prva01

Domov

Drevesa, Leto 3, št. 1

Dre­ve­sa                                                                                 ISSN 1318-6221

Le­to 3, št. 1, maj 1996

Bil­ten Dre­ve­sa iz­da­ja Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo

Vse pra­vi­ce pri­dr­ža­ne. Po­na­tis pris­pev­kov je mo­žen sa­mo po do­go­vo­ru z ured­niš­tvom.

Ured­nik: Pe­ter Haw­li­na

Na­slov­ni­ca: Ja­nez Su­ha­dolc

Sli­ka na na­slov­ni stra­ni: Pra­prot v Pra­prot­nem pri Škof­ji Lo­ki

                                      Foto Peter Hawlina

Ra­ču­nal­niš­ki pre­lom: Andrej Gombač

Tisk: Embalažno grafični servis, Trata, Škofja Loka

Na­kla­da: 300 iz­vo­dov

Na­slov: Li­pi­ca 7, 4220 Škof­ja Lo­ka, Slo­ve­ni­ja

Ljub­lja­na, maj 1996

 

Po mne­nju Mi­ni­strs­tva Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je za in­for­mi­ra­nje z dne 24. 4. 1996, št. 415-01-49/96 se za bil­ten pla­ču­je da­vek od pro­me­ta proi­zvo­dov po stop­nji 5%.

 

Uvod­nik.

 

Ne­rad se po­nav­ljam, vča­sih pa se te­mu ne znam izog­ni­ti, Ma­lo kriv­de za to ima tu­di dejs­tvo, da so bi­la ne­ka­te­ra po­ro­či­la ali ob­ve­sti­la pri­prav­lje­na že v za­čet­ku le­ta ali ce­lo še v lan­skem le­tu. Ker ni­so bi­la ob­jav­lje­na, jih nes­pre­me­nje­na ob­jav­lja­mo zdaj. Za mo­re­bit­no za­sta­re­lost se opra­vi­ču­jem.

Sre­di lan­ske­ga le­ta sem na­po­ve­dal, da bom bil­ten ure­jal sa­mo do kon­ca le­ta 1995, va­bil sem pro­sto­volj­ce, ki bi de­lo vsaj za­ča­sno prev­ze­li. Ne sa­mo, da se tak pro­sto­vo­ljec ni po­ja­vil, vi­de­ti je, da bil­te­na nih­če ni­ti ne po­gre­ša. Ne spom­nim se, da bi kdo od čla­nov kdaj izra­zil ob­ža­lo­va­nje, ker bil­te­na ni več. Če je bil­ten res ne­po­tre­ben, bi bi­lo to tre­ba čim­prej ugo­to­vi­ti, ker je rav­no s tem ved­no bi­lo da­leč naj­več de­la in stroš­kov.

Z iz­da­jo te šte­vil­ke se to­rej ne dr­žim svo­je od­lo­či­tve. V to me je pri­si­li­lo last­no, mor­da zmot­no pre­pri­ča­nje, da je tre­ba čla­nom vsaj pred na­šo red­no let­no skupš­či­no ali obč­nim zbo­rom po­sre­do­va­ti vsaj ne­kaj gra­di­va. Pra­vim zmot­no, za­to, ker s stra­ni čla­nov sko­raj ni ču­ti­ti po­tre­be, da bi ob­sto­ja­li kot druš­tvo. Vi­de­ti je, da bi bi­lo ti­stim, ki se ude­le­žu­je­jo me­seč­nih sre­čanj do­volj, če bi se en­krat me­seč­no do­bi­va­li na klub­skih se­stan­kih. Za de­lo­va­nje druš­tva pa tre­nut­no lah­ko ugo­tav­lja­mo in­te­res sa­mo iz­je­mo­ma.

V tej šte­vil­ki se je na­bra­la pi­sa­na ro­ba. V dveh pris­pev­kih smo se lo­ti­li ob­ja­ve priim­kov iz dveh slo­ven­skih po­dro­čij, škof­je­loš­ke­ga in ko­stel­ske­ga “okra­ja”. Ta­ke spi­ske bi ver­jet­no lah­ko do­da­li še za ka­ko dru­go po­droč­je, zla­sti pa bi bi­lo ko­rist­no, če bi jih sča­so­ma zbra­li v tip­ski ob­li­ki na ra­ču­nal­niš­kem me­di­ju.

Z obe­ma pris­pev­ko­ma mag. Juž­ni­ča, po­se­bej pa z nje­go­vim pris­pev­kom Us­ko­ki, na­ši pred­ni­ki, za­če­nja­mo se­ri­jo pris­pev­kov, v ka­te­ri bo­mo sku­ša­li na po­do­ben na­čin ob­de­la­ti še dru­ge na­rod­nost­ne in et­nič­ne sku­pi­ne, Us­ko­kom bi lah­ko po po­ljub­nem za­po­red­ju sle­di­li ro­man­ski, ger­man­ski, češ­ki in slo­vaš­ki, ogr­ski, ci­gan­ski, hr­vaš­ki, ži­dov­ski, srb­ski pred­ni­ki, če se do­tak­ne­mo sa­mo na­ših bliž­njih so­se­dov. Po­gum­nej­ši bi lah­ko po­se­gli čez de­vet go­ra in de­vet do­lin, lah­ko pa bi po­se­gli še v si­vo zgo­do­vi­no, ka­mor na­še do­ku­men­ti­ra­ne li­ni­je pred­ni­kov ne se­že­jo več. Ta­ko bi se mor­da kdo lo­til Ili­rov, Kel­tov, Go­tov, Ve­ne­tov in ta­ko na­prej vse do ti­stih, po ka­te­rih no­si­mo ime - Slo­ven­cev.

()

POROČILA

Pov­ze­tek de­la v le­tu 1995 (po­ro­či­lo ob za­ključ­ku le­ta). To­le je na­še zad­nje le­toš­nje sre­ča­nje, za­to se spo­do­bi, da se na krat­ko ozre­mo na na­še us­pe­he in mo­re­bit­ne neus­pe­he. Za­res na krat­ko, saj vas je ve­či­na zve­sto sprem­lja­la ve­či­no do­ga­janj, vse važ­nej­še za­de­ve pa smo spro­ti za­be­le­ži­li tu­di v bil­te­nu.

Pre­lom­no de­ja­nje je bi­la us­ta­no­vi­tev druš­tva. Na­čin de­la se s tem ni spre­me­nil. Ohra­ni­li smo po­go­stost sre­čanj in pri­re­ja­nja dru­gih do­god­kov, vzdr­ža­li smo pri me­seč­nem iz­ha­ja­nju bil­te­na. Naj­bolj vid­na se­sta­vi­na de­lo­va­nja SRD je bil bil­ten. Z nje­go­vim (za­ča­snim?) pre­ne­ha­njem iz­ha­ja­nja bo naj­brž utr­pe­lo ne­kaj ško­de tu­di os­ta­lo de­lo­va­nje, ki si­cer ni bi­lo ta­ko opaz­no, za­to pa nič manj po­mem­bno. Zla­sti se mo­ra­mo za­ve­da­ti, da smo neo­paz­no pre­ra­sli iz sku­pi­ne sa­mo­stoj­no de­lu­jo­čih ra­zi­sko­val­cev last­nih ro­dov­ni­kov v sku­pi­no, ki se je v svo­jih do­slej iz­ka­za­nih zmog­lji­vo­stih do­ka­za­la kot ne le naj­moč­nej­ša, tem­več tu­di edi­na to­vrst­na us­ta­no­va v Slo­ve­ni­ji. Brez pre­ti­ra­va­nja ugo­tav­ljam, da so na­ši po­ten­cia­li še mno­go več­ji od že pri­ka­za­nih re­zul­ta­tov. Mor­da se vsi še ne za­ve­da­mo, ka­ko mo­čan po­ten­cial so na­ši de­lov­ni pri­po­moč­ki, na­še iz­kuš­nje, na­ši zbra­ni po­dat­ki in ce­lo na­sta­ja­jo­če po­dat­kov­ne ba­ze. Z vsem tem smo us­tva­ri­li kva­li­te­to, ki moč­no pre­raš­ča vso­to in­di­vi­dual­nih re­zul­ta­tov in smo po­sta­li ne­po­greš­ljiv de­jav­nik na na­cio­nal­ni rav­ni.

