega sodišča se tudi ni baš potrudil, da bi mnoga sporna vprašanja v pravem času stvarno razčistil. Mnogo so telegrafirali sem in tja, niti ne vem vsega, mi tudi ni nič do tega, da bi vedel, ker lahko pride pri tem do neprijetnosti. Toda šele v tretjem ali četrtem tednu mobilizacije so prišli na pomanjkljivosti in vrzeli v zakonu glede kompetenčnega vprašanja itd., ki bi jih lahko razjasnili v prvem ali drugem tednu. Sicer je pa tudi res, da smo smeli najprej domnevati, da bo vojaški stacionski komandant naš pristojni komandant, kar so pozneje iz ministrstva preklicali. Z eno besedo, nov, nikakor ne brezhiben aparat in pri tem gospodje, ki niso vajeni mnogega dela, ki brez lastne krivde, ali vendar s prav malo krivde ne obvladajo tega aparata, in jako mnogo dela. A tudi uprava, ki bi bila morala vedeti, da bo treba gospodov iz civila, bi jih morala pravočasno obvestiti in dodeliti za to službo, da bi se spoznali z zakoni in predpisi. Kako silno nezadovoljivo je to plavanje v zakonih, z večnim nezadovoljivim občutkom, da utegne moje neznanje zakonov koga drugega stati svobodo, ali celo življenje!

            Od Pije pismo z 18.VIII. Polževa pošta! Rad bi vedel, ali je v Nemčiji tudi tako počasna. Nemčija mi pač zelo imponira. Kar tako mečejo Francoze iz dežele. Mislil sem, da se bodo po 40-letnem silnem gospodarskem sponu pokazale gotove vrzeli, a niti malo ne. Vse gre gladko. Z drugih bojišč pa nobenih novic.

            25. VIII. Strašno zamudno pregledovanje papirjev, ki je  sicer prineslo polno materiala za nazore obdolženca, a doslej prav nobenega za njegovo krivdo. Sicer sem sedaj končno  končal  ministrstvu namenjeni seznam  dosedanjih kazenskih primerov. Jako zamudno, prav nič juridično delo, ki sem ga moral opraviti samo zato, ker je narednik zanemaril register, ali nemara bolje, ker ga ni  pravilno razumel.

            Samo dve stari karti od Pije sta prišli danes, poleg tega karta iz Dunaja, tri dni mlajša. Tega pa res ne razumem, kajti da bi ta pisma odpirali in zaplenili, tega ne verjamem, zato so le prenedolžna. Nikakor nimam dobrega mnenja o naši pošti. Zdi se, da razmeram niti približno ni kos. Visoka gospoda pozablja, da je hitro dostavljanje vesti dandanes za dobro razpoloženje potrebno in neobhodno. Človek je rajši včasih uro dalj lačen, če si le notranje zadovoljen. Krasen dan! Zvečer sem se dolgo sprehajal po glavnem trgu. Pravijo, da hoče novi podpolkovnik izdati nove uredbe o zapori nad gostilnami in kavarnami in za obisk kavarn, ki jih ne razumem, in ki so najbrže dobro mišljene, a kažejo na nerazumevanje razmer v Sinju ter utegnejo povzročiti razburjenje in zamero, ne da bi bil zanje kak nujen vzrok, kolikor vem. Radoveden sem, kako se bo stvar dalje razvijala.

            26. VIII.  Nobenih novic od Pije. Ker ne vem, ali se je peljala v Novo mesto, ne morem niti telegrafirati. Avstrijska pošta mi pač malo imponira. Zdi se, da razmeram niti malo ni kos. Prepričan sem, da v Nemčiji vse drugače deluje. Danes sem dobil po 13 dneh svoje čevlje. Bil sem že na tem, da si v Splitu kupim nove, kar bi bil le nepotreben izdatek. Delo kar ne gre naprej, saj sem pripravil nekaj primerov za pristojnega komandanta, a pravega napredka le ni, preveč motimo drug drugega, posebno pri zasliševanjih. Vreme krasno. Z naše ruske meje jako  dobre vesti. Slišim pa, da so Rusi na Vzhodnem Pruskem prodrli do Inyterburga, po zmagah pri Gumbinenu in Taluponenu je to nekoliko čudno. Očitno tam Nemci niso imeli dovolj sil.

            27. VIII. Pismo in karta od Pije od 19. in 20. VIII. Aleksa sekira Pijo in otroke. Pija je gotovo nervozna in vidi več kot je prav, ampak da zna biti Aleksa jako neprijetna, je stara stvar. Pija naj ostane čim dalj v Novem mestu, tako sem ji pisal. Moja črna vojska je v Poli, to me res veseli.           

            Danes je bil dotok manjši, toda imamo toliko dela s pregledom starih papirjev, da smo le popolnoma preskrbljeni in ne smem misliti na čas, ko bodo spet prihajali akti iz Mostarja. Zdi se, da misli dr .M. postati priden, vsaj precej pospravil je že.

            28. VIII. Danes sem dobil karto od 23. in pismo od 24. VIII. Bil sem ju jako vesel. Z Al. se Pija menda spet bolje razume. Božek mi je napisal dolgo, jako samostojno pismo. Pa le še jako otročje, ali pravzaprav otroško. Moram mu danes odgovoriti in napisati karto. Tudi se moram dati enkrat fotografirati. Nemci v Franciji vidno prodirajo. Bojujejo se proti Francozom, Angležem in Belgijcem.

            Delo nam raste čez glavo. Sedaj je podpolkovnik še odrekel preskrbo prevodov, kam naj to vodi, ne vem. Več kakor delava L. in jaz, ni mogoče stalno delati. Tudi M. je zdaj postal kar priden, to mu je treba priznati, ker je kratkomalo res. Saj bi mogel nemara še več, pa se mora pač šele počasi navaditi na to. V pismih dr. Tr. sem odkril vir njegovega dobrega življenja. Zdi se le, da je izkoristil svoje udejstvovanje kot poslanec za denarne kupčije. Neko pismo Hr. je bilo v tej smeri jako značilno: če bi preskrbel Td.W.A. veliko posojilo, da bo dobil 25000 kr. Tudi sicer mi mož ni koscher. Toda jako težko je ločiti, kaj je politično in kaj je literarno, pri njegovih zvezah in lahko bi se mu zgodila velika krivica.

            29. VIII. Velike stvari v malem Sinju. Danes je odšel transport 160 mož proti Sarajevu, in popoldne smo slišali, da mora drugi dosti večji takoj za njim. Potem je povedal Robert Grm, da je tudi on odkomandiran. L. in jaz sva mu pomagala zlagati stvari, dal sem mu iz svoje zaloge 100 cigaret. Jako dobro se je obvladal in bil prav korajžen. Daljnje novice: da ne bomo več pošiljali aktov v Mostar, ker bodo sodišča v Dalmaciji preorganizirali. Radoveden sem, kako. Ne bi bilo škodilo, če bi bili nas ubogali. Da organizacija v miru  ni bila srečno  pripravljena,  temu bo komaj kdo oporekal. Tudi sedaj je velika nevarnost, da stvari pri zeleni mizi ne bodo mogli kar najbolje rešiti. Sicer je treba pri centralah upoštevati, da s tako velikim delovnim področjem niso mogli računati, kakor se je dejansko izkazalo. Ni jim pa mogoče odpustiti okolnosti, da so hoteli imeti pristojnega komandanta, ki ga je treba za hitro pravno udejstvovanje z vsega začetka smatrati za nedosegljivega. Bi pač aktivirali  kakega starega generala in ga poslali v Sinj ali kamor že, pač k sodišču, da bi se umaknili ogromnemu pošiljanju pošte. In še ena novica. Zame najbolj neprijetna. Pija piše, da so aretirali Vl. Srneca, zakaj, tega ne ve. Jaz tudi ne. Meni nasproti se je kazal vojni naklonjen in ker ni imel razloga, da bi se meni nasproti pretvarjal, sem sklepal, da tako tudi res misli. Kakorkoli že, on ima naše dokumente in vrednostne papirje, kar imamo, saj veliko ni, a za nas pač vse. Predal sem jih njemu, ker Pija ni prišla pred odhodom iz Maribora, s prošnjo, da jih ob priliki pošlje Piji. Ali je to storil, ne vem, domnevam pa, da ni, ker bi mi bila sicer Pija pisala. Takoj sem napisal Hansu pooblastilo, da se pobriga za papirje.

            30. VIII. Danes je odšlo  troje kapetanov, en poročnik, dva kadeta od 23. pehotnega polka s 300 možmi preko Splita v Mostar. Dalje ne vem. Razen tega se nadporočnik in Grm s 30 strelci, in sicer peš, konje dobijo v Sarajevu. Najbrže so ljudje zboleli, kajti če bi nastopile izgube v bojih, bi prizadeli tudi konje in bi morali vzeti konje s seboj. Sliši se, da je tudi tukaj močna griža, v zadnjih dneh sem radi neredne prebave jedel mnogo sadja, upam, da česa ne staknem. Vsekakor bom od današnjega dne opustil sadje. Zvečer smo potem celo slišali, da je neki mladi poročnik črne vojske, ki je na poti tu skozi zbolel za grižo, umrl od oslabljenja srca. Pravijo, da je njegova žena na poti sem. Mene je danes že popoldne bolel želodec in zvečer sem po neumnosti še povrhu jedel mrzlo krompirjevo salato. Pisma danes nisem dobil, čeprav smo že dobili graške liste od 27. VIII.

            Novice z bojišč so, kolikor se Nemcev tičejo, prav ugodne, čeprav so tudi oni morali trpeti vdor s strani Rusov. Tudi z naše strani so baje Ruse nabili. Toda iz vsega je videti, da so najprej prodrli globoko v Galicijo. Neka vest železniškega uradnika, ki se je pa že nekajkrat izkazal za nezanesljivega, da slutiti, da nam prvih štirinajst dni v Galiciji nikakor ni šlo dobro. Najbrže je bila pač ruska konjenica premočna za nas. Asistent je povedal, da so močne delavske čete poslali iz Bosne proti severu, da bi v Budimpešti gradili utrdbe. No, prav taka se mi stvar ne zdi verjetna. Razen če so se hoteli iznebiti nekaj sto neprijetnih pravoslavnih, toda značilno je, da je mogla taka govorica nastati. O naši sodni organizaciji nisem izvedel nič novega. Pri Helgolandu so baje bili boji, pri katerih so imeli Nemci izgube, ali tudi Angleži, tega ne vedo. To je sumljivo, kakor je tudi sumljivo, da naš korespondenčni urad, ki se je sicer požuril pripovedovati dokaj nevažne stvari, že dva dni nima ničesar poročati.

            31. VIII. Novi podpolkovnik, pravijo, da je pravzaprav reaktiviran penzionist, nas je danes zbral in imel govor, ki mi je bil vobče prav všeč. Menda je opazil, da ga gledamo z nezaupanjem in ga skušal odstraniti. Pri meni se mu je posrečilo in imel sem občutek, da so mu tudi drugi gospodje dali prav. Red in strogost morata biti, sicer gre pri velikem številu nadomestnih rezervistov in rekrutov vsa disciplina k vragu. Danes smo dobili železne prstane. Kupil sem po enega za Pijo in zase, upam, da sem izbral pravo velikost za Pijo.

            Iz Mostarja so prišli akti nazaj s kupom nosov, ki so se sicer tikali v glavnem Menčika in moštva. Marsikaj je nemara nekoliko malenkostno za te čase, v celoti pa ima vojni odvetnik popolnoma prav s svojimi pritožbami in ukazi. Res gre stvar slabo. Spet nič novic od Pije in niti ne vem, kje je, tako da niti ne morem telegrafirati. Danes bom to pa le na vsak način storil, če ne pride kaka vest. Šole bodo začele normalno, vsaj za Olgo, a najbrže tudi za Božota. Pa se zelo bojim, da bo šlo slabo. Pija mu ne more dosti pomagati, Stanko ne bo hotel na Dunaj in nesreča bo gotova. Ali bom prišel v pravem času, da jo popravim, je po vsem položaju jako dvomljivo. Vojna se je komaj pričela, sedaj se zdi, da imamo velike uspehe, toda moralo bo najprej priti do nekaj bitk v ruski Poljski, preden bo mogoč pregled. Če Nemci dalje napredujejo v Franciji, smemo pričakovati kmalu konca vojne.

            1. IX. Bitka z Rusi se nadaljuje, zdaj traja že šest dni, po večini na avstrijskih tleh. Levo, na zapadu, zmagujemo, kako je na sredini in  na desni, ni jasno. Ker pa pravijo, da odbijamo ruske napade, je videti, da smo v defenzivi.

            Še vedno nič spremembe v organizaciji, zato pa jako močan dotok. Tudi iz Mostarja je prišlo nazaj 30 aktov. V veliki večini primerov ugode našim predlogom, kar me res veseli, kajti meni je več do stvari kakor do oblike.

            Spet nič novic od Pije, tudi od nikogar drugega ne. Danes sem telegrafiral v Brežice. Z želodcem in spodnjim telesom mi ne gre ravno dobro. Upam, da ni griža, temveč le moji običajni neprijetni občutki radi preveč sedenja. Jutri pojdem k zdravniku. Če mi pri mnogem delu še dobro ni, bo postalo tu res prav neprijetno, kakor prijetna je sicer družba itd.

             Po današnjih časopisnih vesteh bodo šole točno pričele. Potem mora moja uboga Pika že čez štirinajst dni nazaj na Dunaj. Našega svidenja v Sinju je s tem končnoveljavno konec. Če bi se pouk za Božka še ne pričel, bi ji svetoval, da samo radi male ne gre gori, temveč jo da poučevati kar spodaj. Dekle bo hitro dohitela, kar ji manjka.

            2. IX. Danes končno novice, Pija je v Novem mestu, zdrava. Potem pisma od 25., 26. - veljajo za novice. Reva se razburja, da mora sedaj sama na Dunaj. Bog ve, rajši bi bil pri njej in otrocih. Tudi meni je neprijetno, da je sama tam, čeprav bo imela v Egonu, Faturju in Babiču dobro oporo. Moral ji bom pisati tako natančna navodila, kakor mogoče. Danes vest o veliki zmagi. Velika godba po mestu, s častniki na čelu, potem velika pojedina, v kavarni - da so pri tem pili vino rdečega križa, mi ni čisto ugajalo. Saj ga bodo seveda plačali, pa vendar bi mi bilo bolj všeč, če bi ga porabili za bolnike in ranjence, kakor da dajo Rdečemu križu izkupiček - razpoloženje je bilo jako živahno, razumljivo. Če je vse res, lahko skoraj kar pričakujemo konec vojne. Po nekem telegramu seveda je stvar še nekoliko dvomljiva. Pri Lvovu stoji za nas precej neugodno. Rusi so očitno in naravno vse svoje sile zbrali na jugu, da bi nas odrinili od črte za umik. Sedaj je vprašanje, ali moremo zmago na severu tako dobro izkoristiti, da njim samim ogrožamo umik in jih tako prisilimo, da se na jugu umaknejo. Če se to ne posreči, smo sami v škripcih; če se posreči, potem je ruska Poljska dobljena, kajti potem morajo Rusi nazaj na Kiev.

            Guido je pač na sredi vsega na najbolj ogroženi točki. Popolnoma razumem razburjenje, ki vlada v Brežicah.

            3. IX. Vest o zmagi se potrjuje le v omejenem obsegu. Saj je zmaga vsekakor prav lepa, a doslej ni mogla razbremeniti našega položaja pri Lvovu, vsaj ne do 3. ali 2. tega meseca. Poveljujoči podpolkovnik je dobil od Lvova vprašanje, koliko nadomestnih rezerv itd. je tukaj še na razpolago. Istočasno gre črna vojska in deželna bramba iz Šibenika na jug. Po tem se da pač sklepati, da bo šel 22. pehotni polk kmalu proti severu, in da bodo vodili  vojno tu spodaj dejansko le kot obrambno vojno.

            Še druga najmanj vznemirljiva vest: da bodo uvedli tu poljski postopek (Feldverfahren), kakor nam pripoveduje Prass na podlagi nepopolne odredbe. Radoveden sem, kaj je res na tem. V Šibenik ne bi šel rad. Slaba hrana, drago, vlačuge, pri noči se ne sme žgati luč. To so stvari, ki so mi več kot neprijetne. Sploh bi šel rad, če že moram stran od tu, v Split ali Zadar ali magari v Imotski, vsi drugi kraji mi ugajajo manj kakor Sinj. To moram priznati, v Mostar bi šel rajši. Moj jutrišnji rojstni dan bo pač prinesel odločitev.

            In še tretja neprijetna vest. Že zopet nisem dobil niti pisem niti časopisov, časopisi sploh že spet spe. Po vojni bomo pač vedeli kaj povedati naši poštni upravi. Poštni gospodje očitno ne vedo, koliko je za moralo čet odvisno od dobre obveščevalne službe.

            Vreme krasno. Od južne meje pronica vedno več vesti. Napredovanje zelo ovirajo neugodne preskrbovalne razmere. Train je baje že sedaj, torej več ali manj še v lastni deželi odpovedal. Voda je slaba, ali je sploh ni in pravijo celo, da nasprotnik zastruplja vodnjake. To se najbrž pravi, da jih onesnaži, toda za žejnega človeka pride na isto.

            4.IX. Moj rojstni dan je minil brez vesti od Pije. To me je potrlo. Razen tega sem pa izvedel čisto prijetne stvari. Odvetništvo bodo razpustili, mi smo le še mirovno sodišče, preiskovalnega sodnika, odvetnika, vodjo razprave določa podpolkovnik, s pristankom pristojnega komandanta. In tako bo šla stvar pač nekaj hitreje. Sedaj smo tudi pooblaščeni za preiskovalno udejstvovanje, tudi za zaprisego itd. In končno mi je tudi precej prav, da ostanemo tu. Sicer bi se raje peljal v Zadar ali Knin, toda če ne gre, moram pač ostati, okrog se bomo morali itak dovolj voziti. Sedaj bo moja prva skrb, da si preskrbim čim toplejši plašč in toplo perilo.

            Popoldne sem imel vročino in mislim, da sedaj šele prestajam svojo aklimatizacijo. Ubogi Dolejš je pošteno bolan. Zdi se mi pač tudi, da se je dal čisto napačno zdraviti, oziroma se je sam čisto napačno zdravil. Tako mora poginiti. Sedaj ga je zdravnik položil v posteljo, in to je bilo že dolgo potrebno, ker sicer ne zdrži. Kaj je neki oviralo Pijo, da mi ni telegrafirala? Kajti da bi bila pozabila name, tega ne verjamem, razen če bi bil kateri od otrok težko zbolel. Moram ji danes opoldne telegrafirati.

             V Galiciji res ne stoji preveč dobro, kakor smo vsi upali, to se pravi, sebe moram izvzeti, jaz sem telegram koj pravilno presodil. Poljska maša danes je bila jako lepa, župnik je govoril ganljivo in vznesen govor, ki je vse globoko ganil in podpolkovnik je opoldne tudi dobro in smiselno govoril. Francozi so 1. 9. obstreljevali zaman Punta d' Ostro /Oštri rt/, zvečer so pač pripovedovali, da so hoteli s tem samo kriti svoje transporte materiala in čet v Črno goro. Da transportirajo material, o tem ni dvoma. Na transporte čet ne verujem, čete rabijo nujno doma, kajti Nemci so že pred Reimsom.

            5. IX. Danes trije primeri prekega soda. Prvi je šel v redni postopek. Obtoženka, sedemnajstletna dekle, je bila dosti bolj simpatična kakor glavna priča, pri kateri je očitno sodelovala osebna želja po maščevanju. Drugi primer je bil odložen, v tretjem pravijo, da je bila izrečena ena smrtna obsodba in dve oprostitvi. Sicer hud delavnik, da sem pripravil akte za poljsko sodišče deželne brambe.

            Od Pije pismo od 28. VIII. Bila je že v Novem mestu našla vse zdrave, hvala Bogu. Nekaj ji je menda vendar do mene, kajti pravi, da brez mene v Novem mestu ne bo tako prijetno, ali naj to drugače razumem? Mislim, da bi imel skoraj prav in razlog za to. Danes ni bilo časopisov, zato pa je Jedinstvo zvečer prineslo ugodne novice iz vzhodne Galicije. Zvečer velika skušnja za slavnost Rdečega križa, jako dobra, obleke jako dobre, sicer več dobre volje kakor zmožnosti, ali vsaj kot znanje. Dva ljubka ženska glasa, a eden prešibak, drugi v nižini preteman, torej tulec. Gosli tako-tako, Vojc igra mnogo bolje, res da so gosli zanič, in strune ne dosti boljše. Toda bil je prijeten večer. Samo potem je prišel epilog: zunaj me je dobil ritmojster Fritz od žrebčarne in me vprašal, ali sem kaj slišal o njegovem prepiru s podpolkovnikom. Zanikal sem po resnici. Potem je začel pripovedovati, da se je s K.jem skregal, ker se je ta potegnil za nekega kmeta, ki ondan pri maši in igranju cesarske pesmi ni snel kape in bil na ukaz stationskomandanta aretiran. Meni je bila stvar jako neprijetna. Jaz nisem vedel drugega o njej, kakor da je stationskomandant dal hornistu migljaj, naj teče v neko smer, kam, nisem videl. In sedaj naj bi se na željo ritmojstra postavil proti svojemu predstojniku, čeprav sploh ne vem, ali je imel prav ali ne. Skušal sem se potegniti iz zanje kakor sem najbolje vedel in znal.

            6. IX. Zame pač poln dogodkov. Levičnik in jaz sva likvidirala pisarno. Zdaj je stvar M.a, da spravi akte stran, mene ne brigajo nič več. Dopoldne smo pridno delali, popoldne sem šel z Levičnikom in dvema drugima gospodoma na Visoko. Razgled  je  bil jako lep, vzpon dokaj dober, spuščanje skozi skale precej neprijetno, čeprav ne izrecno nevarno. Brez sablje in v hlačah do kolen bi bilo lažje. Uporabljal sem sabljo za hribovsko palico, potem je šlo prav lahko. Radoveden sem, ali me bodo mišice bolele. Danes je bila spet črna vojska tukaj. Zdaj se zdi, da mečejo vso črno vojsko tu dol. Zdi se, da nameravajo velik udarec, ali pa potegnejo čete ven, da jih pošiljajo na sever. Od tam ni bilo vesti.

            Poročnik Kravany od strelcev gre v Bosno. To mi je odkritosrčno žal, kajti bil je izredno prijeten tovariš. Naša miza vedno izgublja kakega prijetnega človeka, manj prijetni ostanejo tukaj.

            7. IX. Danes sem delal ves dan za Rdeči križ. Stari gospod ničesar ne dodeluje, in čisto brez dela tudi ne morem biti, za to je Sinj predolgočasen. Tako sem torej z Levičnikom in deloma tudi z drugimi pripravil loterijo in srečelov. Stvar je jako nepraktično urejena, in bo prišlo do poloma, če tega rešpekt pred častniki ne bo preprečil. Niti ne vedo števila srečk in že določajo, koliko bo dobitkov. Uredili so stvar tako nerodno kakor le mogoče itd. Sicer krasen dan. Kravany je veselo in dobre volje odjahal. Potreboval bo teden dni preden pride na mesto. Na severu ne stoji ravno dobro, Lvov smo izgubili, pri Černoviču smo baje zmagali. Na severu novi boji pri Danklovi armadi. Če Aufenbergova armada ne olajša položaja, se bojim, da bo polom. Tudi napredovanje Nemcev se je menda ustavilo.

            Danes sem dobil kup pošte, a pač malo od Pije. Tako pač najvažnejše manjka. Toda zadnja pisma in karte niso nikoli več potrebovali štirih dni. Če bi le tako ostalo!

             8. IX. Velike veselične priprave, velika veselica. Vse jako lepo in dobro in bilo je prav mnogo dobre volje. Le srečolov je bil, kakor sem naprej vedel in z drugimi vred tudi povedal staremu gospodu jako slabo urejen in so bile sitnosti. Te so potem pri Čipčiću s kabaretom pomirili. Vendar se je pri tem zgodilo spet nekaj netaktnosti in končno je postala veselica jako glasna, za ta resni čas pravzaprav nepravi zaključek. Celo plesali so, no, saj so si dekleta gotovo zaslužila, kajti bile so jako pridne, meni pa le ni bilo prav všeč.

            9. IX.  Danes sem že na vse zgodaj delal na veseličnem prostoru, potem se bom peljal v Split, kar je jako nujno zaradi mojega perila. Pri tem sem naročil tudi lodnast ovratnik, toda preprostega, črnega, ne vojaške barve, kajti črni mi bo dosti bolje služil. Tudi sem se dal za Pijo in domače fotografirati. Zvečer smo bili spet skupaj. V Splitu sem se znebil kupa denarja, pa mi ni žal. Potem sem se kopal in končno smo postopali, ker nas je pustil šofer čakati. Zato pa baraba jako dobro vozi in tudi ponoči naravnost čudovito. Nobenih novic, pa že prav nobenih novic. Bog ve, kako je. Poročnik Altarass, ki je bil na meji, pripoveduje, da varujeta vso srbsko-črnogorsko mejo samo dva korpusa, potem je razumljivo, da pritegujejo vso črno vojsko. Je bodo morali pač še precej, če oni na drugi strani to izvedo, in to je skoraj neizbežno, bodo pač oni s svoje strani šli naprej.

            10. IX. Dopoldne delil srečke in delal. Popoldne trdo delal in delil srečke. Ljudje se ne zanimajo posebno, po nekako eno petino še niso prišli, večinoma pač vojaki, ki zaradi službe še niso mogli priti. Od Pije sem dobil pisma od 31. VIII. in 1.IX.  Od Hansa pismo od 6. IX. Ker je Pija tisti dan gotovo tudi pisala, moram domnevati, da je pošta v Brežicah malomarna, ker je očitno eno pismo drugače kartirala kakor drugo. In da Hansovega telegrama, ki mi ga je poslal zaradi hranilnih knjižic, niso pustili naprej, tudi ne govori za inteligenco poštne gospode. Državno nevaren vendar telegram, da je vse v redu, nikakor ni. Ružička naj gre namesto Dolejša v Mostar. Stari Ružičko ne bo hotel pustiti, ker ga nujno potrebuje. In tako bo moral iti Levičnik ali pa jaz. Bog ve, če bi vedel, da ne bom z dohodki na slabšem in lahko izhajam, ne bi imel nič proti temu. Tam bodo vsaj pošteno delali.

            11. IX. God brez vseh čestitk. Nič zato. Prepričan sem, da Pija ni mogla odposlati telegrama, sicer bi to gotovo storila. Pošte že spet dva dni ni bilo, to govori za to, da nekaj ni v redu, posebno, ker tudi časnikov ni. Tu krožijo najbolj nemogoče in neverjetne vesti, da sta Italija in Rumunija napovedali vojno. Posamezniki že govore, da je neumnost, nadaljevati vojno, ker proti vsem itak nič ne moremo. Drugi spet govore popolnoma lahkomiselno, da je treba pač še tudi te nabiti. Kakor da bi bilo za nas, ki moramo že itak, kakor je naravno, napeti vse sile proti Rusiji, tako lahko postavljati cele armade še proti drugim sovražnikom. Ako je vest resnična, smo prav na slabem. Toda ni prav nič verjetno, da je. Kajti obe državi lahko ob sklepu miru veliko dosežeta brez prelivanja krvi, ker bosta imeli potem še nedotaknjeni armadi. Zato ni verjetno, da bi hoteli s krvjo kupiti, kar lahko dobita brez krvi.

            Pač pravijo, da zopet odide transport več sto mož. Porivajo na južno mejo, vse kar leze ino gre. Očitno se boje, da bi sicer Srbi ne vdrli, ali se je treba celo že obraniti njihovih napadov. Včeraj sem govoril s Kokaljem, bil je čisto mojega mnenja. Moramo storiti za zmago, kar moremo, ne le kot Avstrijci, temveč tudi kot Slovani. Sicer smo včeraj, ko našega podpolkovnika ni bilo, pošteno delali. Če bi njega ne bilo, bi šlo nemara bolje, ker vedno potrebuje nekoga za družbo.    

            12. IX. Pija je torej odločena, da se odpelje na Dunaj. Težko ji nasprotujem, za otroka je gotovo tako najbolje. Zanjo? Rajši bi jo imel v Brežicah. Če nam gre v vojni čisto dobro, lahko ostane zgoraj, če gre slabo, bo zgoraj huje kakor spodaj. Upam, da zadene pravo.

            Nič posebnih vesti, pri Lvovu se bojujejo dalje. Menda nam ne gre slabo. Ves dan sem naporno delal, da stvari kolikor toliko spravim v red. Saj je zadnji čas; Kokalj je dobra moč, to mu je treba pustiti. Upam, da bo nalezel še druge, da bodo kaj več naredili. F. je priden, le zdi se mi, da počasi pride naprej.  Ponoči strašna nevihta, zvečer se ena, čez dan precej dežja. Meni je sicer popolnoma vseeno.

            13. IX. Nekaj boljše vreme, a soparno. Dopoldne jako pridno delal, popoldne s Kokaljem in drugimi tovariši v Han in še dalje. Skupaj sprehod več kot 15 km. Novotemplani čevlji so mi sprehod precej pokvarili. Dobil sem žulje na petah, tukaj pač mnogo premalo hodim. Od Pije karta, gre vendar na Dunaj. Nočem je zadržati, ve, da je za otroka tako najbolje in to je gotovo res. Če le ona sama ostane zdrava. Sicer malo novic, iz Novega mesta sploh nič.  

            14. IX.  Nobenega pisma od Pije, samo karta od Marjanke. Mnogo delal, počasi je videti tudi uspeh, toda še ni odločilen. Upam, da bo stvar vsaj do konca tega tedna v redu. Res pa je med nami nekaj zmuznetov, ki se čim bolj izogibajo delu.

            Vesti iz Rusije so dvomljive. Deloma imamo gotovo uspehe, z druge strani se zdi, da je zdaj zgoraj rajši slabše. In za Danklovo armado se je menda celo bati obkoljenja, če se pravilno bere med vrsticami.

            Danes zvečer je prispel general Wucherer, naš pristojni komandant. Izdelal sem generalno pooblastilo, ki nam naj omogoči,  da čim bolj pospešimo postopek. Kajti sicer je poljski postopek bolj počasen kot vsak drugi, ker daje pristojnemu komandantu mnogo več oblasti in je vse odvisno od njegovih odločitev.

            15. IX. Vizito pri generalu dobro prestal. Jako prijeten človek, ki je pa pač imel s podpolkovnikom kar dolg razgovor. Zdi se, da je podpolkovnik pri tem še precej, ali celo jako dobro opravil, kajti bil je jako dobre volje in prišel popoldne zopet kasneje v pisarno.

            Od Pije dve pismi, ki sta me srčno veselili in pismo tudi od Božka.

            Dr. Schier je postal polkovni zdravnik, a ostane tukaj. Splošno priljubljen je in veselje je bilo veliko. Res je jako ljubeznjiv človek in menda tudi prav dober zdravnik. Zvečer so napredovanje primerno zalili.

            Danes sem videl pogreb ubogega infanterista, ki je umrl za pljučnico. Vojaški sprevod je bil prav čeden, civilne udeležbe sploh ni bilo. Bog ve, odkod je revež. Godba je lepo igrala, toda krsta: dobesedno šest črno pobarvanih desk, na njem kapa, bajonet, patronska torba! Prav žalostno sem bil razpoložen, čeprav sem bil sicer včeraj dobre volje.

            16. IX.  Pija je čisto odločena, da se na vsak način pelje na Dunaj, danes se že pelje. Upam, da se bo dobro vozila, reva. Stari gospod je danes končno razdelil delo, dobil sem svoj dober del, pa mi je čisto prav, ker mi je sicer dolgčas. Upam, da bom v dveh dneh zgotovil prve odločitve, potem se peljem na komisijo, če ljudi rajši ne pokličem sem, to moram še videti. Veliko pri vsej stvari ne bo prišlo na dan. Vozarenje me res preveč ne veseli, posebno ne v krajih, ki jih že poznam. Hodil bom le tam na komisije, kjer je zaradi stvari potrebno. Od Pije nič neugodnih vesti, iz Novega mesta že dolgo sploh nič, z bojišč jako dvomljivo. Vsi se že želo razburjamo nad galicijskimi boji, videti je, da tam nikakor ne gre dobro. Pravijo, da je tako govoril tudi general, ki je bil pred kratkim tukaj. Pravijo, da so Srbe spet prisilili na umik. Da bi imeli vsaj to fronto čisto! Rusija je morala skoraj vse dvigniti proti nam, saj imamo sedaj že 13 mirovnih korpusov, to se pravi s formacijami črne vojske najmanj 2 milijona ljudi zgoraj. In vendar jim nismo kos. Nemci menda zgoraj mnogo manj trpe, ali pa so mnogo zmožnejši. In kateri - vodstvo ali ljudje? Ni konca skrbi.

            Danes sem zaslišal mlado Srbkinjo, 23 let staro, nezakonsko mater. Svojega triletnega otroka ima pri sebi v zaporu. Je kar čedna, otrok pa jako lep in tako spodoben in miren. In zanimivo   je, da je otroka še dojila pri prsih, bilo je čisto jasno, da je mala tega vajena, ker je sama poiskala materina prsa.

            17. IX.  Nič pisem z nobene strani. Tudi sicer nič novic, niti časnikov ne. Videti je, da ne gre tako dobro, tudi nemški napad v Franciji se je menda zaenkrat ustavil, in od njegovega uspeha zavisi tudi naša zmaga. Posledice nemškega poraza bi bile tudi za nas jako hude, menda za nas hujše kakor za Nemce, se bojim. Danes pravijo, da so Srbi prodrli že precej globoko v Bosno. Tega ne morem verjeti. Saj smo tu spodaj nemara prešibki za napad, a za obrambo bo menda dovolj. Saj imamo vendar gotovo obrambene položaje.

            Danes nova uredba glede poljskega postopka. V mnogih točkah je praktična in odstranjuje neprijetne posledice za take razmere  neprimernega zakona. Vendar gre po mojem pravniškem prepričanju mestoma predaleč in ustvarja spet nemogoče situacije. Najbrže bodo v ne predolgem času potrebne nove uredbe.

            Čez Dol. sem se danes jezil. Človek, ki pri vsej ljubeznivosti kot tovariš razmer tukaj spodaj na jugu nič ne pozna, govori o njih z gotovostjo, ki kar preseneča in pri tem postavlja trditve, ki so naravnost nemogoče za kulturnega človeka. Da je treba vse Srbe kratkomalo iztrebiti. Kako si to predstavlja, tega seveda ni povedal. Sicer pa mi ni danes prav nič dobro. Deloma se telesno ne počutim dobro, deloma mi manjka vesti od Pije, deloma tudi misel, da sta že dva naših gospodov si dobila družini sem. Pri tem pa popolnoma sprevidim, da je bolje, da Pija ostane kjer je. Če bi le že vedel, kje je, na Dunaju ali v Brežicah.

            18. IX. Dopoldne običajno delo, z navodilom, da se moram popoldne peljati v Imotski. To se je tudi zgodilo. Peljali smo se podpolkovnik, kapetan Kokalj, Levičnik in  Farar in jaz. Vožnja je bila jako lepa, voz nekoliko neudoben. Vožnja je čudovita in veličastna, deloma tudi strašna, kajti kamenito polje zapadno od Lovreca je strašna puščava in tudi drugim goram proti vzhodu od ceste med Ugljanami in Lovrečem, kar nič ne manjka puščobe. Lepa pa je prva tretjina vožnje do Ugljan posebno soteska Cetine, in zadnja tretjina preko gorskega vrha. Potem na Imotsko polje z njegovim jezerom, s strašno pustimi gorami na vzhodu in proti severu in s pogledom na Imotski, ki leži onkraj polja na gorskem obronku. Imeli smo mnogo dela. Hišna preiskava je trajala dolgo, ali bo imela kaj uspeha, mi je več kot dvomljivo. Pa tudi noč je bila dolga, kajti podpolkovnika ne spraviš v posteljo. Slaba navada je, tako dolgo ostajati pokonci, če toliko tovarišev nima ne jesti ne piti in prenaša težkoče, o katerih mi nimamo pojma. Tudi njegova navada, da okoliške ljudi vabi na svoje krokarije, mi ni všeč. Saj nismo pili mnogo, pač pa dolgo, k temu še čisto jasno goljufanje hrvaške natakarice. No, lepo ni bilo, ampak nekaj prav avstrijskega. Peli so sicer bolj slabo, v vseh mogočih avstrijskih jezikih, pa več brundali kakor peli.

            19. IX. Zjutraj sem si šel ogledat zanimivo zunanje jezero. Kraška jama gotovo 100 m globoka. Sorazmerno premeru na dnu očitno globoka voda z jasnimi znaki, da gre tudi še višje. Ob osmih smo se odpeljali, ob 10.10 po isti poti nazaj v Sinj. Vozač avtomobila, ki ima tipičen obešenjaški obraz, vozi izvrstno, to mu je treba priznati. S popolno sigurnostjo mimo prepadov in čez jarke, prod, itd. Voza pač ne štedi. Potem zopet kup dela in nobenih novic od Pije. Zvečer zato množica razburljivih novic. Železniški promet v Splitu ustavljen, nameravani transport maršbataljona nemogoč, baje pomorska bitka itd.. Podpolkovnik Bauer se je ponoči odpeljal v Split. Jaz sem šel spat. Popolnoma prepričan sem, da je prazen strah. Našega brodovja ni mogoče napasti brez njene volje, to se pravi, z drugimi besedami, ona mora napasti. To bo pa le storilo, ako si obeta uspeh. Torej ne more stati slabo za nas. Včeraj sem šel tudi opazovat signalne ognje. Videl nisem ničesar. Ali jih samo tedaj ni bilo, ali jih sploh ni, ne vem. Toda iz logičnih razlogov nagibam k slednjemu mnenju.