Tr­dim, da smo že us­po­sob­lje­ni za pred­stav­lja­nje na na­cio­nal­ni rav­ni. Če bi se pri­mer­jal s šport­ni­ki, bi de­jal, da smo se noe­paz­no us­po­so­bi­li kot eki­pa, ki je spo­sob­na me­ri­ti mo­či z mar­si­ka­te­rim tu­jim part­ner­jem. Zlah­ka bi se si­cer pri­me­ri­lo, da bi ime­la eki­pa v se­da­nji or­ga­ni­zi­ra­no­sti v ne­ki kri­tič­ni si­tua­ci­ji ne­majh­ne prob­le­me, pri tem je tre­ba kar­se­da pou­da­ri­ti se­da­njo or­ga­ni­zi­ra­nost ali bo­lje re­če­no de­zor­ga­ni­zi­ra­nost, kjer nih­če ni od­go­vo­ren za prav nič. Ver­ja­mem, da bi bi­li spo­sob­ni ome­nje­ne po­ten­cia­le že z raz­me­ro­ma majh­no ma­te­rial­no pod­po­ro in ne­zah­tev­ni­mi or­ga­ni­za­cij­ski­mi pri­je­mi do­ka­za­ti tu­di v kon­kret­nem pro­jek­tu, ka­kr­šne­ga ni spo­sob­na rea­li­zi­ra­ti no­be­na tra­di­cio­nal­na stro­kov­na in­šti­tu­ci­ja.

Po­ve­da­no se bo ko­mu sli­ša­lo pre­ti­ra­no sa­moh­val­no. Naj se! Kdor zna na za­de­ve po­gle­da­ti s pra­vi­mi oč­mi, nam bo mo­ral pri­tr­di­ti. Res pa je, da bo že ma­lo dalj­ši za­stoj pri­ne­sel na­za­do­va­nje, od tod pa ni da­leč do po­pol­ne­ga raz­pa­da. Na us­pe­hih le­ta 1995 se bo­mo lah­ko gre­li le kra­tek čas. Če kma­lu ne bo­mo na­lo­ži­li no­vih dre­ves na ogenj, bo­mo po­go­re­li hi­tre­je kot smo za­go­re­li. Ogenj bo go­rel, če bo­mo zanj po­raz­de­lje­no skr­be­li vsi zain­te­re­si­ra­ni; če bo uga­snil, bo­mo s tem naj­bolj sa­mi se­bi po­ka­za­li, da ga ni­ti ni­smo ra­bi­li. Ne­rad bom v tem pri­me­ru spoz­nal, da sem se mo­til tu­di sam, ob tem spoz­na­nju mi bo sla­ba to­laž­ba za­vest, da za iz­gu­bo ni­sem od­go­vo­ren, ker v tem pri­me­ru iz­gu­be ni.

Pred­la­gam, da os­ta­ne­jo v ve­lja­vi me­seč­na sre­ča­nja vsak dru­gi to­rek, stal­ne lo­ka­ci­je še ni­ma­mo. Po­skr­be­li bo­mo za po­na­tis raz­pro­da­nih šte­vilk bil­te­na, da jih bo­do lah­ko do­bi­li vsi zain­te­re­si­ra­ni, zla­sti ti­sti, ki so po­sta­li čla­ni v zad­njem ča­su in jim pri­pa­da cel let­nik. Šti­ri lan­sko­let­ne šte­vil­ke bo­do tu­di no­vi čla­ni, kot so jih sta­ri, do­bi­li za­stonj. Vsak bo mo­ral po­ve­da­ti ka­te­re šte­vil­ke mu manj­ka­jo, do­bil jih bo na sre­ča­nju. Čla­na­ri­ne do na­dalj­nje­ga ne bo­mo po­bi­ra­li.

Lju­bi­te­lje gr­bo­slov­ja opo­zar­ja­mo, da bo sre­di de­cem­bra v Co­de­li­je­vem gra­du raz­sta­va slo­vaš­kih gr­bov. Pa­zi­te na ob­ja­vo v jav­nih ob­či­lih.

Druš­tve­ni do­god­ki

12. 12. 1995. De­cem­br­sko sre­ča­nje je bi­lo v sej­ni so­bi pod­jet­ja In­ter­tra­de ITS. Ude­le­ži­lo se ga je 20 čla­nov. Bi­lo je brez na­po­ve­da­ne te­me in bolj praz­nič­no na­rav­na­no. Pri­jaz­ni na­klo­nje­no­sti pod­jet­ja Mer­ca­tor ve­lja zah­va­la za pris­pe­vek, s ka­te­rim smo si naz­dra­vi­li za pre­te­kle us­pe­he in si za­že­le­li po­dob­nih v bo­do­če. Ne­ka­te­ri ko­le­gi so pre­se­ne­ti­li s pri­ka­zi svo­je­ga de­la. Več­krat smo že ugo­tav­lja­li, da pri nas ro­do­slov­je še ni­ma za­dost­ne tra­di­ci­je, ki bi ime­la za po­sle­di­co tu­di stan­dar­di­za­ci­jo de­la, zla­sti na­či­na ure­ja­nja in pri­ka­zo­va­nja po­dat­kov. Po­manj­ka­nje teh stan­dar­dov ima ne­ma­lo sla­bih stra­ni. Neiz­ku­še­ni po­sa­mez­nik po­ra­bi znat­no več ča­sa, re­zul­ta­ti so sla­bo iz­men­lji­vi in za­res ber­lji­vi sa­mo av­tor­ju. Po dru­gi stra­ni pa ti iz­del­ki pre­se­ne­ča­jo z iz­vir­nost­jo, kar tem iz­del­kom da­je po­se­ben čar in svoj­sko du­šo. Te­ga pri stan­dar­di­zi­ra­nem de­lu ni, še zla­sti ne, če se po­dre­ja­mo po­stop­kom, ki jih pred­pi­su­je de­lo z ra­ču­nal­niš­kim pro­gra­mom. Z ori­gi­nal­ni­mi in te­me­lji­ti­mi iz­del­ki so se to­krat pred­sta­vi­li Mar­je­ta Ger­je­vič, Ma­ri­jan Kranjc in Jo­že Gas­pa­rič. Sled­nji je za po­vrh pri­pra­vil pra­vo raz­sta­vo svo­je­ga de­la in jo obe­sil na ste­no. 

9. 1. 1996. Ja­nuar­sko sre­ča­nje. V re­sta­vra­ci­ji Pla­va la­gu­na se nas je zbra­lo 24. Pred­sta­vi­li smo vse­bi­no naj­no­vej­še šte­vil­ke re­vi­je Ge­nea­lo­gi­cal com­pu­ting, opo­zo­ri­li smo na po­droč­ja, kjer je na­pre­dek naj­bolj oči­ten. To je zla­sti pro­gram­ska pod­po­ra ro­do­slov­ne­mu de­lu, vse več­ja upo­ra­ba mul­ti­me­dial­nih oro­dij, hi­tro na­raš­ča­jo­ča po­nud­ba na in­ter­ne­tu, po­nud­ba po­dat­kov­nih zbirk (zla­sti na ce­de­ro­mih).

Po­sku­ša­li smo na­re­di­ti hi­ter pre­gled nad raz­lič­ni­mi do­ma­či­mi po­dat­kov­ni­mi zbir­ka­mi na me­di­jih. Ome­ni­li smo so­dob­ne: te­le­fon­ski ime­nik, sez­nam kra­jev, ulic in priim­kov. Na po­droč­ju pre­pi­sov ar­hiv­ske­ga gra­di­va na me­di­je ni­smo ugo­to­vi­li bis­tve­nih pre­mi­kov, kar ka­že, da zaen­krat med čla­ni ni za­ni­ma­nja za ora­nje brazd na tej le­di­ni.

Ude­le­žen­cem smo po­ro­ča­li o na­pre­do­va­nju po­sku­sne­ga pro­jek­ta pre­pi­so­va­nja sez­na­ma čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be iz le­ta 1900. Do se­daj je pre­pi­sa­nih prek 12000 vpi­sov, to je okrog 10 od­stot­kov vseh.

Čla­ni se pre­tež­no uk­var­ja­mo z ra­zi­ska­va­mi last­ne­ga so­rods­tva na kla­si­čen na­čin ali s po­moč­jo ra­ču­nal­ni­ka. Po­leg last­ne­ga so­rods­tva pa je ne­ka­te­re pri­teg­ni­lo tu­di ra­zi­sko­va­nje ro­dov­ni­kov zna­nih oseb in ce­lo ro­dov­niš­ko pri­ka­zo­va­nje iz­miš­lje­nih po­pu­la­cij. Med pr­ve že lah­ko uvr­sti­mo ro­dov­ni­ke Pre­šer­na, Can­kar­ja, Tav­čar­ja, Finž­gar­ja, Ve­ge in dru­gih zna­nih Slo­ven­cev. O ob­sež­nem ra­zi­sko­va­nju (evrop­skih) ple­miš­kih ro­dov­ni­kov smo že po­ro­ča­li. Med iz­miš­lje­ne pa lah­ko uvr­sti­mo ro­dov­nik grš­ke mi­to­lo­gi­je z okrog 800 bo­žans­tvi in le­gen­dar­ni­mi ose­ba­mi in dru­gi do­miš­ljij­ski ro­dov­nik iz slo­ven­ske li­te­ra­tu­re: ose­be iz Jal­no­vih Bo­brov. Vse te ro­dov­ni­ke lah­ko čla­ni do­bi­jo na sre­ča­njih, ne­ka­te­ri so do­seg­lji­vi tu­di na In­ter­ne­tu.

Ker se je prek in­ter­ne­ta na­bra­lo več­je šte­vi­lo poi­zvedb, naj­več iz ZDA, smo na sre­ča­nju po­sku­si­li, če bi bi­lo mo­go­če na ne­ka­te­ra vpra­ša­nja od­go­vo­ri­ti spro­ti, ker je med na­mi mo­re­bit­ni poz­na­va­lec po­sa­mez­ne poi­zved­be. Iz­ka­za­lo se je, da so bi­le poi­zved­be pre­več splo­šne. Od­go­vo­rov prak­tič­no ni bi­lo, za­to bo­mo v bo­do­če ta­ka vpra­ša­nja ob­jav­lja­li v bil­te­nih v skraj­ša­ni ob­li­ki, na sre­ča­njih pa jih bo­mo da­li na og­la­sno de­sko.

Ing. Ko­bi je pred­sta­vil im­pre­siv­ne pri­ka­ze ro­dov­ni­kov so­rod­ni­kov pe­sni­ka Pre­šer­na. Po­dat­ke je iz­dat­no do­pol­nil z upo­ra­bo ro­ko­pi­snih vi­rov žup­ni­ka Zu­pa­na, ki jih hra­ni NUK.

29. 1. 1996.  I. kon­fe­ren­ca na te­mo Ro­do­slov­ne po­dat­kov­ne zbir­ke. Že dol­go na­po­ve­do­va­ni pos­vet ti­stih čla­nov, ki so pri svo­jem de­lu us­tva­ri­li raz­lič­ne po­dat­kov­ne zbir­ke, smo or­ga­ni­zi­ra­li na Ura­du Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je za sta­ti­sti­ko. Po­vab­lje­nih je bi­lo 10 ta­kih, ki so zna­ni po tem, da ima­jo na tem po­droč­ju že last­ne iz­kuš­nje. Na­men kon­fe­ren­ce je bil naj­prej do­bi­ti bolj na­tan­čen pre­gled nad že zbra­nim gra­di­vom, da bi ga na­to lah­ko na­to gru­pi­ra­li po skup­nih atri­bu­tih in jih sku­ša­li zdru­že­va­ti v skup­ne zbir­ke. To­vrst­no gra­di­vo smo za iz­ho­diš­če raz­de­li­li v dve glav­ni sku­pi­ni: ar­hiv­ski in so­dob­ni. Ar­hiv­ski so za nas ro­do­slov­ce zla­sti ma­tič­ne knji­ge (iz­pred 20. sto­let­ja) in sta­tu­si ani­ma­rum. So­dob­no gra­di­vo pa naj bi ob­se­ga­lo vse ti­sto, če­sar se ro­do­slov­ci še lah­ko po­slu­ži­jo v pri­me­rih, ko pri svo­jih ra­zi­ska­vah še­le iš­če­jo opri­jem­lji­ve toč­ke. Z be­se­do me­dij v teh raz­pra­vah go­vo­ri­mo o elek­tron­skih me­di­jih, da­nes naj­več ra­ču­nal­niš­ki di­ski (di­ske­te).

Ar­hiv­ski vi­ri. Ma­tič­ne knji­ge so ver­jet­no pre­pi­so­va­li šte­vil­ni ra­zi­sko­val­ci. Tre­nut­no so zna­ni mag. Sta­ni­slav Juž­nič, mag. Jo­že Hu­da­les, mag. Moj­ca Rav­nik, Leon Dra­me in dru­gi, ven­dar za­nje ni­ma­mo na­tanč­nej­ših po­dat­kov. Ker ra­zi­sko­val­ci na­vad­no ne ve­do, ka­te­ri vi­ri so že bi­li ob­de­la­ni (pre­pi­sa­ni), je prav mo­go­če, da bi is­ti vir pre­pi­so­va­la dva ra­zi­sko­val­ca. Za­to bi bi­lo smi­sel­no za­hod­nim vzo­rom sle­di­ti tu­di na tem po­droč­ju. Tam se vse bolj uve­ljav­lja prak­sa, da vods­tvo ar­hi­va ra­zi­sko­val­ce po­va­bi, da vme­sne re­zul­ta­te svo­je­ga de­la, to je pre­pi­se na elek­tron­ski me­dij, po­nu­di­jo ar­hi­vu. Ar­hiv po­tem po­skr­bi, da je ta­ko zbra­no gra­di­vo po­se­bej evi­den­ti­ra­no in do­stop­no upo­rab­ni­kom. Tu­di to je na­čin, ki lah­ko ne­ko­li­ko zmanj­ša obra­bo ori­gi­nal­ne­ga gra­di­va. Do­go­vo­ri­li smo se, da bo­mo pri pred­stav­ni­kih ar­hi­vov ugo­to­vi­li, ko­li­ko bi se lah­ko te ide­je po­slu­že­va­li že da­nes tu­di v Slo­ve­ni­ji.

Ude­le­žen­ci so se na­da­lje po­nu­di­li, da bo­do pri svo­jem de­lu sprem­lja­li to­vrst­no do­ga­ja­nje in s tem po­ma­ga­li se­stav­lja­ti in­ven­tu­ro to­vrst­nih da­to­tek.

Po­tr­di­li smo te­zo, da za vna­ša­nje ar­hiv­skih po­dat­kov v ve­či­ni pri­me­rov ni­so po­treb­ni po­seb­ni pro­gra­mi. Teh je na­mreč v tu­ji­ni ve­li­ko, po­ve­či­ni so po ne­po­treb­nem pre­več kom­plek­sni, za­to tu­di okor­ni in de­lo z nji­mi ta­ko za­mud­no, da naj­brž ne od­teh­ta v njih vgra­je­ne vsi­lje­ne pe­dant­no­sti, si­ste­ma­tič­no­sti in opo­zar­ja­nja na mož­ne na­pa­ke. Po­leg te­ga je pre­nos­lji­vost po­dat­kov­nih zbirk med raz­lič­ni­mi stan­dard­ni­mi pro­gra­mi (da­ta-ba­se, text, spreads­heet) in za­pi­si, ki jih upo­rab­lja­jo ro­do­slov­ni pro­gra­mi (BK, PAF, ROOTS, GEDCOM itd.) že ta­ko iz­po­pol­nje­na, da tu­di ni­so več po­treb­ni po­seb­ni kon­ver­zij­ski pro­gra­mi. Ma­ni­pu­la­ci­ja (preob­li­ko­va­nje iz ene­ga za­pi­sa (for­ma­ta) v dru­ge­ga in s tem zdru­že­va­nje v več­je skup­ne zbir­ke) s po­dat­ki je v ve­či­no so­dob­nih pro­gra­mov že vgra­je­na. Od­več je to­rej ku­po­va­ti ali ce­lo raz­vi­ja­ti last­ne pro­gra­me za vnos po­dat­kov.

So­dob­ni vi­ri. Teh je že da­nes pre­cej na me­di­jih in jih bo vsak dan več. V tu­ji­ni jih za­ra­di prib­li­že­va­nja upo­rab­ni­kom po­sre­du­je­jo prek omre­žij. Tak pri­mer je te­le­fon­ski ime­nik Slo­ve­ni­je (TIS), ki je tu­di do­sto­pen na in­ter­ne­tu, upo­ra­ba za ro­do­slov­ne na­me­ne pa je bi­la na­ka­za­na v enem od pris­pev­kov v na­šem bil­te­nu. Te­le­fon­ske­mu ime­ni­ku so se pri­dru­ži­le ne­ka­te­re manj­še zbir­ke. Pri­mer je sez­nam oseb­nih in dru­žin­skih fon­dov, ki jih hra­ni­jo slo­ven­ski ar­hi­vi in je za ob­ja­vo na in­ter­ne­tu po­skr­bel ma­ri­bor­ski ar­hiv. Ne­kaj last­nih zbirk pa smo po­sre­do­va­li ne­ka­te­ri čla­ni na­še­ga druš­tva. Res so to skrom­ni za­čet­ki, zla­sti v pri­mer­ja­vi s tu­ji­no, ne­pri­mer­lji­vo pa je zla­sti šte­vi­lo lju­di, ki se s tem uk­var­ja v Slo­ve­ni­ji s ti­stim v tu­ji­ni. Zao­sta­ja­mo tu­di z oprem­lje­nost­jo in os­veš­če­nost­jo, kar je v da­nih raz­me­rah nor­mal­no.

Pri­ča­ku­je­mo, da se bo na­šte­tim ra­zi­sko­val­nim pri­po­moč­kom na me­di­jih ali prek omrež­ja pri­dru­ži­lo ved­no več ved­no več­jih da­to­tek. Pre­pri­ča­ni smo, da bo­do vsi no­vi vod­ni­ki po ar­hiv­skih zbir­kah ti­ska­ni kla­sič­no, obe­nem pa do­seg­lji­vi na me­di­jih.