            20. IX.  Danes sem spal. Nevihta mi je najprej predočila grmenje topov, toda bliski so me pomirili. Po nevihti jako lepo jutro. In glej, danes se bataljon lahko odpelje. Slovo je bilo jako lepo. Godba na Glavnem trgu je igrala "Vater, ich rufe dich!" Govori, polno publike, vojaki in častniki polni cvetja: človeku postane srce težko, a pač mora tako biti. Toliko posameznosti človek opazi, da jih niti zapisati ne more. Toliko lepih, ganljivih, in toliko smešnih prizorov. Celo knjigo bi človek napisal. Razdelil sem med častnike 200 cigaret. Bogve, kdaj jih spet dobijo, jaz pa sem si jih prihranil. Za tak namen se splača štediti. Sinjska dekleta so razdelila polno cvetja  med častnike, moštvo in vozovi so bili vsi okrašeni z zelenjem. Ljudje so sami rezervisti, ki so v zadnjih 8 tednih, odkar so pri vojakih, dobili že kar čeden videz. Povečini so delali tudi jako vesele obraze, in vsi so kričali in tulili kolikor so mogli. Pri slovesu od tistih, ki ostanejo, so bili jako nežni. Žensk je bilo pač malo na kolodvoru. Sploh ne ženske, ki bi bile prizadete. Sicer je bilo ljudstva mnogo. Zvečer jako lepo a jako hladno.

            21. IX. Končno gotove vesti, da se je Pija odpeljala na Dunaj. Karta iz Zidanega mosta, toda še nobenega pisma. Od Vojca in očeta pisma. Ubogi oče se strašno razburja zaradi Stanka. Tudi jaz nikakor nisem miren, kajti fant je šibak, predvsem na pljučih. In vežbanje najbrž ne bo prizanesljivo. To danes ni prav mogoče. A čisto obupna stvar vendarle ni. Če je res šibek, ga ne bodo vzeli, če ga vzamejo, upam, da bo zdržal. Saj pred koncem novembra ne pride pred sovražnika, in tedaj vendar upam, da bo večji del vojne že končan.

            Danes je prinesel Menčik dolg telegram iz Splita . Nemci napredujejo na vzhodu, na zapadu malo ali nič. Mi gremo nazaj. Rusi so prekoračili San pri Sjemavi in Dnjestr pri Nikolajevu. Do konca tega tedna bodo obkrožili Přemysl, če se ne zgodi čudež. V Srbiji smo imeli nekaj uspehov. Upam, da ne bo kakor pri Valjevu, kjer smo se morali zaradi splošnega položaja po zmagoviti bitki umakniti. To je za čete silno porazno. Bojim se, da je naš podpolkovnik s svojimi poizvedbami in telegrafiranjem ustrelil kozla. Mož se mi je smilil, ker je jako dober človek, to se vidi vsak hip, a ne zna ostati pri svojih kopitih.

            22. IX. Prvo Pijino pismo iz Dunaja. Jako ljubeznivo, žal premalo natančno. Pač še nima časa in mora jako veliko urejevati. Upam, da bodo prihodnja pisma dosti bolj obširna. Božek je že imel šolsko mašo, za Olgo je videti, da pouk zaenkrat sploh še ne prične. Treba bo nekaj narediti, da dekle ne izgubi leta, to bi bila velika škoda. Tu se je včeraj utrgal oblak, slika, kakšna je tukaj zima. Ali dež ali burja. Prijetno se to ne da imenovati. Jako mnogo posla. Stari gospod dodeljuje vse brezobzirno meni ali Levičniku, Menčik ne dobi toliko kot nič, drugi gospodje mnogo manj. No, dokler gre, je prav, če mi enkrat živci odpovedo, se bom javil bolnega. Saj ga je sicer sama ljubeznivost, to je treba reči, toda dela bi lahko bolj pravično razdelil. Z bojišč nič novic, samo iz časnikov je posneti, da Nemcem v Franciji ne gre več tako dobro kakor z začetka. Najbrže so premestili sile na Prusko.

            23. IX. Dolgo pismo od Pije. Reva se jako boji, kako bo s šolskim napredovanjem fanta. Tudi jaz nisem brez skrbi, toda odkar mi je Vojc pisal, da ga ima za dovolj nadarjenega, upam, da bo vendar zdelal. Če bi mi le ostali vsi skupaj in predvsem če ostane Pija zdrava. Kar piše o ljudskem razpoloženju na Dunaju, je jako značilno. Slabe volje, nemir, slabe kupčije, zdi se, da na Dunaju boje v Galiciji že smatrajo za ponesrečene. Da stvari kljub vsem časniškim vestem tudi na jugu niso najboljše, je videti iz tega, da so spet zahtevali od našega 22. polka 1300 mož ter 30 ali še več častnikov in vodij. 1300 mož bodo lahko poslali, pač skoraj samo rekrute, toda častnikov ni tukaj niti polovica. Ne bo preostalo drugega, kakor da bodo zmožne narednike, ob kasnejšem častniškem izpitu promovirali za  častnike ali vsaj praporščake. Seveda lahko podčastnik vod tehnično prav tako dobro vodi kakor gazist /stažist?/, toda pri moštvu nima istega ugleda, in to je sedaj važnejše kakor v mirnem času. Sicer pa tudi Nemcem v Franciji doslej ni šlo ravno dobro, po poročilih v Jedinstvu so morali Reims pustiti in ga sedaj spet obstreljujejo, sicer baje z uspehom.

            Prejel sem obrambo poročnika M.a. Prijetna mi stvar ni. Zagrešil je več breztaktnosti, o tem ni dvoma. In ker se vsa stvar povrhu tiče tajnega srbijanstva, mi je dvojno neprijetno.

            24. IX. Še tri obrambe, povrhu v primerih prekega soda. Dve se mi zdita dokaj lahki, vsaj ena, kjer je tudi obtoženec jako simpatičen. Tretjo sem ovrgel za preki sod, ker ni spadala tja. Stvar bodo predali v redni postopek. Sicer je bilo danes mnogo dela, zdaj sedim vsak dan nekako do osmih v uradu in sploh spet delam svojih devet ur in še več, posebno, ker moram še doma študirati. Saj tudi že precej neprijetno čutim svoje živce in razen tega opažam, da moja ploska noga kljub vložkom napreduje in kako gineva moč in gibljivost moje leve noge. Tudi imam vedno bolj pogosto pri gotovih gibih krč v mečih, ali v drugih mišicah. Ker gotovo ne delam prenaporno, telesno namreč, ne vem, kaj je vzrok. Z zdravnikom je težko govoriti. Dr. Schier je gotovo dober in vesten zdravnik, toda kirurg ni, niti ne živčen zdravnik. Prepričan sem, da se ne baha (flunkern), toda ne vem, ali je po svojem sedanjem delovnem območju v stanu, da mi pomaga. Razen tega sem preobremenjen.

            Zvečer boljše vesti z morja. Angleži so izgubili vrsto ladij po nemških podmornicah. Angležem z njihovo perfidnostjo najbolj privoščim, saj so oni zasnovali to vojno, da bi Nemčijo potrli.

            25. IX. Ob sedmih zjutraj odhod v Drniš. Strašna cesta, toda jako zanimiva in sicer jako lepa pokrajina. V Drnišu delal skoraj štiri ure, potem brez kosila, samo z nekaj čokolade, naprej v Knin. Pokrajina vedno lepša in deloma veličastna. V Kninu sem delo kmalu končal. Krasno leži, a žal nisem imel časa, da bi obiskal staro trdnjavo. Potem smo se spet ustavili ob žandarmerijski postaji Krčić. Ko smo se peljali mimo izvirov Krke, čudovita pokrajina, če bi bila ta kje drugje, bi jo preplavljali potniki. Iz Krčića  že proti večeru dalje v Kijevo, mimo Dinare. Visoko-alpsko ozemlje. Vrh raztegnjenega gorskega hrbta v megli, tako da ni bilo videti višine. Jako prepadni in strmi, od vode izprani obronki razsvetljeni od zahajajočega sonca. Pri tem zrak čudovito čist.

            Žal priče v Kijevu niso bile pripravljene. Telegraf deluje prepočasi. Kakor smo v Vrliki zvedeli, je moral telegram iz Drniša preko Zadra, Splita v Vrliko, to bi peš preje prišel iz Drniša. Vrlike sem žal malo videl. Videl sem pa, da leži mestece jako lepo na stranskem obronku skalnatega gorskega hrbta. Stare razvaline gradu jako visoko nad njim na strmi skali. Prič ni bilo, ampak so že šli ponje. Torej smo morali čakati in šli večerjat. Šele ob osmih sem začel z zasliševanjem, primer jako zanimiv, toda zasliševanje je trajalo preko desete ure. Potem krasna nočna vožnja v Sinj. 36 km ponoči v manj kakor pet četrt ure. Šofer vozi jako dobro in me navdaja s popolnim zaupanjem. Zvečer še vest, da naše čete zopet prodirajo v Srbijo, in da bo odločilna bitka najbrže te dni. Doma pismo od Pije. Sedaj že dva dni nič, kaj to pomeni?

            26. IX. Danes sem branil v dveh primerih prekega soda. Pri eni sem gladko zmagal, pri drugi sem dosegel odložitev. Če prič ne dobe pravočasno, je mož rešen smrti. Tudi sicer njegova stvar ne stoji ravno slabo, ker delajo obremenilne priče slab vtis. Sicer nič posebnega, vendar sem dobil mnogo pošte zdoma, tako da bom imel vso nedeljo odgovarjati. Že jako hladno je postalo. Pošteno sem prehlajen, pa Piji rajši ne bom pisal o tem, da se ne razburi.

            Iz Bosnije se je vrnil strelski poročnik s slabimi vestmi in strašno širokim gobcem. Laže se, da se ure ustavljajo in misli, da lahko posebno nam avditorjem vse natvezi. Če je le majhen del njegovih povesti resničen, se vodi vojna jako barbarsko. Drugih novic od vojne ni, vendar se zdi, da Nemcem v Franciji ne gre ravno dobro.

            27. IX. Lep dan, a tudi deloven dan. Danes sem končno lahko nekaj naredil in spravil s poti, a še vedno ne toliko, kakor bi bilo treba, da bi prišel v red. Zato bi bilo treba predvsem imeti za nekaj dni avto na razpolago in nič razprav. A tovarišem gre pač prav tako. Popoldne sem odklonil podpolkovnikovo povabilo, da bi šel z njimi v Han, ker sem hotel delati in sploh opažam, da postajajo izleti s šefom zaradi svoje dolgotrajnosti nepriljubljeni. Bojim se, da pride do poloma. Aktivni gospodje se jeze nad ne vedno namenom in predpisom odgovarjajočo uporabo avtomobila in menda tudi opažajo, da bi šli lahko posli pri sodišču bolje. Slednjemu se ne da oporekati, to je treba reči, čeprav se je zadnje čase precej izboljšalo. Doslej smo vendar že imeli nekaj razprav po prekem sodu. A običajni poljski postopek slabo napreduje. Pri vsej tej zmešnjavi sem že nekam slabe volje, ki mi gre na živce, od civila sem nisem vajen, da bi delal brez reda in da imam zastanke, ki bi bili nepotrebni. A tu si proti predstojnikom še bolj brez moči in niti sam ne moreš s pridnostjo vsega nadoknaditi, ker ti počasi zmanjka pregleda.

            Tudi ločitev od družine, ki traja zdaj že skoraj tri mesece, začenjam čutiti. Se pač ne da nič narediti. Moja leva noga je vedno slabša, od zgoraj do dol. Toda zdravnik mi pač ne more pomagati, vlekel bom, kakor dolgo bom mogel. Potem se bom javil bolnega s kolikor mogoče prazno mizo, da ne obremenim tovarišev, ki imajo itak dosti dela. 

            28. IX. Najin zaročni dan, rojstni dan našega fanta. Ne vem, ali naj bom vesel ali žalosten. Saj se moram Bogu od srca  zahvaliti, da imam Pijo in fanta, a žalostno je vendar, da ju nimam tukaj ali da nisem jaz pri njih.

            Moral sem vskočiti za Menčika. Ta si je kratkomalo naredil dopust. Saj je seveda imel svojo nalogo, toda da zanjo ni potreboval treh in pol dni je meni jasno. Tako sem moral, precej nepripravljen zastopati obtožbe, in sem povrhu še imel obrambo, ki so jo od sobote preložili. Z eno besedo, sedel sem od jutra do večera in za jutri so razpravo  na licu mesta preložili. Služba je, ne morem nič reči. Sicer je bil dan jako kratek ali tako dolgočasen kakor vsi. Samo da ravno danes nisem dobil nič pošte, to je v ponedeljek že rado tako.

            29. IX. Od Pije sem prejel zvečer dvoje pisem, od  Ane  eno, prva že sedaj obupuje nad fantovim učenjem, gotovo preveč, druga se krasno obvlada. Da, moja sestra je pač vse drugačna ženska kot moja žena. Ne boljša kot ženska, ampak bolj pomembna v svojih nazorih, ali vsaj izraziti zna toliko znanja. Komisija je bila precej naporna in bil sem precej bolan, močno me je bolel trebuh in pet-urna vožnja ni ravno pomagala. Zato sem se peljal dalje v Drniš z avtom in potem preko Knina in Vrlike nazaj. Torej ista pot kot zadnjič. Tudi v prijetni družbi, samo z mnogo manj dela in mnogo hitrejšo vrnitvijo. Torej dobro, ni kaj reči. Zvečer smo slavili Modičevo napredovanje v nadporočnika-avditorja, žal precej dolgo. Potem sem še čital. Bolečine v trebuhu so malo ponehale.

            30. IX. Deželni praznik, torej zame hud deloven dan. Danes sem tudi res kaj spravil naprej, tako da sem bil ves vesel. Tudi pismo od Pije je prišlo malo manj obupano. Se bo že uravnalo. Saj fanta gotovo nimam za jako nadarjenega, ampak zadosti normalen je, da z nekaj pomoči absolvira srednjo šolo. Saj na visoko šolo mu ni treba, če bo kazal večje veselje za druge stvari. Dan je bil prekrasen, precej hladan, naredil sem dolg sprehod v mesečini, jako prijeten, samo moja kolika žal še ni čisto v redu, čeprav je bolje. Vesti še vedno ni. Samo iz uradnih listov izveš, da je morala čela vrsta generalov oditi (gegangen worden ist). Bridka usoda. Zvečer v Jedinstvu vesti, ki so bile vse prej kot prijetne. Rusi so že vdrli na Ogrsko, menda ne z velikimi silami, ampak tam so in to naredi velik vtis na moralo. Pač pravijo, da smo skupno z Nemci začeli spet napadati ob  Visli. Tudi v Srbiji se je prodiranje ustavilo.

            1. X. Pisma od Pije, Božka, Vojčka. Vojčkova pisma se krasno čitajo, ta zna res pisati pisma. Tudi fant je to pot pisal sicer po otroško, a kar dobro. Moram ga pohvaliti. Sedaj se mi je posrečilo, da oddam nekaj komisij, da se končno lotim svojih "velikih stvari". Imam jih štiri in me bodo skupno stale tri dni dela, o tem sem prepričan, pa mora biti. Sicer pa mi da stari sedaj nekaj manj dela in bolj vpreza Menčika. Pa se bo ta že izmotal. Nič posebnih vesti. Podpolkovnik B. nam je v menzi prečital  telegram vrhovnega armadnega poveljstva. Zgolj pomirjevalni telegram, ki ni povedal nič novega, temveč samo obetal uspehe našega orožja, opisal naš položaj kot ugoden. Kokalj, Levičnik, Modic so odšli. Farar tudi. Pol avditorjata. Sedaj bom malo osamel. Pa ne stori mnogo, saj imam dosti dela, tudi premisliti bi bilo treba marsikaj.

            2. X.  Nobenega pisma od Pije, nič važnih novic z bojišč, zato pa mnogo dela. Tako pač gre, ni vsak dan nedelja. Vreme se spet slabša, se bojim. Bilo je čisto oblačno in jako toplo. Nadporočnik Vidmar se je vrnil. Povedal je, da so drugi maršbataljon razdelili. To govori za to, da smo morali imeti velike izgube. Več z njim še nisem mogel govoriti. Sem le radoveden, ali naj gre sedanji transport še naprej, ali naj iz njega sestavimo maršbataljon, ali bodo po njegovem prihodu stari maršbataljon spet vzpostavili. Leva noga me že res skrbi, posebno koleno. Že ne morem več čez stopnice, ne da bi čutil zbadanje in bolečine.

            3.X. Dobro delal, ampak neumne zadeve. Če mogoče, se jutri za dva dni odpeljem na komisijo v Šibenik, pri tem, mislim, da bom mogel dve stvari ustaviti, kajti nista videti, da bi prišle do obtožbe. Žal se ne morem koj peljati naprej, zato bi bil ovinek prevelik. Pismo od Pije, karta od Ružičke. Novega nisem veliko izvedel. Iz časnikov tudi ne. Pač pa je v menzi zopet igrala godba, spet odhaja velik transport, jako velik, 1400 mož pravijo. Sedaj je odšlo razen polka in maršbataljona že skoraj 3000 mož za njimi, 6-800 jih še ostane tukaj, toda seveda po večini bolj šibki, za vojno malo sposobni ljudje. Le to bi rad vedel, ali mislijo sestaviti šesti bataljon, ali so bile izgube tako velike, da niso porazdelili samo drugega maršbataljona, kakor se je zgodilo, temveč da hočejo porazdeliti še teh 1400 mož. Ali se je izvršila prva porazdelitev samo za silo, do prihoda nadomestnih čet. Ranjence vidiš tukaj precej pogosto, toda zdi se, da so po večini precej lažje ranjeni. Težki ranjenci pač še niso dospeli do sem, ali so jih takoj oddali v domačo oskrbo. To pa ni verjetno, saj potrebujejo zdravniške pomoči. Preje bi bilo tako pri rekonvalescentih in bolnikih.

            4. X. Slovesna služba božja za cesarjev rojstni dan. Potem slavnostna menza, čeprav jako preprosta. Podpolkovnik Bauer je govoril kratko in jedrnato, dobro, sploh govori dobro razen nekaj manjših stranskih obratov. Menza je postala spet majhna, tri mize, in še te niso polno zasedene. Ubogi Mirk je tudi odšel. Ta mož mi je pač silno simpatičen in bi kaj dal za to, če bi ostal tukaj. Slišal sem, da je moral iti namesto dr. Franiča, ki se je javil bolnega. Ta F. mi že od vsega začetka ni ugajal. Sicer pa je nemara res bolan, čeprav ni tak videti, temveč razvija strašanski apetit. Sploh tipičen kmetavs, po govoru in kretanju, pri tem močno domišljav, se mi zdi, bodoči "vodja" svojega naroda, se bojim. Slovo teh zadnjih 1200 mož, ostali so pol ali tričetrt pohabljenci, se me je jako resno dojmilo. Sedaj so menda zadnji predali precej prazni. Dokler novi rekruti kaj zmorejo, bo Božič. Ne bi hotel krakati, ampak nisem vesel našega položaja.

            Popoldne sem se odpeljal v Šibenik na komisijo. Vožnja je bila dolga pa pravzaprav ne neprijetna. Zaradi naborov so bili vlaki prenapolnjeni s kmečkimi fanti. Saj ti so kolikor toliko dostojni napram častniku, toda pojejo. Dalmatinski Hrvat ali Srb ne pozna petja, samo pripoveduje v desetercu, ponavlja vsako kitico enkrat ali celo dvakrat s končnimi kadencami in v različnem tempu. Peti pa ne zna. Ker pri tem diferira za cele tone in več pevcev nič ne ceni soglasja, postane petje strašna muka za ušesa. Opazil sem pa, da se posamezni verzi pogosto rimajo. Ne vem, če vedno, a pogosto.

            V Šibenik smo prispeli v lepi mesečni noči. Ko smo šli spat, pa je bila luna že nekoliko zaoblačena.

            5. X. Zjutraj strašna nevihta. Potem se je veter obrnil in deževalo je nekako do enajstih, potem se je zvedrilo, burja, hladno, krasno vreme. Ob povratku krasna mesečna noč. Vlak do Perkoviča prenapolnjen, potem udobno. Jako mnogo dela, posebno v primeru, ki sem ga prevzel od Menčika. Obdolženec v njegovem primeru je bil silno inteligenten, a laže kakor bi tiskal. Pri zasliševanju sem lahko delal svoje študije. 76 let stara priča, ki mu je pri prisegi postalo neprijetno in je pol obtožbe umaknil. Postopek bo moral biti ustavljen. V drugem primeru mlad agent aretiran zaradi (Aussprechung), se je osumil samo zaradi nerodnega vedenja, je gotovo čisto nedolžen, a je potem v svojem strahu po neumnosti zanikal čisto jasne stvari. Končno izredno inteligenten 7-leten otrok, ki je čez nekaj časa postal domač in vse natančno povedal in si je tudi pri križnem vpraševanju vedno znal pomagati, tako da je imela izpoved videz popolne naravnosti in bo jako neprijetna za obtoženca. Gospod predsednik okrožnega sodišča Policky je kmetavz, niti prostora ti ne ponudi. Markovinčić se bolje razume na vedenje. Preveč imenitnega vtisa ne naredi, tako malo kakor Policky, in priznava, da ima sedaj malo dela. Z zamudo v Split. Tukaj sem ostal precej dolgo pokonci, tak zapisnikar je muka božja, če se ne spozna.

            6. X. Zjutraj sem moral zaslišati pričo, čedno mlado dekle, ki zaradi bolezni ni mogla priti, ležala je v postelji poleg starejše dame, svoje tete. Ta je bila vsa prestrašena, dekletu se je pa menda stvar čisto dopadla, bila je prav dobre volje, očitno jo je stvar zabavala, kakor hitro je videla, da ni nič resnega zanjo. Popoldne sem v Sinju pridno delal, sicer nisem našel veliko dela, ampak dovolj, da sem delal, in sicer do 7h zvečer. Od Pije nisem našel pisma, kar me je jako žalostilo. Že tri dni sem brez vesti.

            7. X. Danes dve pismi od Pije, toda eno od 1. X. se je moralo izgubiti. Ne piše nič posebnega, le zdi se, da se je zaenkrat pomirila nad fantovim študijem. Vsaj nekaj dni že ničesar ne omenja. Levičnik in Kokalj sta spet tukaj. Pripovedujejo, kako lepo je bilo v Zadru in mi naredila kar gušto, da bi šel kmalu spet na komisijo. Sicer nimam veliko veselja do tega. Kakor hitro bo pač prišla moja zimska oprema, v burji bi bilo sicer sedaj najbrže malo prijetno. Če se vrne stari gospod z avtomobilom, ga moram prositi zanj, da se popeljem v Knin, Strmico in Zelengrad. Po možnosti tudi v Zaravecchio in Palaco. Povsod bi imel dela. Sicer nisem izvedel danes nič novega. Zdi se, da stoji za nas in za Nemce nekoliko bolje kakor v zadnjih tednih, toda odločilnega se ni do zdaj še nič zgodilo.

            8. X. Hvala bogu končno nekaj manj dela. Nekoliko sem si vendar opomogel in si lahko udobneje uredim. Toda, ali bo to držalo? Opoldne je prišel nenadno Toni Ghon v menažo. Vedel sem že, da je v Zadru in sem že hotel kmalu ob priliki kake komisije popeljati tja. Sedaj je on prej prišel, ne da bi vedel, da sem tukaj, kot bakteriolog. Zelo sem se ga razveselil, ga spremil v bolnišnico in prisostvoval preiskavi odpadkov za grižo bolnega. Žal pa se je Toni že ob treh odpeljal dalje, oz. pravzaprav nazaj.

            Popoldne sem imel dovolj dela, da sem še pripravil na jutrišnjo Miovičevo razpravo. Zvečer v menaži sicer nič. Vendar od Pije karta in od Božka pismo, a žal nič novic iz Novega mesta. Bojim še, da so Stanka obdržali in ne hitijo, da bi mi to povedali. Ubogi oče in uboga Ana. Tudi fant se mi srčno smili, kajti po vsej naravi nikakor ni za vojaka. Upam, da ga vtaknejo h kakšnemu mirovnemu poslu, s puško ne bo veliko opravil. Prav grdo mraz je.

            9. X. Danes je prišlo izgubljeno pismo od Pije od 1. X. in povrhu novo. Sedaj je bolj mirna glede fanta, kajti zdi se, da doslej kar dobro napreduje v šoli. Tudi Olgina šola začne kmalu. To bi bilo torej kolikor toliko v redu. Manj pomirljivo zame kot družinskega očeta je vest, da so že začeli uradnike kot častnike porazdeljevati, kajti potem se moram bati, da se bodo lotili tudi častnikov sodne službe. In potem sem zaradi svoje "mladosti" eden prvih na vrsti, čeprav sem manj sposoben za vojno kakor večina. Kaj pa čem? Potrpežljivo čakati. A Pija bi se mi pod udarcem zgrudila. Ne zaradi nje same, tako visoko menda ne stojim pri njej, a iz skrbi za otroke. Danes sem imel kot branilec dober uspeh v samo po sebi slabi stvari, v kateri mi pa okrivljeni oz. obtoženi poročnik nikakor ni bil simpatičen, ker je klepetulja prve vrste.

            10. X. Zopet uspeh, to pot kot tožilec v stvari,ki bi jo dober branilec lažje dobil. Sicer malenkostna kazen, štiri mesece za razžaljenje veličanstva. Odločno premalo, bojim se, da bodo gospodje dobili "pouk".

            Pisma od Pije, Babnika itd. Mnogo čitanja, sicer pa moje razpoloženje ni ravno prav ugodno. Imam precej dela, z druge strani ne toliko, da bi bil za daljši čas preskrbljen. Moram prositi starega gospoda, da mi še kaj dodeli. Pač pa bi moral iti za teden dni ven na komisije. Imel bi dosti opraviti, toda neprestane razprave človeka vendar motijo. Razen tega vzamejo mnogo časa. Posebno zagovor je treba računati za celodnevno delo, če ni razprava čisto kratka. To pa naše razprave praviloma niso. Hvala Bogu, dobre vesti z vseh strani. Babnik piše, da moji ljudje vsi dobro izgledajo. Veseli me in vendar mi je srce težko. On jih lahko vidi, jaz ne. Bog jim daj vse dobro in tudi dragima prijateljema Babniku in Faturju! Leva noga mi dela sitnosti.

            11. X. Mesec mi doslej mineva strašno počasi. Pravzaprav ne vem zakaj, a je tako. Včerajšnja razprava tudi ni nič pospešila, delal sem dopoldne, popoldne pa ne, vreme negravžno, za kozlat ali pit. Mnogi gospodje so začeli tudi igrati, kar mi nikakor ni všeč, ker igrajo precej visoko, kakor sem posnel iz raznih opazk. Kakšno igro igrajo sicer res ne vem, ker se pri tem nič ne spoznam. Bil sem tudi v kinu. Igrali so prav dober film, to je treba reči, in pomagala mi je stvar, da sem zabil uro. Kaj so neki moji ljudje delali pri tem vremenu na Dunaju? Laskam si, da jim je včasih le dolgčas po meni. Ali se motim? Treba pravzaprav ni. Otroci tako hitro pozabljajo in so si sami zadosti. In Pija mi pač nikoli ni rekla, da ji je dolgčas brez mene, saj ima reva itak vedno dovolj dela. In sedaj kljub moji odsotnosti nič manj, ker mora opraviti marsikako pot, ki bi jo sicer jaz opravil.

            Nas šef je končno prišel. Rad bi vedel, kdaj bo naše gospodarstvo pri kraju, kajti da ga dolgo ni mogoče držati, o tem ni dvoma. Sicer se mene stvar ne tiče, večjih kozlov  nisem ustrelil in v manjših upam, da ne bodo našli nič pogubnega, ko bo prišla enkrat sodba na sodišče. Dež, dež in spet dež.

            12. X. Nobenega pisma, nobenih časopisov, razen Jedinstva, kjer je čitati dobre vesti, razen tiste o smrti rumunskega kralja, ki je lahko neprijetna za nas Avstrijce, ako mladi kralj ne bi hodil po poti starega. Dopoldne razprava, bojim se, da jo bodo odgodili, kar se mi ne zdi stvarno potrebno. Škoda le, da so sploh razpravljali, ker spada stvar pravzaprav pred civilno sodišče, za katero opravljam delo, in ki bi ga  pri močni zaposlenosti lahko pogrešali. Mnogo je deževalo, bilo je mraz, na to smo še že kar navadili. Precej sem delal, nič mi ni ostalo. Če bi le že dokončal zadevo Veselinović, ta mi gre že na živce.

            Želodec spet začenja, ne morem si misliti zakaj, saj sem zdaj vendar res jako vzdržen.

            13. X. Nocoj sem precej sanjal o svoji Piji in obakrat prav lepo. Moj Bog, saj imam svojo ženo še vedno tako rad kakor prvi dan, in si moram le očitati greh, da sem se dal v prejšnjih časih ob različnem mnenju zavesti v ravnodušnost in celo sovraštvo. In vendar je jako dobra in ljubezniva, da si ne morem želeti boljše žene. In prepričan sem, da me ima tudi ona na svoj mirni in tihi način rada. Ves blažen sem bil nad svojimi sanjami.

            Kapetan Kandler je padel, ne prvi, ne edini od 22. polka, toda eden, ki sem ga imel zelo rad. Od predzadnjega transporta se je imel vrniti, a šel trikrat na raport, da bi smel ostati. Ko so mu končno dovolili, je padel v prvi bitki. Ta vest me je močno pretresla. In zopet nič pisem ne časopisov, upam, da ni drugega razloga kakor slabe ceste in slabo vreme v Liki. Bogve, kaj prinese bodočnost.

            Ta mesec mi mine strašno počasi, ne vem zakaj, a je tako. Danes sem opravil velik del svoje korespondence, v vseh štirih jezikih, ki jih obvladam, ali vsaj mislim, da jih.

            14. X. Pisma še vedno ne, pač pa časopisi. Kaj je s pismi od Pije, mi je nerazumljivo. Kajti druge novice od 8. X. sem dobil od mame. Moj Bog, kako je dobra, mnogo predobra zame. Od Šavnika, ki mu moram pisati in od Marjanke. Stvar se je spet ustavila, Nemci ne napredujejo tako, kakor bi bilo želeti. Zdi se, da le ne morejo iz Belgije toliko notri vreči, ali da so imeli prevelike izgube. Nasprotno postajajo Francozi vidno močnejši. Saj so le čete, toda mnogo, in še sedaj Portugalci, saj vojaki niso, ampak jih bo le kakih 100.000 mož itd. Tudi na vzhodu ne stoji sijajno. Zdi se sicer, da v Galiciji napredujemo, toda človek ni čisto gotov, ali se Rusi nalašč ne umikajo, da nas zvabijo dalje notri in pri tem Galicijo do kraja opustošijo, kajti slednje vsekakor store z veseljem. Na Pruskem pa Hindenburg ne pride dalje. Zdi se, da skupaj z Nemci ne moremo postaviti dovolj sil proti Rusiji. Če ne pride v Franciji do odločitev v naš prid, je za nas slabo. Opažam, da je moje zaupanje v zadnjih tednih močno minilo. Nemara si preveč domišljujem, saj nisem strateg, odkod neki, ampak občutki in slutnje tudi niso brez vrednosti. Tudi v Srbiji ne gre prav naprej, razen če prihajajo novice od tam posebno počasi. Vsekakor so Srbi nas napad pri Valjevu izkoristili za to, da so s precejšnjimi silami vdrli v Bosno. S tem so nas napad pri Valjevu oslabili in ustavili.

            Dela je dosti. Z našim podpolkovnikom, oz. z njegovim položajem, gre navzdol. Meni se smili ne le kot sorodnik /?/ temveč tudi kot človek in predstojnik, saj je pri vseh neprijetnih lastnostih le srčno dober človek. Razen v primeru Mijović. Upam, da se nam posreči, odvrniti ga od njegovega namena, da se pelje v Mostar.

            15. X. Moj stari Pompe težko ranjen in umrl. Ves dan mi je bil pokvarjen. Taka stara, zvesta, mirna duša, in da je moral na fronto in mora umreti in zapustiti ženo in štiri otroke! Ubogi revež! Kot črnovojnik pri pehoti, čeprav je sicer služil pri artileriji. Če ni to igralo kako vlogo.

            Danes spet nobenega pisma, zato pa končno moje zimske stvari. Ravno v času, ko je postalo nekoliko topleje. Sedaj potrebujem samo še štruksastih hlač pa bo vse v redu za zimo, upam, kajti potem sem dovolj toplo oblečen. Kje tiče pisma, ko vendar časopisi prihajajo, ne razumem. V Galiciji gre nekoliko počasneje naprej. Zdi se, da Nemci bolje napredujejo. V Srbiji je vse tiho. Komu velja ta tišina pred viharjem? Komu velja vihar sam? Naš podpolkovnik je spet dobre volje, zopet se vozari z avtom, ta je za vse na razpolago, samo ne za komisije, ki jih naj bi drugi opravljali. Meni je prav.

            16. X. Prva smrtna obsodba, ki še je tu izvršila, da bi le ne bilo treba druge! Ali je bila ta utemeljena, ne vem, ker nisem bil sodnik, toda če smatraš stvar za dokazano, je bil mož pač jako sumljiv subjekt in najbrže nevreden popuščanja.  Pri  tem  sem spoznal tovariša F. s strani, od katere ga še  nisem  dovolj  poznal. Da navzgoraj vse   /?/, mi ni bilo neznano, smatral sem  to  za neškodljivo, preveliko vnemo mladeniča, ki hoče na vsak način napredovati. Da ga pa naravnost veseli, da uradno prisostvuje usmrtitvi, mi je manj razumljivo. Službo je treba vršiti, če bi bili mene komandirali, bi bil seveda tudi storil, to je jasno, veselil bi se pa pač ne. Vedno je žalostno, če moraš rabiti skrajna sredstva, posebno še pri lastnih državljanih.

            Zopet nič pisma od Pije, zato pa časniki od dveh dni, ne vem, kaj naj si mislim. Kakor nalašč, pa saj nimam nobenega razloga, koga kriviti. In da Pija vsak dan piše, to je več kot gotovo, to vem, naj me ima rada ali ne, piše gotovo vsak dan.

            Stari gospod in Levičnik sta šla vendar v Mostar, upam, da kaj uredita. V interesu poslovanja seveda. Vedno imam neprijetne občutke in celo bolečine v levi nogi, in zdaj začenja že tudi desna. Saj se pri svoji zaposlitvi ne morem javiti bolnega, toda zdravega se le ne počutim. Nahod gre menda na bolje, danes bom vzel aspirin.

            17. X. Danes sem prejel troje pisem od Pije. Saj ni bilo v njih mnogo novega, a sem se jih le močno razveselil, strašno mi je le, da tako počasi prihajajo in tako pozno. Sicer ni veliko novega. Posrečilo se mi je, da sem dober del svojih aktov vsaj začasno odpravil in odrinil, seveda bodo po večini prišli nazaj na  mojo mizo, ker so samo začasne odločitve, žal, vesel bi že bil, če bi se znebil nekaterih teh starih stvari.

            18. X. Nedelja. Dopoldne delal, nič pisem od Pije, že zopet nič. Potem godba na trgu, potem korakanje, potem metanje kamna po moštvu na vežbališču, stvar je bila čisto dobra, in mislim, da s športnimi kamni, ki so gotovo nekaj lažji in mnogo bolj priročni, kakor tukaj rabljeni, bi bili nekateri dosegli še mnogo bolj ugodne rezultate. Metali so najprej z mesta s samo kakima dvema korakoma zaleta, pozneje z zaletom, slednji način je dal mnogo ugodnejše rezutate pri šibkejših ljudeh. Pri močnejših, ki so bili vajeni metati brez zaleta, razlika ni bila velika. Zabava je očitno ljudi veselila in bilo je mnogo heca. Podpolkovnik vsekakor zna se prikupiti. Nadaljeval bo te vrste olimpijskih iger. Zvečer menaža, kratka promenada, ob pol desetih sem ugasnil luč.

            19. X. Spet je prišlo dvoje pisem od moje Pije. Zdi se, da jo je cepljenje močno prizadelo, revo. Upam, da ni nič drugega in da tudi to dobro mine. Hudo je, da sem tako daleč stran in ji ne morem ne pomagati ne svetovati.

            Moja prva razprava kot predsednik. Oprostitev. Moram priznati, da sem bil le nekoliko nervozen in razglasitev sodbe mi ni šla ravno gladko od ust. Bila je oprostitev, za katero sem tudi notranje prepričan, da je bila opravičena, čeprav bi se dala po črki zakona zagovarjati tudi obsodba. Zvečer je prišel kapetan Kišvardy nazaj od meje. Moram reči, da sem ga bil prav vesel, čeprav si nisva preveč blizu. Pripovedoval je grozne stvari, iz katerih je razvidno, da je spodaj borba pravzaprav dosti hujša kakor zgoraj, da se vodi mnogo bolj besno in očitno stane več žrtev in povzroča več trpljenja in štrapacov, končno tudi, da je ne vodijo tako logično, kakor bi bilo pričakovati. S severa dobre vesti.

            20. X. To je bil hud delavnik. Do enajstih zvečer sem garal, da grem lahko danes na komisije, vse mogoče in nemogoče stvari je bilo treba zaradi tega dokončati in predvsem je bilo treba včerajšnjo sodbo sestaviti in pregledati protokol. Pismo od Pije, staro že teden dni in že zastarelo zaradi kasnejših pisem. Telegrafiral sem ji, naj mi telegrafira v Zadar, kako ji gre, ker mi toži, da se zaradi cepljenja proti kozam počuti jako slabo.

            21. X. Veselo smo se odpeljali Kokalj, Levičnik, Wertner, da se pelje na Dunaj, srečni človek, ali tudi nesrečni, ker je na srcu bolan. Vožnja v Knin je bila jako lepa, cesta brez prahu in ravno prav mehka. Slap pri Topolju je imel vodo, sploh vsa Krka od prvih mlinov za Kijevim. V Kninu smo dobili Poko, ki se šele zdaj odpelje domov. Wertner se mu je pridružil. Medtem ko smo jedli, je začelo deževati, in tako smo se peljali pri hudem dežju dalje v Benkovac. Cesta je postajala vedno slabša, pokrajina brezupna. Dežne kaplje so zbadale kakor igle v obraz. Mestoma smo se vozili celo skozi vodo. Šofer je bil sijajen, to mu je treba priznati. Šele ob treh in pol smo prišli v Benkovac, kamor smo si povabili nekaj ljudi. Ob petih smo se peljali dalje, v upanju, da bomo ob šestih v Zadru. Prišlo je drugače. Pred Zemunikom smo se morali ustaviti in počakati, da se je peljala mimo velika kolona trena z več kot 500 vozovi. Le počasi se nam je posrečilo voziti dalje. Zgubili smo dve uri, toda medtem se je razvedrilo in tudi voda je nekoliko odtekla, tako da je imela zamuda tudi svoje dobre strani, posebno ker ni bilo prav nič mraz. V Kninu smo naložili poročnika 23. črnovojniškega polka, ki se je vračal domov, ker smo imeli dovolj prostora.