Med so­dob­ni­mi pri­po­moč­ki, ki bi jih lah­ko ta­koj spro­sti­li za splo­šno ra­bo, po­dob­no kot te­le­fon­ski ime­nik, so go­to­vo tu­di ime­ni­ki, spi­ski in re­gi­stri raz­lič­nih dr­žav­nih za­vo­dov, ura­dov in dru­gih us­ta­nov. Pri teh pa sko­raj po pra­vi­lu tr­či­mo ob ovi­re, ki jih po­stav­lja za­kon o va­ro­va­nju oseb­nih po­dat­kov. Za­to smo na kon­fe­ren­ci obrav­na­va­li sa­mo teh­nič­ne vi­di­ke, vse dru­ge smo za­vest­no pu­sti­li ob stra­ni.

Vseh po­dat­kov­nih zbirk ni mo­go­če os­tro lo­či­ti v dve os­nov­ni sku­pi­ni: ar­hiv­ske in so­dob­ne. Tež­ko bi v ka­te­ro­ko­li od teh dveh sku­pin uvr­stil zbir­ko, ki na­sta­ja v na­šem druš­tvu. To je pre­pis čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be le­ta 1900. Gre to­rej za ča­sov­ni pre­sek iz­bra­ne po­pu­la­ci­je. Mo­hor­je­va druž­ba je men­da pred sto­ti­mi le­ti šte­la okrog 90000 čla­nov, ki so bi­li vsa­ko le­to ob­jav­lje­ni v ko­le­dar­ju. Če sme­mo pred­po­stav­lja­ti, da so bi­li na­roč­ni­ki pre­tež­no dru­ži­ne, po­tem je s to po­pu­la­ci­jo po­kri­ta vsaj tret­ji­na ta­krat­ne­ga slo­ven­ske­ga pre­bi­vals­tva; oprav­ka ima­mo to­rej z ze­lo ve­li­kim vzor­cem. S pre­pi­som na me­dij že­li­mo v druš­tvu do­se­či te­le ci­lje: Ča­sov­ni pre­sek v tem ob­dob­ju je, če je na me­di­ju, ze­lo do­ber pri­po­mo­ček pri ra­zi­ska­vah, ka­dar raz­po­la­ga­mo z  ne­po­pol­ni­mi po­dat­ki. Po­leg te­ga se bo na tem de­lu ugo­to­vi­la pri­prav­lje­nost za po­dob­ne, ven­dar naj­več­krat zah­tev­nej­še pro­jek­te. Ni pa iz­klju­če­no, da bi ce­lot­na zbir­ka ne mo­gla da­ti še dru­gih za­ni­mi­vih pri­do­bi­tev in ko­ri­sti­ti kot ra­zi­sko­val­ni pri­po­mo­ček tu­di v re­snej­ših znans­tve­nih ra­zi­ska­vah.

Bež­no smo ome­ni­li še eno ka­te­go­ri­jo po­dat­kov, ki bi bi­li na me­di­jih upo­rab­ni kot ra­zi­sko­val­ni pri­po­mo­ček. To so že ob­sto­je­če zbir­ke, ki jih za na­me­ne last­nih ro­do­slov­nih ra­zi­skav vo­di­mo po­sa­mez­ni ro­dov­ni­kar­ji. V teh zbir­kah je po gro­bi oce­ni zbra­nih vsaj 50000 oseb. Kdor bi že­lel, bi svo­je po­dat­ke lah­ko na me­dij za­pi­sal ena­ko, kot se pre­pi­su­je­jo po­dat­ki iz ma­tič­nih knjig. Raz­li­ka med zgo­raj ome­nje­nim pre­pi­so­va­njem je v tem, da gre pri pr­vem za si­ste­ma­tič­no pre­pi­so­va­nje ce­le knji­ge, tu­kaj pa za iz­bir­no; pri pr­vem to­rej iz­bra­ne knji­ge v ce­lo­ti, v dru­gem pa iz vseh knjig maj­hen del­ček. Kljub te­mu je dru­gih, psev­do ma­tič­nih za­pi­sov, da­nes na me­di­jih pre­cej več kot pr­vih. Ver­jet­no bo ta­ko še dol­go. Za­to pa bi bi­lo vred­no tu­di tem raz­me­ta­no iz­bra­nim za­pi­som pos­ve­ti­ti vsaj ma­lo po­zor­no­sti. Naj­prej bi jih bi­lo tre­ba čim več zdru­ži­ti v skup­ne zbir­ke psev­do roj­stev, psev­do po­rok in psev­do umr­lih. Že ne­zah­tev­no sor­ti­ra­nje in pre­gle­do­va­nje ta­kih zbirk bi ver­jet­no na­ka­za­lo za­ni­mi­ve no­ve sme­ri ra­zi­sko­va­nja. Pri po­sre­do­va­nju last­nih po­dat­kov v ta­ke skup­ne zbir­ke pa ni­ka­kor ne kre­ne. Vi­de­ti je, da je glav­ni raz­log še ved­no neo­sno­va­na za­dr­ža­nost, sra­mež­lji­vost, če ne ce­lo strah pred nez­na­nim.

S tem za­pi­som sku­ša­mo pov­ze­ti raz­pra­vo na kon­fe­ren­ci. Vna­prej ni­so bi­li pri­prav­lje­ni ni­ka­kr­šni za­ključ­ki ali skle­pi, tu­di na kon­fe­ren­ci ni­so bi­li izrec­no ob­li­ko­va­ni. Vsee­no pov­ze­mam: Raz­me­re v Slo­ve­ni­ji še ni­so na­klo­nje­ne ob­sež­nej­šim pro­jek­tom pre­na­ša­nja ar­hiv­ske­ga gra­di­va na so­dob­ne me­di­je, če­prav po ne­ka­te­rih zna­kih ugo­tav­lja­mo tren­de, ki na­ka­zu­je­jo iz­bolj­ša­nje. Druš­tvo bo te ten­den­ce sprem­lja­lo in se na­nje od­zi­va­lo, da­ja­lo pa bo tu­di last­ne po­bu­de pri (stro­kov­nih) us­ta­no­vah in po po­tre­bi pri za­ko­no­da­jal­cu. Ude­le­žen­ci kon­fe­ren­ce bo­mo svo­ja spoz­na­nja pre­ne­sli čla­nom SRD in dru­gim, ki bi se lah­ko vklju­če­va­li v to­vrst­no de­lo. S tem bo­mo po­sku­si­li dvig­ni­ti ra­ven os­veš­če­no­sti, z vme­sni­mi re­zul­ta­ti pa pri­teg­ni­ti k so­de­lo­va­nju še več čla­nov in so­de­lav­cev. Več­ji na­pre­dek, spod­bu­do in pod­po­ro bi pri­ne­slo te­snej­še so­de­lo­va­nje z us­ta­no­va­mi. Po­dob­ne kon­fe­ren­ce bo­mo v bo­do­če or­ga­ni­zi­ra­li vsaj dva­krat let­no.

 

14. 2. 1996. Va­bi­lo na fe­bruar­sko pre­da­va­nje

 

Spo­što­va­ni

V le­tu 1995 smo bi­li va­je­ni, da smo va­bi­la na red­na me­seč­na sre­ča­nja po­ši­lja­li na­tis­nje­na v bil­te­nu. Obe­nem smo na­po­ve­da­li dnev­ni red in osred­njo te­mo sre­ča­nja. Če je bi­lo mo­go­če, smo pris­pe­vek na is­to te­mo ob­ja­vi­li že vna­prej, si­cer pa nak­nad­no.

Le­tos bil­ten še ni za­čel iz­ha­ja­ti. Nje­go­va uso­da je zaen­krat še ena­ko ne­go­to­va kot je bi­la pred ne­kaj me­se­ci. Na­lo­ge med čla­ni še ni­so raz­de­lje­ne, za­to tu­di ni­ma­mo ti­stih, ki bi jih oprav­lja­li. Za­to bo­mo do na­dalj­nje­ga ka­kr­šno­ko­li po­što po­ši­lja­li sa­mo iz­je­mo­ma. Tu­di za zad­nje sre­ča­nje ni­smo po­ši­lja­li va­bil, ker smo va­bi­la na vsa red­na me­seč­na sre­ča­nja po­sla­li z ja­nuar­skim va­bi­lom. Mor­da so ne­ka­te­ri kljub vse­mu pri­ča­ko­va­li po­seb­no va­bi­lo, ude­lež­ba na zad­njem sre­ča­nju (13.2.) je bi­la na­mreč raz­me­ro­ma skrom­na, vse­ga 16.

Za­to po­nov­no opo­mi­nja­mo, da bo­do red­na sre­ča­nja še na­prej vsak dru­gi to­rek v me­se­cu. To­rej 12.3., 9.4., 14.5. itd., vsa­kič ob 18. uri v re­sta­vra­ci­ji La­gu­na na Du­naj­ski ce­sti, če ne bo dru­ga­če spo­ro­če­no.