            V Zadru  sem dobil Tonija Ghona, se pri mizi spoznal še z drugimi in ostali smo prav dolgo pokoncu, predolgo zame, ki nisem bil naspan.

            22. X. Zjutraj sem si preskrbel pri baronu Rossiju kot pristaniškem kapitanu dovoljenje, da uporabim za pot v Stari Zadar majhni ribiški nadzorni parnik Clupeis. Pristaniški kapetan je izredno ljubezniv človek, ki mi je takoj preskrbel dovoljenje. Potem sem šel na sodišče in zaprosil, da povabijo priče itd. kar je bilo pač potrebno. Potem obisk pri Nj. Excelenci in drugih znanih gospodih. Opoldne skupaj s Tonijem, popoldne zasliševanja in drugi opravki. Dan je minil prav hitro, zvečer kino v družbi z Nj. Excelenco grofom Atemsom, guvernerjem. Jako ljubeznjiv, uslužen človek, pa očitno ne ravno preveč brihten. Pravijo, da je jako dober človek, naravnost premehak za svojo službo. Njegov osebni tajnik Brand Brandl je vsekakor jako inteligenten človek, a pozna dalmatinske razmere preveč enostransko, ali vsaj sodi o njih tako. Saj na podlagi svojih dosedanjih izkušenj priznam, da sem sodil deželo nekoliko preveč ugodno, a to globoko nezaupanje do vseh in vsega vendar ne more biti utemeljeno.

            23. X. Ob petih vstal, ob šestih odhod z majhnim parnikom. Krasna vožnja, samo moštvo in jaz edini potnik. Množica ribiških čolnov, sončni vzhod, krasna zelena, čeprav nič veličastna pokrajina, na levi je jako ploska, na desni otoki precej visoki, a nikakor ne veličastni. Tako sem prišel v dveh urah v Stari Zadar, opravil v uri in tri četrt z vsemi svojimi pričami in potem šel skozi gnezdo. Ne morem ga drugače imenovati. To je precej najbednejši dalmatinski kraj, kar sem jih doslej videl, od sedežev sodišč namreč. Razen nekaj hiš ob rivi in že od daleč vidnega cerkvenega stolpa kup pustih umazanih kamenitih hiš, kakor so tu v navadi. Vendar ne nepriljubljen kot službeni kraj, ker je ob morju pokrajina lepa, nedaleč od Zadra in ni malarije.

            Ob dvanajstih sem bil spet v Zadru, opravil še nekaj potov pri uradih, žal zaman, potem smo jedli v Grand hotelu, popoldne zopet delo pri sodišču in na namestništvu, kjer sem obiskal tudi dvornega svetnika Primožiča. Zvečer je bila spet zbrana običajna mizna družba. Popoldne sem obiskal tudi bolnico Rdečega križa, ki je urejena v starem samostanu. Jako lepo, naravnost čudovito je urejena, zanimivo je, da so cerkveno ladjo razdelili v tri nadstropja. Proti vzhodu so gledali kapiteli nekdanjih cerkvenih stebrov iz sten.

            24. X.  Toni se je peljal službeno z nami v Karin in Obrovac. V Karinu službeni posli, v Obrovcu celo jako mnogo dela. Jako zanimivo proučavanje prič. Strašno lažejo, že naravnost grozotno lažejo, žal ne vem, kdo huje.

            Pokrajina je do pred Karinom precej enolična, toda zelena, in za te razmere se dosti dobro obdelana ravan. Karin sam leži čudovito lepo, na zadnjem koncu morskega zaliva Novogradskega in Karinskega. V ozadju izstopa Velebit vedno silnejši in veličastnejši. Žal je tu malarija. Obrovac leži v jarku Zrmanje. Z vzhodnih serpentin vidiš naravnost na dvorišča hiš, ki pa so jako lepe, velike in trdne. Za gnezdo s petsto prebivalci naravnost jako lepe, tudi v lepem redu in čiste. Reka je bila od nalivov precej narasla in umazana, sicer pravijo, da je lepo modra. Obiskali smo tudi staro trdnjavo. Toni se je peljal z županom v Bilesane, vzel raznim ljudem kri itd. Zvečer smo bili pri županu Urukalu, Srbu, povabljeni, mi štirje, potem županova mati, njegova dva brata – trgovec in pravoslaven pop. Slednji jako tih človek, pred kratkim odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono. Potem njegova žena, okrogla, živahna Italjanka, in sin obeh. Mati stara 27 let, sin 13! Pa je pri tem jako dobro izgledala, sin manj. Družba je bila prav prijetna, jako dostojna in mirna, razgovor v treh jezikih. Zaradi Tonija in v njegovi okolici nemško, kolikor je bilo mogoče, sicer pa hrvaško in italjansko, slednje prevladujoče zaradi popove žene. Toda dobro smo se razumeli, jedli izvrstno in se pravzaprav za dobro zabavo jako zgodaj razšli. Meni je bilo prav, ker sem že nekaj noči slabo spal, tudi v Zadru, čeprav sem prav dobro stanoval. Hotela v kraju ni, vsak od nas je spal v drugi hiši. Toda bil sem dobro in čisto spravljen, le spal sem spet slabo.

            25. X. Krasno jutro, vožnja v Karin. Zopet iste lažnjive izpovedi, človek bi obupal. Potem se je peljal Toni s Kokaljem in Kurukalom naprej v Benkovac, midva za njimi. Točno prišli, do dvanajstih zaslišal priče, potem kosilo, ni bilo slabo, toda bilo je jako drago. Družba pri mizi se je povečala z nekaterimi gospodi iz kraja, uradniki in vodjem okrajnega glavarstva Slovencem, ki je pravkar prišel s srbske meje. Vedel je mnogo povedati. Sedaj tudi verjamem vse strašne vesti, ki so jih pripovedovali trupni častniki in ki sem jih imel za vojaška pretiravanja, na besedo. Je vojna na iztrebljenje, brez usmiljenja in ki kaže, da bo dolgo trajala, kajti Srbi očitno še niso na koncu svojih moči. Slovo od Tonija mi je bilo jako težko, to moram reči, kakor da bi šel kos domovine od mene. Bilo mi je težje, ker sem vedel, da se najbrže čez nekaj dni pelje na Dunaj in v Prago in bo videl Pijo in otroke.

            Vožnja skozi Kistanje v Knin je bila lepa, manj lep je bil pogled na močno pijane ljudi na cesti; saj je res, danes so šli rekruti k vojakom, a vendar je bilo število pijanih ljudi veliko in hudo so bili pijani. Pred Kninom smo sklenili, da se peljemo naprej. Z začetka smo hoteli tu prenočiti, nato bi se bil kapetan odpeljal v Šibenik. Ustavili smo se šele v Vrliki, kjer smo vzeli vodo in popravili svetilko, ter pili kavo. Pri tem sem prvič oblekel svojo vesto iz kamelje dlake. Čudovito greje. Ob sedmih smo bili v Sinju, prišli smo ravno prav h godbi na trgu. Wassernagel mi je predal sliko mojih otrok, ki jo je dobil neki ranjenec od Fini in Herte na kolodvoru v Brežicah. Amaterska slika, a naredila mi je največje veselje, in me obenem globoko užalostila. Hudo je!  In vendar sem mnogo srečnejši, kakor toliko drugih in bi se moral Bogu vsak dan zahvaljevati, da mi gre tako dobro. Tudi sedem pisem od Pije sem dobil. Ljubeznjiva je in prijazna in ji pač ne morem biti dovolj hvaležen za njeno ljubezen in skrb. Videti je, da Božku v šoli ne gre slabo. Stanko je že na Dunaju.

            26.X.  Nič pisem od Pije, mnogo dela, pa že res jako veliko. No, nič ne de, za to sem tu. Spal sem tudi danes slabo in se tudi sicer nisem dobro počutil, ne da bi mogel reči, kaj mi je. Tudi moje razpoloženje je trpelo od tega. Kokalj ima pošten bronhialen katar. Zvlekel sem zdravnika k njemu. Zvečer smo sedeli skupaj v menaži in v razgovoru s Fortičem in Vanionom grajali napake v vodstvu vojne, pri čemer smo se pa trudili, da pravično razdeljujemo luči in sence. Ali bi mi bolje naredili? Sicer pa sem se precej zadrževal in se omejil na poslušanje, saj vem veliko premalo o stvari, da bi govoril o njej.

            27. X. Pismo od Pije od 23. X. Jako ljubeznivo, tako ljubeznivo kakor redko in videl sem iz njega, da me ima tudi fant jako rad. Žal tudi slaba vest, soseda naše male v šoli je zbolela za škrlatinko, to je bilo 22. X. Sedaj je treba čakati mučen teden. Uboga Pija! Nemara ima mala sedaj že vročino, in jaz sedim tukaj. Nevarnost, da se mala kaj naleze, je sedaj sploh jako velika, ker dobe trije razredi pouk v eni sobi. To nevarnost skoraj potroji, če nisi popolnoma gotov, da se naleze bolezen samo od otroka do otroka, in ravno pri škrlatinki ni tako. Podpolkovnik mi je dal neprijeten ukaz: da pridem doli v pisarno. Moram ubogati, pa bi, po pravici povedano, ostal rajši zgoraj. Imel bom manj miru in manj tovarišev. Zgoraj imamo kljub trdemu delu vedno tudi dovolj zabave. In to je potrebno za srce v teh časih.

            28. X. Delo, drugega nič kot delo! Hvala Bogu! In velike bolečine v kolenu. Menda se pripravlja na dež. Tudi južni vetrovi so že. Pismo od Pije, ljubo, lepo pismo, in pismo od očeta, zaskrbljeno, ljubeznivo. Nimam veselja pisati. Na severu gre menda spet slabše, vesti je vedno manj. Menda bomo morali z Nemci vred nazaj. Kje neki jemljejo Rusi te velike množine artilerije. Saj smo jim že toliko vzeli in še vedno je njih topništvo močnejše od našega. Spodaj gre menda bolje, ampak človek mora že postati skeptičen, kajti po današnji vesti šele sedaj izrivamo Srbe iz Bosne, čeprav so že pred tednom dni poročali, da ni nobenega več tam. Ali so nemara drugič vdrli?

            29. X. Razprava. Bil sem pripravljen na krivdorek, sem tudi tako glasoval, sem pa pri sodnikih častnikih "noter padel". Osvobodili so obtoženca. To pot res nisem bil čisto prepričan, da imajo prav, pa kaj čem?

            Nič pisma od Pije, niti od nikjer drugod, razen nevažnih stvari.

            Danes je prineslo Jedinstvo oficielno vest, da smo se morali z Nemci vred na ruskem Poljskem umakniti. Sedaj začne stvar znova. Vse žrtve so bile zaman in moramo se bati že za meje. Tudi zapadni sovražniki se bodo opomogli, ne le moralno, temveč Nemci bodo morali pač poslati ojačenja na vzhod. Če bi bili vsaj Italije in Rumunije gotovi! A pravijo, da imamo pol miljona na teh mejah, za varstvo mej. In to se mi ne zdi prav nič neverjetno, kajti obe državi sta jako negotovi prijateljici, če že nočeš reci, da sta gotovi sovražnici.

            30. X. Danes dve pismi od Pije, ljubeznivi, jako ljubeznivi, vidim, da me ima vendar rada, kajti pretvarjati se ne zna, za to je prepoštena. In vendar je moj strah, da smo šele na začetku naših preizkušenj in da gre za naše svidenje in povrhu za našo in naših otrok bodočnost, pač popolnoma opravičen. Kajti vesti so danes sicer nekaj boljše, a nikakor ne sijajne. Francozi so brez dvoma mnogo močnejši, kakor se je domnevalo. Nemci so jih v prvem navalu pregazili, potem so se pa lahko spet zbrali in njih vodstvo je brez dvoma spretno. Saj je treba tudi Nemcem priznati, da je njih vodstvo dobro, a kakšno je naše? Zdi se vendar, da ni prav na višini. Ali nemara Rusi res pomenijo proti Nemcem in nam tako premoč, da kratkomalo ne moremo nič več napraviti? Saj po številu prebivalcev bi se to dalo misliti in ni dvoma, da so nas pri mobilizaciji prehiteli. Samo to bi rad vedel, kakšen namen ima njihova borba. Ali so samo Dardanele in Bosporus ali hočejo kaj več? Ako bi imeli enakovredno topništvo, bi bili Rusi že dolgo tam, kamor spadajo. Toda 60 proti 72 topom na divizijo je preveč neenako sorazmerje. V Srbiji gre menda nekaj bolje.

            Delati imamo še vedno jako mnogo in noga mi tudi spet dela več sitnosti.

            31. X. Nič novega, mnogo dela, vsi napeto čakajo na napredovanje, to se pravi, jaz ne, kajti mene se ne tiče, toda bilo bi čisto prijetno, ako bi nekateri moji tu pridobljeni prijatelji napredovali. To bi me prav veselilo. Sicer precej prazen dan. Šele zvečer smo izvedeli, da se je Turčija spoprijela z Rusi. Kakšne posledice bo imelo to za nas? Lahko da skliče Rumunijo in Italijo iz zasede, toda v katerem smislu? Moj Bog, stvar je šele začela, to vidim jasno in vedno bolj jasno. In tisti, ki so mislili, da gre proti koncu, so se pač močno zmotili. Sam sem svoje mnenje že revidiral. Ne bomo se vrnili za pust v februarju, temveč mnogo, mnogo kasneje. In pri tem odkrivam v Pijinih pismih vedno več ljubeznjivosti in danes mi piše mama, da ima Pija pravo domotožje po meni. K temu se novica, da prideta ženi nadporočnika in Levičnika.

            1. XI. Vsi sveti, a to je tudi vse. Tukaj človek ves podivja. Šel sem sicer na pokopališče, a kaj pomeni to sicer pokrajinsko čisto lepo, a popolnoma nenegovano pokopališče proti našim? Samo nekateri ljudje od zunaj so prižgali svečke na svojih grobovih. Skoraj nič okraskov, in vse to v veliki pokrajini pri čudovitem vremenu. Lahko bi bil maj. Na povratku sem srečal Modica z otroki. Kakšne lepe prijazne stvarce so te male. Pa jaz pač nisem boljši od tukajšnjih ljudi. Ali sem se toliko navzel? Šli smo potem v kino, sicer so igrali dnevu primerno strahotno dramo, a na koncu tudi komedijo. In jaz se sicer nisem jokal, a se mnogo smejal. In potem h godbi na trgu. Ta je bil zaradi lepega dne bolj živahen kot kdaj. Ne vem, mogoče Vsi sveti tukaj pomenijo isto kakor pri nas, a razpoloženje je minilo in se samo pri večerji spet včasih pokazalo.

            2. XI. Ljubo pismo od Pije. Čudovit jesenski dan. Kar mnogo dela. Zvečer zopet v kinu in pri večerji, končno spet enkrat kolikortoliko dobro vino. Tako potekajo danes stvari v Sinju. Novice iz Turčije. Nič novega. Tako se mi zdi, da imajo Turki občutek, da so se prenaglili in da bi se radi zmazali, če bi bilo še mogoče. Zdi se, da so jih strgali s seboj nemški častniki v brodovju. Drugače si njih nenadne smelosti ne znam razložiti. Mogoče jih bodo prav uspehi spravili do tega, da zdržijo. Položaj je čisto nov, komaj pregleden. Zveza s Perzijo in Afganistanom je naperjena prav tako proti Rusom kakor proti Angležem, toda v prvi vrsti pač proti Nemcem, kajti če prideta Turčija in Perzija do nove moči, ne bodo gradili bagdadske železnice več toliko tujim interesom na ljubo.

            3. XI. Nobenega pisma od Pije, vesti z bojišč precej nejasne in medle. Zdi se, da Nemci na zapadu počasi prodirajo, da na ruskem Poljskem nismo predaleč zadaj, da smo v Bukovini spet ogroženi, da tudi Krakov še ni varen pred obleganjem, da Rusi tudi ob Sanu nočejo več nazaj in da so južno in južnovzhodno od Přemysla hudi boji. Tudi v Vzhodni Pruski se zdi, da je zadelo prodiranje Prusov na močan odpor. Turčija se že umika, kakor sem si mislil. Zdi se, da noče priznati, da bi ti pomorski napadi veljali za začetek vojne. To je le precej neprijetno, ker dokazuje njeno notranjo šibkost. Francozi so pred Visom. Pripovedujejo že, da imajo 71 enot, 2000 izkrcali, vzeli talce, da je naše brodovje odplulo iz Pulja itd.

            Ogledal sem si Hubertusovo ježo. Bilo je prav čedno, a polje res da ne preveč močno. Naši avditorji so kot 3. in 4. pravzaprav kar dobro odrezali. Naš podpolkovnik bi se ob tej priliki skoraj spet zagovoril. Sicer je imel pa res veliko smole pri celi stvari. Saj je dober človek, a njegovo vedenje v stvari Mijovića mi je še vedno nerazumljivo.

            4. XI.  Dve jako ljubeznivi pismi od Pije. Želi, da pridem za Božič na Dunaj. Pripravljena je celo, da pride z otrokoma k meni. Mene je to pisanje globoko ganilo, toda moral sem odkloniti. Ne da bi zbolel ne dobim dopusta in tako bolan hvala Bogu nisem, kajti v pisarni sedeti in urejevati akte zmorem tudi  kljub  revmatizmu in bolečinam v nogi. In se sem pripeljati, tega svoji družini nikakor ne dovolim. Pri danih razmerah še celo ne, kajti Bog ve, kako se bodo do tedaj spremenile. Toda včeraj sem bil ves dan žalosten. V Maribor so poslali Modica in Vlčka. Mene ne. Šlo je iz ministrstva. Lahko bi bil drugače dosegel, ako bi se bil le zganil. Babnik me je opozoril na premestitev Stjastnega v ministrstvo, pač pa nisem takoj na to mislil, da bodo nekoga delegirali v Maribor. Spominjam se pa, da sem nekoč premišljeval o tej možnosti. Sedaj je namestitev Vlčka kot referenta udarec v vodo, ker ne zna niti slovensko, niti hrvaško niti italjansko. Z nemščino in češčino pri naših ljudeh ne bo mnogo opravil. Za samostojno delo je popolnoma nesposoben. Modic je gotovo dobra moč, a zna hrvaško mnogo manj kakor jaz in italjansko sploh ne zna. Deželo in ljudi pozna manj kakor jaz. Saj je vprašanje, kako bo šla stvar dalje, ali in kako dolgo ostaneta tam itd. A če bi vedel, da je samo do Božiča, bi lahko prišli Pija in otroci za Božič v Maribor. Ves dan sem bil žalosten. In celo dobra večerja pri strelcih, na katero so včeraj povabili naš avditorje, me ni tako razvedrila kakor bi me sicer jako prijetna družba.

            Danes sem mnogo delal, a imam še vedno mnogo narediti. Imam nekaj jako trdovratnih starih stvari, ki bi mi bilo že veliko olajšanje, ako bi se jih znebil. Sedaj imam zopet mnogo razprav in spet mi bo vse močno zastalo.

            5. XI. Udarec pride redko sam. Danes je zbolel eden od dr. Bulatovih otrok, in ker sumijo škrlatinko ali davico, sem se moral izseliti, da bo mogoče izolirati otroke ali pa očeta, ki ima mnogo opraviti z otroki, obolelimi za škrlatinko. Pravi vzrok je pač ta, da bi se bil moral na vsak način izseliti, ker ljudje pozimi to sobo kratkomalo sami potrebujejo. Ne bom trdil, da jim je otrokovo obolenje bilo dobrodošlo, a moja izselitev jim gotovo ni nezaželjena in tako pride, da Vlčkov odhod ni slab zame. Preselil se bom kratkomalo v njegovo stanovanje, kajti jutri odpotuje.

            Imenovali fanta pri konferenci niso, toda prav sijajno menda tudi ne stoji, kajti Pija govori o tem, da je "zadostno" že tudi lep red. No, zadostuje, zadovoljuje pa ne. Danes bom spal pri Bendi, to je jako ljubezniv človek in dober tovariš.

            6. XI. Tako, preselitev je izvršena. Nova soba je večja in v celoti pač bolj prijazna kakor dosedanja. Oprema popolna, razgled ne slab, tudi bolj sončna je in čista. Zato pa ima neblagodišeč, kajti premalo prezračen,  dohod. V stranišče se pride skozi kuhinjo in prava luknja umazanije je. Torej slaba stran, ki jo Dunajčan precej težko občuti. Danes smo se slovesno poslovili od Modica. Pogostil nas je z vinom, jako dobrim  prošekom, potem smo bili še v kavarni. Konec je bila slaba noč, z več kot je bilo treba alkohola, in v novem stanovanju z lepo, glasno in bijočo uro sem čul vsake pol ure biti in vstal prav izmučen.

            7. XI.  Modic je z družino odpotoval, podpolkovnik in Levičnik sta se obenem peljala sprejet svoje gospe. Torej kup srečnih ljudi, ki se je poslovil od nas - nesrečnih ne smem reči. Vreme precej neugodno, jako mnogo dela, lepo dolgočasno, nobenega pisma od Pije. Sicer ni kaj poročati, kajti vesti z bojišč so jako negotove. Turčija bo udarila, pripravlja se proti Angliji in Rusiji. Ne jemljejo resno, dobre, stare Turčije. Toda če rezerve Angležev in Rusov proti Dvozvezi malo zaustavlja, ji moramo biti hvaležni, kajti račun bo končno zapisan na njen hrbet. Veliko važnejše je zadržanje Italije in Rumunije, Bulgarije in Grške. A o tem ne poročajo še ničesar, naši časniki le krčevito skušajo dokazovati, koliko krivic so pretrpeli Rumuni v Bukovini s strani Rusov. To bo že res, da so Rusi slabo gospodarili, že celo, ko so morali ven, ampak da bi si bili za to izbrali Rumune in ne predvsem Židov, Nemcev, Ukrajincev in Poljakov, je le jako neverjetno. Če so, tem bolje za naše razmerje z Rumunijo.

            8. XI. Lep dan, celo jako lep. Delal dopoldne, dobil dve pismi od Pije in eno od Olge. Če je froc to sam napisal, piše jako dobro. Pa tudi lepo. Popoldne s Kokaljem na sprehodu, potem sem šel v urad, kjer sem končno odpravil zastalo korespondenco, končno v kino in k večerji. Stari in Levičnik sta se vrnila z gospema, bila tudi na promenadi, a imel sem svojo družbo in se jim zato nisem pridružil. Nisem bil prav razpoložen za to, moral sem misliti mnogo na dom. V novem stanovanju sem se splošno kar dobro znašel, sedaj že tudi čisto dobro spim.

            9. XI. Olga je napisala prvo stran nekega Pijinega pisma. Naenkrat jo je začelo pisanje veseliti. Piše lepo, tudi dobro, če sama piše, a opazi se vendar, da še zaostaja za Božkom. Ne ve toliko povedati, štiri strani pisma, mislim, da bi ji bilo težko napisati. Posebnega se ni zgodilo nič.

            V ruski Poljski se moramo z Nemci vred daleč umakniti. Kar neprijetno daleč. Rusi so hoteli že preko Warte, to se pravi, da so se morali Nemci umakniti 120 km; in mi smo morali opustiti dobre položaje na Lisi Hori. Zdi se, da nam je linija ob Visli premočna. Bojim se le, da bo ta umik tudi znatno oslabil naš doslej ne neugoden položaj v Galiciji in v Vzhodni Pruski. Na jugu je videti, da se kolikor toliko napredujemo. Turško-ruska vojna itd. napreduje, v čigav prid, se ne da reči. Oba dela očitno silno lažeta ali vsaj poročata le pol resnice. Nekaj napredovanj je bilo objavljenih, a samo za aktivne in rezervo, ne tudi za evidenco. Benda je postal nadporočnik. Stari si ni dal vzeti, da bi se povabil k njemu z vsem sodiščem z ženami in otroki vred. Res je čudno, kako malo takta je včasih pri vojaštvu. Ali se zdi to samo nam civilistom breztaktno? Mi smo bili vsaj vsi tega mnenja.

            10. XI. Nobenega pisma od Pije, sploh nič vesti o mojih, sorodnikih ali prijateljih. Iz Srbije dobre vesti, od zgoraj jako neugodne. Krakov očitno prav energično pripravljajo za obrambo. Rusi so menda že ob Warti in če jih v zadnjem trenutku ne zaustavijo, bodo kmalu vdrli v prusko Šlezijo. Njihova nadmoč mora biti ogromna ali pa mora biti naše in nemško vodstvo v primeri z njihovim jako slabo, kajti da bi bili ruski vojaki boljši kakor naši ali nemški, tega ne verjamem.

            11. XI.  Zopet nič pisma od Pije in nič drugega pisanja, čeprav časniki redno prihajajo. Kako je to ? Jutri telegrafiram, ako spet ne bo vesti. Dela jako mnogo, še za ta in za prihodnji teden imam dovolj opraviti, tudi če ne dobim nič novega. In potem začenjajo razprave in razen tega imam še nekaj preiskav, ki bodo tudi zahtevale nekaj dni. Torej imam do konca tega meseca že sedaj dovolj dela. Potem bom pač spet imel razprave. Ah, saj sem vesel, da imam delo.

            Zgoraj slabo, spodaj očitno kolikor toliko dobro, čeprav ne prodiramo ravno preveč hitro za Srbi. Nemara pa tudi sploh ni naš namen, da bi prehitro napredovali, nauk iz srede avgusta so si menda vzeli k srcu. Srbi imajo v goratih krajih južno Krupanj-valjevske črte čudovit bočni položaj, ki bi ga morali šele zapustiti, ako bi naša južna skupina okrog Višegrada ogrožala njih umik.  Do tedaj pa se zdi, da je se daleč. Imam prej občutek, da prodiramo proti Valjevu, da razbremenimo svojo južno skupino, ki je po bitkah za Romanjo-planino očito precej izčrpana, kajti za velik, odločujoč udarec smo tam doli naredili premalo ujetnikov. Zdi se, da se je sovražnik precej v redu umaknil.

            12. XI. Dvoje ljubih, dragih pisem od Pije. Srečen sem čeznje. Danes veliko delal, ampak malo spravil naprej. Včasih imam slabe dni. Zvečer smo šli k strelcem, prišli so po nas, da bi jim pomagali pri 50 litrskem sodu plzenskega piva. Dobro se nam je posrečilo. Že dolgo nisem toliko in tako dobro pil, krasno je bilo pivo, in družba in razpoloženje, in mislim, da sem se to pot izkazal celo kot dobrega družabnika. Res sem bil dobre volje, nemara prvič v Sinju. Pač ni bilo nič preračunano, zato tako živahno in nič formalno. Res da sem pil več kot je bilo treba. Novice: v Galiciji jako slabo, Premysl je spet obkoljen, na jugu dobro.

            13. XI. Od Pije vznemirljivo pismo, ker mi piše, da je suha in jako nervozna. Uboga reva, dela si toliko skrbi z otroki in jaz ji ne morem prav nič pomagati. Hudo je. Toda koliko je se hujšega gorja in koliko ga še bo! Kajti gori na severu nam gre izrecno slabo. Umikamo se nemoteno in strateško itd. To je menda že res, a dokazuje pač le, da so Rusi mnogo močnejši kakor mi in nemara tudi, tega se danes še ne da zagotovo reči, da imajo tudi boljše vodstvo. Sedaj se z Nemci vred omejimo zgolj na obrambo. Spodaj ne gre slabo.

            14. XI. Hudo je! Zgoraj gre še vedno slabo, spodaj kolikor toliko. Seveda pa ne prodiramo hitro, saj to v uporni deželi in v tem letnem času ni mogoče, še celo, ker se oddaljujemo od oporišč. Pijino pismo me še vedno skrbi in mi kvari dobro voljo. Danes velika razprava. Zastopam pravno mnenje, ki ga sicer smatram za pravilnega, ki bo pa najbrže propadlo. No, habeat sibi, salvavi animam meam. Sedaj imam dve razpravi, vsaj ena bo prav tako težka kakor današnja. Žal mi je, da sem tako z gospodi od sodnije vred zamudil kosilo. Bilo je slavnostno kosilo ob napredovanjih, veliko, lepo in obilno, a razpoloženje ni bilo tako zlato kakor zadnjič pri strelcih.

            15. XI. Leopoldov dan. Leopoldsberg. Kako daleč sem danes od tega! Vso nedeljo sem trdo delal, dopoldne in celo popoldne dve uri in pol. Tako sem dokončal težki razpravi in lahki posvetovalni protokol in končal tudi sodbo. Jutri upam, da to končam in opravim še vrsto majhnih aktov. Bom vendar vse izpustil, kar se le da. Ljubeznivo pismo od Pije, to pot nič ne piše, da je bolna. Sicer nič novic, že tako dolgo nič novic od doma, iz Novega mesta. Proti večeru šel na sprehod z Levičnikovimi in v kinu in potem pri promenadnem koncertu. Kapetan Žižka, ki je bil z nami, je jako  pameten, razumen človek, mislim, da bi z njim lahko postal prav dober prijatelj. Vreme krasno, čisto malo burje, zato precej mraz, a jasno, tako jasno. Kakšen dober zrak bi bil to za moje otroke in za Pijo!

            16. XI. Dopoldne dokončaval sodbe, popoldne in do devete zvečer silno dolga, zanimiva, a jako težka razprava kot tožnik.   Res je hudo, kako nizko moram oceniti moralne kakovosti domačinov iz severne Dalmacije. Niti sledu morale in resnicoljubnosti. Koliko visoka je spolna morala, ne vem, nemara višja. Morala poštenosti je globoko pod ničlo. Od Pije dolgo, ljubo pismo, od mame enako in eno od Conteja. Sedaj moram odgovoriti že na toliko pisem, da bom potreboval kdaj pol dneva za to. Mora pač tudi biti.

            V Srbiji kolikor toliko dobro, na severu gotovo ne dobro,  ampak kako, tega ne povedo. Iz italjanskih listov pripovedujejo, da je Krakov že padel itd. Tega pač res ne verjamem.  Naskok ni mogoč, tako šibak odpor tudi ne. Zato rajši ne bom govoril o možnostih, ki bi iz tega nastale. Toda če bi pustili Nemčijo na cedilu, bi se stvar za nas še vedno znosno končala. Saj Anglija in Francija sploh nista naši sovražnici, in vplivali bi na Rusijo. Morali bi pač plačati veliko odškodnino ter odstopiti Rumuniji kos Bukovine, Srbiji pa pot na morje. Tudi kos Bosne in Hercegovine bi se pač ne dal rešiti. Drugo vprašanje bi bilo, ako bi mogla mirovna pogodba med Nemčijo, Avstrijo in Rusijo privesti do trocesarske zveze. Odgovor je odvisen od tega, ali more in hoče Nemčija zadovoljiti rusko potrebo po kapitalu. Težki časi so to, v katerih živimo in v katere smo zašli, ako nam Bog ne pomaga.

            17. XI.  Danes dopoldne sem pošteno in mnogo spravil naprej, zato pa popoldne manj. Pa imam vendar še jako mnogo dela, žal, ali pa tudi hvala Bogu. Pija piše, da me hoče Conte osvoboditi ali vsaj spraviti v Maribor. Pisal sem takoj njemu in Babniku, tudi njej sem sporočil svoje pomisleke. Danes dobre vesti z Srbije, s severa naši ne poročajo ničesar. Nemci so Ruse menda precej temeljito nabili.

            Zvečer v kinu, precej neumen sujet, nemogoči prizori itd., ampak ura je minila; sicer pa smo mi od sodišča pogosto edini gostje, ali vsaj skoraj edini ob delavnikih, zato je v nedeljo vse prenapolnjeno.

            18. XI. Kolikor toliko dobre vesti z vseh strani. Rusi so sicer pred Krakovom, a zdi se, da jih še drže v šahu in menda trdnjave še niso obkolili. Precej izdatna nemška zmaga pri Kutnem in Libnem očitno vpliva daleč naokrog. Na jugu zaenkrat napredujemo. Z zapada je pač telegraf sumljivo tiho, najsi bo zaradi slabega vremena, ki ga baje tam imajo, bodisi zaradi slabih dogodkov.

            Od Pije ljubeznivo pismo. Sedaj me ima pač menda res rada, ali pa, ker je to najbrže vedno tako bilo, bolj pokaže. Olga mi je oni dan sama pisala, za osemletnega froca prav dobro, to moram reči. V pisarni mnogo dela in malo miru za delo.

            19. XI. Danes nobenih časnikov, zvečer tudi nisem dočakal Jedinstva, tako torej ničesar ne vem o dnevnih dogodkih na fronti in mislim, da zato ne bom spal nič slabše kakor navadno. Od Božka le pismo na njegov način, žal si je fant navadil grdo pisavo, to me nekoliko jezi. Saj sem pač menda tudi sam kriv, ker sem vedno oporekal vrednosti lepe pisave. Dela vedno dovolj, celo vedno več. No, meni je prav. Vreme krasno, a hladno. Burja. Meni se zimsko podnebje tukaj ne zdi ravno imenitno, burja ali široko z dežjem, mirni topli ali mrzli dnevi so menda redki. No, za moj del, meni je vse prav. Moja noga je nekoliko boljša, da celo mnogo boljša pri tem mrzlem suhem vremenu.

            20. XI. Strašna razprava od treh do devet in en četrt, čudim se našim gospodom sodnikom, pa so se res hrabro držali, čeprav zanje ni bila malenkost, da so to zdržali. Uspeh, po sedem mesecev ječe. Ne vem zagotovo, ali so ljudje to res naredili, a da so veliki lopovi, o tem nič ne dvomim. Nič pisma od Pije, sploh nič pošte, to je hudo, zakaj je to neki? Burja lahko ovira avto, tudi ladjo, ampak železnice v Bosni menda ne ovira na vožnji in jo zadrži. Tudi časnikov ni, samo splitska stvar, hvala Bogu z dobrimi vestmi.

            21. XI. Jako slabo spal. Včerajšnja razprava me je menda izmučila. Tudi ni bila preprosta in imela je nekaj razburjenja. No, nič ne de, človek mora izvršiti svojo službo, tudi če je malo težko. Zopet nič pošte, nič pisma od Pije niti od koga drugega. Popoldne razprava, jaz branilec. Računal sem zagotovo z osvoboditvijo, pa je prišlo le do popolnoma nepotrebne preložitve. Slabo vreme, nekaj nahoda itd. Nič ne de.

            22. XI. Danes končno pošta, nič nove pošte, le dve pismi, od katerih je bilo mlajše šest dni staro, ampak vendar pošta od nje. Razen tega mi je pisal Babnik, kako naj se zahvalim temu možu, res ne vem. Tako neskončno mnogo dela zame, tudi mi je lahko pisal, da se Conte dejansko zavzema zame. Sem le radoveden, ali je moje pismo pravočasno prišlo ali ne, tisto zastavljalno pismo namreč. Razen tega sem pri generalu Ružički zapisan za Maribor ali Graz, to bi mi že jako ugajalo, to moram reči. Ali sem z onim pismom prav storil ali ne, ve sam Bog. Upam, da sem, sicer bi si moral dolgo očitati, nemara celo vedno. Sedaj pa na delo, toliko ga je.

            23. XI. Zopet nič pisma. Jako slabo vreme, mnogo dela. Kolikor toliko dobre vesti, drugega nič.

            24. XI. Kup pošte, štiri pisma od Pije, kup časnikov itd. Dr. Modic piše, da bo moral še eden priti v Maribor, pozval je Kodra, naj zaprosi. Pisal sem Babniku o tem. Rekel sem, da nočem biti kriv, ako Koder ne dobi avditorskega mesta, ampak mislim, da nisem preveč sebičen, če bi rad sam prišel v Maribor. Sicer pa, kakor bo, meni bo prav. Vreme se boljša, jutri bo jako lepo.

            Pija piše jako ljubeznivo, zdi se, da zagotovo računa s tem, da dobim dopust. No, jaz sem prav nasprotnega mnenja, to bo težko šlo.

            25. XI. Ljuba, dobra mama mi ni poslala le zimskih rokavic in malih varovalk, temveč tudi sodček slivovke, čokolado, kutnov sir, ne vem, kako se ji naj zahvalim. Pija je napisala ljubeznivo pismo, žal piše, da otroka nista čisto zdrava, upam, da ne bo prehudo, temveč samo običajen nahod. Mnogo dela, ampak hvala Bogu, nobenih razprav in tako bom počasi le končaval.

            26. XI. Pisma in časniki. Dobre vesti, ali vsaj nič slabih. Predstava v kinu, šel sem notri, kakor včeraj. Saj je pravzaprav neumnost, toda edina, ki jo lahko tukaj zagrešiš, če hočeš ostati dostojen. Vesti nič, kajti dunajski časniki niso prišli, splitskih pa nisem počakal, ker mi je postalo prepozno. Moj plašč je zdaj gotov in tako smelo pričakujem zime. Jako mnogo dela.

            27. XI. Mislil sem, da se bomo danes peljali v Šibenik, pa je nastopil kup ovir, tako da bo najbrže treba stvar odložiti. Nobenega pisma od Pije, a jako mnogo dela. Vesti tako-tako.

            28. XI. Pisma v redu, časniki tudi, vesti nič, še vedno jako mnogo dela. Enajst let od najine poroke. Tako hitro so mi minila, mnogo je bilo v njih, dobrega in slabega, ali vsaj hudega, mnogo duševnih borb za Pijo in zame, nemara tudi veliko prečiščenja, to bo pokazala šele bodočnost. Vsekakor sem danes živel v preteklosti, potem ko sem se Piji zahvalil, da me je vzela. Nemara bi mogel dobiti ženo, ki bi bila več žena kakor Pija in ki bi moji strastni naravi bolje odgovarjala, toda nobene boljše matere ali zvestejše tovarišice. Bog ji poplačaj, kaj dela zame in otroke in odpusti ji, če je kdaj grdo delala z mano, kakor naj isto odpusti tudi meni.