V le­tu 1995 smo ime­li na­va­do po­leg red­ne­ga sre­ča­nja or­ga­ni­zi­ra­ti še dru­go, te­mat­sko, v dru­gi po­lo­vi­ci me­se­ca. To bo mož­no tu­di le­tos, ven­dar pa bo za or­ga­ni­za­ci­jo in iz­ved­bo mo­ral nek­do po­skr­be­ti sam od se­be. Druš­tvo na­mreč ni­ma iz­vr­šil­nih or­ga­nov, za­to tu­di ni ni­ko­gar, ki bi bil dol­žan pri­prav­lja­ti to­vrst­na te­mat­ska pre­da­va­nja in og­le­de. Za­to va­bi­mo ti­ste, ki ne bi že­le­li, da ta­ke ak­tiv­no­sti za­mre­jo, da pred­la­ga­jo te­mo in pri­pra­vi­jo vse po­treb­no za iz­ved­bo (pre­da­va­telj, pro­stor, ob­veš­ča­nje, ...). Že do se­daj so bi­le pred­la­ga­ne za­ni­mi­ve te­me. Npr.: Na­sta­nek priim­kov, Na­ši us­koš­ki pred­ni­ki, Po­tom­ci Na­po­leo­no­vih vo­ja­kov, Pro­te­stant­ski ar­hi­vi, Ra­zi­ska­ve na­grob­ni­kov, Sta­rej­ši ar­hiv­ski vi­ri, Na­vo­di­la za hra­nje­nje last­ne­ga ar­hiv­ske­ga gra­di­va, Bra­nje go­ti­ce in dru­gih pi­sav in še mar­si­kaj, ne na­zad­nje pa pred­sta­vi­tve no­vo­sti, ki jih pri­na­ša raz­voj in­for­ma­ti­ke in s tem po­ve­za­nih mož­no­sti.

Spo­ro­ča­mo tu­di, da bo­do v mar­cu do­ti­ska­ne raz­pro­da­ne šte­vil­ke bil­te­na za le­ti 1994 in 1995 in jih bo­do do­bi­li vsi ti­sti, ki jim to še dol­gu­je­mo in vsi no­vi čla­ni, ki bi že­le­li ime­ti ce­lo­to.

To­le spo­ro­či­lo je to­krat na­me­nje­no mor­da zad­nje­mu do­god­ku iz se­ri­je ti­stih, ki sem jih pri­prav­ljal sam in ne­ka­ko še so­di v lan­sko­let­ne na­čr­to­va­ne do­god­ke. Vab­lje­ni ste na pred­sta­vi­tev (pre­se­lje­ne­ga) ljub­ljan­ske­ga nadš­ko­fij­ske­ga ar­hi­va in pre­da­va­nje nje­go­ve­ga rav­na­te­lja, dr. Bog­da­na Ko­lar­ja z na­slo­vom

Sta­tus ani­ma­rum kot ro­do­slov­ni vir,

ki bo v sre­do, 21.2.1996 ob 17.30

v no­vih pro­sto­rih ar­hi­va na Kre­ko­vem tr­gu 1 v Ljub­lja­ni

21. 2. 1996. Po­ro­či­lo o pre­da­va­nju Sta­tus ani­ma­rum kot ro­do­slov­ni vir. Pre­da­va­nja se je ude­le­ži­lo 31 ude­le­žen­cev. Pov­ze­tek pre­da­va­nja dr. Ko­lar­ja bo­mo ob­ja­vi­li v bil­te­nu. Pre­da­va­nju je sle­dil raz­go­vor, na kon­cu pa še ne­kaj ak­tual­no­sti. Ja­nez To­pli­šek je opo­zo­ril na no­vo win­dows ver­zi­jo pro­gra­ma BK.

12. 3. 1996. Marč­no sre­ča­nje. Spet smo se brez va­bi­la zbra­li v La­gu­ni in spet nas je bi­lo sa­mo 16. Po­seb­ne te­me ni­smo ime­li. V uvod­nem de­lu sem, zvest svo­ji stal­ni te­mi, pre­no­su ar­hiv­ske­ga gra­di­va na ra­ču­nal­niš­ki me­dij, ome­nil zbir­ko iz pol­pre­te­kle zgo­do­vi­ne. Gre za zbir­ke po­dat­kov, ki jih je pri ra­zi­ska­vah dru­ge sve­tov­ne voj­ne na Go­renj­skem v ra­ču­nal­nik vne­sel zgo­do­vi­nar Jo­že Dež­man. Pred­met nje­go­ve ra­zi­ska­ve bo go­to­vo ena od bo­do­čih tem na enem od na­ših sre­čanj, tu­le sa­mo krat­ka in­for­ma­ci­ja o za­je­ti po­pu­la­ci­ji. Gre za več kot 10.000 ta­kih, ki so bi­li v dru­gi voj­ni na raz­ne na­či­ne ude­le­že­ni ali vklju­če­ni v ta­krat­ne do­god­ke. To so po­dat­ki o par­ti­za­nih, mo­bi­li­zi­ran­cih v nemš­ko voj­sko, de­zer­ter­ji iz par­ti­za­nov in nemš­ke voj­ske, kviz­lin­gi, so­de­lav­ci par­ti­zan­ske­ga gi­ba­nja, za­por­ni­ki v kaz­nil­ni­ci v Be­gu­njah, in­ter­ni­ran­ci v kon­cen­tra­cij­skih ta­bo­riš­čih, izg­nan­ci, be­gun­ci pre­meš­če­ni na de­lo, kli­ca­ni na na­bor, voj­ne žr­tve in še kaj. Ti po­dat­ki naj­brž ni­ma­jo ne­po­sred­ne vred­no­sti za se­sta­vo ro­dov­ni­ka, ker gre za raz­me­ro­ma sve­že ob­dob­je, ki ga mno­gi pom­ni­jo še po last­nih do­ži­vet­jih. Gre za mo­re­bit­ni do­dat­ni vir ali na­po­tek na ar­hiv­ske do­ku­men­te, ki bi bi­li upo­rab­lji­vi za do­pol­ni­tev dru­žin­ske kro­ni­ke ali pri­do­bi­tve manj­ka­jo­če­ga po­dat­ka.

Ing. Ko­bi je po­ro­čal o ob­ja­vi dru­žin­ske štu­di­je o dru­ži­ni Kraig­her, ki za­je­ma tu­di slo­ven­ske ve­je te dru­ži­ne. Po­ro­či­lo je pov­zel po član­ku v av­strij­skem bil­te­nu, ki ga iz­da­ja druš­tvo Ad­ler.

V na­da­lje­va­nju smo si po­sre­do­va­li ne­kaj no­vo­sti, ne­ka­te­ri čla­ni so pri­ne­sli na og­led re­zul­ta­te svo­je­ga de­la. Za­ni­miv na­čin je pri svo­jem de­lu upra­bil Ivan Gr­čar. Po­ro­čal sem o na­pre­do­va­nju pro­jek­ta pre­pi­so­va­nje spi­ska čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be pred sto le­ti. Pre­pi­sa­nih je že oko­li 20 od­stot­kov imen.

Raz­me­ro­ma majh­no šte­vi­lo ude­le­žen­cev in od­sot­nost ne­ke pre­vla­du­jo­če te­me je omo­go­či­la vklju­če­va­nje sko­raj vseh ude­le­žen­cev v po­go­vor, v ka­te­rem smo s pre­cejš­njim za­ni­ma­njem so­de­lo­va­li kot ce­lo­vi­ta sku­pi­na in ne v lo­če­nih omiz­jih.

Sam sem za del­ni na­do­me­stek manj­ka­jo­če­ga bil­te­na pre­bral spis z na­slo­vom Krat­ka kla­si­fi­ka­ci­ja ro­do­slov­cev z ob­lju­bo, da bo­mo sku­ša­li čim­več po­ve­da­ne­ga tu­di ohra­ni­ti za bil­ten, ko bo­mo te­ga spet obu­di­li.

Ob kon­cu nam je dr. Pi­san­ski po­sre­do­val poi­zved­be prek In­ter­ne­ta in nas po­zval, da mo­re­bit­ne od­go­vo­re po­sre­du­je­mo nje­mu.

22. 3. 1996. Rod, rod­bi­na, ro­do­slov­je. Pod tem na­slo­vom je v vi­li Bi­stri­ca nad Tr­ži­čem po­te­ka­la Gla­so­va pre­ja. Go­sta sva bi­la ing. Šmi­tek in jaz. Gla­so­va pre­ja je obrav­na­va ne­ke te­me v jav­no­sti ta­ko, da mo­de­ra­tor Go­renj­ske­ga gla­sa iz­be­re eno ali več oseb, ki naj bi poz­na­le za­dev­no te­ma­ti­ko.

Te­ma je bi­la na­jav­lje­na v pri­lo­gi te­ga ča­so­pi­sa. Uvod­nik je na­pi­sal naš član, pub­li­cist Mi­ha Na­glič, oba go­sta pa je pred­sta­vil dru­gi član, zgo­do­vi­nar Jo­že Dež­man. Ker sva bi­la oba go­stu­jo­ča v na­šem bil­te­nu že do­volj pred­stav­lje­na, bo­mo po­na­ti­sni­li sa­mo Na­gli­čev uvod­nik. Če kdo že­li, pa si lah­ko og­le­da še ob­ja­vo pred in po Gla­so­vi pre­ji, v Go­renj­skem gla­su na dan 22.3. in po njej v is­tem ča­so­pi­su, 29.3.

Na ‘pre­jo’ so bi­li vab­lje­ni vsi čla­ni druš­tva. Ude­le­ži­lo se jih je 16, ne­ka­te­ri s svo­ji­mi za­kon­ci, so­rod­ni­ki ali pri­ja­te­lji, si­cer pa je bi­la dvo­ra­na po­vsem pol­na, pri­sot­nih je bi­lo prek 70 ude­le­žen­cev.

Zbra­ne je naj­prej poz­dra­vil di­rek­tor Ča­so­pi­sa Go­renj­ski glas, gos­pod Va­lja­vec, Jo­že Dež­man pa je v raz­pra­vo naj­prej uve­del ing. Šmit­ka, ki le­tos praz­nu­je svo­jo osem­de­set­let­ni­co in šte­vil­ne de­lov­ne ju­bi­le­je.

Ing. Šmi­tek je po­ve­dal, da se je svo­jim ra­zi­ska­vam pos­ve­til ta­krat, ko se je upo­ko­jil. Vse­lej ga je pri­vla­či­la lo­kal­na zgo­do­vi­na, to je zgo­do­vi­na Kro­pe z oko­li­co. S tem pa zla­sti zgo­do­vi­na, ki je po­ve­za­na z že­le­zars­tvom in sprem­lju­jo­či­mi de­jav­nost­mi. Svo­je ra­zi­ska­ve je ob­jav­ljal naj­več v kro­par­skem za­druž­nem gla­si­lu Za­dru­gar, pa tu­di dru­god. Ob ra­zi­ska­vah kro­par­ske in­du­stri­je in obr­ti pa so ga stal­no sprem­lja­le tu­di šte­vil­ne kro­par­ske dru­ži­ne in nji­ho­va po­ve­za­nost z ra­zi­sko­va­ni­mi po­droč­ji. Z žup­ni­ko­vo po­moč­jo in s po­moč­jo ar­hiv­skih do­ku­men­tov, zla­sti ma­tič­nih knjig, je za­čel se­stav­lja­ti ro­dov­ni­ke za ce­le dru­žin­ske sklo­pe. Ta­ko so se mu na­bra­li ro­dov­ni­ki za okrog 200 kro­par­skih dru­žin, vsi stip­ka­ni in ure­je­ni po abe­ce­di.

Ing. Šmi­tek je svo­je pri­po­ve­do­va­nje iz­dat­no po­pe­stril s kraj­ši­mi pri­go­da­mi, za­ni­mi­vost­mi, ša­la­mi in anek­do­ta­mi, kon­čal pa z od­loč­no in pre­prič­lji­vo iz­ja­vo, da je da­naš­nja to­var­na Pla­men iz­ključ­na last po­tom­cev šte­vil­nih ge­ne­ra­cij nek­da­njih za­dru­gar­jev in izra­zil svo­je glo­bo­ko pre­pri­ča­nje, da bi bi­la vsa­ka dru­gač­na re­ši­tev ne­pra­vič­na. Za svo­je iz­va­ja­nje in zla­sti za za­ključ­no iz­ja­vo je bil na­gra­jen z iz­dat­nim a­plav­zom.

Jo­že Dež­man je pri­sot­ne po­va­bil, da pre­sku­si­jo svo­je last­no poz­na­va­nje pred­ni­kov ta­ko, da iz­pol­ni­jo obra­zec z ru­bri­ka­mi za tri ge­ne­ra­ci­je pred­ni­kov. Iz­ka­za­lo se je, da je na­lo­ga za­res tež­ka. Sa­mo eden od pri­sot­nih je na kon­cu po­ka­zal ne po­vsem iz­pol­njen obra­zec

Jo­že Dež­man je na­to v po­go­vor uve­del še me­ne in me pred­sta­vil kot us­ta­no­vi­te­lja Slo­ven­ske­ga ro­do­slov­ne­ga druš­tva. V uvo­du sem po­ve­dal, da čla­ni na­še­ga druš­tva po­ve­či­ni ka­že­jo re­sne ra­zi­sko­val­ne na­me­ne, v ra­zi­ska­ve jih ne vo­di že­lja po od­kri­va­nju mo­re­bit­ne­ga ple­miš­ke­ga po­re­kla; med nji­mi tu­di ni ta­kih, ki bi ver­je­li, da jim je moč do­ka­zo­va­ti so­rods­tve­na raz­mer­ja da­leč v sred­nji vek. Za­ve­da­mo se, da so nam na raz­po­la­go ar­hiv­ski vi­ri, ki po­je­nju­je­jo s pro­di­ra­njem za de­set in več ge­ne­ra­cij v pre­te­klost. Bolj iz­je­mo­ma ko­mu us­pe ra­zi­ska­ve po­dalj­ša­ti še za ne­kaj ge­ne­ra­cij. Za­to se čla­ni ne uk­var­ja­mo s špe­ku­la­ci­ja­mi o ve­net­skih, gal­skih, kelt­skih in še kak­šnih dru­gih na hi­tro sku­ha­nih pred­ni­kih. To­li­ko manj nas pri na­šem de­lu za­ni­ma iz­vor člo­ve­ka, če­prav so v zna­ku na­še­ga druš­tva sim­bo­li ja­bol­ko, ro­ka in ka­ča.

Pred­sta­vil sem druš­tve­no de­jav­nost, ki se vsak me­sec do­ka­zu­je z vsaj dve­ma do­god­ko­ma; eden je red­no me­seč­no sre­ča­nje čla­nov, dru­gi pa te­mat­sko pre­da­va­nje in/ali pred­sta­vi­tev ar­hi­va. V le­tu 1994 in 1995 je iz­ha­jal bil­ten druš­tva. Ker Slo­ven­ci še sko­raj ni­ma­mo ro­do­slov­ne li­te­ra­tu­re, je zbir­ka na­ših bil­te­nov prak­tič­no edi­na te­mu po­droč­ju na­me­nje­na li­te­ra­tu­ra. Zain­te­re­si­ra­ni lah­ko vse šte­vil­ke do­bi­jo na red­nih me­seč­nih sre­ča­njih druš­tva ali pa si jih pre­skr­bi­jo v knjiž­ni­cah; na Go­renj­skem jih ima­ta knjiž­ni­ci v Kra­nju in Škof­ji Lo­ki v Tr­ži­ču pa Mu­zej. Ve­či­na čla­nov pri de­lu upo­rab­lja ra­ču­nal­nik in ro­dov­ni­kars­tvu na­me­njen pro­gram. Ene­ga od šte­vil­nih ro­do­slov­nih pro­gra­mov smo pre­ved­li v slo­venš­či­no in ga je moč do­bi­ti pri Ja­ne­zu To­pliš­ku, tel.: 061/731188 ali 1328298, ki pri­re­ja tu­di te­čaj za us­po­sab­lja­nje za de­lo s tem pro­gra­mom.

Na­to sem na­ve­del ne­ka­te­re raz­lo­ge, ki še zla­sti opra­vi­ču­je­jo obrav­na­va­nje te te­ma­ti­ke na Go­renj­skem. Za­do­sto­val bi že ju­bi­lej ing. Šmit­ka in nje­gov pris­pe­vek h kro­par­ski kra­jev­ni zgo­do­vi­ni in rod­bin­skim ra­zi­ska­vam. Prav Tr­žič, to­krat­ni go­sti­telj ude­le­žen­cev Gla­so­ve pre­je, pa za­slu­ži omem­bo in poh­va­lo za­ra­di že kar tra­di­cio­nal­ne po­zor­no­sti, ki jo po­sa­mez­ni­ki, v zad­njem ča­su pa še po­se­bej Tr­žiš­ki mu­zej pos­ve­ča prou­če­va­nju ro­dov tr­žiš­kih obrt­nih in in­du­strij­skih dru­žin. Pr­vi ime­nit­ni pri­kaz šu­štar­ske dru­ži­ne Do­bri­nov je bil že dva­krat raz­stav­ljen, zdaj je vklju­čen v čev­ljar­sko mu­zej­sko zbir­ko. Ku­sto­si­nja Nad­ja Gart­ner Le­nac svo­je ra­zi­ska­ve na­da­lju­je z dru­ži­no Pe­harc, zbra­na pa je že ve­či­na gra­di­va za pred­sta­vi­tve še dru­gih zna­me­ni­tih in zna­čil­nih rod­bin, ki so v pre­te­klo­sti bis­tve­no soob­li­ko­va­le po­sa­mez­ne ve­je gos­po­dars­tva, zla­sti us­njars­tva, ko­vaš­tva in bar­vars­tva. Vpliv teh dru­žin in nji­ho­ve de­jav­no­sti je se­gal tu­di v dru­ga go­renj­ska sre­diš­ča, pa ne le go­renj­ska.