            29. XI. Čudovit dan, dopoldne delo, popoldne sprehod v Ham. Vse sodišče je šlo, bilo je prav lepo, a za moje noge preveč. Čutil sem plosko nogo končno na najbolj neprijeten način. Pismo prišlo. Vesti dvomljive, na jugu zvene manj samozavestno in na severu pravzaprav izrecno slabo ali bolje rečeno, neizrecno slabo.

            30. XI. Čisto navaden ponedeljek s pošto in delo. Pija bi rada, naj ji pišem, kaj si želim za Božič, no, to je dovolj preprosto - knjige si želim, drugega ne potrebujem. Saj pravzaprav tudi teh ne potrebujem, saj bi imel marsikaj preštudirati, ampak vedno študirati mi pač tudi ne gre. Podpolkovnik ima dosti dela z jutrišnjo proslavo.

            1. XII. Mnogo delal, da vse končam za pot, zvečer "svinjski ples"; od svinje je bilo opaziti samo nekaj klobas, ki so pa bile kar lepe; sicer je bila veselica dobro obiskana, samo vojaščina in nekaj gospa, a menaža je bila polna. Razpoloženje jako živahno, materialni uspeh tombole in nekaterih razprodaj sijajen. Bil sem od začetka jako dobre volje, počasi pa vedno manj, končno mi je padlo razpoloženje na ničlo, a se pozneje spet malo dvignilo. Mislim, da sem imel domotožje.

            2. XII. Odpotovali po pošti, Bog ve, kako dolgo je zdaj ne bo nič. Vožnja čudovito lepa. Najprej na planoti vse v ivju, luže zaledenele. Toda brez vetra in sončno, potem skozi Kaštele čudovito toplo, kar preveč toplo za našo zimsko pohodno obleko. V Trogiru smo si ogledali mesto in cerkev. Tudi tukaj vse jako slovesno. Pol kompanije deželne brambe z godbo pri maši itd. Potem jako lepa vožnja v Šibenik, kamor smo dospeli ob dveh popoldne in kjer smo s težavo našli stanovanje. Potem smo se še javili pri prezidiju vojnega sodišča zaradi uradnih poslov.

            3. XII. Javljanja, zasliševanja. Delo pričenja. Pošte nič, toda danes je tudi ni bilo pričakovati. Šibenik ni tako slab, vojaščine tu jako mnogo, a mnogo manj strumno kakor v Sinju, bolj po domače bi rekel. V potrebi bodo prav  toliko  naredili.  Hrana dobra, družba ne neprijetna.         

            4. XII. Delo, zasliševanja, nič pošte, no, danes bi je moralo že kaj biti, če bi šlo vse v redu. Toda pri našem sodišču  pač ne gre vse v redu in pri pošti ne gre v redu po  vsej  Dalmaciji,   pri vseh uradih. Neke strumnosti manjka, ki je pač v službi pri vsej domačnosti nujno potrebna, ako naj gre v redu. Vreme lepo, naredili smo lep sprehod po Šibeniku. Mesto je večji del čisto navadna in še povrhu precej revna vas. Kolikortoliko mestnih je samo nekaj ulic. Seveda je lega mesta taka, da ga je težko regulirati in urejevati, a čistota bi bila le lahko večja, kajti vode je več kot dovolj in luč je jako poceni. Zdi se, da se tudi tu vsak meni predvsem za politiko, kar je sicer staro dejstvo, saj so borbe tukaj prav posebno silne. Zvečer vedno sprehodi po Calle larga - lucus a non lucendo. Nekaj čisto znosnih izložb, to je treba reči, ljudje kolikor toliko dostojni, damskega sveta v boljši kvaliteti malo in ne ravno lepega.

            5. XII. Pošte se vedno nič, to je pa že izredna šlamparija, za to ni drugega imena. Šel bom stvari do dna in se po tem ravnal. Kajti tega tukaj, v zaledju, kjer ni treba, da bi kaj oviralo poštni promet, res ne mislim trpeti. Prva razprava. Tolmač slab. Branilec ne zna nemški, ali vsaj ne toliko, da bi prosto govoril, čeprav je tak govor lahko pri nas jako skromen. Častniki dobrodušni. Očitno jako pravičnih misli, seveda še ne morem podati dokončne sodbe. Brodovje torpedorušilcev, kakih 12 čolnov in Dpann /?/so danes odpluli. Baje na nočne vežbe. Transport črne vojske se pelje jutri z ladjo v Metković, to govori za to, da se počutimo ne-varni na morju. Z druge strani mi je povedal ladijski zdravnik dr. Braun, da je baje v italjanskem parlamentu prišlo do hudega poloma med kraljem in ljudskimi zastopniki, ker se hoče kralj raje odpovedati prestolu, kakor pa začeti vojsko. Ta novica se ne sklada. Dr. Braun je menda prav taka izjema, kakor Sič v Sinju. Premalo dela imata in slišita travo rasti, se mi zdi.

            Zvečer so slavili Sv.Miklavža, imeli smo jabolka, mandarine, orehe in kostanj in fige po večerji. Malo, a vendar domače.

            6. XII. Brodovje se je vrnilo, Sparta se je odpeljala s črno vojsko. Imamo južno vreme, napol deževno. Prava škoda, ko je ravno nedelja.

            Do- in popoldne delal, nič ne preostaja. Piji sem napisal dvoje pisem, vsega tri pole. Upam, da bo zadovoljna. Danes je sicer končno prišla pošta in zdaj se bo upam uredilo, da bo prihajala tudi v bodoče. Včeraj novica, ki me ni razveselila. Ruse so vrgli nazaj v Beskidih. To je južno in menda že tudi nekoliko zapadno od Krakova. Krakov je menda že napol obkoljen. Tudi v Srbiji ne gre naprej. Dalj smo oddaljeni od naših oporišč in oni menda v pripravljenih položajih pred Kragujevcem.

            General je spet tukaj, sedaj sva se že pogosto videla. Ni napačen človek, a ne naredi vtisa izrednega moža. Sicer je nemara samo skromnost, kar ga kaže takega.

            7. XII. Dolgočasna razprava, po 6 mesecev težke ječe. Sicer nič posebnega. Pošta prihaja počasi v red, brodovje se je spet odpeljalo.

            8. XII. Žal je vožnja z motornim čolnom v Skradin padla v vodo. Peljali smo se z avtom, Saberl z nami, in naš branilec, dr. Vučić. Potem uradni posli, dobro kosilo, popoldne vožnja k izvorom, ki so čudovito krasni. Obiskali smo tudi strojne zgradbe pod vodstvom nekdanjega vodje teh elektrarn, ki je sedaj pri vojakih kot šofer. Potem smo sedeli v decembru brez plašča več kot uro na prostem. Zvečer je bil potem še koncert pri Saberlu, ki sijajno igra na gosli in  jako čedno fantazira. Tudi pisma so prišla.

            9.-12. XII. En dan kot drugi. Dopoldne delo pri mizi in zasliševanja, popoldne razprava, malo uspeha. Zadeve so dvomljive, sodniki izredno mili po svojih nazorih. Dejstvo samo je navadno dokazano, manjka zavest, da je izrek kazniv, ali javnost itd. Rezultat - osvoboditev. Pisma sedaj redno prihajajo, eno bolj ljubeznivo od drugega. Zdi se, da me ima Pija sedaj res rada in jaz sem ji odkrito in od srca hvaležen zato. Sicer je pač prav malo novic.

            13. XII. Dopoldne delo, popoldne korespondenca in sprehod na trdnjavo Barone, od koder je prav čudovit razgled. Potem spet delo, končno menaža z damami - no, s temi bi mi lahko prizanesli. Saj so bili menda prav ljubeznivi stari semestri, toda popolnoma sem se odvadil damske družbe in če Pije ni zraven, mi je vendar vse eno. Komaj v postelji: alarm! Francozi se skušajo izkrcati blizu Magdalene! No, stvar se mi je zdela že z vsega začetka prav dvomljiva, a alarm je prav lepo uspel. Čete so odrinile, prebivalstvo je ostalo mirno, streljanje je nehalo. Ob pol enih sem bil spet v postelji in spal.

            14. XII. Sedaj je ugotovljeno, da ni šlo za napad Francozov. Ali je bil sploh kak napad ali je izzvala vso zadevo kaka pijana ali od prividov trpeča straža, še ni gotovo. Ali zadnja verzija se mi zdi najbolj verjetna. Sicer kakor navadno mnogo dela in oprostitev.

            15. XII. Danes smo imeli zadnjo razpravo. Oprostitev. Potem sem izvedel, da smo Beograd spet zapustili. Prostovoljno! To je huje, kakor če bi sploh ne poskusili vdora v Srbijo. Kdo je neki kriv? V menaži smo bili kakor po glavi udarjeni. Pa tudi kregali so se in nekateri gospodje so mislili, da tiči vzrok v tem, da smo, kakor že nekajkrat, prodirali brez zadostnega kritja in varnosti. Posebno so se pri tem jezili na ogrsko črno vojsko. Ali je res tako?

            16. XII. Slabo spim. Zdi se, da je zadeva v Srbiji alarmirala celo moje živce, ne le mojih misli. Če poraza kmalu ne popravimo, ima lahko tudi težke politične posledice. Kakšni se kažemo drugim balkanskim državam? Končavamo svoje delo tukaj, popoldne sem napisal kup božičnih pisem, zvečer smo se odpeljali v Split, potem ko sem dal na pošti potrebna naročila. Že dva dni nič novic od Pije. Najbrže leže še v Sinju. Spotoma "dama" v vozu, samo eno postajo, a oglušila naš je s svojim strašnim vpitjem. Vsa premišljevanja in svarila, da je treba na železnici še posebej paziti na govorjenje, me ne bi tako prepričala, kakor ta družba. Pfuj vraga! Kakšen zmaj! Saj me ni nič brigala, a ves oddelek si je oddahnil in se tudi smejal, ko je izginila.

            S Poko in drugimi gospodi sedel v Splitu. Ubogemu Poki gre slabo. Kakšna škoda za tega človeka!

            17. XII. Slabo spal. Opravil privatne opravke, se peljal v Sinj, dobil pošto, nič posebnega, a jako mnogo dela na mizi. Bog ve, odkod se jemlje, a veliko ga je in tudi izdatno je. V menaži so me prijazno pozdravili. Naš šef je jako potrt. Več sitnosti ima z Mostarjem kakor je prav in potrebno. Saj je tudi sam tega kriv, ampak stvar je res že malo prehuda. In saj zdaj res pridno dela.

            18. XII. Delo pregledal in pričel. Res ga je mnogo in po nerodnosti tudi nove poizvedbe, kako naj to razumem, ne vem. Pisma od Pije, jako ljuba in prijazna. Vedno bolj sprevidim, če je tega še treba, kaj imam s Pijo in kaj mi je. Sicer malo novic, iz juga nobenih.

            19. XII. Vedno znova dobre vesti iz Poljske in Galicije. Upam, da to popravi poraz v Srbiji. Moj paket z oblačili še manjka, bo pa najbrže prišel zdaj iz Šibenika, kamor so ga po nerodnosti prepozno poslali za mano. Vreme je zdaj že tretji dan lepo in ne premrzlo, brez burje.

            20. XII.  Prekrasen dan, a jako mnogo dela. Vendar sem šel popoldne na sprehod in bil potem pri promenadnem koncertu. Tudi sem dobil svoje pakete, stvari, kakor tudi božični paket. Pija je pisala jako ljubeznivo, žal ravno broške ni dobila, radoveden sem, kdo je to ukradel, to bi res rad vedel. Saj materialna škoda ni velika, tem večja pa je jeza. V paketu štučke, prav lepe in dobre, močnata jed, še vedno dobra. Pija je predobra z mano.

            21. XII. Dež, strašen dež. Saj je že snoči tako izgledalo, pa vendar ne, da bo tako hudo, kajti lije že pol noči in ves dan. Moja čreva niso v redu. Ne vem, ali sem se prehladil ali je sprememba hrane ali kaj drugega. Pa se pri tem ne počutim preveč slabo. Dobre vesti so spet izostale, samo "staro" zmago še hvalijo.

            22. XII. Dež, dež, jezero se dviga in se bliža mestu. No, naj samo k nam ne pride, a svojo vlago nam pošilja notri in tako mi je spet slabše z mojo revmo. Dela dovolj, gospodje so se danes vrnili, to se pravi samo podporočnik in Menčik. Pija mi piše tako ljuba pisma, da ji ne morem biti dovolj hvaležen zanje.

            23. XII. Ponoči prav poštena nevihta, potem ko se je že ves večer bliskalo. Dež, dež. Priprave za Božič. Od Ane velika mandeljeva potica, čudovito dobra kakor se nikoli, a zame mnogo prevelika. Moram se ji zahvaliti. Ampak če pomislim, koliko revežev danes nima kruha, me je sram, da tako dobro živim. Nobenih važnih vesti. Transport odhaja. Je že moralo biti, da gre ravno 24. Če ni bilo neobhodno potrebno, je strašno nečloveško in povrhu čisto odveč, ampak gotovo je potrebno, in potem postane človečnost še sentimentalnost. Odlašanje bi nemara mnoge tisoče stalo življenje. Saj človek ne ve, čemu je kaj dobro. Zopet sem zasledil drgnjenje med obema podpolkovnikoma in menda mi je uspelo, da sem preprečil povečanje spora. Ubogi kapetan von Steiner mora oditi. Dober, ljubezniv človek, v nesrečo gre, ker je močno revmatičen. Ni na meni sodba, ali je prav, da so ga poslali, če ni bilo neobhodno, ni bilo niti človeško niti pametno. Pri praznovanju napredovanj sem videl, kako so se pretvarjali in se skušali omamiti.

            Pija menda danes pripravlja obeske za božično drevesce, sicer je bil to najlepši večer razen Božičnega in vedno sva si bila ta večer posebno dobra. Mene je spomin naredil bolj tihega.

            24. XII. Prvi božični večer, ko nisem bil pri družini. Upam, da ne bo več takšnega. Dopoldne me je nujno delo raztreslo, po kosilu je postalo huje. Saj nima smisla o tem pisati, kako si človek ob pol dveh predstavlja, da gre iz pisarne in hitro opravi še nekaj nakupov, kako hitro poješ, kako ob treh ali pol štirih začneš pripravljati božično drevesce in kako začenjamo krasiti, hitro, da ga ob pol šestih, po pripravi daril, prižgemo. Tudi misliti ne smeš na to, sicer ti pridejo solze. Kako potem otroke lepo oblečejo in ne vedo, kam od razburjenja in pričakovanja. Fant, in še bolj dekle. Pri vsem tem si je treba le misliti, koliko otrok se danes ne trese le zaradi obdarovanja, temveč ker lahko vsak čas dobe vest o smrti očeta. In vendar njihovemu očetu danes nemara ni slabše kakor meni, ker pač ne morejo toliko misliti na družino. Ali bo res svetovno premirje, Bog ve, želim, da bi bilo. Čeprav je sentimentalnost in največja ironija, ki si jo moreš misliti: praznovati praznik miru s puško v roki, v vlažnem strelskem jarku. Ne znam pisati, če bi znal spraviti svoje občutke v besede, bi nastala iz tega strašna satira, mogoče kdaj poskusim.

            25. XII. Zvečer sem se mavsal, šel sem v menažo, praznovanje ob drevesu ni bilo slabo, darila lepa in dobra, a zraven le nisem bil in sem tudi šel kmalu domov. Levičnik me je vabil k sebi, a napol sem opazil, da mu ni resno z vabilom in sem ga odklonil. Tako sem ostal doma in pričakoval polnoči. Pravzaprav sem hotel iti k polnočnici, toda grozansko je lilo, tako sem ostal doma. Zakaj sem ostal pokoncu, pravzaprav sam ne vem. Saj bi šel lahko spat. Premislil sem pač večer na Dunaju. Kaj sem pri tem mislil in kaj sem čutil, tega ne morem zapisati. Prav pozno sem zaspal. Darila, ki so mi jih poslali Pija in otroci, so bila jako srčkana in so me zelo razveselila. Pija je bila, kakor vedno, odkar sva ločena, jako ljubezniva in dokazala jako dober okus. Božek mi je poslal drevesce, Olga majhno kapico. Ni me sram priznati, da sem bil ganjen do solz, ko sem odprl paket in vse to našel. Preradi me imajo, mnogo preradi. Jaz sem jim dal mnogo manj. In od tukaj tega niti ne morem popraviti.

            Današnji dan je bil dolg, kar delal sem. Kaj pa naj bi drugega počel. Jedača seveda imenitna. Pri vojaščini radi oblečejo čustva v hrano. V Sinju tudi komaj preostaja kaj drugega, opazka nima biti kritična. Saj tudi rad pri tem pomagam, ko že ni drugega veselja.

            26. XII. Praznik. Delavnik. Ljubo pismo od Pije danes ni prišlo. Tudi včeraj ne. No, ne smem nič reči, pošta ima opravka s paketi, pa nima prostora za pisma. Drugega je komaj kaj reči. Anina potica je izvrstna, včeraj popoldne so bili Dolejš, Kokalj in Levičnik pri meni in prinesli vino, jaz sem dal potico in drugo pecivo in tako smo ubili nekaj ur.

            27. XII. Velik god. Bog daj, da bi ga vsi godovniki, posebno moj oče, še mnogokrat praznovali v bolj prijetnih okolnostih. Sicer je bil delavnik, niti na promenadni koncert nisem mogel iti. Pisal sem po taktu polkovne godbe. Vesti z bojišč niso najboljše. Spodaj so nas menda strašno natepli, ker se še vedno ne ganemo. Ali se sme misliti, da sedaj resno mislimo z defenzivo? Zgoraj gre zadeva tudi počasneje naprej, kakor bi človek mislil po dogodkih poslednjih tednov.

            28. XII. Čudovito lepa komisija v Biletić, pokrajina vsa drugačna, kakor si jo človek od spodaj predstavlja, mnogo lepša in zanimivejša. Zraven še krasen dan. Da so mi mojega obtoženca Ružića oprostili, mi je bilo čisto prav, na te dokaze ga niso mogli obsoditi. Sicer nič novega, samo da počasi spet prihajajo pisma. Ah, moja Pija, kakšen dober angel si zame!

            29. XII. Mnogo dela, sicer nič novega. Zgoraj gre menda spet slabše. Rusi so si opomogli in gredo spet naprej. Premysla nismo odrešili. Bog ve, kako dolgo bo mogel zdržati. Sedaj traja drugo obleganje že dva meseca, če bi ga mogli spet vsaj teden dni odrešiti, bi bilo že jako mnogo dobljeno. Saj je vendar močna utrdba.

            30. XII. Sedaj dobivam tudi karte, ne povedo mnogo, a nekaj vendar. Ker tudi resni časi ne morejo spremeniti teka stvari. Pišemo si in si čestitamo kakor sicer, mogoče malo resneje, mogoče se manj šalimo zraven, toda vobče razlika ni velika. Nemara industrijci papirja nimajo smisla za čase, ampak publika, t.j. večina nas, pač tudi ne, sicer prvi ne bi mogli narediti očitno prav dobre kupčije.

            31. XII. Čudovito pismo od Pije. Sram me je, da sem toliko hladnejši od nje. Pismo od 24.XII. zvečer  me je kar osramotilo, čeprav je bilo tako neskončno nežno. Podpolkovnik je že drugi dan bolan, a danes že pokoncu. Tudi dela doma. Pravzaprav sem bil te dni čisto dobre volje, danes popoldne pa me je prijelo in se nisem mogel več odtajati, kljub godbi in prijetni družbi v menaži. Leto je bilo le prepolno spominov, da bi jih mogel odplakniti z nekaj kozarčki vina. Da ne bi vesele družbe predolgo motil, sem kmalu odšel in sedaj sedim doma in dopolnjujem svoj dnevnik, in mislim na Pijo in na otroke, ki najbrže store isto z menoj. Koj bo udarilo dvanajst in s tem bom pokopal najvažnejše leto, kar sem jih s stališča državljana doslej doživel. Nemara tudi eno najvažnejših v moji družini, v kolikor mi je dalo prepričanje, da me ima Pija le zelo rada. Že vrnitev z mojega potovanja po Dalmaciji mi je dala dokaz zato, ki je držal do najine ločitve, in če je Pijino vedenje v prvih dneh po mobilizaciji mi povzročilo rahle dvome, jih je poznejši čas temeljito odstranil in najbolj prav božični čas. Kako moram biti Bogu hvaležen, da mi je dal to tovarišico.

1915

            1.-7. I. En dan kot drugi. Novo leto sem praznoval z mašo. Pričakal sem ga doma, si zvaril krampapuli in potem v posteljo. Kaj je neki Pija delala? Sama je bila, reva. Ali sem ji kaj manjkal? Polagoma prihaja vedno več čestitk za novo leto, Bog ve, kako je to, da vojna ni zaustavila pisarjenja, ko je sicer vendar marsikaj vzela. A zdi se, kakor da je se povečala potrebo ljudi, da se porazgovore in kakor da si hočemo letos še kaj prav posebno lepega in dobrega želeti ob novem letu in za novo leto. Saj sem menda jaz prav takšen.

            V teh prvih sedmih dneh novega leta sem delal mnogo in neprestano, vedno več celo. K temu še razno posebno delo. Prikaz dosedanjih skušenj pri poljskem sodišču v Sinju, ki ga je izzval izredno oster "nos", ki ga je ministrstvo dalo podpolkovniku in z njim pač nam vsem zaradi prevelike miline. No, da je mnogo sodb premilih, tega ne morem zanikati, tudi moje, toda pri negotovem dokazilnem materialu so častniki od čete tisti, ki so premili, ne avditorji. Vsak od nas ima že svoje skušnje, da nas namreč častniki puste na cedilu tako pri vprašanju krivde kakor pri odmeri kazni. Najbrže se jim marsikaj zdi malenkostno, za kar se ljudje obtožujejo, tudi če gre za velike stvari.

            O vojni sicer vedno spet kaj slišimo, a mnogo ne. Zdi se, da samo Nemci na severnem Poljskem nekoliko napredujejo. Mi smo v celoti zopet v defenzivi. Kako je v Franciji, ne morem prav razumeti. Občutek imam, da nobeden ne more naprej ali noče naprej, seveda prav tako malo nazaj, to se itak razume samo po sebi. Vobče, če sem z začetka računal, da bo februarja konec vojne, moram sedaj to mnenje popraviti. Maj bo, junij, julij in Bog ve, če ne bom videl svoje družine še v Dalmaciji na počitnicah. Z vsem že računam. Če ne pride do velikih, odločujočih udarcev, bo sedanja ugonabljajoča vojna še dolgo trajala. Mi imamo doma še rezervo za prav toliko polkov, kajti nabori dajejo že sedaj toliko, da bi lahko iz rezerv stvorili cele maršbataljone. Potem pride se neizučeni poziv črne vojske in letnik 1915, dvajsetletni namreč itd. To vse daje po mojem skromnem mnenju vendar še gotovo poldrug miljon moštva, ki ga je treba izučiti. Dokler nismo še teh zastavili, ne more biti govora o izčrpanosti na naši strani, in tako lahko še dolgo traja. Pri Nemcih je prav tako, pri Rusih, kar se človeškega materiala tiče, gotovo tudi. A častniški material bo njim gotovo prej zmanjkal kakor nam. In pri Angležih gotovo manjka predvsem osebja za izobrazbo, tako da njih ogromnega števila 18 korpusov pač ni treba jemati preresno. Torej: ako kaka armada ne bo popolnoma poražena, recimo, da prodro skozi Francoze in se Nemcem posreči, da porinejo njih levo krilo v morje, ali narobe, da bi morali Nemci ven iz Belgije - kar ni verjetno - ali ako se nam ne posreči, da prisilijo Ruse na Poljskem do velike kapitulacije s tem, da jim zastavimo umik - mora stvar še dolgo trajati in bati se je le, da gospodarsko ne bomo vzdržali.  Kajti  v  tej točki leži edina nevarnost za nas - malo zalog in težko da polno obdelovanje polj. - Nove preiskave, razprave itd., jako mnogo dela. Od Pije dobre vesti, samo menda ji je precej pusto. Egon se hoče poročiti. Levičnikov brat, zdravnik, je menda padel. Žal je bil pijanec, nemara je to najboljša rešitev njegove usode.

            8.-10.  I. Nič novega, nič novega, gre naprej. Ali je samo zaradi slabega vremena, da ne gre z nobene strani naprej, ali so sile že enake? Potem je na vzhodu dobro, na zapadu ne. Vreme južno, blatno, mokro. Kaj se če? Stari se je končno odpeljal v Zadar, zdi se, da je žena že urgirala. Saj se pelje največ zaradi dela tja in razen tega bo seveda s Fararom odpravil še nekaj  aktov, to se razume. Za moj del lahko kar mnogo. No, to je  gotovo, ako bi pri nas kak predsednik take stvari počenjal, kakor jih tukaj, bi mu že dolgo odklenkalo.

            Nedeljo popoldne sem se počutil toliko slabo, da sem moral zlesti v posteljo. Hudo je, če si tukaj bolan pri lepem vremenu, in ravno na popoldne, ko sem bil kolikor toliko prost. Pa se pač ne da pomagati. Mnogim gre slabše, ti so bolni in ranjeni in ne morejo zlesti v posteljo kakor jaz in poslati po zdravnika in se negovati. Pa imam res vročino, influenca.

            11.-14. I. Influenca. Ponedeljek mi je bilo še precej slabo, tudi nadaljnje dni še do 38o in to je pri meni precej, ker ne dobim kmalu vročine, oz. ker imam nizko normalno temperaturo. A sicer mi gre dobro. Zdravnik pozoren, tovariši čezmerno ljubeznivi. Kokalj, Dolejš, Levičnik, Benda. Drugih ni blizu. Pa tudi niso vsi tukaj, temveč najbrž odpotovali ali močno zaposleni. No, saj to mi je končno tudi vseeno, zdravnik me pusti dolgo v postelji, vedno nekako slutim, da mi ne pove vsega. Pri tem nič pošte od Pije, vedno huje kašljam, posebno tudi ponoči,z eno besedo negravžna zadeva. A  le potrpljenje!  Dva dni sem trdo delal, rezultat, pol stopinje več kakor prej. To torej nima smisla.

            15. I. Od Pije nič pošte. Dan boljši, vročina ne več niti 38o,  torej pravzaprav ne več prava vročina. Ružička piše, da sem premeščen v Ljubljano, no, meni je prav, čeprav moje veselje ni preveliko. Težke razmere, manjša plača oz. dohodki, in vendar še daleč stran od Dunaja. Menda smem upati na svidenje šele o Veliki noči. Tedaj nemara lahko pride Pija k meni, po možnosti z otrokoma. Ali bi mi nemara uspelo, da že prej zdrknem gori za dva ali za en dan, če žrtvujem dve noči? Saj tudi to bi že bila čisto nezaslužena sreča. Vsekakor ima zadeva zame tudi svojo slabo stran: Levičniku bi bili s tem še bolj ustregli kakor meni in privoščil bi mu bil. Saj jaz bi rajši prišel dalje gori na sever. Pa le ne godrnjati, temveč lepo potrpeti!

            16. I. Včeraj je šel Krassa namesto mene v Zadar. Pravijo, da je šel prav rad. Ko že moram stran, bi tudi jaz prav rad šel, kajti zdaj ga dolgo ne bom več videl. Sicer pa kolikor vem, še vedno ni prišlo nič uradnega, da moram stran. Če je raca? No v božjem imenu, to ni najhujše. Danes so prišla druga tri pisma od Pije in kup časnikov. Fant je menda v šoli zanikrn, pisal je na zadostno, ko bi lahko bolje pisal. Razrednik ga v pridigi oštel. Upam, da si vzame k srcu. Torej, jaz imam res bronhitis in moram nazaj v posteljo. Hudo je. Tako stvar še dolgo ne bo dobra.

            17.-22. I. V nedeljo se je končno obrnilo na bolje. Rahel kašelj, posebno zjutraj. Podnevi pa še veliko kašljam, posebno, če govorim. In tako vsak dan malo bolje, ponedeljek in torek sem bil pokoncu, sredo sem šel končno ven, in sedaj že tretji dan delam v pisarni, da pospravim svoje ostanke. Sem tudi srečno dokončal, kolikor je pred odhodom mogoče. Še eno obtožbo moram narediti za Levičnika. Upam, da jo dokončam.

            Tovariši in polkovni zdravnik so preljubeznjvi, ali so nadalje jako ljubeznivi z menoj. Obiskovali so me in mi krajšali strašno dolgi čas. Tudi moj sluga Tomo Maliniča je zelo dostojno delal z menoj, jaz pač tudi z njim. Mnogo sem čital in tudi nekaj študiral, in tako je bolezen minila. Kašljal sem tudi še v petek, ampak vendar, ako ne govorim, prav malo.

            Veliko skrbi imam s potovanjem. Vreme je neugodno in imam ali malo prijetno vožnjo po morju ali prav tako malo prijetno vožnjo čez Drvar. Na morju mine, na kopnem sneg in strašno dolga vožnja. Res ne vem, kaj bi bilo bolje. Jutri, v soboto, se bom kratkomalo peljal v Split in se tam odločil, kakršen bo pač položaj. Svetujejo mi tako in drugače. Nekateri pravijo, da je vožnja po morju čisto nenevarna in prav udobna, drugi pravijo, da je jako nevarna. Vožnja po kopnem je vsekakor jako dolga, ima pa veliko prednost, da bom videl nove kraje, ki jih bom sicer komaj kdaj imel priliko videti. Če le mogoče, se bom najbrže odločil za kopno potovanje.

            Zelo težko odhajam iz Sinja, vem, kaj zapuščam in ne vem, kaj dobim. Saj sem malo prosil stran in v Ljubljano sploh ne. In zdaj dobim ravno to gnezdo! No, treba je vzeti prilike, kakor pridejo. Tukaj sem vzljubil mnogo tovarišev s polka, seveda tudi tovariše v pisarni. V Ljubljani bom občeval glavno s sorodniki ali pa se bom držal prav zase. Vojaštvo, od čete, bom komaj spoznal, če se bom hranil pri Ivanu. Avditorji, ki so rezervisti, bodo najbrž vsi imeli svoje družine pri sebi in stanovali doma. Za kak večer ostanejo torej kakšni aktivni avditorji, najbrže. Seveda se ne bom umikal, nasprotno, ampak pri mnogo manjših dohodkih bom moral varčevati. Nočem godrnjati čez to, kar je Bog poslal, temveč bom vse vzel, kakor pride. Upam, da mi službeno v Ljubljani ne bo slabše kakor tukaj, bolje je pač nemogoče, saj tukaj sem užival jako prijeten položaj, to pač lahko rečem brez oholosti.

            23. I. Vse urejeno. Vreme je sicer vse prej kakor sigurno, dež in široko v prijetni menjavi in združitvi. Če pa pride burja, ne pridem po kopnem sploh iz Dalmacije. In vendar bi pot rad videl in spoznal posebno, ker pot po morju tudi ni dosti krajša in tudi ne dosti varnejša, če ne kar nevarna. Torej sem vse do kraja zložil, oddal še dva paketa, še dokončal obtožbo za Levičnika, tu in tam še kaj pojasnil in še šel se sem in tja posloviti ter končno se odjaviti k postajnemu komandantu. Bil je jako prijazen in ko sem se hotel posloviti v menaži, mi je držal govor, ki ga nisem pričakoval in najbrže tudi ne zaslužil. Povzdigoval je posebno moje tovarištvo. No, s tem ima prav. Sem za to, da držimo skupaj in da se odstranijo vzroki sporov. Posebno v tem strašnem času in v takem majhnem gnezdu, ko moramo ne le službeno, temveč po možnosti tudi privatno shajati drug z drugim. Videl sem, da so me imeli gospodje radi. Tudi meni je bilo slovo res jako težko, ne bi bil verjel, da mi bo tako težko.

            Avditorji so prišli na kolodvor in poročnik računovodja Böhm, še kratko slovo in odpeljali smo se v dežju. Kokalj se je peljal z mano,  rešil se je razprave v ponedeljek. Jako ljubezniv človek. Dež je spotoma nehal in ko smo prišli v Split, je bilo kolikor toliko lepo, čeprav blatno in ni obetalo nič dobrega. A sončni zaton je bil čudovit. V agenciji so mi povedali, da bo v nedeljo Carinthia se najbrže v enem peljala na Reko, čisto zagotovo mi tega niso mogli reči. Svetovali so mi iti do kapitana. No, drugi gospodje so mi odločno odsvetovali, da bi se peljal po morju, kajti barometer da je jako nizek, kakor že leta ne, in bo gotovo hud vihar, ki ni nenevaren, ker je ladja stara in se pelje gori prazna. Odločil sem se torej za železnico, čeprav nisem spregledal, da bom moral nemara v Kninu ali Drvarju dolgo čakati.

            Nakupil sem še nekaj malenkosti za spomin in potem šel s Kokaljem v kavarno večerjat. Se poslovil pri vseh znancih, posebno pri ubogem Poki, tega dobrega, ljubeznivega človeka pa ne bom več videl, in šel spat. Tedaj je začelo pihati z jugozapada, ponoči, proti jutru, je bila silna nevihta. Bliskalo se je, treskalo, toča padala po pravilih. Izgledi za jutri torej precej slabi.

            24. I. Pa ni bilo tako hudo, kakor je izgledalo. Ko sem šel na kolodvor ni bilo več dežja, ulica sicer prst na debelo pokrita s točo, morje je silno bučalo ob obalne zidove, toda zdelo se je, da se hoče zvedriti. In res je sonce prodrlo še pred Perkovičem. Imel sem prijetno potno družbo - nekaj častnikov črne vojske oz. deželne brambe iz Šibenika, in nekaj njihovih civilnih znancev. Enega, Čipčića, sem že prej dobro poznal. Od Perkoviča sem si spet bolj ogledoval pokrajino. Od Drniša naprej je jako lepa, ako bi Promina ne bila tako v oblakih, bi bila jako lepa vožnja, ki je imela tudi prednost, da sem bil popolnoma nemoten.

            V Kninu je bilo se solnce. Preskrbel sem si ajbiševe bonbončke za svoj dokaj neprijeten kašelj, kosil dobro in lepo na kolodvoru, potem šel k Steinbeisovi železnici in pri močno oblačnem nebu smo se ob enih odpeljali. V posebnem oddelku, ki je bil malo manj umazan in moker kakor ostali, s civilistom, ki se je izkazalo, da je Šupuk, lastnik elektrarne ob Krki, izobražen mlad mož, ki je kazal čisto pametne nazore.

            Nič nismo videli lepe pokrajine, že pred Strmico in potem je postajalo vedno huje, začelo je deževati, najprej malo, potem vedno huje. Pri lepem vremenu pomladi ali jeseni mora biti pokrajina jako lepa. Tako višin nismo popolnoma videli, bile so polne oblakov in megla in pokrite s snegom. Cele ure se peljemo ob vodi, ki smo jo večkrat sekali, čez nekaj razvodnic in v Tiškovcu smo dobili preprego, še eno lokomotivo. Deževalo je do višine prelaza, 1004 m visoko, tedaj je bilo že skoraj noč in morali smo se še spustiti do Drvarja. Okrog 550 m višine na 22 km. Strmo dovolj. Tedaj je začelo še snežiti, toda ko smo prišli niže doli, je zopet deževalo. Drvar je bil morje luči, vse električno razsvetljeno, celo obločnice, pač pa nič kolodvora, a v njegovi največji bližini, če se sme tako reči, kantina Steinbeisove družbe, ki je v resnici precej velika gostilna, oz. bolje hotel. Dobila sva vsak lepo toplo sobo z električno razsvetljavo. Peljali so naju v kazinsko sobo uradništva in se tam seznanila z vodjem politične ekspoziture. Večerjali jako dobro in ne drago, pili dobro pivo in dobro nama je bilo. Samo grožnja vremena, da nemara prihodnji dan ne bomo mogli naprej, nama je nekoliko pokvarila udobnost. Toda povedali so nama, da je brez viharja, t.j. brez burje, čisto nenevarno, kajti pri južnem vetru da ni snežnih zametov.

            25. I. Tako sem spal precej dobro, moral sem zgodaj vstati, kajti vlak odide ob pol šestih, zato da prispe po voznem redu v Prijedor. Tako smo videli od Drvarja spet samo luči, ko smo se v hudem nalivu odpeljali. Prav žal mi je, da tega ameriškega mesta nisem več videl. Prišli smo kmalu v Oštrel, najvišjo točko drugega, dvojno velikega dela železnice (nekako 75 in 150 km). Zopet nad 1000 m visoko, polno snega. Toda z elektrarno, velika naselbina; od tu gre stranska železnica v smeri proti Jajcu. Najbrže si bom šel vse še enkrat ogledat, kakor hitro bo mir dovolil in moj denar. In če bo Pija z mano ali otroka, bo še lepše.

            Potem smo prišli v gozd. Deloma je bilo čisto kakor v pragozdu, tako kakor v Rogu. Videli smo čudovite smreke, krasna, veličastna drevesa. Sneg in sneg, megla in megla, dež in dež. Videli smo samo najbližjo pokrajino in samo včasih se nam je odprl čisto strašen in grozoten in vendar jako lep pogled v snežno puščavo. Zgoraj preko širokih dolin in planot. Postaje so si sledile nekako v razmaku pol ure, a stali nismo nič manj in tako nismo prišli dalje. Od  Oštrela se je nekaj kilometrov peljala z nami skupina gozdnih delavcev. Videti so bili kar divji, posebno eden, očitno vodja, krasen človek, velik, močan, z dolgimi črnimi lasmi, belimi zobmi in lepim rjavim obrazom. Mohamedanec. Govoril je jako lepo hrvaško in nam mnogo pripovedoval o svojem trdem življenju. Zasluži 15 krajcarjev na uro in delovni čas je 12 ur pozimi, pri snežnih zametih dostikrat še mnogo več. Domov prideš moker, truden in lačen. Ima brata, ki je ranjen in njegov stari oče je hotel prodati zadnjega konja, da bi šel sina iskat na Dunaj. Svetovali smo mu, kaj naj stori, da bo vse izvedel, kar je izvedeti mogoče. Drugi ljudje niso kazali veliko inteligence, tudi niso bili tako dobro opremljeni kakor nas Mustafa Hodžić.