Ta vpliv se je sku­paj z gos­po­dar­ski­mi in­te­re­si odra­žal tu­di v dru­žin­skih po­ve­za­vah. Kot pri­mer sem na­ve­del v Val­va­zor­je­vi Sla­vi v Kro­pi ome­nje­ne­ga fu­ži­nar­ja Šte­fa­na Ma­zol­la. Nje­go­ve po­tom­ce lah­ko za­sle­du­je­mo ne le v Kro­pi, tem­več v vseh važ­nej­ših go­renj­skih in dru­gih kra­jih. Da­nes si­cer ne ve­mo, če kje še ži­vi­jo po­tom­ci s tem priim­kom, ti­stih z dru­gač­nim priim­kom pa je bi­lo med ude­le­žen­ci ome­nje­ne pre­je vsaj 15, pa se ni­so zbra­li za­ra­di po­ve­za­ve z ome­nje­nim Ma­zo­lom, ker zanj ve­či­na ni­ti ne ve. Pre­gled Ma­zo­lo­vih po­tom­cev že zdaj vse­bu­je okrog 1400 po­sa­mez­ni­kov v osem­naj­stih ge­ne­ra­ci­jah. Ta zbir­ka kar kli­če po do­pol­ni­tvah. Nje­na pred­sta­vi­tev npr. v kro­par­skem mu­ze­ju bi ver­jet­no pre­ko­si­la vse dru­ge pri nas zna­ne rod­bin­ske pred­sta­vi­tve.

Z omem­bo de­la ing. Šmit­ka in Tr­žiš­ke­ga mu­ze­ja ni­smo na­šte­li vseh ti­stih, ki so s svo­jim de­lom pre­se­gli lju­bi­telj­sko ra­ven ra­zi­skav. Ve­či­na teh se je druš­tvu že pred­sta­vi­la, sko­raj vsak dan pa od­kri­va­mo no­ve. Prav med­se­boj­no spoz­na­va­nje in pred­stav­lja­nje svo­je­ga de­la, je naj­več­ja pri­do­bi­tev za po­sa­mez­ni­ke in druš­tvo.

Pr­vi del pre­je je za­klju­čil di­rek­tor Du­šan Po­dre­kar, ki je zbra­ne naj­prej po­va­bil na pri­gri­zek in po­skuš­njo vin­ske­ga pri­del­ka dru­ži­ne Prin­čič iz Ko­za­ne v Br­dih, ob tem in za tem pa na po­me­nek o ‘na­pre­de­nih’ te­mah.

9. 4. 1996.  April­sko red­no tor­ko­vo sre­ča­nje v re­sta­vra­ci­ji La­gu­na. Sre­ča­nja se je ude­le­ži­lo 19 čla­nov. Glav­no spoz­na­nje te­ga sre­ča­nja je bi­lo, da pro­stor za­ra­di pre­hu­dih mo­tenj  za ta na­men ni pri­me­ren. Za­ra­di te­ga tu­di ni­smo mo­gli opra­vi­ti vse­ga ti­ste­ga, kar smo na­me­ra­va­li in pri­pra­vi­li po na­sled­njem dnev­nem re­du:

·    Po­ro­či­lo o do­god­kih in no­vo­stih

·    Gla­so­va pre­ja in ne­kaj no­vih ra­do­ved­ne­žev.

·    Pri­prav­lje­nost za­lož­be Co Li­bri za iz­da­ja­nje dru­žin­skih kro­nik v se­ri­ji pod skup­nim ime­nom Ko­re­ni­ne. Pr­va ta­ka je kro­ni­ka dru­ži­ne Šu­štar­šič.

·    Obč­ni zbor druš­tva (ADLER ima le­tos že 111. Voll­ver­sam­lung)

·    Do­ti­ska­ni bil­te­ni

·    Na­po­ved te­mat­ske­ga ve­če­ra, 11.4.1996. Ro­do­slov­ni pro­gra­mi, pri­po­moč­ki in po­dat­kov­ne zbir­ke.

·    No­va ver­zi­ja BK5 za DOS in za WIN.

·    Po­nud­ba za Vi­sual ROOTS.

·    Pre­gled tu­je­ga ti­ska: No­bil­ta in Ad­ler

·    An­ce­stry in Ge­nea­lo­gi­cal Com­pu­ting je na­ro­či­la tu­di knjiž­ni­ca v Škof­ji Lo­ki

·    Na­ro­či­li smo se na nemš­ko re­vi­jo Com­pu­ter­ge­nea­lo­gie.

·    Po­tre­be po pro­sto­volj­cih:

·    taj­nik druš­tva,

·    skrb­nik za po­dat­kov­ne zbir­ke,

·    poz­na­va­lec In­ter­ne­ta

·    do­pi­snik s tu­ji­no - zla­sti z druš­tvi

·    kon­cen­tra­tor od­go­vo­rov na poi­zved­be

Dnev­ne­ga re­da, kot re­če­no, ni­smo us­pe­li iz­čr­pa­ti in smo se od­lo­či­li, da bo­mo poi­ska­li bolj pri­me­ren pro­stor za sre­ča­nja.


11. 4. 1996.  Pre­da­va­nje na te­mo Ro­dov­nik in ra­ču­nal­nik - no­vi pro­gra­mi in pre­gled po­dat­kov­nih zbirk. Na Fa­kul­te­ti za ma­te­ma­ti­ko se je pre­da­va­nja ude­le­ži­lo 25 čla­nov in dru­gih vab­lje­nih. Na­po­ve­da­no te­mo smo si de­li­li dr. To­maž Pi­san­ski, An­ton To­ma­žič in jaz. Pred­sta­vi­tve smo na­me­ra­va­li de­li­ti na dve po­glav­ji: pro­gra­mi in po­dat­ki.

A.) Pre­gled pro­gra­mov smo pov­ze­li po re­vi­ji Ge­nea­lo­gi­cal Com­pu­ting (v zad­njem pre­gle­du) po na­sled­njih sku­pi­nah:

1.  Os­nov­ni ro­do­slov­ni pro­gra­mi (li­na­ge-lin­ked) (okrog 50)

2.  Iz­de­la­va po­ro­čil in pri­ka­zov (>10)

3.  Pi­sa­nje kro­nik (7)

4.  Gra­fi­ka

5.  In­dek­si­ra­nje (5)

6.  Ra­zi­sko­val­na orod­ja - zem­lje­vi­di, po­pi­si pre­bi­val­cev, ka­ta­ster, po­ko­pa­liš­ča, zgo­do­vin­ski do­god­ki, kon­ver­zij­ska orod­ja, vo­de­nje ko­res­pon­den­ce, spi­ski vi­rov, ‘or­ga­ni­za­tor­ji’, ...

7.  Do­dat­ki - sa­mo­stoj­ni ali ta­ki, ki se na­ve­zu­je­jo na os­nov­ne pro­gra­me (25)

Is­ta re­vi­ja ob­jav­lja tu­di pre­gled tu­jih po­dat­kov­nih zbirk, teh na pre­da­va­nju ni­smo upo­šte­va­li.

Od nam zna­nih pro­gra­mov, jih v Slo­ve­ni­ji naj­več upo­rab­lja DOS ver­zi­jo pro­gra­ma Brot­her’s Kee­per, v zad­njem ča­su so ne­ka­te­ri preš­li na Win­dows ver­zi­jo is­te­ga pro­gra­ma, sa­mo iz­je­mo­ma pa po­sa­mez­ni­ki upo­rab­lja­jo še dru­ge pro­gra­me. Tak je Fa­mily Tree Ma­ker, ROOTS, Kith and Kin, Paf in mor­da še kak­šen. V slo­venš­či­no je pre­ve­de­na sa­mo DOS ver­zi­ja pro­gra­ma BK, ki jo do­bi­te pri Ja­ne­zu To­pliš­ku, tel. 1328298. Pri njem se lah­ko po­za­ni­ma­te tu­di za uva­jal­ni te­čaj in za os­ta­le pro­gra­me.

Na krat­ko smo pred­sta­vi­li pro­gra­ma Kith and Kin in Vi­sual Roots for Win­dows, vsak od nji­ju nu­di ne­kaj za­ni­mi­vih gra­fič­nih pred­sta­vi­tev in pre­cejš­njo mul­ti­me­dij­sko pod­po­ro.

B) Pre­gled po­dat­kov­nih zbirk. Te smo de­li­li po več kri­te­ri­jih na ak­tual­ne (ži­ve) in ar­hiv­ske, ti­ste na kla­sič­nih in ti­ste na so­dob­nih me­di­jih, ti­ste, jav­ne­ga zna­ča­ja in ti­ste z ome­je­nim pri­sto­pom, na plač­lji­ve in brez­plač­ne. Ti­ste na so­dob­nih me­di­jih smo da­lje de­li­li na ti­ste, ki so do­stop­ne prek omrež­ja od ti­stih, ki se jih na­ro­ča na di­ske­tah ali ce­de­ro­mih.