            Popoldne okrog ene se je začelo pri postaji Srnetica  in doli proti Sanici vedriti. Mestoma je prodrlo sonce in peljali smo se po mičnih krajih, ki spominjajo na Slovenske gorice, ob Sanici in Sani. Iz enega kotla v drugega, med dvema vedno kanonu podoben predor, jasno je videti, da gre za vrsto jezer, ki so odtekla. V Sanskem mostu je bil sejem. Sprevodnik nam je svetoval, naj se preje preselimo v drug voz, a mislili smo, da se za eno postajo ne splača in smo ostali. Potem nama je bilo skoraj žal, kajti prišlo je mnogo ljudi in med njimi nekateri, posebno nek star Turk, ki je bilo videti, da so živi, in tako me je kmalu srbelo po vsem telesu. A bili so samo živci. Ničesar nisem našel ne imel. Storil sem ubogemu staremu revežu krivico. Tudi neki Štajerc je vstopil. Govoril je hrvaško, bil je nekje od Celja doma in govoril tako, da sem ga takoj spoznal za rojaka. Ali je mene tudi tako lahko spoznati? Proga Sanski most - Prijedor je jako dolga, preko 30 km, vodi ob reki Sani, ki je bila radi tajajočega se snega jako široka in velika. Hiše imajo čisto poseben tip, imajo kvadratno podlago, so vse eno nadstropje visoke in so videti prav čedne.

            V Prijedor smo prispeli žal šele ponoči. Ničesar nismo videli in se mogli le pri mesečini malo sprehajati. Moj tovariš je tudi večerjal. Jaz sem spotoma pojedel dve ribji konzervi in kos kruha in pil nekaj sinjske vode. Vlak iz Banja luke je imel zamudo, zato pa čudovite vagone. Niso bili boljši od drugih vozov na vseh železnicah, a primerjava s steinbeisovskimi jih je delala tako lepe. V Sunjo smo prišli z zamudo okrog 11h. Precej velika postaja. Vlak iz Bos. Broda  je imel priti šele zjutraj okrog štirih in pol, pred hotelom so nas že v Sinju svarili, da je umazan in slab, tako sva skušala ostati v restavraciji, a ob dvanajstih so nas vrgli ven, da to ni dovoljeno. Najbrže zaradi hotela. Rad bi le vedel, ali je to konkurenca in zavist ali kartel. Najbrže prvo, kajti svetovali so nam iti k uradniku, ne v hotel. Uradnik je bil prijazen, rekel je, da bova lahko našla mesto v vlaku za Banja luko. Toda ni bilo ključa za zaklenjene vagone. Našel se je nekdo, ki je odprl, s ključem ali brez njega, znal je. Zaspal sem ob pol enih.

            26. I. Da, postalo je mraz. Meni niti ne, le v prste na nogah, gospodu Šupuku pa zelo. Vendar sem spal. Vlak so premikali in podaljšali. Fant, ki mi je odprl, je rekel, naj kar spim, oni drugi vlak da ima zamudo. Spal sem torej, opazil pa le, da Šupuka ni. Naenkrat smo naredili dolgo potovanje. Nekaj časa sem še ležal, potem sem vstal, pogledal na uro in bilo je štiri in četrt. Naš vlak daleč zunaj postaje. Očitno se je umaknil brodskemu vlaku. Izgledi niso bili baš dobri. Tedaj sem opazil, da prihaja po brodskem tiru črnovojnik. Poklical sem moža, mu razjasnil položaj in vzel me je seboj. Odrešila sva še nekaj straž, brez mnogih ceremonij, tedaj je že prišel vlak iz Broda, toda bil je tovorni vlak. No, lepo sem se zahvalil, šel v restavracijo in zvedel, da je postalo Šupuku že ob treh premrzlo in da je zato odšel. Vzel sem si čaj in potem čakal na vlak. In potem sem čakal v vlaku na odhod in ob šestih smo se res odpeljali in bili kmalu v Sisku. Tu smo prestopili v vlak Južne železnice, bili kar naenkrat v Zagrebu in čakali tam celo večnost. Končno smo šli le naprej v Brežice. Ako je bilo na Hrvaškem malo snega, je postajal tu vedno gostejši. V vlaku sem našel intendanta Bevka, ki ga z Dunaja dobro poznam. Pripeljal se je iz Šida, torej smo se peljali iz Sunje skupaj, a sva se žal šele tukaj dobila. Povedal mi je, da stoji spodaj le en korpus, vse drugo da je v Karpatih. V Brežicah sem se poslovil od Šupuka in izstopil. Sani so me pripeljale v mesto. Hansa sem dobil na ulici, starše doma. Mislim, da so bili veseli, da me vidijo. Pogostili so me, lahko sem se umil, bilo je lepo in dobro, ni moglo biti bolje. Zato sem se odločil, da še eno noč ostanem. Spet enkrat je bilo tako domače, kakor pač je pri starših v Brežicah. Za Marjankine otroke sem bil velik čudež. Postali so šele prav domači, ko sem prišel na dan z vojno čokolado, ki sem jo imel še iz Maribora. Tedaj je bilo veselje veliko, kajti menda je čokolada tudi v zaledju že precej redka stvar. Zvečer smo potem sedeli vsi skupaj in celo oče je zdržal. Mama je bila jako, jako ljubezniva. Zelo se boji za Božota, ki je menda v Ptuju slabo spravljen. No, kmalu gre v Klosterneuburg, kjer sem prepričan, da bo živel dosti bolje kakor v Ptuju. Herta je nevesta, a ne vesela, mogoče je taka, kadar je ženin v bližini, tako res ni bila. Finina bolezen v nogi je navadna ploska noga, torej nič hudega. Radi je zopet zdrav, od Janka nič boljših vesti, ako je ta resnično dobri človek res umrl, potem je to za našo širšo rodbino precej najbridkejša izguba, kar jo jih je moglo zadeti v vojni. Bil je najboljši od nas vseh, kot človek in sorodnik in imel sem ga še prav posebno rad.

            27. I. Noč je bila pač malo prijetna. Spal sem sicer do Zidanega mosta jako dobro, toda štiri ure čakati v Zidanem mostu je zmerna zabava. Končno je le minilo. V brzovlaku sem spet spal do tik pred Ljubljano in tako sem le nekaj ur spal. Pri Ivanu je bilo zame vse pripravljeno. Imam celo sobo za denar, ki mi ga plačajo za stanovanje, to se pravi začasni kvartir. Javil sem se pri majorju. Bil je v postelji, me sprejel jako prijazno in mi čisto spontano obljubil dopust, čim bom malo pregledal referat, ki ga prevzamem od obolelega tovariša. Za pozneje mi je napovedal vodstva razprav. Za to se ne trgam. Potem obiski in javljanja in kosilo. Tedaj je prišel tudi Walter, ki je tudi izven kasarne. Rad bi vedel, ali on dobi elutum ali kdo drugi. Zdi se, da ima kot smučarski učenec prav prijetno službo, čeprav je sneg jako vabljiv, kajti Ljubljana in okolica so pokopane v globokem snegu. Videl sem zimske slike, kakor jih razen na nekaterih izletih že dolgo nisem videl. Popoldne sem pregledal delo. Zapuščina dr. Griedla je precej izdatna, posebno tudi precej komisij, če si jih hočem narediti. Naredil jih bom le, če bo treba.

            28. I. Dolgo popoldne zasliševanje na gradu. Skupno štiri osebe. Ravno dovolj, kajti prvo zaslišanje mora biti temeljito. Zame je pot precej neprijetna, kajti moja noga je postala dosti slabša in navzdol posebno jasno čutim svoje revmatično koleno. Toda pot sama, navzgor in navzdol, je čudovito lepa. Danes sva z Ivanom odpravila poslovna vprašanja, po odračunanju hrane in stanovanja bom obdržal nekako 110 do 120 kron mesečno na razpolago. Od tega upam, da bom mogel Piji le poslati kakih 50-60 kr. Če pri svojih komisijah prihranim vsaj hrano v Ljubljani, imam še nadaljen fond, tolikokrat po 3.50 kr, kakor izostanem dni. Torej recimo 6 - 8 dni, torej 20 - 30 kron. Tako upam, da bom že čisto dobro izhajal, saj končno se v Dalmaciji nisem mogel izogniti vsem komisijam in tako bi imel vendar tudi svojo popolno plačo.

            29.-31. I. Je že prijetno, da pisma preje dobim. Toda zakaj iz Sinja ne pošljejo nobenega pisma za mano, tega res ne razumem. Ali je zveza tako temeljito prekinjena? Dela imam dovolj, da se celo reši, jako mnogo. Seveda bo to po prvem večjem potovanju znatno popustilo, in potem upam, ako ne dobim preveč razprav, da bom shajal čisto dobro z nekako 7 ur dnevno in da bom imel nekaj ur za študij kazenskega prava in M ST P O.a/?/

            Mali Ivo je postal prav pameten, živahen dečko, v najbolj prijetni starosti 3-4 let in ves dan skrbi za zabavo. Malo ga pač tudi razvajajo, posebno Adelca. Ta me ima menda prav rada, jako ljubezniva je, pač pa imam tudi občutek, da zna biti tudi praktična. Saj jima nič ne zamerim. Ivan je itak jako potrt, ne pove zakaj, ampak je. Skušal jim bom vse kolikor le mogoče povrniti, saj se imam pri njiju res bolje, kakor bi se mogel imeti kjerkoli drugje v Ljubljani. Pija ne piše nič posebnega. Zdi se, da gre svojo običajno pot. Da bi le vsi ostali zdravi!

            1. II. Danes ali pravzaprav že včeraj mi je dal stari gospod - tako bi ga ne smel imenovati, ker ni nič star - spontano osem dnevni dopust. Sam je menil, naj le vzamem osem dni. Mislim, da je bil glavni vzrok moj čisto strašanski kaselj, ki me zdaj že dolgo muči in mi dostikrat popolnoma vzame glas. V tem stanju  ne morem niti na potovanja, niti ne morem voditi razprave, ker sploh ne morem govoriti niti pet minut, ne da bi kašljal. Popoldne so me še tudi cepili, to se pravi, nas vse so. Cepljenje v Sinju se menda ni prijelo, ali pač? Srbelo me je nekaj časa precej močno, a da bi se ognojilo, o tem nisem ničesar opazil.

            Sedaj prideta v mojo sobo Adelčina mati in sestra, menda se hočeta posloviti od Walterja, kajti kakor se sliši, bo šel ta menda kmalu spet na fronto. Ivan in Adelca sta me spremila v kavarno in potem skoraj do kolodvora. Ob 12h sem se odpeljal.

            2. II. Vožnja je bila dobra. Od Zidanega mosta naprej sem lahko iztegnjen ležal in če že ne spal, se vsaj popolnoma spočil. Pri Brucku je pošteno snežilo. Pozneje je nehalo, in preko Semeringa in notri do Dunaja so bile krasne zimske slike. Snežnik je bil jasno viden, da ne govorim o Hohe Wand. Peljal sem se z izvoščkom domov. Olga je bila sama doma, bila je vsa trda, ko me je zagledala, potem je stekla k meni. Medtem sta prišla Pija in Božek iz cerkve. Pija me je malo pričakovala, vendar je bila tako ljubezniva z menoj, da se ji nikoli ne bom mogel dovolj zahvaliti. Seveda je bil tudi fant ves mehak. Kaj smo dalje delali, ne vem. Gledali smo se pač in se mojali.

            Popoldne smo šli k Stanku. Prišel je z nami. Potem je pozvonilo. Bil je Božo. Uniforma mu dobro stoji, sijajno izgleda, prav nič slabo mu več ne gre. Zdi se, da je kar zadovoljen. Vsa ta spričevala za oprostitev nimajo nobenega smisla, če kdo tako dobro izgleda. Če je bil pred petimi leti bolan, zdaj pač ni več, in to je odločilno. Če bi imel spet opraviti s pljuči, mu utegnejo spričevala pač koristiti. Dobro je, da to zdaj sprevidi. Potem sta prišla še Egon in Ella, taka sta kot vedno in jako ljubezniva in očitno tudi oba zadovoljna, ker se je dal oče pregovoriti, da podpiše revers, ki ga potrebujeta za poroko. Pač ne bo nič preostalo, kakor da se začnem tudi jaz tikati z njo. Ostali so vsi pri nas, mladi par se je pač oskrbel sam. Za Božota smo na srečo lahko nekaj kupili, ker je bil praznik. Tako smo ostali kot mirovna idila skupaj, ki sem jo ponoči dokončal s Pijo. Tako dobra je in draga.

            3. II. Predstavljanja in javljanja. Vsi gospodje jako ljubeznivi, najbolj Babnik. Moral sem obljubiti, da še pridem. Toda kašelj me je tako mučil, da ne vem, kako in ali sploh bom mogel držati besedo. Doma gre vse svojo običajno pot. Otroka se učita, Pija dela z njima. Če bi imela ta dobra duša potrebno izobrazbo ali več nadarjenosti za te stvari, bi bila naravnost sijajna. Tako je pa za fanta gotovo ni več zadosti, kajti v mnogih predmetih menda že ve več kot ona, samo nima potrebne sigurnosti. Prav hudo je, da ne morem biti doma, in vendar mi gre tako dobro, in še bolje, ker imam pač pridno ženo.

            4. II. Babnik in Fatur sta bila pri nas. Fatur debel, dobro izgleda, vzeli so ga k vojakom, a je začasno oproščen, kar mi je jako drago. Žal sta ostala gospoda le prav kratek čas. Ali se je samo meni zdel tako kratek. Babnik je z otrokoma neverjetno ljubezniv. Mala mu je menda posebno prirasla k srcu. Olga pa tudi zna tako dobro kazati svojo ljubezen. Tudi okrog mene se mavsa in prede ves dan kakor majhna mačka. Pija ljuba kot vedno, v skrbeh zase in za otroka zaradi primera koz, oz. zaradi več primerov koz, ki so se zgodili v naši okolici, celo v sosedni hiši. Otroke so tretjič cepili, Angelo tudi, upam, da gre vse mimo brez težav. Koze bi bile strašne za ubogo Pijo, kaj bi bilo potem storiti? Bila bi prav strašna zadeva, ki bi lahko imela tudi težke materialne posledice.

            5. II. Danes je imel fant latinsko šolsko nalogo. On razburjen, Pija še bolj. Menda tudi ni ravno sijajno izpadla, pa kaj naj naredim? Če izdela slabo, to se pravi, ne povprečno dobro, mu bo pač treba dobiti inštruktorja, dokler ne pridem nazaj, Pija se uniči z delom in razburjenjem. Sicer nič novega. Pač, Egon in Ella sta bila proti večeru pri nas, in Stanko. Sedaj se nekaj bolje razumeta, a Egon je naredil včeraj obraz kakor mačka v nevihti. Tega že ne razumem več. Saj ima res preveč dela, sicer pa res nima vzroka za dolge obraze, nasprotno.

            6. II. Danes sem hotel v ministrstvo in v kavarno, da bi pozdravil nekaj gospodov, toda že včeraj sem strašno kašljal in danes nič manj, čeprav sem požrl kup sredstev proti kašlju. Res mi že postaja nadležno in vse me že boli.

            Božek je pisal nalogo "dobro". Razrednik je prav mil in popustljiv, to moram reči, kajti število napak je lepo veliko in težke so tudi.

            Popoldne je šla Pija z otrokoma na led. Ostal sem doma in končal svoj dnevnik, potem ko sem fantu popravil kanono/?/, kakor dobro sem pač znal.

7. II. Dopoldne slabo vreme, popoldne nič bolje, toda popolnoma mirno. Zato smo šli na sprehod. Vsi so dobri z menoj, kakor vedno. Stanko je šel z nami, potem - ker je bil njegov rojstni dan - je poiskal svojo družbo in zvečer ga sploh ni bilo. Pač pa je prišel že zgodaj popoldne Božo, ki mu je menda prav dobro in kmalu nato Egon in Ella. Vsa blažena sta, ker je oče dal svoj pristanek na njuno poroko. Jaz sem bil že vedno mnenja, da ga po pameti ne more odreči, a bi le rad vedel, koliko je pripomogla moja zadnja intervencija pri mami in njen vpliv na očeta. Pija misli, da ni nič vedel, da živita skupaj kakor zakonca, jaz pa mislim, da zato pač ni več šlo. Kakorkoli že, prebil sem kar vesel večer, kolikor je to dandanes mogoče in kolikor nisem moral misliti na slovo.

            8. II. H koncu gre. Danes sem se šel poslovit v ministrstvo. Pija in Olga sta me spremili tja. Vsi gospodje so bili jako ljubeznivi, k ekscelenci Honiji sem moral še posebej iti, ker me je želel videti. Tako sem zamudil kosilo in Pija se je že razburjala. Toda povedala mi je to tako ljubeznivo in nežno. Popoldne sem šel po Olgo in se poslovil od ge.Pratschke in g. Schmida. Prva se strašno razburja, ker mora njen mož sedaj z rezervno bolnišnico v Galicijo. Saj to res ni malenkost zanjo. Zvečer je bilo razpoloženje že precej poslovilno. Pija bolj ljubezniva kot kdaj.

            9. II. Tristissimae noctis imago. Dan je bil strašno dolg. Do poldneva ga ni hotelo biti konec, potem sem spremil Olgo v šolo, s Pijo seveda. Dobili smo Rockenbauerjeve, ali pravzaprav počakali so nas. Dobri ljudje. Potem Trošta ni bilo, lopova, in vendar bi bil rad prav to uro prebil sam s Pijo in se od nje tako prav srčno poslovil. Saj se mi tudi tako ni odrekla, vendar je prišel Božek nekajkrat v sobo, in tako je nisem mogel tako objemati in mojati, kakor bi bil rad in kakor bi najbrže tudi ona ne odklonila, ker je bila ljubša z menoj kakor vseh osem dni in dolgo poprej. Blažen sem bil v prepričanju, da me ima spet popolnoma rada in da so one besede, takrat pred leti v Brežicah, da me ne more več imeti rada, pozabljene. Potem sva šla po Olgo, in potem so spet začele dolge ure do večera. Stanko je še prišel, a je kmalu odšel. Mislim, da ni hotel motiti, pa saj ne bi bil nič motil. Njegova prisotnost bi nam bila zaželena in bi nam pomagala čez nekaj mučnih četrt ur. Čas od pol osme do pol devete je spet imel peroti, otroka in Pija so mi menjaje sedeli na kolenih. Pija se niti ni ženirala pred otrokoma. Kako sem ji hvaležen za to! Olga se je topila v solzah in prisilila še mene k temu. Božek je bil prav hraber, kot značaj je sploh nepoplačljiv fant, držal se je do zadnjega in Pija tudi. Vedela je pač, da bi bilo tudi z menoj konec, ako bi bil videl njo jokati. O slovesu ne govorim. V vlaku sem našel čisto dobro mesto in sem se čisto lepo naspal. Prišli smo točno v Ljubljano.

            10. II. Nastop službe normalen. Šef prijazen, a kratek, pri Ivanu dober sprejem, vsi zdravi. Danes nič pisma od Pije, zato pa glava polna spominov. Dolg dan in še daljši večer, kajti bili smo pri Planinčevih, pili preveč in sedeli predolgo.

            11.-13. II. Delo in delo, dež in dež. Toda medtem, ko sem opravljal delo in počistil mizo, kolikor je to pri preiskovalnem sodniku mogoče, je dež ponehal. Mali Ivo nam je pripravil nekaj razburjenja in skrbi s precej visoko vročino, toda minevalo je že in ni oviralo odpotovanje družine na semestralne počitnice. Tako sem sam, toda v ponedeljek in torek grem na komisijo in v nedeljo bom delal obiske. Prvo Pijino pismo sem dobil šele dvanajstega, potem trinajstega kar dve, jako ljubeznivi, a zadržani, kakršna pač je. Otroka sta se pač že potolažila zaradi mojega odhoda, to je prav. O sebi ne govori, saj tega nikoli ne dela. Sicer nič novega, prav nič.

            14. II. Dopoldne v pisarni. Pravzaprav sem malo špekuliral na to, da bi se peljal v Novo mesto, pa le ne gre prav, da bi spet prosil za dopust, zato sem to preložil. Bilo je tem lažje, ker majorja popoldne ni bilo ves čas v pisarni. Potem sem obiskal Greto, fejst je in se dobro drži. Zdi se, da Francita ne pogreša preveč in da se za trgovino ne meni dosti. Dušana žal spet nisem dobil doma. Sedaj ga ne morem spet tako kmalu iskat. Teta Selma je bila ljubezniva kakor vedno. Mnogo novega mi ni povedala, a zna tudi prav zanimivo izpraševati in poslušati in rada me ima še vedno. Mala Gretica je bila pri njej. To dekle bom imel rad, pametna je in ljubezniva kakor Olga, toda dolgo ne tako velika in pač tudi ne tako čedna.

            Teta Mimi in Gusti, slednja je dišala po vinu, obe ljubeznivi, posebno Gusti, a obe sta mi vendar šli na živce. Pravzaprav, da po pravici povem, teta mnogo, mnogo bolj. Že prav stara je, a duševno popolnoma sveža in telesno ne znatno slabša kakor zadnja leta. Toda šla mi je na živce, Bog ve, zakaj. Oni dan sem bil pri Pajniču, dobil staro gospo pozabljivo in tožečo, pa je bilo le drugače. Drugače dela in drugačna je. Toni je bila žal jako bolna, imela je napad ledvične kolike. Zdaj ji je že bolje, a bila je še jako slaba in ležala v postelji. Jako se mi je smilila, zdi se, da me ima še vedno rada, čeprav se že nekaj let nisva videla. Čisto siva je. Moral jo bom večkrat obiskati, saj je kljub vsej zgovornosti dobra duša in zahvaliti se ji imam za marsikako prijetno uro. Njej predvsem od vseh Pajničev. Sedaj so ostali še Klemenčevi in Martina, potem nekaj uradnih obiskov in upam da konec za nekaj časa.

            Zvečer sem sam sedel doma, večerjal mnogo in dobro, zato pa spal malo in slabo.

            16.-20. II. Dolgočasen teden, razen zadnjega dne. Dela ravno dovolj, ne preveč, pa tudi ne premalo. Starejše stvari se počasi bližajo koncu, novega mi šef ne da mnogo, to moram reči. Stvar gre počasi, krivo je to in ono. Počasi gre pri vojaškem odvetniku zaradi oddaljenosti pristojnega komandanta, počasi gre pri nas zaradi rekvizicij in komisij, popolnoma zadovoljivo z eno besedo ni. Posebno ne v primerih aretacij, kjer človek pričakuje, da bodo morali stvar ustaviti. Koliko sovraštva, koliko zle volje, koliko zagrenjenosti proti državi in njenim organom bo ostalo pri prebivalstvu! Marsikaj bi se že dalo storiti proti temu, o tem ni dvoma. Rad bi le vedel, ali tega na merodajnih mestih ne vedo, ali ne marajo vedeti, in če je slednje, kaj je neki vzrok.

            H Klemencu in Martini nisem prišel. Pa ne smem reči, da mi je bilo posebno žal zato. Martino sem namreč videl na cesti, a le tako malo, da si ne morem napraviti slike o njej. Pač sem slišal, da je jako ohola in ponosna. Na kaj neki? Sicer pa je nekoliko bila pač že tudi prej.

            Nemci so Ruse spet enkrat pošteno nabili. Tam je jako živahno, kar mnogo tisoč ujetnikov in najbrže nič manj sicer za boj onesposobljenih. Sicer pa tudi mi v Karpatih, posebno na vzhodu, kar dobro napredujemo. Če gre nekaj tednov tako naprej, se bodo morali Rusi pač umakniti za Vislo, kar je najbrže zaenkratni cilj naših operacij. Kajti potem morajo pustiti tudi Galicijo. Prihodnji cilj za nas je menda Kijev?

            V soboto sem dobil dovoljenje za v Novo mesto in se popoldne odpeljal domov. Dobil sem Viktorja Kocbeka. Še vedno je dobra, ljubezniva duša. A njegov oče je na smrtni postelji. Doma sem dobil vse zdrave. V Gotni vasi imajo otroci ošpice, a sta že spet čisto živahna. Čisto blizu jima nisem smel, da bi ne vznemiril Adelce. Anica Slanc je pravkar rodila, seveda veliko veselje. Jako lahko je rodila, če pomislim, kaj je morala uboga Pija pretrpeti! Oče je kolikor toliko dobre volje, Vojc je majhno operacijo na /?/      očitno prav dobro prestal. Mici dobro izgleda, Ana kakor vedno. Vesel bi bil, če bi bila Pija tako mirna. Sicer v Novem mestu ne veliko novega, mesto je imelo pravzaprav na bojiščih malo izgub, to se pravi od rezervistov jih je malo padlo, toda jako mnogo jih je ujetih v Rusiji.

            Zadnji ponedeljek in torek sem bil v Kočevju in Ribnici. Imel sem sicer precej dela, a veselil sem se le, da spet vidim stare kraje in stare znance, ki so me vsi prijazno sprejeli. Bil sem tudi sam prav rad v Kočevju in imelo je svojo privlačnost, po štirinajstih letih delati spet pri isti pisalni mizi. Druga privlačnost je bila, da sem imel zaslišati šest oseb, katerih samo ena je znala nemško. Čuden jezikovni otok!  V Ribnici sem prenočil, lepo mraz, toda hrana je bila izborna. V cerkvi sem videl na pustni torek zjutraj jako mnogo žensk in malo moških, število črnih rut niti ni bilo tako veliko.

            21. II. V Novem mestu vse v lepem, dobrem redu. Dopoldne sem obiskal grobove. Potem sem bil v Gotni vasi, videl tudi otroka, bila sta že pokoncu, Bogdan še ves rdeč. Mislim, da je to vendar močno tvegano, če se otrok prehladi, je nesreča gotova. Obiskal sem gospo Rozinovo, menda se je tega zelo veselila. Florjanu gre jako slabo, moj Bog, star je že in je več kot človeško življenje strašno pil, potem ni čudno, če je tako. Potem sem bil pri stricu Slancu in mu odpeljal nekaj knjig, če bom le imel čas, da jih čitam, ne pridem prav do tega. Če tudi ni dela preveč, ga je vendar prav toliko, da ne morem mnogo čitati. Tudi se moram temeljito naučiti kazenski zakonik in končno ponoviti tudi procesni red.

            Oče in Ana in vsi jako dobri z menoj, prva dva sta me celo spremila na kolodvor. Vojče je prišel po slovo. Peljal sem se z gospo Kozinovo in tako sem imel prijetno družbo do Ljubljane.

            22.-25. II. Nič posebnega, dovolj dela, a vendar nekaj časa za študij. Dr.König je premeščen na Dunaj. Rad bi bil na njegovem mestu. Nočem reči, da mu zavidam, saj mi tudi tukaj ni slabo, a če bi mogel pomagati Piji, bi bil hvaležen. Fant je latinsko nalogo slabo pisal in tako je reva strašno razburjena in si ne ve pomoči. Božek ni ravno preveč nadarjen, a neumen tudi ni, se bo že naredil, samo treba mu je s strani učiteljev pametnega ravnanja in nekaj razlage. Te pa ima žal le v malo predmetih. Pija mu pri vsej požrtvovalnosti ne more pomagati, to je gotovo, če se stvar ne spremeni, bo treba inštruktorja. Skušal sem jo pomiriti, kolikor je bilo mogoče. Stanko bi lahko storil kaj več zanjo in za fanta, saj ni treba, da bi bilo zastonj. Stvar na severu ne napreduje slabo, stojimo pred Stanislavom, nemška zmaga v Mazurih postaja vedno večja. Če bi šlo le na vzhodu hitreje, bi lahko upali na veselo Veliko noč. Ne še konec, a dober napredek. Spodaj se nič ne gane. Tukaj ni nič novega, ne slišiš nič, ne vidiš nič. To se pravi, nemara nimam prav in bi moral reči: ne vidim nič in ne slišim nič.

            26.-27. II. Ponoči ob 1,20 sem se odpeljal v Pulj. Vožnja od Herpelj naprej je bila sila zanimiva in meni čisto nova. Najprej dolga vožnja ob robu Krasa nad Pinguentom in Rossom, potem razgled pri Lupoglavi. Mislim, da sem videl morje. Potem Učka, ki je tudi s te strani jako mogočna. Potem dolenjska pokrajina do Pazina, potem to prav čedno in zanimivo mesto, ki ga moram enkrat obiskati. Potem precej pusta vožnja proti Dignanu in čudovit razgled na Brionske otoke in morje ob krasnem vremenu. Pri Dignanu se že vidi, da se človek bliža trdnjavi, ki jo še utrjujejo. V Pulju sem imel srečo, dve priči sem dobil kar na kolodvoru, takoj opravil svoje javljanje in potem mogel od 11h do pol dveh in spet od dveh do pol osmih delati in večino opraviti. Potem sem bil pa res pošteno truden. Zvečer sem bil z železniškim poročnikom Ulago v železniški restavraciji, jedel dobro in poceni in bil ob deseti v postelji. Hotel Miramar je bil sicer brez golazni, sicer pa vsaj v tretjem nadstropju ni na višku. Le razgled iz okna na pristanišče in arzenal je bil jako lep. Postelja dobra a mrzla,  gotovo sem se spet prehladil. No, to spada zraven. Dopoldne sem zaslišal še eno pričo, potem dve uri iskal drugega, ki ga nisem našel, in se šel potem odjavit in poiskat mornariškega kurata Toneta Jarca. Našel sem ga po telefonu, gotovo 14 let se že nisva videla, spremenil se je samo v toliko, da se je močno zredil. Bil je silno prijazen. Jedel z menoj in potem sva poiskala komisarja Rauscha in tako smo bili mi trije sošolci in somaturanti skupaj in potem poiskali se štabnega zdravnika Korencana, ki komandira bolniško ladjo, a sedaj hvala Bogu nima toliko dela. Bilo je nekaj lepih ur, ki mi jih je dal za službena potovanja nepraktični vozni red. Ob pol šestih sem se odpeljal v Dignano in obiskal kapetana Krokerja. Zelo se je veselil in jaz tudi. Dobra in zvesta duša je, človek ga mora imeti rad. Ob sedmih dalje, z brzovlakom pri čudoviti mesečni pokrajini, potem ko sem preje videl čudovit sončen zaton za Brioni. Prišel v Ljubljano močno zaspan.

            28. II. Dopoldne služba, popoldne mnogo dela. Imel sem velike zaostanke. Potem sem šel naproti Ivanovim in Žižkovim, ki so se bili peljali v Laverco in se vračali peš. Dobili smo se pri Rudniku. Sprehod je dobil pravo začimbo po srečanju s staro kmetico, ki je gnala kravo. Obe sta bili originala, krava očitno jako trudna in čisto nevajena ceste. Dala se je porivati in vleči in končno jo je spravila le tako naprej, da so ji spredaj kaj pokazali, medtem ko je ženska zadaj porivala njeno suho os ischii in jo porivala iz vseh sil. Pri tem je bila kmetica z velikimi naočniki in krepkimi drastičnim izrazi nepreplačljiva in res smo pokali od smeha. Zvečer so bili Žižkovi tukaj in bil je kolikor toliko vesel večer.

            1.-7. III. Razprave bom dobil, čast, delo. Služba je služba. Rajši bi pač vodil preiskave. Pa ono drugo mora pač tudi biti, in tako bom pač opravil tako dobro, kakor le morem. Saj lahko ti stvar ne naredijo ob ne vedno primernem zakonu. Dela ni preveč, vendar sem bil večino dni močno zaposlen, ker hočem ostati na tekočem. Tudi sem dobil dve novi preiskavi pripornikov, eno opravim brez komisij, druga me pripelje v Kormin in v Gorico. Ni nič narediti, posebno, ker bom imel tam tudi razpravo.

            Zgoraj se je menda nekaj ustavilo, vesti postajajo redkejše, nemara je nastalo tudi slabo vreme. Pija poroča o tem tudi iz Dunaja. Potem pač najbrže tudi dalje na sever ni bolje in v Karpatih bo najslabše. Pravzaprav imamo smolo. Na Dukli so obupni boji. Spodaj se nič ne gane. Z Zapada je slišati malo novega. Vsak meter strelskega jarka zaznamujejo, kakor pri oblegani trdnjavi. Stvar postaja dolgočasna in je vendar tako strašno resna. Nemška podmorniška vojna ima gotovo svoje dobre strani za nas, a zdi se, da je doslej Angleže bolj razjezila kakor zlomila. Tudi nevtralce zelo moti. Angleži in Francozi bombardirajo Dardanele, doslej brez posebnega uspeha. Kako se bodo z Rusi zmenili glede eventualnega uspeha, bi rad vedel. Če se prodor posreči, se bodo morali nevtralci, Rumunija, Bolgarija, Italija odločiti. Za njih vse je sedanje stanje, to se pravi, lastništvo Turčije, najmanjše zlo. Dardanele v posesti Rusije pomenijo zanje hude neugodnosti, ki se jim ne morejo umakniti. Radoveden sem pa tudi, ako pri tem Angleži ne bodo stremeli za tem, da Ruse ofrnažijo in obdrže Dardanele zase. Gotovo bi bilo v smislu njihove politike glede morskih ožin. Vsekakor skriva to vprašanje tudi za nas Avstrijce jako težke in resne momente. Upajmo, da se stvar odloči nam v prid in spravi Rumunijo in Italijo in po možnosti še Bulgarijo na našo stran. Potem bi bilo vojne kmalu konec, če ne? Potem moramo pričakovati vojno proti Italiji, kajti nevtralna pač ne more ostati, sicer tvega, da obsedi med dvema stoloma na tleh. Saj žal bi mi ne bilo, ko tako razlaga besede 30-letne pogodbe, ki ji je prinesla le ugodnosti, samo da jo ob pravem, ali nepravem trenutku, z razpravljanjem obidejo. Mislim, da bo čas okrog Velike noči prinesel težke odločitve. Ali bom prišel za dva dni na Dunaj? Moj kašelj je bil po Pulju spet slabši, sedaj se spet boljša. Zato so pa moje noge, posebno leva, prav malovredne. Vsaka pot z Gradu me spet spomni nanje. Kolena nočejo, levo me naravnost boli. Je treba tudi prenesti, dokler mi ni treba več marširati kakor tukaj, moram biti tiho. Drugi morajo več prenašati.

            Piji sem poslal prekajenega mesa, tudi moko od strica je dobila še pred davkom na moko in žito. Sedaj je za prihodnji čas prehranjena in preskrbljena. Božek je latinsko dobro pisal, pa se je menda tudi nekoliko pomirila.

            Marjanca je bila dva dni tukaj. Človek je mora biti vesel, tako naravno vesela in pri tem čustvena je. Saj Adela je pametnejša, a ono drugo imam le mnogo rajši. Stric prijazen kot vedno.

            Obisk pri Martini se je ponesrečil. Nikogar nisem našel doma. Nisem nič hud zaradi tega. Ne bi bil prav vedel, kaj naj govorim in počnem. Dušan je stari dobri fant. Ima izrecno lepo ženo, ki ji črna žalna obleka izvrstno stoji. Je tudi jako ljubezniva, govori enako dobro nemško kakor slovensko in najbrže tudi češko. Igra izvrstno klavir in poje jako dobro, in izgleda, da ima svojega moža zelo rada. Človek bi lahko Dušanu zavidal, a jaz hvalim Boga, da imam Pijo. Mogoče je v mnogočem ni mogoče primerjati Dušanovi ženi, ampak moja žena je in rada me ima. Otroci so pravi Serneci, z lepoto to nima mnogo opraviti. Nosove imajo nekoliko premajhne, ampak trdna kebra sta. Samo ob nedeljah je doma in je imel kar dva inženerja pri sebi. Menda je njun predstojnik, kali. Eden je Švicar. Povedal nam je, da je tudi Švica vse mobilizirala, tako kakor pri nas, do deset % prebivalstva. Saj pri nas menda še ne bo 10 %, a zdaj, ob prihodnjem naboru, ki bo spet zajel kaka 2 %, jih bo najbrže kmalu toliko. Bojim se le, da ti letniki, ko vendar manjka vsaj tri petine Galicije, ne bodo dali toliko, kakor so nemara zračunali na papirju. Zato pa se zdi, da je bil uspeh nabora jako dober, vsaj Ljubljana je tako polna vojaščine, da je stopil civil, moški namrec, popolnoma v ozadje. Mnogo dela pač tudi uniforma, ki je mnogo bolj vidna kakor civilna obleka. Sicer je  pa efektivno samo pet letnikov, ki pridejo zdaj v poštev. 18781 /?/ letnik je bil že lani na naboru. No, na številu gotovo ne bo manjkalo, računam, da bo tudi teh pet letnikov dalo več kakor pol milijona. Potem imamo pač do jeseni dovolj sil. Samo vprašanje delovne sile me resno skrbi, za žetev namreč. Za obdelovanje bodo sedaj pregledani nabori še na razpolago, ker jim ni treba k vojakom prej kakor sredi maja.

            Prehrana ima svoje težkoče, to se ne da zanikati, imam občutek, da bi lahko podvzeli nekaj mer  prej. Saj to ne bi povečalo količine hrane, toda prebivalstvo bi bilo razumelo, da je treba zdržati. Na to so ljudje pred novim letom komaj pazili, čeprav bi si bili lahko mislili. Toda množico je treba komandirati, sama ne misli, a odredbe, oz. prepovedi glede usnja, kovin, pletenin in gumija morajo vsakomur jasno pokazati, da smo pač odrezani. Naše devize so menda ugodne in se dvigajo. Kajti kurz je po časopisih za marko 1,35, za frank 1,20. Slednje bi pomenilo 25%, prvo se vedno več kot 10 %, bliže 15 % agio.

            Ivan je nekam bolan, Adelca mu streže z ganljivo skrbnostjo. Ne vem, ali ga ima raje, kakor Pija mene, a vsaj zna mu bolj pokazati, in to je že nekaj vredno.

            Pijina pisma prihajajo precej neredno. Pošta  ali tukaj ali na Dunaju ni na višku. Vedno se mislim pritožiti, z druge strani je treba pač pomisliti, da smo v vojni in tako taki majhni opomini na to, kar morajo drugi v toliko hujši meri trpeti, niso napačni, drugače bi človek lahko postal prevzeten.

            8.-13. III. Deloven teden, en dan kot drugi in vsi le malo pomenijo. Vsaj zame. Ljudje, s katerimi imam v uradu opraviti, nemara delajo se mnogo bolj počasi ali pa prehitro. Bog ve, kakšen je položaj v ječah. Človek si tega ne more prav predstaviti, če mu je Bog dal srečo, da ni prišel v nasprotje z zakonom ali s služabniki zakona. Dandanes je treba reči slednje, kajti zakon močno sprevračajo, kolikor se tiče § 65 državnega zakonika, na način, ki mi že nikakor ne ugaja, pa tudi ne imponira. Mnogo je izjav, ki so vedno in še posebno v teh težkih časih kaznive, deloma celo močno kaznive, za katere pa ni mogoče uporabiti obstoječega zakona, ker kratkomalo ni prilagojen zanje. Namesto, da bi potem skrbeli za to, da se zakon časom primerno spremeni in omogoča sodnikom soditi po vednosti in vesti, moramo te izjave stisniti pod paragraf, pod katerega nikakor ne spadajo. Saj priznam, da materialna krivica ni tako velika, razen dostikrat mnogo previsokih kazni, kajti kaznivi so pač tu ljudje in njih predolgi ali celo zlobni jeziki, toda za sodnika je v najvišji meri mučno in naravnost bolestno, če mora uporabiti zakon, ki kratkomalo ne spada sem.

            Novega ne vem nič. Ne gre naprej, za nobeno ceno ne, in ker ne gre naprej, se je treba bati, da tudi ne stoji dobro. Kajti dalj ko traja vojna, tem težji postaja nas položaj. Že je neprijetno jemati časnike v roko. Vedno isto, vedno naštevajo ujetnike v stotinah, strojnice posamič, strelske jarke povsem. Velikega udarca ni, ki bi nas na vzhodu ali zapadu spravil dalje. Zdi se pač, da smo se v Bukovini utrdili in prav tako na skrajnem jugu Galicije, pa to ni nič odločilnega. Kvečjemu ima dober vpliv na zadržanje Rumunije. Pavla je bila tukaj, lepo okrogla, dobro izgleda, še vedno ljubi preveč nežnega ljubčka in pripoveduje mnogo in zanimivo o italjanski meji, kako s sosedi v malenkostih dobro izhaja, kako pa tam vse napeto čaka in upa in se boji.

            14. III. Krasen dan v Gorici. Na Gorenjskem še mnogo snega, v Bohinju srednje, gore okrog Kranja čudovito lepe, Triglav, Bled! Če bi mogla moja uboga mati narediti to vožnjo, če bi jo mogli narediti Pija in otroka, kakšno veselje bi bilo to zanje in zame! No človek veliko prenese, tudi sam, oz. s Pizzarom se nisem dolgočasil, temveč užival okolico. Na Jesenicah je vstopil mornariški kurat, Slovenec, in v vlaku smo našli nadporočnika črne vojske, s katerim sem služil v Mariboru. Tako je bila vožnja lepa. Za tunelom je sneg hitro izginil in hitro smo vozili skozi nadaljnje majhne tunele in preko mostov in viaduktov. Za Sv. Lucijo je postala vožnja še lepša in zanimivejša, posebno ob Soči. Taka lepa reka je to, tako globoko zarezana, tako bistra, jako svetla, in vendar spet viharna. V Gorico smo prispeli v lepem vremenu, proti pričakovanju, kajti mestoma je izgledalo prav grozeče. Mesto samo po sebi ni ravno lepo, tako se da imenovati samo ena ulica in trg. Toda lega je lepa in okolica je se lepša in zanimivejša. Po službenih in uradnih opravkih sem poiskal Kovačeve. Sprejeli so me jako ljubeznivo in popoldne smo naredili z njimi in drugimi Slovenci izlet v Štandrež, Pizzaro je šel z nami. Direktor Bežek, moj nekdanji profesor, je šel z nami. Tako sem imel zanimivega in doslej nepoznanega družabnika. Žal sem opazil, da tudi tukaj in Baccho mnogo narede, preveč, tudi Kovač in Bežek. Seveda ni bil nobeden pijan, toda po tem, kako so govorili o vinu in kako so se ga lotili, je človek videl, da ne igra premajhne vloge v njihovem življenju. Škoda! Danes jako srednje kljub precej lepemu vremenu, jako nemirno.

            15. III. Moja prva razprava. Bila je jako trda, priprava bi bila morala biti bolj temeljita, gospodje častniki pravični kakor vedno, kolikor sem jih mogel doslej opazovati. Popoldne razni oklici, potem slovo pri Kovačevih in sprehod s Sterletom. Kaštel je moral biti nekoč silna trdnjava. Ječe so se vedno impozantne.

            16. III. Izlet, potem uradni posli v Krminu, zjutraj sem šel s Sterletom na sprehod. Potem kratka lepa vožnja in potem Krmin. Kako lepo leži ob vznožju visoke, dobro obdelane gore, povsod trta in sadno drevje. Človek bi si ne mogel želeti nič lepšega in boljšega. Vsa vožnja je očarljiva, na levi ravno do morja, ki ga pač ni videti, desno lepa Brda, se mnogo lepša, kakor pokrajina na levi, ker je več spremembe in pač ni ravno. Krmin je čedno podeželsko mestece, lahko bi bil dom Trnjulčice, tako je tiho in mirno, da ne rečem, zaspano. Uradni posli so trajali dalj, kakor bi bil mislil, da je mogoče, in vendar nisem končal, kajti glavne osebe so bile odsotne, ali niso prišle. Zato sem moral na povratku vožnjo spet prekiniti, kar mi sicer ni bilo žal, da povem po pravici. Potem zbrzim domov. Pa traja le pet ur, ker sediš celo uro v Nabrežini, sicer pa ob času za večerjo.

            17.-19. III. Saj se ne godi nič posebnega. Strelski jarki po metrih, ujetniki po ducatih. Majhna vojna po uspehih na vseh straneh, a uničujoča po žrtvah. Posadka Premysla se človeku smili. Po gotovih znakih moram sklepati, da stoji na jugu precej slabo. Tega sicer ne razumem popolnoma, saj mora imeti kljub vsem nasprotnim vestem še dovolj živih. Poguma gotovo tudi ne manjka, torej bi jih lahko kvečjemu bolezni tako dajale. 19. III. zvečer sem bil skupaj s Klaro pri teti Selmi. Kar znatno se je pomladila, ima s svojimi fanti veliko skrbi, nočejo prav delati in častiželjna teta Selma se čez to gotovo ne jezi nič manj kakor Klara, rajši več. Vendar je bil prav vesel večer s Selmo, Klaro in Greto. Franc je še vedno v Rogatici, ima lep položaj in mu gre čisto dobro, kakor piše. Za trgovca pač ni malenkost, da tako dolgo pusti trgovino, posebno ker v Greti pač ne najde posebne opore. Toda kolikim gre prav tako in ima vsaj dobre in izkušene ljudi v trgovini.

            20.-21. III. Pravkar sem govoril o Premyslu in že pravijo, da je posadka poskusila izpad, ki se je pa ponesrečil. Smer tega izpada mi ne ugaja, proti jugovzhodu! Tam so naše čete vendar se močno daleč. Prej bi pričakoval proti zapadu. Nemara se je posadka zmotila ali se motimo mi nad močjo Rusov na zapadu? Sicer nič novega.

            22.-24. III. Vožnja v Bovec, najlepša komisijska vožnja, ki sem jo kdaj naredil, mislim, da celo lepša kakor v Knin in Zadar v avtu. Pri tem krasno vreme, ali bolje rečeno zaradi krasnega vremena. Prvi dan do Bovca. V Sv. Luciji sem imel priliko, da občudujem strašne soteske obeh zlivajočih se rek in da jem dobro polento. Pri tem sem videl, da je na kolodvoru etapna postaja. Ali je nova? Ali je naš položaj z Italijo spet bolj napet? Bog ve. Potem dolga vožnja z avtom največ poti, več kot tretjino, v strašno prenapolnjenem vozu. Iz pogovora sem posnel, da se ljudje vračajo z razprave proti Medvežu in da so ga oprostili. Mislim, da po pravici. Nevaren človek je, pa pač le zase in za svojo osebo, ne le jako nepremišljen, temveč ima tudi prav posebno smolo. Od Idrskega naprej je bila vožnja prosta, a žal noč popolnoma temna, tako da nismo videli prav nič lepe soške doline. V Bovcu nam žandarmerija ni poiskala nič kaj posebnih kvartirjev, vsaj meni ne. Že leta nekurjena soba, enostavno okno, ki je slabo zapiralo in bilo razbito. Bilo je jako mrzlo, čeprav sem naložil nase vse, kar sem dosegel. Končno sem se sicer po telesu ogrel, toda v ušesa me je zeblo do dneva. Prihodnji dan lepa pot do Forta Hermanna, tam dolgi uradni posli in dobro kosilo pri prijaznih gospodih, ki jim tam zgoraj, razen samote, pravzaprav ni slabo. Po njihovi zgovornosti, po stremljenju, da nas zadrže, je bilo posebno videti, kako so samotni in kako zelo potrebuje človek, posebno meščan - po večini so iz mesta - družbe. Toda mislim, da mora biti v miru tam zgoraj že bolj obupno, posebno pozimi. Sedaj je bil sneg že precej izginil, noč je bila le malo boljša kakor prva, končno se mi je podrla postelja. No, to se jim v strelskem jarku ne more zgoditi. Meni je vendar tudi slaba postelja ljubša in sem hvaležen Bogu zanjo. Vožnja čez Predil je bila krasna, nikoli še nisem videl toliko snega in kolikor vem, se še nikoli nisem peljal tako po visokih gorah. Vasi in tudi Rabelj so bile globoko v snegu. Cesta reže ducate plazov, ki se dvigajo na obeh straneh v tri do šest metrov visoke zidove. Vendar je bila cesta že dober del talna in ne prav primerna ne za voz ne za sani. Potem po zimski cesti strašno strmo navzdol. Snežni zidovi na obeh straneh dajo občutek varnosti, ki ga poleti na strašno strmi cesti najbrže ne bi imel. Prav tako lepa je vožnja od Rablja v Trbiž in tudi železniška vožnja do Jesenic s pogledi v Julijske Alpe edistveno lepa. Potem je prišla tema in dremal sem do Ljubljane.

            25. III. Praznik. Delavnik. Do večera delal. Nič ne pomaga, če hočem končati. Tako sem imel tudi jako malo od Stankota, ki je prišel čisto cel in zdrav z Dunaja, da bi se peljal v Novo mesto. Prinesel je hvala Bogu dobre vesti o Piji in otrokih. Fantu ne gre slabo in kljub /??????/  je menda le prav srečen dečko, malo zaljubljen je menda tudi, se mi zdi. No, to tudi nič ne de. Zgodaj v posteljo, zjutraj v Pulj. Vest o padcu Premysla, ki sem jo slišal že na poti sem, še dejstvuje. Bil sem nekaj dni prav potrt. Ne toliko iz skrbi pred tem, kar utegne slediti, kakor zaradi premišljevanja, da je bila trdnjava vendarle slabo ali vsaj ne dovolj založena s hrano. Kaj mora človek iz tega sklepati? Niti tako velika trdnjava ni v redu! Seveda je po prvi osvoboditvi tudi osvobodilna armada živela od zalog. Transport je bil zaradi vremena močno otežkočen, toda - toda pač ni šlo v redu. Kakšen strašen moraličen pretres za branilce! Ni jim bilo kos orožje temveč bedni želodec. Mislim, da je padec Premysla izzval povsod med prebivalstvom globok pretres, kakor mi potrjuje Stanko za Dunaj in kakor vidim iz Pijinih pisem.

            26.-27. III. Spet v Pulju. Dve razpravi. Vse v redu, čeprav je bila druga jako težka in imela nekoliko nepričakovan konec. Radoveden sem, ali bo sodba obveljala. Upam, da in potrudil se bom, da jo obdržim. Mesto je bilo to pot jako lepo. Krasno vreme in drug popoldan nekaj lepih ur na krovu "AFRIKE" pri komandantu, štabnem zdravniku dr.Korenčanu, ki je jako ljubezniv in dober človek. Tudi Rant je prišel k nam, žal ne tudi Jarc. Nisem ga dobil na telefonu in da bi ga poiskal, za to nisem imel časa. Tudi vožnja z Lutzem in Pizzarom kar ni mogla biti bolj prijetna, kajti strašno dolga kakor je, je navadno strašno pusta. Kaj tako spotoma vidiš, ne smeš vsega opisati, a dela jako resen vtis in z druge strani imam tako občutek, da ni popolnoma na višku.

            28. III. Spet enkrat nedelja, ki ni bila ne-delja, temveč najhujši delavnik. Če hočem priti na Dunaj, moram dokončati svoje sodbe. In tako sem garal ves dan in bil popoldne še na Gradu, več res ne morejo zahtevati. Moj pisar se mi smili, a ne morem mu pomagati.

            29. III. Strašen delavnik, pa končno, zakaj strašen. Saj zato sem tukaj, da delam, in tovariši na fronti narede neprimerno več, pod slabšimi pogoji, bi mislil. Pijina pisma so jako ljubeznjiva, očitno ji je dolgčas po meni, ali po Stankotu in Egonu? Na, upam vendar, da po meni. Pa sem čisto pozabil zapisati,da sem bil 21. III. v Brežicah. Tega je kriv izlet v Bovec. Kakor vedno, so me silno prijazno sprejeli in sem preživel čudovito lep dan, da si ga ne morem lepšega misliti. Brežice s svojim, tihim, mirnim gostoljubjem je pač najboljše okrevališče za me, še boljše kakor Novo mesto, kjer mi vendar ni prihranjeno nekaj razburjenja, medtem ko ga v Brežicah takorekoč sploh ni. Na povratku sem srečal v Zidanem mostu Egona, ki se je peljal Ello predstavit.Oba sta bila precej razburjena, toda brez vzroka, kajti razpoloženje je za Ello jako ugodno in nekoliko sva pač tudi Pija in jaz k temu pripomogla.

            30. III. Spet v Gorici, poldrugourna razprava, z dobrim izidom za odvetnika /tožilca?/. Obtoženi se je pa tudi res nekoliko nerodno zagovarjal. Dobro vojaško sodišče, kakršnega si le moreš želeti. Sicer pa, tudi oni dan v Pulju pri drugi razpravi. Pri prvi nekoliko mrko in predsednik nekam domišljav. Menda jako strumen, ali se vsaj rad kaže takega. Pri Kovačevih in Sterletu prijazen sprejem. Imel sem občutek, da so ljudje precej bolj nervozni, kakor so bili prvič. Ali je vzrok za to, ne vem. Govorice si preveč nasprotujejo, da bi človek kaj pravega razbral iz njih. Povratek z Ernstom Dereanijem in Bytzkom - Biskom. Nočem drugega zapisati, toda renegati mi niso prijetni in baje nevarne se manj/?/. Ernst je stari ljubi dobri dečko, kakor vedno.

            31. III. Sedaj imam dopust za na Dunaj, če bi le že bil tam. Pija in otroka se menda res veselijo na moj prihod. Žal Božek ni čisto zdrav. Upam, da ni hudega. Sicer se še bolj bojim za Pijo, zaradi razburjenja, ki je zvezano z vsako boleznijo otrok, ki jo popolnoma izčrpa. Delal do pol dvanajstih. Lepo zaspan sem že in res nekoliko shujšan zaradi voženj zadnjih dni in vedno menjajoče se, vendar tako enolične gostilniške hrane. Pač nisem več mlad.

            1. IV. Major mi je dovolil, da se ponoči odpeljem. Tako pridobim dan za otroke, hvala Bogu. Zato sem se garal kakor norec, pa sem tudi dobro počistil. Tudi pisarji bodo imeli kaj dela. Sedaj je vse pripravljeno, upam, da bo vožnja dobra in dober obisk na Dunaju in povratek. Bog daj!

            2. IV. Po ne preveč slabi noči, v kateri so me železnica in razburjenje držali budnega, sem prišel točno na Dunaj in dobil svoje ljudi doma, kajti Božek je bil bolan, celo še v postelji, toda hvala Bogu že brez vročine, samo še zatekel na desnem licu in vratu. Pija je bila jako ljubeznjiva in otroka seveda tudi in mnogo smo si imeli povedati. Dopoldne sem bil potem v  ministrstvu, dvignil svojo plačo in naredil potrebne obiske.  Gospodje  so bili jako ljubeznivi, a razpoloženje se mi je zdelo vobče precej potrto, naravnost pesimistično, manj zaradi naše armade in našega položaja na frontah kakor zaradi odpovedanja  naše uprave v tolikih ozirih in ne najmanj zaradi vprašanja prehrane. Slišal sem marsikako ostro besedo, ki bi spravila kakega reveža pod § 65a saj se naša ljuba judikatura ne zmeni za dokaz, ali je imel kdo namen ščuvati ljudi. In ravno najboljši, najzanesljivejši Avstrijci, gospodje na visokih položajih, so bili, ki so našli posebno bridke besede. Odšel sem prav slabe volje, zaskrbljen in potrt. In k temu še razmerje do Madžarske. Saj nemara nimajo tako napak, kakor je oni dan trdil Weisskirchner. Brezobzirno kakor vedno varujejo svoje interese. Popoldne sem šel s Pijo in Olgo v mesto. Hoteli smo obiskati božje grobove, a je bilo preveč polno, nismo prišli do njih. Težek čas je naučil ljudi moliti. Opravili smo nekaj nakupov in kupili ribo za veliki petek, ki nam je vsem izborno dišala, celo Božku, ki je bil že pokoncu, kajti zdravnik mu je danes dovolil vstati in tako smo bili vsaj pri mizi spet skupaj. Zvečer je bila Pija jako ljubeznjiva, žal ni prišla kmalu k počitku, kakor bi to rabila. Sicer pa ne  izgleda  tako  slabo, kakor sem se bal, da jo bom našel. Suha, ampak ima dobre barve in je dobre volje in sveža kljub pomladi, tudi tek ni slab. Tehta 52 kg, Olga 35 kg, jaz 82 kg.

            3. IV. Dopoldne večinoma doma. Božku gre bolje, ampak ven še ne sme. Mogoče jutri, če ne bo imel vročine in bo vreme lepo. Našel sem doma dovolj opravkov, tudi obisk smo imeli, Faturja in Egona in Ello, šli smo ven nakupovat, a k procesiji spet nismo prišli, kar mi je bilo res žal. Drugega za danes ni poročati.

4.IV. Vojna velika noč, brez potic in pirhov. To se pravi, nekaj trdokuhanih jajc so otroci le poslikali in pobarvali, kar jima je naredilo veliko veselje in najbrže ne bo vplivalo na vprašanje prehrane. Sicer pa je vojni kruh dober in upam, da bo zadostoval za naše potrebe. Tudi moke ima Pija zaenkrat zadosti in bo kot dobra gospodinja najbrže izhajala do počitnic. Kako naprej, ve sam Bog, ampak imam občutek, da vojna ne bo trajala preko počitnic. Seveda uvoz ne bo takoj mogoč, zaradi ne preveč nagle preusmeritve v mirne razmere in tudi zato, ker moramo gotovo računati s precej visokim agijem, ki bo uvoz jako podražil. Slabi časi so pred nami, če ne moremo še zadnji hip stvari preokreniti. Kajti, da v Karpatih ne stoji najbolje, da vsaj nismo v stanu odvzeti Rusom kaj več tal, to je gotovo. Po februarski ofenzivi smo spet zapadli v obrambo. Dunaj je polno zaseden z ranjenci.. Dr. Obst misli, da bo kakih 60.000 bolnih in ranjenih na Dunaju. Bolnišnice so polne, tudi barake niso več  proste. Sicer pa me je povabil, naj obiščem Wilhelmovo bolnico in bi rad se odzval povabilu. Pri veliki maši smo bili vsi štirje, bila je dolga, petje in glasba ne prav na višku. Po kosilu v Pratru, v Wurstelpratru, tam je bilo jako polno, vojaščine in civila. Komaj si kaj opazil, da je vojna. Olga se je pridno vozila z vrtiljaki, Božek pa je vzel relutum, končno pa se je le tudi dvakrat peljal. Tako smo bili dobre volje, bolj, kakor bi pravzaprav smeli biti v teh resnih časih. Človek le živi trenutku in pozabi vedno spet, da mu gre brez lastnega zasluženja bolje, kakor tolikim drugim. Tudi prehrana je bila jako dobra. Če nam le Božo ne bi tako zaigral, da kljub obljubi ni prišel, bi bil dan jako vesel. Tako se mi je posrečilo šele precej pozno in ne  popolnoma, pomiriti Pijine in Egonove skrbi zaradi fanta in razpoloženje pri večerji je trpelo zaradi tega.

5. IV. Dopoldne sem bil v bolnici. Ureditev je jako  Vojna velika noč lepa, krasna, če bi ne bil namen tako žalosten, bi je bil človek vesel. Naša saniteta na fronti menda ni vedno na mestu. Videl sem operacijo reveža, ki je bil pred tremi tedni težko ranjen v bok in mu je bila poškodovana danka, in ki je prišel šele danes, s težko sepso, k operaciji. Izgledi so bili neugodni. Tako je oslabel, da je malo verjetnosti, da bi ostal. Kolikim gre pač prav tako, ki bi jih bilo mogoče rešiti, če bi oskrbovanje včasih ne odreklo! Sicer pa je direktor zavoda iz tega, da je dobil tudi vrsto lahko ranjenih, sklepal, da se umikamo. Kajti v takih primerih v najbližjem ozadju pošiljajo vse daleč nazaj. Najbrže ima žal prav. Bil sem tudi na otroškem oddelku - tako lep, tako svetel, tako čist. Če bi nekaterim otrokom ne bilo tako jasno videti, da so bolni, bi jim človek naravnost želel, da bi smeli dolgo ostati tu. Žal nisem vedel, da bom prišel tudi na ta oddelek, sicer ne bi bil vzel le cigaret seboj. In toliko cvetlic v sobah in tudi velikonočna darila. Tako sem videl poleg prav strašnih slik tudi milo. Ella nam je povedala, da je moje prerokovanje glede strica Božota obveljalo. Res nas je plašil brez vsakega razloga. Lahkomiseln človek je hujši od hudobnega.

            Popoldne smo šli na Hermannskogel, vse zastraženo in na obeh straneh poti prave poljske utrdbe - ali vsaj jaz mislim, da so. Nemara so tudi na pol permanentne, meni pa so se le zdele močno površne. Njihovega namena ne morem sprevideti. Saj menda ne bodo hoteli držati Dunaja z njegovo slabo preskrbo s hrano? Sicer sem pa precej prepričan, da tako daleč ne bo prišlo. Sprehod je bil lep, a je tudi dal povod za prepir med menoj in Pijo, ker sem Olgo nekoliko grobo nahrulil, ko ni ubogala. Lahko bi se bila poškodovala s svojim divjanjem, Pija pa je ostala dolgo huda. Zvečer je bila pa le spet boljša. Egon in Ella sta bila spet pri nas, celo igrali smo nekoliko, pa ne dolgo, dnevi so kratki, jutri moram spet dalje.

            6. IV. Dopoldne slovo na ministrstvu in popoldne v Schönbrunnu. Razpoloženje je bilo na splošno le mnogo boljše kakor ob slovesu februarja meseca. Ne vem pač zakaj, kajti prepričan sem, da se sedaj dalj časa ne bomo videli, ker se mi bo komaj posrečilo, da bi se ob binkoštih osvobodil. In prihod samo za dva dni je drag in se ne izplača. Pija sicer pravi, da se splača tudi za dva dni. Danes je bila tako dobra z menoj in samo v gotovem oziru nedostopna, kakor je bila vedno. Pa tudi v tem mi je končno oprostila mojo vsiljivost, pač ne da bi jo zadovoljila. V tej točki bova pač vedno različno mislila, vse odkar sva skupaj. Olgo se mi je posrečilo s knjigo precej potolažiti nad slovesom. Šele v zadnji uri je postala prav prisrčna in mehka. Fant je v tem oziru junak. Ne da si nič videti. Pija je bila jako ljubezniva pa tudi jako hrabra in tako se je posrečilo tudi meni, da sem ostal tak.

            7. IV. Vožnja je bila tako dobra, kakor je menda še nisem napravil in tako sem prispel prav nič zaspan. Tukaj vse zdravo in v redu, in v Novem mestu enako. Buci navihan kot vedno. V uradu dovolj dela. Celo za mene preveč, ampak mislim, da bom do prihoda novih aktov precej dobro izhajal. Pri Planincu sem jedel potice, dobre in mnogo in sem šel zgodaj spat.

            8. IV. Čudovita noč, bil sem le še z Dunaja precej utrujen. Vreme izrecno jugozapadno, gre mi na živce. Slavili smo Ivanov rojstni dan z obilno in dobro jedačo. Ni bilo opaziti mnogo, da je vojna. Pijino pismo je od 4. IV., ljubeznivo in dobro, a prav kratko, Božo je šel v šolo, je torej menda popolnoma zdrav.

            8.-14. IV. Dnevi so si močno podobni, edina prekinitev so vožnje, ki jih moram opraviti. In še te postajajo enolične, ker postajam vedno bolj izkušen potnik. Novice o vojni? V Karpatih se držimo dobro, vsaj toliko, da se nam ni treba umikati. Da bi šli naprej, na to v tem letnem času pač ni misliti. Olga ima še isto bolezen, kakor jo je imel Božek, a kakor vedno, nekoliko huje. No saj ne zamudi mnogo, ker zaradi krušnih kart itak nima šole. Samo lepe dneve ji bolezen pokvari. Na poti v Gorico sem doživel kar zanimivo srečanje. Peljal sem se s praporščakom, ki je bil še v ponedeljek v Bartfeldu/?/ in slišal topove in v torek je bil doma v Gorici. Pripovedoval je, da naši vojski v Karpatih ni slabo. Preskrbljeni so zadostno, precej dobro spravljeni in ne trpe mnogo od bolezni. Hvala Bogu, da je tako. Tako bo pač ostalo, dokler ne gremo naprej in se moramo celo umikati. Saj na položajih ni tako težko skrbeti za preskrbo in higieno. Drug sopotnik je bil zdravnik iz Bosne. Potreboval je dobre tri dni iz Tuzle do sem, toliko slabše so tukaj zveze. Tudi on je imel ugodne novice, bojev ni, tifus so s cepljenjem iztrebili. Izselitev civilistov iz Sarajeva se je zgodila samo zaradi preskrbe itd. V Gorici sem prenočil pri Kovačevih. Ti ljudje so izredno prijazni z menoj, ne zaslužim, da mi je tako dobro. Sploh je Gorica pač najbolj prijeten komisijski kraj, kar jih imam, seveda z izjemo Novega mesta ali Brežic, kamor pa službeno le težko pridem. Ah da, Santa in njena mati sta bili tukaj, nakupovat, Santa se poroči 18. IV. To ne več čisto mlado dekle imam jako rad, prav distingvirana je in vendar prav nič ohola. Dosti je pretrpela in prav od srca ji želim dober in srečen zakon. Seveda je bilo za časa bivanja teh gostov pri nas mnogo zabave. V Gorici sem imel dosti dela, tudi prav zanimivo razpravo, ki je žal končala s preložitvijo.

            15.-21. IV. Komisija in komisije! Iz Dunaja dobre vesti, hvala Bogu, tudi Olga je spet zdrava, pa jo je bolezen menda precej vzela. O Božkovih nalogah in uspehih Pija žal nič ne piše, upam, da to ni slabo znamenje. Prav nič novega; le strah pred Italjani, ali bolje rečeno strah in nemir pred bližnjo bodočnostjo spet naraščata in postajata že neprijetni, ali tudi smešni, kakor se hoče. Kajti tudi ljudje, ki se nimajo kaj dosti bati invazije, se razburjajo. Pa ali je treba, da pride do tega? Res da postaja politični položaj za nas vedno bolj neprijeten, ker Italija očitno čuti, da se bo morala odločiti, da ne obsedi med dvema stoloma na tleh. In da se more oz. bo proti logiki in pameti - drugi pravijo po logiki in pameti, - odločiti samo proti nam. Vsekakor žene deloma strah pred glasovanjem, ki nam je sovražno, deloma strah pred preveliko nemško silo, vlado proti nam. Da mora vdor Rusov v Sredozemsko morje ustvariti zanjo tudi prav težek položaj, to vlada menda spregleda, položaj, ki bo za Italijo še bolj neprijeten, kakor za nas. Vse mogoče govorice frče po zraku. Da so jim Francozi že obljubili Korziko, Nizzo in Savojsko, če nas napadejo, in od nas ne le Južno Tirolsko, temveč tudi Trst in zaledje. Angleži in Rusi da pa s tem še niso zadovoljni itd. No, to bi bilo lahko razumljivo. Francozi se boje za svoj Tunis in obljubljajo rajši sosedovo, ker nič ne stane. Angleži nočejo Avstrije preveč oslabiti, Rusi se baje - pravim izrecno baje, ker tega ne verjamem - upirajo italjanskim zahtevam tudi iz slovanskih ozirov. Vsekakor sili vse k odločitvi, tudi ker je vreme postalo že jako toplo in se je treba Italiji torej vedno manj bati mrzlega vremena, ki bi bilo lahko usodno za njeno armado. Petek zvečer sem se peljal v Kočevje. Prenočil sem v svoji stari sobi, vse v njej je bilo staro, marsikaj celo preveč staro. Gospod župan malo vtika v svoj hotel, se mi zdi, samo natakarice niso bile stare, temveč še starejše, kakor so bile stare, kajti tiste so bile vendar pred štirinajstimi leti še čisto mlade deklice. Sicer so me v Kočevju prav prijazno sprejeli, ampak imel sem jako mnogo dela, tako da mi je jako lepo vreme malo pomagalo. Popoldne se je sicer malo pripravljalo na dež. Župan Loy je menil, da ljudje niso slabo oskrbovani in da bodo že zdržali. Verderber se je pritoževal, da kupčije nazadujejo, 17. IV. sem prišel pozno zvečer domov. Sploh je bila vožnja sicer čisto lepa, toda prenočevanje v tujih posteljah in zgodnje vstajanje in pozno odhajanje spat so le nekoliko neprijetni. Pa moram biti vendar hvaležen Bogu, da je tako, saj bi bilo lahko mnogo huje. Desetega se je poročil Egon, sedaj Santa, upam, da bosta oba para srečna. Egon in Ella sta jako ljubeznjiva, kakor piše Pija, in vsa blažena. Tema dvema je vojna pač doslej prinesla le ugodnosti. Zvezo, ki bi sicer pač težko nastala in boljše dohodke. In tudi Santa se je le zaradi vojne tako kmalu poročila, kajti sicer bi njen mož najbrže izpite še dalje odlašal.

            19.-21. IV. Zvečer sem prišel v Trst in Marjanca in njen mož sta me preljubeznivo sprejela. Sploh imam jako mnogo sreče, vsi ljudje so povsod tako dobri z menoj, Bog ve, zakaj, saj sem na splošno vendar prav hladen in sebičen. Dolgo smo sedeli skupaj in se marsikaj pomenili. Gregorig se kaže dobrega Avstrijca, saj menda tudi je, kajti njegovi interesi so tukaj. Zaradi vojne mu gre zdaj gospodarsko jako dobro. Otroka sta jako ljubezniva in dobro vzgojena, dvojezična že sedaj in skoraj trojezična. "Poslovni jezik" med staršema je nemški, med materjo in otrokoma slovenski, med očetom in otrokoma italjanski.

            Razprave so bile sicer daljše, kakor sem pričakoval, ali vsaj končali smo jih, in to je tudi nekaj vredno. Častniki jako mili in mehki, kakor sem jih še komaj kdaj videl, težko jim je bilo že spoznati krivim, še težje določiti kazen. Popoldne sem šel z Marjanco v prodajalno rib, tedaj smo videli od daleč demonstracijo, samo otroški in ženski glasovi, zdelo se mi je, da razumem besedo "pane". Kruh je res tu v Trstu tako slab, kakor sem ga komaj kje videl, in še tega je v zadnjih dneh zmanjkalo. To je pač neodpustljiv greh, da pride v Trstu do tega, ravno na tem za nas tako kočljivem mestu. Še na Dunaju demonstracije niso tako nevarne kakor tukaj. Zvečer je povedal Antonio, da je prišel na mejo pri Cervignanu polk bersaglierov s kolesarskim oddelkom itd., da pa z druge strani Italjani še puščajo makarone skozi. Zdi se mi, da je precej v skrbeh. Nemara ve službeno še več, a ne pove. No, vsekakor sem dobro spal, čeprav nekoliko kratko. Na poti v Sežano sta pripovedovala dva častnika, domačina, da se je v prosti luki potopila ladja. Spravila sta to v zvezo s krušnimi nemiri, ki so včeraj pripeljali se do razbitih oken v hotelu Excelsior, kjer so gostje baje imeli še bel kruh. Ne verujem v to zvezo. V Sežani sem imel srečo, res sem našel ljudi, ki sem jih iskal in razen tega še mojega enoletnega tovariša in prijatelja Dolenca. Ta se je nekoliko zredil, sicer se pa kljub dvajsetim letom ni dosti spremenil. Tudi v njegovem kraju so kmetje sedaj pravi gospodje. Sicer sem pa kosil jako dobro in tudi kruh ni bil slab. Pri prihodu v Ljubljano sem našel Ano, nemara je malo shujšala in barva njenega obraza mi ne ugaja preveč, a bolna ali le bolehna se mi ne zdi. Tudi oče baje izgleda čisto dobro in tudi sicer je vse v redu pri nas. Zvečer smo sedeli pri Planinčevih in dobro nam je bilo. Tudi 18. zvečer sem bil tam, celo slovesno povabljen. Precej dolgo smo sedeli skupaj.

            22.-26. IV. Na kolodvoru, kamor sem spremil Ano, sem dobil Poznika. Telegrafsko so ga premestili sem. Izvedel sem, da bomo južno črto držali, kar še preje dela, da je samo zavlačevalen manever. To je pač težko verjetno, za to le preveč delajo. Seveda, večjih razmer posamezne črte nimajo, pač pa je vendar precej črt druga za drugo. V Karpatih je nastal zastoj, ne popolnoma, a le precej. V soboto sem se lahko peljal domov, naš major je vendar ljubezniv človek. Oče me je sprejel na kolodvoru, ne izgleda slabo. Tudi v Gotni vasi sem našel vse zdrave, Eva in posebno fant nekoliko plašna, a Eva je kmalu postala domača, fant pač ne. Tudi tukaj našim vobče ne gre slabo in tudi polja so precej dobro obdelana. Vojče je posejal pšenico in koruzo. Sedaj bo postal popoln kmet. Pomenila sva se o položaju, njemu se zdi jako verjetno, da bo Italija udarila in sicer udarila proti nam, in njegovi razlogi imajo mnogo zase. V nedeljo sem bil spet enkrat pri maši, in se povrhu jako dolgi, kajti g. kanonik Povše je sicer jako hitel, a ne posreči se mu. Revež je star 86 let. Slančevih staršev nisem našel doma, posebno teta je v Ljubljani pri Martini, katere mož je le moral k vojakom. On pa je v Gradišču na posestvu. Torej sem šel k Francevim in jih našel doma. Anica se  redi, a doslej ji jako dobro stoji. Še vedno je vsa dekliška, nihče ne bi rekel, da je žena in ima otroka. Saj taka je bila tudi Pija, čeprav ni bila nikoli videti tako mladostna. Zato se pa tudi ne stara, moja Pija. Tudi Franc je precej skeptičen glede našega položaja, tako skeptičen biti, si sme dovoliti samo Nemec. Pri tem ni veleizdaja. Saj se ima tudi manj bati avstrijskega poraza, kakor mnogi drugi narodi, predvsem mi. Pila sva bratovščino in sicer jako temeljito. Skoraj da sem čutil nekaj težkega dalmatinca, ko sem šel domov. Popoldne sem bil v Gotni vasi, to se pravi, mi vsi smo bili in dobro nam je bilo na prostem, ko nas je obsijalo sonce in se svetilo zelenje okoli nas. Saj to je bilo tudi dovolj. Pri tem ni treba ne jesti, ne piti, da živiš. Prav čudovit dan je bil, kmalu bodo vzcvetele jablane, vse drugo že cvete. Delali so tudi v nedeljo. Zvečer je prišel še Vojče k nam in sedeli smo nekako do desetih. Meni je bilo srce prav težko, ob slovesu, ki je lahko za dolgo časa, če začne z Italijo, od skrbi za mojo lastno in moje družine bodočnost, če bi se z Italijo slabo končalo. Zato dolgo nisem zaspal in sploh spim nemirno. Ana me je spremila do mostu. Šel sem še enkrat na pokopališče in potem na kolodvor. Spal sem v vozu in čital in bil hitreje v Ljubljani, kakor sem pravzaprav pričakoval. Tukaj me je čakalo polno dela. Na Dunaju gre dobro, Pija se le pogosto pritožuje nad draginjo. Če ona to dela, mora biti že dokaj hudo, se bojim, saj je tako dobra gospodinja in pogumna. Sicer gre menda njej in otrokom dobro.

            27.IV. - 2.V. Spet v Gorici. To pot so me pri Kovačevih po možnosti še bolj prijazno sprejeli kakor sicer. Pa tudi v Gorici mnogo več razburjenja zaradi Italije. Glavno krivdo ima nemara prazen alarm, ki je v noči od 24. na 25. silno razburil garnizijo in mesto. Govorili so, da hočejo Garibaldinci napasti Krmin. Čete so se peljale do Mosse, potem so jih poklicali nazaj. Toda to je zadostovalo, da je vse narobe in da so mnoge družine začele pospravljati svoje stvari in bežati. Sicer pa se mi to ne zdi niti nerazumljivo. Kdor si more prihraniti razburjenje, nima napak, ako to stori. Neprijetno je le, da prav ti, ki si hočejo prihraniti razburjenje in se boje, druge tem bolj razburjajo. Prva razprava je bila kratka, druga tem bolj počasna, dvanajst prič, to že zadrži za cel dan, in tako se nisem mogel odpeljati 28., temveč moral še enkrat prenočiti. Pa končno mi je bilo kar prav. Sedaj Gorico že čisto dobro poznam in mi silno ugaja. Nemara sicer ni tako lepa, toda prav sedaj je v polnem razcvetu. To pot je bilo malo prahu, in potem sprememba, v Gorico čez Jesenice, nazaj preko Nabrežine. Ob Soči mnogo zidajo in sedaj začenjamo izgrajevati že tudi sprednje linije desno od Soče. V Gorici in ob vsej progi mrgoli  inženerjev. Če nam Italija le pusti še nekaj časa, lahko potem gleda, kako pride do nas. Prekleta banda naj si potem le pride po krvave glave. Seveda, ker pa to tudi vedo, jih bo naša delavnost pognala prej do odločitve, to je slaba stran. V Nabrežini sva imela Lutz in jaz čas, da sva šla na razgledni stolp. Uživala sva krasen razgled, potem ko je bila že vsa vožnja skozi Furlanijo čudovito lepa. Tu dovolj dela z izdelovanjem sodb in drugim namiznim delom. Levičnik je bil tukaj iz Sinja, mnogo je pripovedoval. Mislim, da tam spodaj še vedno ni nič slabše kakor tukaj. Še celo, ko pride novi sodni svetnik, sem radoveden, kako bo tukaj. Konvalin mi je bil ljubezniv in dober predstojnik, ne želim si boljšega. Izven urada me je pustil pri miru in dal včasih kak dan dopusta, več ne zahtevam. Tudi mu je treba priznati, da je bil narodnostno nepristranski in osebno dobrohoten človek. Novi gospod je baje strogo nemško-nacionalen. Kakšen je sicer, ne vem. Tudi ne dam mnogo na govorice z vseh strani. Ga bom že še spoznal. Našel sem teto Slančevo še tukaj in bil v petek celo povabljen pri Martini na impozantno večerjo. Martina je bila, kakor vedno, sveža je, vendar se ji leta že poznajo na obrazu. Vesela, zabavna, pametna,  kakršna je bila vedno. Sploh najdem tukaj polno prijateljev. Martina, Vidic, nemara smem celo Toni šteti vmes, čeprav spada ta na drug list. Včeraj je prišla še Klara sem, ali zaradi oblek ali posestva ali česa drugega, tega ne vem. Najbrže vse skupaj. Skupaj smo šli na grad, kjer je njen sin mislil, da so Gurkge/?/, mislim, da nima prav, vsaj jaz nisem o njih še nič slišal. V nedeljo smo se za slovo da majorja še enkrat skupno fotografirali. In spet enkrat sem sedel na kolesu. Šlo je čisto dobro, ničesar nisem pozabil, pač sem imel tudi jako dobro kolo pod sabo.

            3.-9. V. Tečen teden. Ne le zaradi pisarne, kjer sem imel toliko dela, to bi bilo še najmanj, toda z Italijo se stvar tako zaostruje, da je človeka kar strah. Sedaj naenkrat smejo časniki pisati, kako stojimo z Italijo in sicer ne obupujejo, toda opozarjajo na nevaren položaj in upanje na mir, ki ga izrekajo, zveni prav medlo. Vlada je sicer preložila sklicanje komore od 2. na 20., pa to komaj izboljša položaj. Saj stvar le pomeni, da se kralj še ni odločil in tako kot mož, kar  pravijo, da  on  osebno je, se težko odloči za to, da bi padel zaveznikom v hrbet. Saj bi bila tudi res svetovno-zgodovinska lopovščina, kakršnih je malo. Bojim se le, da se bo vendar zgodila. Razburjenje je bilo in je še veliko v Ljubljani. 5.V. je bil nočni alarm, na dan odkrivanja Garibaldijevega spomenika in del tukajšnje črne vojske je odšel. Druge čete so jim sledile, tudi od zunaj. Ko sem se 7.V. peljal v Grado, sem sam videl, kako so 98. peljali iz Češke doli. V Ljubljani so te dni govorili, da se je 7.V. peljalo 50 ali celo 60 vlakov na mejo. So celo ljudje, ki so jih šteli. No, tega ne verjamem, in če je res, je pač tudi še prav malo, 60 vlakov ni niti en korpus. In Italija lahko z lahkoto postavi 20 korpusov proti nam. Samo za obrambo potrebujemo vsaj 6-7korpusov na naši meji, ki je tako dolga, in še potem to zadostuje samo, ako naše brodovje uspešno opravi svojo nalogo in ima srečo. Da, pomanjkanje železnic v Dalmaciji in Bosni se lahko sedaj strašno maščuje. Na vožnji v Kočevje sem videl tudi posamezne begunske družine z italjanske meje in iz Trsta se sliši, da Italjani iz kraljevine, deloma na nasvet konzulata, deloma pod nežnim pritiskom policije in vlade, v masah bežijo, Bog jim zagreni vrnitev! In smejati se moram, da jih mora sedaj toliko oditi, ki svojčas niso hoteli sprejeti našega državljanstva, da bi jim ne bilo treba nikjer služiti vojake. Teh pač najbrže ne bodo v večjem številu izganjali, te bodo pridržali za internacijo, upam. V torek sem na kolodvoru, pri slovesu od majorja Konvalina, srečal strica Slanca in Martino. Peljal se je v Gradec. V petek zvečer sva se skupaj peljala do Grosuplja. Govori mnogo, kakor vedno, tudi pametno, marsikaj pa že tudi prav nespametno in tako, da bi ga vsaj v javnosti prav lahko napačno razumeli. Martina je bila, kakor vedno, samo vojne je že prav sita. Moža pričakuje cele čez nekaj tednov in niti ne vem, ali se kolikor toliko dobro razumeta. Mislim, da je bolj njen temperament, ki uhaja z njo, da stopi iz svoje odmaknjenosti.

             V Kočevju sem imel jako mnogo dela. Sicer je bilo kakor vedno, jako prijetno, tovariši jako prijazni, to je vedno prijetno potovanje. V nedeljo sem delal. Iz Dunaja nobenih posebnih vesti, razen, da nas Angela zapušča, ker je zdravnik našel, da je bolna na pljučih in ji svetuje čimprej oditi iz Dunaja. Tu se ne da nič reci in nič narediti. Morali bomo spet vzeti kakšno Čehinjo, ali kako drugo Avstrijko. Naša dekleta Dunaja niti ob dobri hrani in negi ne zdrže. Za ubogo Pijo je to seveda hud udarec.

            10.-16. V. Teden poln razburjenja. Prelom z Italijo je neposredno pred vrati. Saj jim ne bo lahko, Italjanom, da bi svoje verolomstvo izrazili v primernih besedah. Salandra je moral celo po razgovoru kralja z Giolittijem ponuditi demisijo, toda Marcora, predsednik komore, ni sprejel tvorbe novega kabineta, in tako vemo manj kot kdaj, pri čem smo. Medtem se bo komora sestala in njej nasproti negotova in omahujoča vlada, če ne celo spet Salandra s Soninom in potem se bo začelo. Saj je res, Angleži in Francozi strašno obdelujejo Italijo, a njen pravi interes je menda vendar pri nas, kajti tako neprijetni kakor Angleži in Francozi jim mi sploh ne moremo postati, če še tako temeljito zmagamo. Zato so ploskve našega trenja premajhne in saj jim že res nudimo najskrajnejše. Če Bog da, si bomo to kmalu spet vzeli. Ampak to pač tudi sami vedo in zaradi tega hočejo pomagati, da nas čim bolj oslabe. In vse se bo pisalo na našo slovensko kožo, to je še     posebno zlo za nas, ki smo že itak tako majhni in šibki. Človek mora res misliti, da nas hoče Bog pogubiti. Pa menda ne za grehe naših klerikalcev, kajti liberalci že dolgo niso imeli prilike, da bi grešili. Smejal bi se le, ako bi sedaj Srbija iz strahu, da ji pridejo Italjani preblizu, začela z nami pogajanja, in če že ne gre z nami, vsaj oprostila nekaj naših korpusov na srbski meji. Potem se lahko Italjani veselijo. No, odločitev bo padla v binkoštnem tednu. Komaj dvomljiva je, 95% govori za vojno.

            To je slab čas za naše drugo vojno posojilo. Razen nekaj velikih podpisnikov, ki pa veliko ne pomagajo, je menda udeležba jako slaba; še preden mi je Egon to potrdil, sem to opazil po nujnih pozivih. Najbrže bo prišlo do prisilnega posojila in zato bom svoj denar hranil rajši za to. Pri sedanji draginji človek, ki ne more živeti od obresti, nikakor ne more dati svojega kapitala, drugače je v nevarnosti, da s posojilom v žepu umre od lakote. Hotel sem podpisati in bom še podpisal, čim bo položaj z Italijo razčiščen. Če gre dobro, podpišem takoj, kajti proti Rusom že štirinajst dni silno napredujemo, tako da upam, da smo s te strani zaenkrat izven  nevarnosti. Če bi se nam posrečilo, da dosežemo črto San - Dnjestr in jo držimo in da pridemo v bližino  Varšave in Ivangoroda, se lahko omejimo na obrambo in čakamo, dokler nasprotniku ne zmanjka sape. To se pravi, da lahko vržemo več na zapad. Tam je potopitev Lusitanije vzbudila veliko ogorčenje in Angleži zagreše izgrede, ki govore sicer mnogo o temperamentu, a manj o kulturi ljudskih množic. Mislim, da kaj takega pri nas ali v Nemčiji - drugače pač na Madžarskem - sploh ni mogoče. A zdi se, da napadi Angležev in Francozov, ki naj bi krili ruski poraz in obenem dali duška angleškemu sovraštvu do Nemcev, na splošnem imajo le prav majhne ali sploh nič uspeha. Nemško prodiranje proti Rigi se je ustavilo. Saj je bila res jako tvegana zadeva in je imelo najbrže predvsem namen, da odvrne pozornost Rusov od Galicije, kar se je menda na splošno posrečilo, a pač ne bo trajno držalo.

            Od Pije nimam posebno dobrih vesti. Pritožuje se nad živci in Egon priznava, da je jako nervozna. Saj ni čudno, sita je vojne, kakor vse ženske. Povrhu se je še Gvido javil na fronto in tudi Božo pride kmalu na vrsto. In na tihem se pač še vedno boji tudi zame nekoliko. K temu še skrb za otroke in njen močni čut odgovornosti. Čudovito vredna ženska je, kakor jih je sedaj toliko. Ona pa je še posebno, ker je tako šibka in le toliko naredi, Bog jo blagoslovi! Otroka sta imela ta teden svoj prvi javni koncert, menda sta se kar dobro odrezala, natančnejših poročil še nimam. Predvsem bi rad vedel, kateri je imel hujšo tremo, mislim, da Olga, ker je bolj živahna in si zato tudi resnobo in "nevarnost" prvega nastopa hujše predstavlja kakor fant, ki razen tega nastopi v orkestru, medtem ko Olga igra solo, taka čast! Danes, v nedeljo, sem šel z Ivanom  in Žižkovimi na sprehod. Bellvedere zaprt, v Švicariji skoraj ne žive duše, v drevoredu pač polno ljudi, toda nič razpoloženja, "Prater" zaprt. Strašen pritisk leži nad vsemi in vsako stvarjo.

            17.-19. V. Odstavki postajajo krajši, treba bi bilo sploh vsak dan pisati, saj človek toliko doživi, notranje sicer, pa saj je to, kar resnično doživiš. Na zunaj bomo pač danes ali jutri doživeli nekaj velikega, velik dogodek. Giolitti ni prodrl, Marcora ni privzel tvorbo kabineta, Salandra je s celim kabinetom spet vzpostavljen. Spet enkrat se je pokazalo, da ni parlament, temveč da sta eden ali dva moža, ki delata politiko in vodita usode. Komaj sem kdaj dvomil o tem. Parlament je predvsem le zakoniti ventil za človeški nagon, da pove svoje mnenje in da ima videz oblasti, ki se ne more v resničnosti sprostiti v dejanjih. Vojna je pač popolnoma neizbežna, že ni več optimistov, ki bi hoteli trditi nasprotno. Niti jaz sam, čeprav sem dovolj dolgo trdno upal, opirajoč se na zdravo pamet Italjanov in na zvestobo dani besedi pri njihovem kralju. Vojče je to bolje sprevidel, tudi Ivan, vedno sta bila dosti bolj skeptična kakor jaz. Tu je na zunaj vse čisto mirno, ampak doma pač mnogo pospravljajo za na pot, razumljivo, kaj pa naj store, če nimajo drugega dela. Cilji bega niso vedno najbolj primerni, posebno bežati v etapah od Trsta do Ljubljane nima smisla. Če bi moral jaz iti iz Trsta, bi šel vsaj v Maribor. Ali smo le kolikor toliko primerno pripravljeni? Ali imamo topove? Moštva je tukaj dovolj za cel kup baterij, toda topovi, kje so ti? Ljudje stoje okrog, nimajo nič opraviti, se negujejo itd. Menda ne bo vse tako lepo v redu, kakor bi si želel. In kaj bo storila Rumunija? Ali smo to tudi skušali kupiti? A s kakšnim uspehom? Nemara gledam zdaj toliko temneje, kakor sem preje gledal presvetlo. Moč Italjanov se ne bo obrnila zgolj proti nam, tudi v Albaniji bodo dobili delo, brez dvoma  bodo morali mnogo poslati k Dardanelam, polovico pač proti Franciji, del nemara v Egipt in Tripolis. Vojna jim nikakor ne bo lahka. Bog jim jo otežkoči, kolikor mogoče. Proti nam bodo pač postavili kakih 6-8 korpusov, nemara 10 ali 12. Ali jim lahko postavimo vsaj 5 nasproti? Samo če v Srbiji hitro sklenemo mir, sicer nikakor ne. Namreč nemara dovolj ljudi, toda ne dovolj organiziranih korpusov. Tudi sestavljajo "skupino", kaj se to pravi, ne vem. Nemci nam bodo pomagali, toda njim samim v Franciji ne bo lahko in Amerikanci baje tudi prav grozeče govore. Upam, da ostane pri govorjenju. Njihova človeška rezerva je ogromno velika, ni je mogoče izčrpati, počasi bi se uveljavljala, a prav s tem bi se vojna strašno zavlekla.

            Kako postanejo domače prilike majhne po velikih izgledih! Pija skrbi, se trudi in gara, toliko drugih žensk nič manj. Kdo se jim zahvali za to? Kdo jim vsaj to priznava? Njih vloga je vloga udeleženega gledalca. Pavla je tukaj, Marjanca je že spet odšla. Prišla je po živila, ki jih je prej vozila sem. Martina ne ve, kaj bi storila. Grete ima humor, hvala Bogu. Fejst ženska je in ne misli na beg. Ali ostanemo mi tukaj? Dopusti so ustavljeni. No, drugega nisem pričakoval. Kdo misli danes na dopust? Čeprav bi se dalo tudi vprašati, kdo misli danes na delo? Sediš v sobi, mažeš svoje pandekte, celo sodiš in se zdiš pri tem samemu sebi neizrečeno majhen in če že ne odveč, vsaj močno nepotreben. Danes pričakujemo odločitve. To se pravi, čakamo, da jo bodo izrekli, saj padla je že, trozveza je odpovedana, 4. maja. 5. maja so začeli transporti čet. To se torej prav dobro ujema. Italija se je že prodala antanti. Rad bi vedel ceno. Kralj Italije je avansiral v poddesetnika.

            20. V. Kritični dan je minil, a ni prinesel rešitev krize. Saj pač ni več treba formalne rešitve, ko pa že imamo dejansko. Vsekakor bo začelo, preden mine teden dni in zdi se le, da bi Italjani radi videli, če bi mi zakrivili kako formalno pravno napako ali jim mi stavili ultimat. Upam, da jim ne gremo na lim, temveč prepustimo njim ne le vzrok, temveč tudi neposredni razlog za vojno. Ljudje tukaj so tihi in mirni, a imam občutek, da so notranje le jako razburjeni. Saj zunanjih razlogov je dovolj. Preje tako mnogoštevilna vojaščina je skoraj popolnoma izginila, tudi častnikov skoraj ni videti. Zato pa je šel ves dan en vlak za drugim proti jugu. Vse to je razburilo celo tako mirne ljudi, kakor je n. pr. teta Selma, ki sem jo včeraj dobil vso razburjeno. Ludvig z ženo je tudi že prišel, Marjanco pričakujejo vsak hip. Mi od sodnije ostanemo zaenkrat tukaj, a kaj se potem zgodi z nami, tega nihče ne pove. Mislim, da tudi še ne vedo. Pija piše vsa razburjena, saj je res velika reva, tako sama, Egon in Stanko, ji sedaj ne moreta nadomestiti moža. Pa kaj naj storim? Saj ji ne morem pomagati. Upam, da se mi ne zgrudi. Preje bi se bil moral pobrigati zato, da bi prišel na Dunaj. To je bila velika napaka, da tega nisem storil. Sedaj so izgledi pač vedno manjši. Vreme je vse prej kot dobro, dež in vedno spet dež, a prav toplo in soparno.

 Marjanca je tukaj. Dr. Stein pripoveduje, da je v Trstu zaradi alarma ali radi stroge pripravljenosti prebil prav razburljive ure. Kotnikov proces so preložili. Major mi je odvzel razpravo o veleizdaji. Rad bi vedel, ali zato, da jo kot važno zadevo sam razpravlja, ali ker mi ne zaupa. Če bi vedel, da je slednje vzrok, bi pač prosil za objasnilo, kajti tega ne zaslužim. O sodniški nezavisnosti in nalogi sodnika, da obremenilne in razbremenile okoliščine enako upošteva, ima menda drugačne pojme kakor sodniki na sploh. To mi je dokazal včeraj razgovor in danes ukaz, ki ga pač ni mogoče spraviti v sklad z zakonom, čeprav se opira na zakon. Toda major dobro pozna formalne zakone, to moram priznati. Najbrže je delal v legislativnem oddelku ministrstva za deželno obrambo. Najbrže tudi materialno pravo prav dobro pozna. Sicer je res, da je treba družbi sovražne ljudi strožje kaznovati, kakor sicer, toda pojma zakona se ne sme spreminjati. Nobeden ni za gotovo kriv, zato, ker je vojna, temveč zato, ker je kršil zakon. Lahko ga strogo kaznujejo le, ker je v vojnem času kršil zakon. Pa o tem se ne da prepirati, človek ne uspe. Sicer mi je komandant priznal in je znal še bolje kot jaz utemeljiti, da § 65a Drž. zakonika, nikakor ni prikladen za primere, za katere ga uporabljajo, temveč se ravna le proti federalizmu. Je pač vrzel v zakonu, ki bi jo morali čim prej izpolniti. Drugače je cela vrsta materialnih predsodkov, ki tvorijo hudo obremenitev za vest vsakega sodnika, tudi če se zde upravičeni po težkem času. Treba je zakone prilagoditi časom, ljudi pa zakonom.

            22. V. Vedno bolj soparno postaja, treba je reči, da že ne more postati bolj soparno, kakor je. Vedno znova slišim žvižganje lokomotive, in zdi se mi, kakor da imajo lokomotive bolesten glas. Tako votlo in gluho, a pravzaprav ne gluho, temveč prav bolestno. Saj res veliko trpe, uboge lokomotive. Mislim, da bom lahko kmalu začel s poslovilnimi obiski. Saj sem že itak večino odposlal, kar se mi je le zdelo, da lahko pošljem stran. Napoved vojne je gotovo le vprašanje ur in potem bo začelo. Ali se le motim?  Mogoče si le se v zadnjem trenutku premislijo. Šele pred kratkim sem čital, da se je zgodilo v prejšnjem ali v 18. stoletju, da so vojno napoved umaknili. Dokler je ni, je ni treba umikati, je še bolj preprosto. Toda danes, ko so-vladajo tudi narodi, je tak primer pač težko zamisliti, kajti premagati masovno psihozo je pač še težje, kakor spraviti posameznega nespametnika k pameti. Rad bi le vedel, ali je res, da je v Italiji večina pametnih ljudi za mir in jo je le manjšina vojneželjnih potegnila za sabo. Rad bi predvsem vedel, kaj so listi v inozemstvu pisali o nas konec junija 1914, posebno ali so tudi oni opisovali pomanjkanje navdušenja za vojno in vedeli poročati o vseh mogočih grozečih znakih v notranjosti. Takih pri nas gotovo ni bilo, ali se mora potem verjeti, ali se sme sploh domnevati, da jih je kaj v vsaj narodnostno homogeni, čeprav sicer ne preveč trdni državi? Kakorkoli že, jutri bomo pač vedeli. Brezbožna banda, ki hoče imeti vojno za vsako ceno, ali nemara brez vsake cene, ne bo spustila priložnosti, da bi ne spustila mimo binkoštnih praznikov brez vojne napovedi, ki ne kaže na prav nikakršno razsvetlitev po Sv. duhu. Najbolj objestna vojna napoved, kar jih je kdaj bilo.

            23. V. Dopoldan je minil pri trdem delu na Gradu, od koder je pač večina ujetnikov danes zjutraj odšla. Nisem imel niti časa, da bi šel k maši, kakor bi šel rad. Popoldne sem delal in pisal in čital, potem smo se dobili z Žižkovimi in Dereanijem in drugimi v glavnem drevoredu. Mnogo ljudi, ki so pozdravljali vsak vojaški vlak, in teh ni bilo malo, z vriskanjem in mahanjem, oz. bolje rečeno, so ga s tem spremljali. Dolg, s sivim platnom zavešen vlak, najbrže krma za živali, se je plazil kakor neskončno velika kača skozi ravnino, lepo, zeleno, cvetočo ravnino proti jugu in zbujal nebroj žalostnih misli. Popoldne sem bil na Rožniku, najljubšem sprehodu moje ranjke matere. Spotoma sem dobil go. Levičnikovo, spremljala me je velik kos poti. Tako prijazna je z menoj, enaka ali vendar podobna usoda zbližuje ljudi. Zgoraj sem dobil Julusa in Pizzara. Julus je rekel, da bi šel rad na fronto.

            Večerjali smo pri Slonu, dobro in z dobrim pivom, opazil sem, da so nekajkrat poiskali Stationskommandanta in da je končno celo odšel. Kmalu so govorili, da je vojna že napovedana, toda posebne izdaje ni bilo. Ivan je spravil malega domov. Potem smo šli v deželno vinsko klet in dolgo sedeli skupaj, Žižkovi in mi ter pili dober "zelen" iz Vipavske doline in jedli domačo salamo in sir in domače orehe, namreč italjanske lešnike in smo postali končno prav dobre volje. Potem smo šli še v kavarno, kjer je dr. Žižek postal že nekoliko preglasan. Ali ni bila to zadnja krokarija za dolgo časa? Vsekakor sem pil več, kakor je bilo treba za žejo in se tega sramoval, čeprav ne morem reči, da sem kaj čutil v glavi.

            24. V. Vojna napoved je tukaj. Z njo tudi razpust našega sodišča in ukaz, da se preselim v Gradec. Več pa jih je šlo na fronto. Julus, Presinger, Dottor, Brle, Schrott, Bytzek. Ali je treba, da se tako naglo preselimo v Gradec, o tem le močno dvomim. Zelo malo nam je bilo treba spraviti, to se najbolje vidi iz tega, da so bili naši akti spakani že v dveh urah in da za privatno prtljago nismo potrebovali niti toliko časa. Potem sem se šel poslavljat k sorodnikom. Pri Martini sem dobil teto Netti, pomaga ji pakati, Martina gre v Novo mesto. Naročil sem jima pozdrave. Zvečer smo bili spet pri Slonu, toda samo na pivo. Od Pajniča sem se poslovil v drevoredu. Razpoloženje je mirno, navdušenj, ki sem ga o priliki italjanske vojne napovedi pričakoval, ni bilo, a zdi se mi, da sem ugotovil mrko jezo nad zopet uničenimi izgledi za mir. Seveda je bilo spet polno vojaških vlakov, opazil sem jih pač samo po žvižganju lokomotiv, ker nisem tako dolgo obstal tam..

            Zadnjič v to posteljo, potem ven iz te ljube, udobne, prijazne sobe in stran od Ivana in Adelce, kjer mi je bilo tako nezasluženo dobro kakor razen doma nikjer. Srce mi je težko, zapuščati domovino v takem trenutku je hudo grenko. Sto let ni videla sovražnika in sedaj jo nemara čakajo grozote moderne vojne, vsa opustošenja in težave, o katerih smo doslej samo čitali, bodo naši ljudje sami trpeli, ako se Italjanom posreči, da vderejo. In le zelo težko jih bomo zadržali na meji, kajti napadalne vojne ne zmoremo. In obramba lahko začne šele za Sočo. Kaj bo z Vipavsko dolino? Grozno je, ravno letos kaže letina zares dobro, ljudje so polja obdelovali z več truda in pridnosti kakor v mnogih mirovnih letih. In Pija in otroka bodo nemara ob letovanje, ki so ga, posebno Pija, tako nujno potrebni. Tudi nabori bodo še strožji in tako bodo šli moji bratje bolj nemirno k naborom, kakor bi sicer. Prekleta Italija.

            25. V. Šele zvečer se odpeljemo. Tako mi ostane še en dan v Ljubljani, še enkrat sem, deloma slučajno, deloma nalašč, videl sorodnike. Adelca je vsa mehka in se bori s solzami, dobra duša. Meni je bil zadnji dan dolg in spet čisto kratek. Ure dolge, dan kratek, bi se dalo reči. Dobil sem se pismo od Pije. Starši zaradi omejitve vlakov niso prišli na Dunaj. To sem pač pričakoval, a za Pijo je hud udarec. Reva letos nima nobenega veselja. Na kolodvoru smo čakali tri ure na odhod. In med tem časom sem dobil Marinkoviča. Veselje nad svidenjem je bilo na obeh straneh veliko. Dobro izgleda, pripovedoval, da spodaj že dolgo malo ali sploh ne streljajo, da pa ne more biti govora o sklepu miru. Utrdbe da so prav velikopotezne, on pojde v Sv. Lucijo. Tudi druge stare znance iz Sinja sem spet videl. Kako smo bili veseli, da se spet vidimo, čeprav si vendar v celoti nismo prišli prav blizu. Vsi so bili videti prav zdravi in krepki in trdni, saj jim tudi ni bilo slabo. Sedaj bo pač bolj vroče. Pred 22. polkom se je odpeljal B.H.2 in še drug bataljon, črna vojska in deželna bramba, in tako gre naprej. Vse iz Bosne in Slovenije, ponoči smo srečali veliko število vlakov, moštva, trena, štaba itd., vedno znova, vedno znova, rekel bi, da vsakih 10 ali 15 minut toda treba je računati dvojni čas, ker smo se jim peljali naproti. Na  neki  postaji smo videli oklopni vlak z vagoni za strojne puške. Jako zanimivo ga    pogledati. Peljali smo se po vojnem redu, s 25 km, z ogromnimi zastoji. Bilo je že polnoči, ko smo prišli v Zidani most, toda bili smo čisto dobro spravljeni in spal sem celo precej.

            26. V.  Prišli smo z zamudo, to se pravi, prišli smo  pozno, saj o zamudi se ne da govoriti pri vožnji, ki ni bila po nobenem voznem redu. Od Špilja naprej smo videli cela mesta barak, na nekaterih krajih begunska, pa tudi taborišča vojnih ujetnikov. Silno zanimivo,  ako  se sme tako reči. Tukaj v Gradcu smo se najprej javili in pri tem izvedeli, da je naš dosedanji komandant kot sodni referent pri vojaški komandi in da je naš sodni vodja, podpolkovnik N., od vojske. Precej kratek gospod. Potem sem iskal stanovanje in ga dobil v Frankenstrasse 19, ni poceni, toda vzel sem sobo, ker je lepo opremljena, precej mirna in tako velika, da bom lahko vzel Pijo k sebi. Pri Žnidaršičevih sem tudi bil, pisma zame ni. Bil je soparen dan, grozil je dež in tako sprejem v Gradcu ni bil prav tak, kakor bi si ga bil želel. Čutil sem pač tudi še bolečino slovesa.

            27.-29.V. Silno veliko imamo dela z razpakavanjem in urejevanjem aktov, to se pravi, da imam toliko dela, ker sem na nek način si prilastil vodstvo administracije, ker sem imel občutek, da imajo tukajšnji gospodje polne roke dela in ker si tudi domišljujem, da imam za take ustavne in upravne posle nekaj zmožnosti. Celo vrsto ljudi je treba izpustiti, kakih 70 aktov odišlih gospodov je treba razdeliti, vse je treba zapisavati, zaključiti itd. Stvari, ki posamezne gotovo niso težke, v celoti pa le vzamejo veliko časa in so polne odgovornosti. Tako so mi prvi dnevi v Gradcu prav hitro minili. Da bo razpravljanje tukaj velika umetnost, da je bil naš beg iz Ljubljane prenagljen, da je organizacija sploh v marsičem pomanjkljiva, o tem sem že sedaj prepričan, kolikor morem s svojega nizkega stališča pregledati položaj. Žnidaršičevi so jako prijazni do mene. Pija piše tja. Napisala mi je nekaj prav ljubeznivih, prijaznih pisem in izrekla željo, da bi prišel kmalu na Dunaj. Gotovo bom to storil, čim bo mogoče, kajti prvič moram vendar enkrat sam pogledati, kako je z njo in potem je treba urediti vprašanje letovanja. Glede tega so izgledi spričo revnega prometa z jugom pač precej slabi. Sto pomislekov imam, da bi jo pustil iti z otrokoma v Brežice ali Braslovče. Lahko, da nas popolnoma odrežejo in ločijo drugega od drugega. Z druge strani mi pogine od vročine, skrbi in pomanjkanja oddiha, ako ostane na Dunaju, in tudi za otroka bi bila sprememba zraka, svež zrak in gibanje na soncu prav veliko vredno.

            30. V. Dopoldne delal, potem sem bil popoldan s Karlettom in Marijem in Dottorijem. Če ne bi bilo tako soparno, bi moral biti jako zadovoljen s sprehodom, kajti govorili smo že čisto nespametno, pokrajina je očarljiva in južina v takozvani naravni kleti je bila čisto dobra in pot ne preveč dolga. Toda bilo je tako soparno in toplo in tako malo sem vajen hoditi, da sem bil ves izmučen. Razen tega nas je na povratku ujel divji naliv. Zvečer sem sedel sam pri Batistelli in potem v kavarni Humboldt, kjer sem prečital kup časnikov. Vobče sem tukaj le jako sam, posebno v primeri s Sinjem in Ljubljano, čeprav je bilo družabno življenje na teh dveh krajih silno različno. Major Pokorn, vodja našega sodišča v Kreuzgasse, je silno ljubezniv, prijazen mož, s katerim se bom gotovo dobro razumel. Tudi od tovarišev mi nekateri zelo ugajajo, seveda jih še prav malo poznam.

31.V. - 5.VI. Teden poln dela in žal je treba reči, brezkoristnega dela, ne pridemo naprej, nimamo niti vseh pripornikov, še mnogo manj prič. Ne vem, kako bo to z razpravami. Dober del razprav, in sicer ravno najtežjih, bodo gotovo padli popolnoma, ali vsaj več ali manj, v vodo. Vesti od Pije precej redne. Vročina muči revo, nič manj skrbi, ali bo prišla v Brežice, kako rad bi ji pomagal. Posrečilo se mi je dobiti tridnevni dopust, od tega bom enega zavozil, ostaneta dva. Ubogega Vojčka so pri naboru obdržali, to je težak udarec zame. Ubogi človek bo poginil, tega ne zdrži. Polkovni zdravnik, ali kdor je že bil, je moral videti še manj, kakor segajo Vojčkove oči, da ni opazil njegove mnoge napake in pomanjkljivosti. Le eno upanje je, da bo zdravnik pri prezentaciji bolj spreten, bolj natančen in vesten, drugače je res nesreča. Da so Stankota vzeli, me manj čudi, to sem pričakoval. Če le pride kolikor toliko zdrav iz vojne, je čisto v redu, ampak šibek je pač tudi. Če zdaj vzamejo še Ivana, ne vem, kaj bosta naredila oče in Ana. Upam, da nam ne zbolita od nesreče in skrbi.

            V Galiciji dober uspeh na celi črti. Premysl je spet naš in še napredujemo. Italjani niso doslej nič važnega opravili proti nam. Menda smemo upati, da ostane pri tem in da bomo mogli celo mi njih napasti.

            4. VI. Danes sem se peljal na Dunaj, tri ure zamude, namesto ob 8,15 smo prišli ob 10,25. Pija se je močno prestrašila, ko sem pozvonil, toda videl sem ji na obrazu, da me je sprejela tako rada kakor še nikoli. Zdi se mi, da me ima le vedno rajša, dalj ko sva ločena. Strašno je suha in nervozna, a v obrazu ne izgleda slabo, precej ogorela je. Otroka sta spala, nisem ju zbudil, niti se nista zbudila, ko sva pri Pijini postelji se pomenkovala. Zato sem prenočil v kabinetu.

            5. VI. To sta debelo gledala otroka, ko sem zjutraj prišel v sobo! Najprej nista spravila besede iz sebe, potem sta mi pokazala vso svojo nežnost. Tudi Pija je bila silno ljubezniva in tako je dan hitro minil. V ministrstvu so me sprejeli Babnik, Conte, Marzadro, Durig, silno ljubeznivo. Marzadra je pač žalost nad vojno z Italijo popolnoma potrla, reveža. Potem smo popoldne poiskali Egona in Stanka, našli pa samo slednjega. Pija se je tehtala, nima niti 50 kg, jaz 77 kg. Potem smo šli nakupovat, potem sta prišla Egon in Ella k nam in bil je kar prijeten večer, le strašno vroče je bilo. Danes sem prvič v življenju kupil večjo količino dobrega tobaka za sebe in sedaj bomo delali cigarete. Kaj takega se navadi človek v štiridesetem letu! Otroka sta v šoli prav dobra, tudi Božek se je menda naredil. Bo pač tudi zasluga Stankotova, a kaj bo potem prihodnje leto?

            6. VI. Zjutraj sem bil z Božkom na kolodvoru, da bi pogledal za vlaki, vozijo precej redno, potem smo šli k procesiji, da bi videli našo Olgo, bila je čedno napravljena, nosila trak jagnjeta, ki so ga nosili v procesiji in bila jako polna važnosti svoje naloge, tako spremenjena, da je Pija sploh ni spoznala. Zato pa nas je pozdravila s "Servus!" potem smo šli ponjo in šli domov.

            Stanko je prišel z zamudo, prekrokal je vso noč, to je bila pač ena zadnjih krokarij, preden gre k vojakom. Prav dobro se drži in zdi se, da vzame vojaščino kot modrijan, kot nekaj neizbežnega. Popoldne smo sli v Schönbrunn. Pomenkoval sem se s Pijo, moj Bog, kako rad jo imam! Otroka sta se igrala. Potem smo hoteli v Tivoli, a je bilo prepolno, kakor je bil tudi Schönbrunn kar neverjetno poln ljudi. Zaradi slabih prometnih zvez ljudje ne morejo toliko iz mesta, kakor druga leta, zato tudi kavarne po mestu, kljub toplemu poletnemu dnevu niso tako prazne kakor sicer o tem letnem času. Vzeli smo še nekaj sladoleda, potem smo bili doma. Egon in Ella sta prišla in Stanko in bil je kar vesel večer, a vendar večer pred slovesom, slovesom za Bog ve koliko časa. Pija je bila še jako dobra z menoj, a jako trudna in zaspana.

            7. VI. Slovo. Od Božka, ki je moral v šolo, sem se poslovil pri tramvaju, Pija in Olga sta me spremili ven, potem ko mi je Pija že prej dala dokaze večje naklonjenosti, kakor je to sicer pri njej navada. Kregala se je pa seveda tudi. Olga se je mogla pri slovesu jokati, kakor je jokala tudi prejšnji večer. Oba otroka sta jako sveža in vesela in dobra. Saj Pija ima z njima neskončno dela in skrbi, zato pa ju ima vedno pri sebi, mislim, da je pri ločitvi se vedno na boljšem kakor jaz. Vožnja je bila kolikor toliko prijetna, nek artilerijski častnik, mislim da je bil sodnik Deu iz Kočevja, je vedel mnogo povedati o severnem bojišču. Bil je jako odkrit in ni ničesar olepšaval. Prav tako nek računski častnik, ki je bil v Galiciji in na ruskem Poljskem. Bili smo si edini v tem, da se imamo še mnogo naučiti od Nemcev glede organizacije in sicer in da naša uprava ni ravno sijajna.

            Ko sem prišel v Graz, sem bil kakor vedno, kadar pridem od svojih ljudi, žalosten in potrt, pa kaj se če? Zvečer kegljanje, čisto veselo, a kmalu sem izginil. Bil sem truden in izmučen in zaspan.

            8.- 13. VI. Teden trdega dela. Vsak dan več aktov, vsak dan manj izgledov, da končaš in prideš na tekoče. Utrudljivo in vendar v celoti brezuspešno delo, opravki s človeško hudobnostjo, pa tudi z neumnostjo in pomanjkanjem previdnosti, pomanjkanjem uvidevnosti s strani višjih mest, s pretiravanjem zakonitih ustanov itd. Toda človek otopi. Že ti ni več žal, ako sede ljudje za razmeroma malenkostne prestopke po tedne in meseče v preiskovalnem zaporu. Vedno bolj hladan ostajaš, ako je treba soditi na podlagi pomanjkljivega postopka, naravnost nemaren postaneš, in vendar je vse skupaj tako nezadovoljivo. Če ne bi imel dolžnost, da se čim dalj ohranim otrokoma in ženi, mislim, da bi šel z veseljem na fronto. Pa saj ne morem. Moje noge ne postanejo nič boljše. Nekajkrat sem se kopal in sem po nekaj minut plaval in že me bole kolena. Saj zdržim več in da vedno več tekam, pač tudi ni ugodno za moje poapnenje žil. Vojče mi je pisal čisto obupano pismo. Obračunal je z življenjem, prepričan je, da ne bo preživel poziva k vojaščini. Saj če bi moral res na fronto, tega res ne bi preživel. Pa saj mora biti vendar še kak drug zdravnik, kakor je abotni stari Vavpotič, ki ni nikoli veliko znal in je zdaj postal še senilen, da je rekel, da je vojaščine zmožen. No, jaz bom bratu gotovo vedno zvesto stal ob strani, upam pa pri Bogu, da mi nikoli ne bo treba biti varuh njegovih otrok. Staremu oslu zdravniškemu, ki je težko bolnega človeka asentiral, je treba odpustiti, saj ni hudoben, le neumen. Toda ali se sme tukaj reči "le"?

            Na bojiščih imamo srečo. Zgoraj se je sicer nekoliko ustavilo, spodaj gre pa spet bolje. Močno napredujemo in konec meseca bomo nemara pred Lvovom. Tudi sicer ni slabo. Italjani še niso dobili kaj večjih uspehov, nasprotno, za svojo veliko premoč so v treh tednih silno malo opravili, pravzaprav samo to, kar smo jim mi sami dovolili narediti, Bog jih kaznuj! Tudi ostali "prijatelji" imajo uspeha. Srbi marširajo v Albanijo, upam da jih spravi to v boj z Italjani.

            14. - 20. VI. Teden hudega dela in vendar imam še vedno več kot dovolj aktov, več ko preveč. Ne pridem naprej, čeprav sem priden, in končno lahko rečem, da nisem med nerodnimi. Saj mi tudi ne nalože več kot drugim, zadnje čase nemara celo manj, pa nič ne pomaga, ne gre naprej, prava nesreča je, in ljudje sede in sede, da jih vse boli. Sicer sem pa že tudi sam kar bolan od večnega sedenja.

            Od Pije nimam dobrih vesti, Olga ima ošpice, saj to ne stori mnogo, posebno ker jih ima prav lahke, ampak za Pijo je vendar spet razburjenje. Zato ji nemara ni bilo treba toliko tekati. Od doma ni posebnih vesti, Vojčku bo treba, ako prav razumem predpise, šele 15. VII. k vojakom. Upam, da se do takrat pomiri, gotovo se preveč razburja. Ivana spet niso obdržali, srečo ima, ali nemara bi bilo treba reči, nesrečo, kajti tisti, ki ga zdaj ne obdrže, tega je že res treba smatrati za bolnika.

            Pri mami Žnidaršičevi je bilo v sredo prav prijetno in razen tega sem si s tem prihranil krokarijo, s katero so slavili odhod majorja Pokorna. Meni je res žal zanj, bil je plemenita narava in jako dober človek, ampak nemara za vodstvo tako velikega urada malo premehak. Nadomešča ga kapitan Bosche, deželni sodni svetnik v Celju, znan iz ljubljanskih častniških pravd, doslej nisem našel slabega lasu na njem. Saj sem si že vedno mislil, da so ga svoje čase v Ljubljani napadali bolj načeloma in iz principa, kakor zaradi njegovih osebnih lastnosti ali znanja oz. neznanja. Vsekakor je vzel stvar pošteno v roke in bo spravil več strumnosti v nase garanje, kakor je je bilo doslej. Kakšen je kot pravnik, še ne vem, tudi ne bom zlepa imel prilike, da bi izvedel. Neumen na noben način ni.

            Kampanja v Galiciji in proti Lvovu napreduje. Južno od Dnjestra se je pač močno ustavilo, tam smo morali celo nekoliko nazaj, ker so Rusi silno pritiskali. Saj tudi morajo, če ne jih polovimo. Proti Italiji precej mir, po privatnikih se sliši vedno znova, da so italjanski letalci kar dobri, sicer pa se zdi, da italjanske izgube nase znatno in po večkrat presegajo. Vsekakor ni dvoma, da so se trdno usedli v Krnskem okraju in da lahko od tam za našim hrbtom učinkujejo pri Tolminu in v nekem smislu tudi proti Bovcu in okrog Predila, če se nam ne posreči, da jih spet preženemo. Očitno je bila njih premoč pri Kobaridu le prevelika, in ali smo bili tam premalo pripravljeni. Če se jim posreči, da pri Sv. Luciji prodro, nam slaba prede. Potem se lahko zavarujemo šele spet pri Savi in gorah za njo, kajti skozi sredogorje pri Cerknem in Škofji Loki se lahko premikajo tudi večje mase brez težav. Potem pa so tudi Brežice in Dolenjska v nevarnosti in ne vem, ali naj dovolim svojim ljudem, da se peljejo doli.

            21.-26. VI. Torej Lvov je spet v naših rokah in tudi pri Dnjestru smo potisnili Ruse nazaj, vendar pa jih se nikakor nismo odločilno premagali. Spodaj na jugu se jako dobro drže, to je treba reči. Italjani se pripravljajo na nove boje, to pot menda bolj na jugu, ne zgoraj v gorah. Tudi na zapadu se pridno bojujejo, menda četvorica napada Nemce, da bi razbremenili Ruse. Pa se jim nekako ne posreči, čeprav so tam menda jako močni, le malo ali sploh ne napredujejo. O Hindenburgu se malo sliši, ali ima njegova skupina samo nalogo držati, ali dela spet kake načrte proti Revalu in Rigi ali proti železnici Peterburg-Varšava. Slednje bi bilo za nas še bolj ugodno, potem bi bile ruske trdnjave od Varšave do Grodna v nevarnosti in Rusi bi se morali pač umakniti za Vislo.

            Torej Stanka so le obdržali. Po dolgih sitnostih in  pregledovanjih in konstatacijah itd. Prišel je v sredo zvečer in so ga drugo jutro kot manj zmožnega prezentirali in je bil dodeljen enoletnemu oddelku. Včeraj v petek je že pridno ekserciral in je moral že tudi spati v kasarni. Od Pije zadnje dva dni nisem dobil obvestil. Reva je vsa razburjena in roke polne dela, čisto se mi bo izmučila. Tudi Božek mi je pisal, da slabo izgleda. Močno sem v dvomu, ali naj pride doli ali ne. Saj doli že še pride, toda kako pride nazaj? Mogoče z begunskim vlakom.

            27. VI. - 19. VII. Konec družinskega življenja, po skoraj celem letu samote. O, kako si že želim, da bi bil spet na Dunaju, kakor naj bi bil človek mojih let in mojega načina življenja. Pija in otroka so prišli 29. VI. popoldne, pripravil sem zanje, kar sem le mogel. Pija me je  koj prijazno sprejela, otroka seveda tudi. In tako sem prebil skoraj tri blažene tedne, ki jih je le enkrat skalil majhen prepir, ki smo ga hitro uredili. Pija je bila tako dobra kakor še nikoli ne po prvih časih najinega zakona. Prišla mi je naproti, skušala je živeti z menoj,  žal ji je bilo, da nimam več prostega časa, razživela se je, se udajala brezdelju in bila tako rada v Grazu, da je celo dalj ostala, kakor je prvotno nameravala. To pač ni bila samo moja zasluga, majhen nesporazum z njeno materjo je imel pri tem tudi opraviti, a vendar si domišljam, da sva jaz in to, da sva bila skupaj, sodelovala, da ji je bilo bivanje v Gradcu ljubo in prijetno. Lahko si je privoščila miru, čitala, pustila otroka, da sta se igrala, delala obiske, šla sama na sladoled, me pozvala, naj jo peljem v kavarno. Sto malenkosti, ki mi je dokazalo, da je v mnogih ozirih od nase ločitve sem postala druga, pa ne slabša. Celo njeni živci so se odločno izboljšali. Ali bo to v Brežicah tako ostalo? Precej s plahimi občutki je šla doli, boji se prepira in razdora z Alekso, ki je še mnogo bolj nervozna kakor ona in s katero je že prošlo leto trčila. Otroka sta hvala Bogu dobro izdelala, tudi Božka moram le pohvaliti. Velik otrok je se, pa dober fant in jako skrbi za Pijo. Olga preveč čita, kar preveč je pametna,in bojim se že, da postane premodra za svoja leta. "Modra nogavica" pa ne bo, zato ima preveč temperamenta. Obadva se hvala Bogu dobro razvijata. Krepka sta in že imata neko določeno sigurnost. Božka že lahko pustiš, da sam hodi okrog, celo Pija to dela čisto brez skrbi in polna zaupanja. Žal sem imel ves čas toliko dela, da se nič nisem mogel poslužiti kapetanovega dovoljenja, naj si včasih vzamem malo prostega časa. Bil sem strašno privezan, samo to se mi je posrečilo, da sem spremil Pijo in otroka v Brežice. Starše sem dobil čisto zdrave, tudi vse druge. Guidina mala Greta je prav srčkan paglavček, že jako pametna in res krasen otrok. Tudi Marjankini otroci se prav dobro razvijajo. Celo mala, ki lani in še letos pomladi ni bila prav nič luštna, se je spremenila na boljše. Upam, da se bo trojno frocovje dobro razumelo, sicer ne bo imela Pija nič oddiha.

            Slovo mi je bilo silno težko. Bog ve, kaj skriva bodočnost. Saj imam upanje, da bom mogel vsakih nekaj tednov priti na nekaj dni v Brežice, ker bom imel v spodnjih krajih dosti opravka. A sigurna vsa ta zadeva ni in Bog ve, kam me spet zanese. Bojim se, da nisem avditor po srcu pristojnega komandanta, opraščam, če se mi zdi tako prav, in tega kar nič rad ne vidi. Mož zamenjava obtožbo z obsodbo, menda misli, da je ukaz za obtožbo obenem ukaz za obsodbo. Jako škoda je, da pristojni komandant ne sme priti na razpravo. Pri njegovi znani inteligenci bi brez dvoma kmalu sprevidel, da ravno v poljskem postopku pomanjkljivo pripravljena glavna razprava neredko daje popolnoma drugačno sliko kakor je bilo pričakovati po preiskovalnem postopku. Tako pa je človek na vsakem koraku izpostavljen hudemu pritisku na vest in človek se vedno znova sramuje samega sebe, da mora potlačiti svoj boljši občutek in se mora dati preglasovati od navadno prav pametnih in vestnih sodnikov, ki so s svojo zdravo človeško pametjo in svojim sodniškim čutom navadno mnogo boljši sodniki, kakor sme biti avditor. In pri tem je ta za vse odgovoren. Vesel bom, ko se bom te službe iznebil in če mi ne bi bilo treba skrbeti za ženo in otroke, bi se ji pač odrekel. Ali pa tudi ne, kajti končno le mislim, da lahko tudi tukaj storim kaj dobrega in preprečim zlo. Ampak dela imam ogromno. Nisem počasen delavec in vendar ne izhajam. Moram dodati časa, moram delati ponoči, kakor v ministrstvu. Tudi drugim gre tako, a mislim, da nihče nima bolj dolgočasnih stvari, ne težjih. V nasprotju moji kazenski primeri niso v celoti prav nič težki.

            Stanko niha med kompanijo in šolo, pri kompaniji mu je šlo še kolikor toliko dobro, prišel je k dvema različnima zdravnikoma na konstatacijo in oba sta ga spoznala za sicer ne popolnoma, a vendar še zmožnega za vojno službo. Kar le dokazuje, da ali zdravniki ničesar ne vedo, ali pa da delajo pod tistim pritiskom, ki tudi nam avditorjem otežuje vest. Pod pritiskom komandantov, ki so sicer čisto pametni ljudje, a mislijo, da vse znajo ali da vsaj morajo vse znati in mislijo, da bodo mogli s trdoto doseči to, kar bi se dalo bolje doseči s primernim razumevanjem in zanimanjem za ideelne posebnosti slučaja. Jako se že bojim, da Stanko ne bo zdržal. Od tega država ne bo imela ničesar, očetu in Ani pa gre za življenje.

            Politični položaj? Zgoraj gre po kratkem odmoru dobro naprej, če gre tako dalje, smemo nemara izreči skromno upanje, da je Rusija na začetku konca, da bomo konec avgusta stali za Varšavo, da bomo končno imeli proste moči proti Italiji. Tam doli je vroče. Naši ljudje zmorejo neizmerno veliko, če bi ne bilo starega sovraštva, ki spodbada novi bes nad italjanskim izdajstvom, bi bilo nemogoče, da se s tako majhnimi silami upirajo, kakor to delajo tam spodaj. Italjani imajo le 3-4kratno premoč, tudi s  topništvom so sijajno opremljeni in lahko zajamejo iz polnih zalog. Pri nas je to drugače. Ne da bi nam manjkalo municije, a število topov je pri nas naravno mnogo manjše in razen tega imamo, ker stojimo na krhkem krasu, zaenkrat za učinek topništva neugodnejši položaj, ki ga pač izravnava dejstvo, da stojimo zgoraj. Treba je tudi priznati Italjanom, da se sicer stvari gotovo niso lotili prav spretno, ampak z dovolj poguma in pri njih kar nepričakovano vztrajnostjo in da se ne plašijo žrtev. Bog daj, da vendar odnehajo že na sedanji obrambni črti, da ne dosežejo uspeha, da bi vdrli v našo deželo in jo opustošijo, da si preje polomijo glave.

            Iz Novega mesta izvem malo. Največ piše se Vojče, ki so mu termin za vstop v vojaško službo spet preložili. Gotovo ga ne bodo vzeli, toda ob Stankovem primeru ima človek le vse mogoče žalostne slutnje. Jako mnogo je neumnih zdravnikov, ženski zdravniki komandirajo velikim rezervnim bolnišnicam, zobozdravniki sodelujejo pri konstatacijah za srčne in živčne bolezni. Za eno življenje in eno zdravje ne gre, pravijo, pa to utegne biti tako na fronti, kjer ni mogoče prizanašati posamezniku, v zaledju pa je pač za dobro čet in za bodočnost domovine važno, da se uničujejo sile, ki niso primerne za vojaščino, pa bi jih bilo treba sicer se bolj ohraniti, ko vendar vojna že itak zahteva strašne človeške žrtve. Ne vem, ali se da pri tem kaj spremeniti, imam občutek, da naši zdravniki tu niso na višku svojega časa, da Nemci tudi to območje bolje obvladajo in opravljajo z več uvidevnosti, čeprav jim gotovo nihče ne bo očital sentimentalnosti.

            20.-21. VII. To so bili lepi dnevi v Savinjski dolini, pokrajina lepa, vreme lepo, delo precej zanimivo, pač precej obilno in sprejem v Braslovčah pri Paurovih nadvse prisrčen. Tri Bogina dekleta so tako prijazni otroci, kakor jih moraš iskati. Izredno so mi ugajala. Marija bo postala južna lepotica, njeno jecljanje je prav malenkostno. Magda je Boga, še ne deset let stara in že tehta 46 kg. Mala Hana je v vedenju podobna naši Olgi, ampak bolj koketna. Koliko so pametna, ne vem, mala gotovo ni neumna. Najbolj domača je postala in jo je zato lažje presojati. Boga debela, okrogla, jako gibčna in prisrčno prijazna. Pepi, plemenitaš z dežele, kakor je v knjigi, pri čemer dajem pristavku "z dežele" le dober pomen, kajti slabega ni nič na njem. Potem se družina Košan, stara gospa, vsi. Ne morem jim biti dovolj hvaležen za ljubeznivi sprejem. Bili so res lepi dnevi, in le upam, da bo mogla Pija priti na nekaj dni v Braslovče. To bo praznik zanjo, se bolj pač za otroka. Zanjo nemara nekoliko prešumno in živahno.

            22.-29. VII. Teden poln dela. Na severu zmagujemo, dobro napredujemo v vseh smereh in proti Italiji vsaj ne nazadujemo. Saj to je pri silno neenakih silah že tudi uspeh. Rusom gre res za vrat. Če se nam posreči, da jih premagamo, je vojna odločena v naš prid, tudi če ne narede separatnega miru. Pa tudi to se mi zdi mogoče, ako jim stavijo primerne pogoje. V pisarni mnogo dela. Večna gonja, od Pije malo vesti, cenzura v Celju spada med počasne oblasti ali je premalo zasedena. Za stranke pride na isto. Stanko pride v Slov. Bistrico. Ni tega ravno vesel, res izgleda jako slabo in boji se težkih vaj, ki ga tam čakajo. Seveda, hitro hočejo mlade gospode naučiti in to ne gre brez nekaj trdote. Toda bolan človek, kakor Stanko, tega ne prenese. Slovo mi je bilo res težko, ko sem šel na kolodvor, da odpotujem v Ljubljano, Trbovlje in Brežice.

            30.VII. - 2.VIII. V Ljubljano sem prišel v nalivu in v Ivanovem stanovanju sem našel italjansko družino in Walterja in nepospravljeno spalnico. Toda dame Vidmarjeve so bile jako prijazne in tako je bilo kmalu vse v redu in odstranjeno in ležal sem v dobri postelji. Res da sem prvo noč slabo spal, zakaj, res ne vem, zato pa drugo tem bolj. Dela sem imel dovolj.

            Ljubljana je lazaret, 30 bolnišnic in nešteto zdravnikov je tam, ranjence prevažajo ves dan v avtih in konjskih vozilih vseh vrst. Desetdnevna druga bitka ob Soči nas je baje stala 5000 mrtvih in 15.000 ranjenčev, Italjane pa skupno 100.000 mož. Ljubljana je samo razdeljevalna postaja za ranjence in zbirališče za vojne ujetnike. Na vožnji smo srečali množico vlakov Rdečega križa in moram reči, da sem bil prav žalostno razpoložen. Nisem še utrjen proti tej bedi, kakor ne proti našemu načinu sojenja v političnih zadevah, katerih tri četrtine se nanašajo na v pijanosti izrečene, na provokacije odgovarjajoče vzklike, katerih resnobo je prav nizko oceniti. Resnično nevarni ljudje so tiho in jim ne prideš blizu. Mali kričači niso vredni časti, da jih postavijo pred vojaško sodišče. Ostrašitev je seveda enaka ničli, kar na pijane ljudi pač ne učinkuje. Prepoved alkoholnih pijač bi bila najbolja justica. Končno tudi za veliko število prestopkov proti subordinaciji in podobno. In koliko nizkotne maščevalnosti, ki vodi do obrekovanja ali vsaj prevare samega sebe, doživiš pri tem! Sem za strogo kazen vsake izjave proti državi ali vladarju ali dinastiji, toda  ni vsaka izjava proti kaki drugi narodnosti taka, kajti noben narod pri nas ne sme trditi, da je edini državotvorni in vsaka narodnost si je že morala pustiti očitati, da je veleizdajniška. Hodie mihi, cras tibi.

            V Brežicah je bilo lepo. Pija je bila razen majhnega nesporazuma silno ljubezniva,otroka tudi, tudi sicer vsi sorodniki. Norbert je dosegel doktorat, to je pač izredno ljubezniv in priden fant in kar pri njem posebno visoko cenim, ne bavi se s politiko, vsaj zakotno ne, kakor toliko ljudi v Brežicah in drugje. V Trbovljah sem videl dnevni kop, to je silno zanimivo. Toda delo je bilo jako naporno. Sedem in pol ur zasliševati in diktirati ni malenkost za ne več čisto mladega človeka in najmanj po slovesu, ki mi je bilo, kakor vedno, silno težko. Pa kaj se če. Ne preostaja mi drugega, kakor da se tolažim s prihodnjim obiskom.

            3.-7. VIII. "Doma", torej v Gradcu, sem našel pismo od Stanka. Ni šel v Slov. Bistrico, temveč leži v baraki štev. 2 v zasilni bolnišnici v Eggenbergu z zlatenico in živci, ubogi fant. Poiskal sem ga. Baraka je prostorna in dobro opremljena, toda za živčno bolnega človeka pač bivanje med skoraj 200 več ali manj bolnimi in trpečimi osebami pač ni pravo sredstvo in tako se bojim, da bo tam, namesto da bi ozdravel, še bolj zbolel, vsaj kar se tiče njegove glavne bolezni. Poiskal sem njegovega črnovojniškega zdravnika, to je ljubezniv, miren človek, ki se gotovo zavzema za svoje bolnike. Razjasnil sem mu Stankovo stanje, kolikor sem mogel, saj fanta pravzaprav poznam predvsem po pripovedovanju drugih, ker sva bila tako malo skupaj. Saj storiti zdravnik, ki more biti le masovni zdravnik, ne more mnogo v takem primeru, ki zahteva subtilno posebno zanimanje za bolnika, ampak bolje bo delal z njim, ako ravna potrpežljivo z živčno bolnim. Žal se oče in Ana čez to silno razburjata. Dela je vedno mnogo, pa to mi je že vseeno. Delal bom, dokler bom mogel,in potem se javil bolnega, če ne bo več šlo.

            Waršava je naša in Ivangorod. Dober korak naprej. Pač pa se je stvar nekje zastavila, vsaj pri Waršavi, kjer so Rusi očitno izpraznili samo zapadni breg Visle. Slabše jim gre na severu in na jugu in tako bodo morali pač tudi v sredi kmalu nazaj. Zopet je avstrijska podmornica uničila italjansko. To so pač junaštva, ki se jim da na kopnem komaj kaj primerjati. Sicer ni na jugozapadnem bojišču nič novega. Razen tega, da neprestano pošiljajo tja velike transporte čet, ali zato, ker se bojimo se močnejših napadov ali da hočemo že preiti v protinapad. Slednjega pa le ne morem verjeti, čeprav jemljejo čete s severa, kakor sem sam slišal in videl.

            8.-31. VIII. Dolga doba, v kateri sem bil prelen ali prezaposlen, da bi kaj zapisal. In vendar se je v tem času tako ogromno zgodilo. Prekoračili smo črto ob Bugu, ogrožamo Rigo in Vilno, Italjane smo vrgli nekaj nazaj in se povsod upiramo Angležem in Francozom. Ampak imamo tudi kolero na jugu in na severu in imeli za nekatere zivljenjske potrebščine menda precej slabo letino. Za druge pač tudi dobro. Saj odločno preveč dežuje. En sam teden je bil lep, zadnji.

            Stanko je bil dolgo v taborišču v baraki, deset dni je sedaj pa določen za superarbitracijo in čaka nanjo pri meni. Upam, da gre stvar hitro, ker je tako suh in šibek, da mu je nujno treba odmora. Dolgo dosti bo trajalo in ga stalo vsaj en semester v studijah. Vojčka so spoznali za nezmožnega vsake crnovojniške službe. Saj nisem drugega pričakoval, škoda je za razburjenje, ki nam ga je povzročil neumen zdravnik.

            Cesarskega slavja v Gradcu se nisem udeležil, ker sem ravno tiste čase delal kar ponoči in podnevi. Razsvetljava tudi ni bila kaj dosti prida, mnogi ljudje so izven mesta, mnogi najbrže tudi ne razpoloženii, niti v stanu, in mnogi nimajo okusa. To se je videlo na vsakem koraku in tako je bil celotni vtis poleg nekaterih čednih slik le precej klavrn, ne morem si pomagati. Pri meni pač tudi se učinkuje spomin na razsvetljavo ob cesarjevem jubileju 1908. na Dunaju. Cesarsko slavje 22. VIII. v Brežicah je žal dež popolnoma pokvaril. Toda bila je jako živahna in vesela zabava in čisti donos za platno je moral biti precejšen. Pija in otroka so se zelo zabavali, Pija je bila res dobre volje in to me je najbolj veselilo. Komisija je bila dolga in izdatna, cel teden sem ostal zunaj, v Celju, Brežicah, rudnikih, v Zidanem mostu, v Št. Jurju. Bilo je jako mnogo dela, to je res, a bilo je le prav lepo in vesel sem bil, da sem zunaj. Je vsaj sprememba in v Gradcu mi je srčno dolgčas. Mnogo bolj dolgočasno, kakor mi je bilo v Sinju. Sedaj sicer, ko ni več regimenta v Sinju in je menaža najbrže slabo obiskana, ko ni godbe ne kina, je najbrže tudi v Sinju močno dolgočasno. Hotel sem pisati, pa se ne spravim zraven. Pišem pravzaprav samo Piji, drugo mi je vseeno. Sicer sem pa doživel v uradu nekaj, kar bi se mi zdelo nemogoče. Kapitan je grozil najprej meni osebno, potem nam vsem, da bi nam utegnilo škoditi v našem civilnem položaju, ako sodimo "premilo", to se pravi po našem znanju in vesti. Seveda ni grozil izrecno, temveč le izrekel skrb in strah, ampak to človek že razume. Rad bi le vedel, ali je to storil spontano ali je imel nalog za to. To je težko določiti. No, v enem primeru sem bil res premil, v ostalem si pa domišljam, da razumem vsaj toliko kakor gospoda, ki jim moje sodbe niso všeč. Domišljam si, da razmere bolje poznam, kakor marsikateri od gospodov, ki sodijo naše sodbe. Mislim tudi, da presojam ljudi z nemalim poznavanjem ljudi in vem, da imajo častniki, ki so sodniki, svoje glave in jih tudi po zakonu morajo imeti. In vem tudi, da je pravzaprav hud prekršek dolžnosti, nasiljevati ljudi, ki so prisegli, da bodo sodili po znanju in vesti, namesto da bi naredili zakone, ki odgovarjajo današnjim razmeram, in namesto da bi imenovali pač druge sodnike, ako mislijo, da so sedanji odpovedali in ne delajo prav. Izbira je velika. Ampak čudno je, da za fronto povsod dosežejo le "mile" sodbe. V Dalmaciji, v Gorici, v Ljubljani, v Trstu, v Pulju in povsod, ali se ne bi mogli iz tega nekaj naučiti? Ali sem jaz tako zaslepljen in moji tovariši, kajti saj nisem sam, saj smo vsi enaki - da ničesar ne vidimo in ne slišimo in ne spoznamo globoke nevarnosti, v kateri se nahaja država, če pijan potepuh, ki ga je treba preskrbeti, nekaj reče, za kar ga njegova okolica takoj naznani? Tista okolica, ki jo je hotel nahujskati? Končno vendar 20 ljudi, ki imajo skupaj kakih 300 službenih let kot sodniki, tudi ni popolnoma nezmožnih, da izvrše svojo službo. Saj kadar gre za res kazniva dejanja, tudi pošteno kaznujemo, tega ne more nihče zanikati. Kakor rečeno, enkrat sem bil premil in mi je žal, pa policija lahko to popravi s tem, da moža izžene. Sicer si nimam ničesar očitati, čeprav sem gotovo človek, ki samega sebe navadno ostro sodi. Toda pustimo to, ne splača se razburjati. Essetai hemar, ko se bo vedelo, kdo je imel prav. Ko bo nekoč prišla kritika, ko se bodo začele amnestije itd. So mnogo bolj nevarne škode, o tem ni dvoma, tudi politične narave, ampak teh se ne odpravi s strogo justico, temveč pač s političnimi ukrepi. Za te pa nima skrbeti sodnik, temveč upravnik. Sicer pa nam gre kljub vsemu temu na vseh straneh dobro, in to je glavno.

            8. IX. - 18. X. Dolga doba in koliko se je ta čas zgodilo! V Rusiji sicer komaj še prodiramo, nasprotno, Rusi so zopet začeli ofenzivo, a ne da bi dosegli uspehe. Vendar imajo pač ta uspeh, da pridemo mi le počasi naprej. Tudi Četverozveza je spet povzela ofenzivo, ampak zdi se, da bo po začetnih nič kaj imenitnih uspehih ponehala, kakor druge. Na Balkanu se razvijajo velike stvari. Od konca septembra ali začetka oktobra prodiramo v Srbijo. Beograd je naš in Bolgarija se bori na naši strani. Četverozveza je izkrcala čete v Solunu. Prišli bodo prepozno, kajti Grška ostane nevtralna in vse kaže, da bo tudi kmalu na nas strani, razen če gre za pretvarjanje in se hočejo dati z blokado prisiliti v napad proti Turčiji in Bolgariji. Kralj dela sicer najboljši vtis, a Grki so vendar po večini na strani Angležev, mogoče, ker morajo. Samo njihova rivaliteta proti Italiji in Albaniji nudi nekaj poroštva za to, da so odkriti. Udejstvovanje Italije, ki nam nasproti kljub vsem naporom malo ali nič ne doseže, je postalo ovira za Četverozvezo. Očitna neposredna kazen božja za izdajalce in tiste, ki so jih nahujskali. Rumunija hoče menda ostati nevtralna, dokler ne bo popolnoma jasno videla, na katero stran se nagiblje zmaga. Potem smemo menda upati, da se bo končno postavila na našo stran. Potem bo vojne kmalu konec, sploh se množe znaki naveličanosti, posebno na sovražni strani. Casse je že izginil, Sazanov je bolan, Salandra ima vnetje srednjega ušesa in Greya doma silno napadajo. Vsaj naši časniki tako pišejo in razumljivo bi že bilo, to se ne da zanikati. Preveč neuspehov ima na vesti, da bi bil kaj zelo priljubljen. Tudi stane vojna Angleža sčasoma le preveč, ker morajo skoraj vso Četverozvezo preskrbeti z denarjem, ki si ga morajo drago izposojati v Ameriki. Nemara bo res okrog Božiča prišlo do premirja.

            8. IX. sem bil v Brežicah, bilo je lepo kakor vedno, Pija ljubezniva kot vedno. Žal je tisti dan in že prej začela pri našem fantu ista bolezen, kakor jo imajo tudi Srnečevi otroci, namreč gnojenje na različnih mestih na nogah, grdo videti toda samo po sebi se dobro celi.

            Od 14.-18. X. Pija z otrokoma tukaj, stanovali smo v "Feste Burg"  Wartnigerstrasse v dveh sobah, žal ne skupaj. Bili so lepi dnevi, le žal smo bili malo skupaj, ker sem imel jako mnogo dela. Slovo mi je bilo jako težko. Imel sem občutek, da bo na prav dolgo in menda je šlo Piji prav tako, bila je nenavadno dobra z menoj, saj zanjo tudi res ni lahko, zopet pride sama gori in še povrhu je fant še vedno bolehen. Nič dobro ne izgleda in se v počitnicah vsaj telesno gotovo ni popravil. Duševno mora že biti spočit, kajti učil se ni veliko v tem času, do tega smo Pijo le pripravili. Še povrhu ima Pija novo služkinjo. Saj je pridna in čedna in pametna, toda ni ji simpatična, in tako jima obema ne bo lahko skupaj, kajti na to da Pija mnogo.

            Stanka so proglasili za nesposobnega za vsako črnovojniško službo in se je 16. peljal domov. Povedal sem mu enkrat svoje mnenje, da s svojimi mehkimi, ekscentričnimi nazori ne more dobro voziti, ne dandanes in sploh ne, kakor je inteligenten. Mislim, da malo mi je le dal prav. Sicer smo s Faturjem, enkrat midva sama, enkrat s Stankotom in končno Pija in Stanko in jaz krokali in pili dobro vino in dobro mi je storilo. Ko so me pa pred kratkim pregledali na usposobljenost za vojno - čemu, se ni  znano - mi je zdravnik rekel, da imam protin in da moram pustiti alkohol in kajenje. Alkohol je lahko reči, kajti ne spijem na teden več kot kak liter piva in se mnogo manj vina, razen na komisijah, kjer človek vedno žal nekoliko ekstemporira. In kajenje bo pač samo nehalo, ko bo nehalo dajanje vojnega tobaka. Kajti denarja pri močni podražitvi tobaka gotovo ne bom izdajal. Delitev tobaka bo v prvi vrsti pač zadela vojake, zdrave, kakor ranjence. Ali bo državni blagajni v prid, se bo šele pokazalo. Z začetka gotovo ne, sčasoma mogoče, kajti nepotrebne izdatke si ljudje najtežje odvadimo, kakor kaže stara skušnja.

            Vložil sem prošnjo za premestitev na Dunaj. Ali bo kaj pomagalo, ne vem. Srečen bi bil, če bi prišel tja, kajti Pijini živci postajajo zaradi Božkove bolezni vedno slabši in prej bo porabila in zgubila tisto malo oddiha, kar ga je imela, kakor druga leta, še celo, ker ima skrbi zaradi draginje in prehrane. Skrbi, ki se z denarjem ne dado popraviti, ker se tudi za denar ne dobi več vsega. Pomanjkanje se je začelo v mnogih oblikah, politika in taktika sestradanja prinaša sovražniku pač sčasoma le gotove sadove. Sedaj so že tudi omejili prodajo in porabo bombaža. Mnogih zdravil in drog primanjkuje. Kavčuk rekvirirajo, prav tako medenino, baker, nikel itd. Upam,da naši nasprotniki tega prezgodaj ne izvedo, kajti sicer postanejo bolj trdovratni. Sicer se bodo zaračunali, kajti z rekvizicijami in omejitvami bomo dobili toliko teh kovin, da bomo zdržali. Toda žrtve postajajo sčasoma občutne za posameznike. Povrhu je letina, ki je z začetka tako lepo kazala, zaradi slabega vremena bila vendar slabša, kakor se je pričakovalo in krušne karte slavijo dalje zmagoslavje. Ga bodo tudi še po sklepu miru, razen če se nam posreči popolnoma zmagati, da si tako popravimo valuto. Kajti pri današnjem disagiu bi sicer komaj imeli sredstva, da kaj uvažamo, ne da bi nam odtekel ves denar. Saj gre drugim prav tako, toda ako mi ne zmagamo, se bodo mogli veliko hitreje popraviti. Premaganec bo na dve generaciji gospodarsko uničen, to se da reči danes.

            V zadnjih dneh septembra sem bil v Ljubljani, oče je prišel tja in tako sva se spet enkrat videla. Dobro izgleda, hvala Bogu, in sedaj, ko ve, da sta Vojče in Stanko varna, je spet dobre volje, kolikor to resni časi dovoljujejo. Bil sem pri vseh sorodnikih in povsod so me prijazno sprejeli in sem neglede na hudo delo, prebil dva prijetna dneva, ki sta jima pač sledila dva nenavadno naporna tedna polna mnogega in težkega dela. To je pač posledica vsakega več kot enodnevnega uradnega potovanja in se zato izmikam tem sicer prijetnim prekinitvam večne enoličnosti.

            Predal sem svojo prošnjo za premestitev na Dunaj. Danes izvem, da bo Stein premeščen. Ali je to dober predznak zame ali je to kamen spotike in ovire? Upam, da prvo. Sicer Steinu od srca privoščim uspeh, a ne bi rad bil sam oškodovan zaradi njega. Sicer pa sva bila lojalna drug do drugega. Kapitan je mojo prošnjo priporočil, to se pravi, kakor sam priznava, na precej zavit način, ker misli, da mu težko poleg Steina zgubiti še mene. Hvaležen sem mu za dobro mnenje, a sem prepričan, da ga ne zaslužim, kajti žal čutim, da moje duševne sile pešajo in ginejo. Ali zaradi dolgega težkega dela brez miru in prekinitve in zgodnji telesni in duševni hudi napor. Dejstvo je, da ne zmorem več toliko, da mi predvsem tudi peša spomin, da se moram bolj temeljito pripraviti na razprave, kakor prej, da si moram vse zapisati, kar nočem in ne smem pozabiti, da se hitro utrudim itd. Z eno besed, duševno sem star, potem ko sem že tudi telesno postal razvalina. Res me vedno spet bole vsi sklepi. Niso močne bolečine, ampak vedno se ponavljajo in me delajo sitnega in starega. Pri tem pri svojih štiridesetih letih tudi nimam izgleda, da se popravim do prejšnjega stanja in kmalu se bom videl kot starega penzionista. Tudi hujšam močno. Ne bi mi nič storilo, ako bi se to zgodilo s sportom in zdravimi vajami, toda zgodi se zaradi mnogega nočnega dela in za moj protin neprimerno prehrano, in tako je nesreča. Zadnje tedne sem delal redno od 8h - 1h, od 3h - 7h, od 9h - 11h, in teh 11 ur dnevno je pač sčasoma le veliko, ker nimam nobenega razvedrila razen čitanja. Posebno ko pridejo k temu še skrbi za sedaj in za bodočnost. Vsak mora nositi svoj križ in če nam tukaj v zaledju ni treba tvegati življenja, pač ne moremo zahtevati, da preveč pazijo na naše zdravje. Zdržati moramo, dokler se ne zgrudimo. Sicer se pa dostikrat čutim že tako izmučenega, da nisem več daleč od tega. Štiritedenski dopust bi mi silno dobro del.

            Božku gre v šoli doslej dobro. Žal ima instruktorja, to bo stalo denar in bo uničilo fantovo že itak majhno zaupanje v samega sebe. Dopuščam to samo, ker pomeni za Pijo olajšanje in odmor, upam namreč, da se bo instruktor izkazal in imel uspeh, sicer je denar ven vržen.

            Ivana in Adelco sem tudi videl. Oba sta se še nekoliko zredila in sijajno jima gre. Njim vsaj ni treba skrbeti za vsakdanji kruh, tega dobivajo obilno in gratis.

            Sedaj je čas, da zlezem v posteljo. Z odločitvijo, da odslej svoj dnevnik vodim tekoče! Da, imeli smo inspekcijo starega strumnega polkovnika. Strumen je gotovo, zdi se, da je tudi dober človek, nemara v teoriji tudi dober jurist, toda v praksi zastopa barbarska načela, ki so nemara na fronti na mestu, ker z drugačnimi ni mogoče delati, tu pri nas v zaledju, kjer je poljsko postopanje čisto odveč, pa milo rečeno pač niso na mestu. Komaj se sme oporekati, da ni treba, da bi bilo ljudem v zaledju boljše kakor na fronti. Kajti pravilno je treba reči, da sme izjemno postopanje, poljsko postopanje, obveljati le tam, kjer dejanske prilike onemogočajo redni postopek. V Gradcu in po vsej Štajerski temu gotovo ni tako. Vesel bi bil, če se mi posreči priti na Dunaj, da mi vsaj v tej točki ne bo treba obremenjevati svojo ne vojni primerno utrjeno in otopelo vest, več, kakor se je že zgodilo. In če bi me poslali v Srbijo v justični referat, bi si to iz istega razloga tudi premislil. Kajti tam bodo prvi čas po okupaciji tudi krvavo dovolj gospodarili. Razen, če bi me hoteli vtakniti v kak civilni referat. Za to bi bil hvaležen, če bi mogla Pija priti za mano v Beograd. Drugače bi raje ostal v  kakem centralnem referatu za Srbijo. Tako ministrstvo za Srbijo, to bi mi ležalo, da bi v njem delal, ga organiziral, dobro obdržal, slabo nadomestil, opazoval medsebojno učinkovanje zakonodaje in se mnogo učil. Če pridem na Dunaj, moram res zastaviti svoje sile, mogoče bi se dalo kaj doseči, kar bi bilo sicer težko doseči.

Drevesa, Leto 3, št. 2
Dre­ve­sa ISSN 1318-6221 Le­to 3, št. 2, julij 1996 Bil­ten Dre­ve­sa iz­da­ja Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo Vse pra­vi­ce pri­dr­ža­ne. Po­na­tis pris­pev­kov je mo­žen sa­mo po do­go­vo­ru...
RTV 1
Svetovalni servis: Izdelava rodovnika
Ob dvajsetletnici SRD
Januarja smo medije povabili na tiskovno konferenco. Ker bo letos kolegica Rose Marie Jisa, predsednica SGSI, nekaj dni v avgustu v Sloveniji, smo se odločili, da jo 11. 8. povabimo na srečanje,...
Tretja rodoslovna konferenca
Društvi SGSI (Slovenian Genealogy Society International) in SRD (Slovensko rodoslovno društvo) bosta od 18. do 27 septembra 2013 organizirali že tretjo rodoslovno konferenco. Prva je bila leta...
Main page Contacts Search Contacts Search