Za­hod­ni so­se­di so z elek­tron­ski­mi zbir­ka­mi že ze­lo da­leč, mi ko­maj za­stav­lja­mo pr­ve ko­ra­ke. Od teh, ki so se brez na­še­ga so­de­lo­va­nja po­ja­vi­li na me­di­jih lah­ko ome­ni­mo te­le­fon­ski ime­nik, spi­sek imen in priim­kov in spi­sek kra­jev. Vse to bi lah­ko uvr­sti­li med po­mož­ne ro­do­slov­ne ra­zi­sko­val­ne pri­po­moč­ke. Bolj upo­rab­ni bi bi­li pre­pi­si ar­hiv­skih po­dat­kov. Na tem po­droč­ju bi lah­ko go­vo­ri­li o za­met­kih pre­pi­sov ma­tič­nih knjig. Vid­nej­ši pio­nir­ji so bi­li že ome­nje­ni. Po­dan je bil pred­log po­sku­sne­ga ob­li­ko­va­nja psev­do­ma­tič­nih za­pi­sov, ki bi jih za ana­li­tič­ne na­me­ne zdru­ži­li iz gra­di­va, ki ga hra­ni­jo po­sa­mez­ni­ki. Vzpod­bu­ja­li smo ob­jav­lja­nje in pri­mer­ja­nje Tiny Ta­fel. Raz­miš­lja­li smo o po­sku­snih pre­pi­so­va­njih vod­ni­kov po ma­tič­nih knji­gah, vod­ni­kov po ar­hiv­skih fon­dih, in­dek­sov ma­tič­nih knjig in po­pi­sov. Od to­vrst­nih pro­jek­tov je bi­lo naj­več na­re­je­ne­ga na pre­pi­so­va­nju spi­ska čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be iz­pred 100 let. Štir­je čla­ni na­še­ga druš­tva so do zdaj pre­pi­sa­li sko­raj 21000 oseb, kar je več kot 20 od­stot­kov ta­krat­nih čla­nov, ki je po prib­liž­ni oce­ni za­je­ma­la sko­raj po­lo­vi­co vseh ta­krat­nih slo­ven­skih dru­žin.

Dr. Pi­san­ski je zla­sti pred­sta­vil ne­ka­te­re no­vo­sti na In­ter­ne­tu. Pre­le­te­li smo no­ve poi­zved­be in ugo­to­vi­li, da bi bi­lo po­treb­no naj­ti or­ga­ni­zi­ran na­čin od­zi­va­nja na­nje, obe­nem pa se po­jav­lja vpra­ša­nje ta­ri­fe za to­vrst­no de­lo. (Pro­fe­sio­nal­ne ra­zi­ska­ve so v tu­ji­ni naj­več­krat raz­me­ro­ma dra­ge. Gib­lje­jo se od 20 do 100 US$ na uro. Ne­ki du­naj­ski pro­fe­sio­na­lec za­ra­ču­na­va 5000 ATS dnev­no in mo­re­bit­ne stroš­ke.)

Pre­cej za­ni­ma­nja je vzbu­di­la mož­nost ugo­tav­lja­nja pri­sot­no­sti po­sa­mez­nih priim­kov z ame­riš­ke­ga sez­na­ma. Od ka­kih 15 raz­lič­nih is­ka­nih priim­kov smo men­da naš­li prav vse, ne­ka­te­re prav obil­no.

Mož­no­sti za na­da­lje­va­nje.

A) Pro­gra­mi. Na tem po­droč­ju bo­mo naj­brž še lep čas na­ve­za­ni na uvo­že­no ro­bo. Ze­lo pa bi bi­lo ko­rist­no, če bi nek­do prev­zel stal­no na­lo­go sprem­lja­nja naj­bolj ak­tual­nih no­vo­sti in nji­ho­ve­ga po­sre­do­va­nja os­ta­lim.

B) Po­dat­kov­ne zbir­ke in ra­zi­sko­val­ni pri­po­moč­ki. Naj­prej bi bi­lo tre­ba do­kon­ča­ti pre­pis čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be. Za­ni­mi­va je ce­lo ide­ja, da bi pre­pis lah­ko po­stal ko­mer­cial­no upo­ra­ben. Po tem pro­jek­tu bi se lah­ko z več sa­mo­za­ve­sti po­nu­di­li kot iz­ku­še­ni pro­sto­volj­ci pri iz­de­la­vah ti­stih vod­ni­kov ali re­fe­renč­nih spi­skov, ki so naj­bolj upo­rab­ni pri ro­do­slov­nem de­lu. Tak pro­jekt bi bil, v so­de­lo­va­nju z Ar­hi­vom Slo­ve­ni­je in Nadš­ko­fij­skim ar­hi­vom, Vod­nik po ma­tič­nih knji­gah.

Za­klju­ček. Za svo­je zmog­lji­vo­sti smo na­re­di­li raz­me­ro­ma ve­li­ko. Na­pre­do­va­li pa bi lah­ko še pre­cej hi­tre­je. Za ta na­pre­dek pa ni po­treb­no do­sti več kot ne­kaj vne­tih po­sa­mez­ni­kov, ki bi si po­treb­ne na­po­re zna­li po­raz­de­li­ti. Za­to va­bi­mo, da se v sku­pi­no ak­tiv­nej­ših čla­nov pri­dru­ži še več pro­sto­volj­cev. Zla­sti ko­rist­ni bi bi­li ra­ču­nal­niš­ko pi­sme­ni, bolj iz­ku­še­ni pa bi lah­ko prev­ze­li ma­lo zah­tev­nej­še na­lo­ge, ki so po­treb­ne za to, da bi dr­ža­li ko­rak z raz­vi­tim za­ho­dom.

19. 4. 1996.  Obisk na Du­na­ju. Z Av­stri­jo smo vzpo­sta­vi­li sti­ke že le­ta 1993 na kon­gre­su v Grad­cu, ki sva se ga ude­le­ži­la ing. Ko­bi in jaz. Ta­krat smo rah­le sti­ke na­ve­za­li še z ne­ka­te­ri­mi ude­le­žen­ci iz dru­gih evrop­skih dr­žav. Po us­ta­no­vi­tvi last­ne­ga druš­tva v lan­skem le­tu smo Av­strij­skim ko­le­gom ne­kaj­krat pred­la­ga­li, da bi bi­li v sti­kih vsaj prek iz­me­nja­ve bil­te­na. Do te­ga je konč­no priš­lo na po­sre­do­va­nje dr. Ogri­sa, vod­je ko­roš­ke­ga ar­hi­va v Ce­lov­cu. V to po­ro­či­lo sko­raj ne so­di tu­di obisk pri dru­ži­ni, s ka­te­ro smo priš­li v stik za­ra­di ra­zi­skav, ki so se nam v ne­kem de­lu po­kri­va­le. Ta obisk je bil si­cer pre­tež­no ose­ben, vsee­no pa izred­no pou­čen in smo o njem že po­ro­ča­li.

Že dol­go sem na­čr­to­val oseb­ni obisk in og­led pri na­ših ko­le­gih na Du­na­ju. Obisk sem ure­sni­čil od 19. do 21. 4., to­rej od pet­ka do ne­de­lje. Na­čr­to­val sem šti­ri se­stan­ke, ure­sni­či­li so se tri­je.

Naj­prej sem obi­skal Büro für Ge­nea­lo­gie. Ta agen­ci­ja se uk­var­ja z is­ka­njem mo­re­bit­nih de­di­čev po za­pust­ni­ku brez opo­ro­ke. V ta­kih pri­me­rih dr­ža­va pre­da is­ka­nje mo­re­bit­nih so­rod­ni­kov stro­kov­nja­kom, ki to de­lo opra­vi­jo na­vad­no za do­lo­čen od­sto­tek od vred­no­sti za­puš­či­ne, kar jim iz­pla­ča naj­de­ni de­dič. Ta de­lež zna­ša naj­več­krat od 25 do 30 od­stot­kov od za­puš­či­ne. Ka­dar so­rod­ni­kov ne nej­de­jo, je bil ves trud za­man in ne do­bi­jo ni­ka­kr­šne­ga iz­pla­či­la.

Na­čr­to­val sem tu­di se­sta­nek z ra­zi­sko­val­cem, s ka­te­rim sva do­se­daj ko­mu­ni­ci­ra­la sa­mo pi­sno ali prek te­le­fo­na. Ta svo­je sto­ri­tve oprav­lja po na­ro­či­lu. Gre za bolj ali manj po­glob­lje­ne ra­zi­ska­ve. Ker do se­stan­ka ni priš­lo, zaen­krat tu­di ne mo­rem po­ro­ča­ti o po­drob­no­stih.

Obi­skal sem Cen­ter za dru­žin­ske ra­zi­ska­ve (Fa­mi­lien­forsc­hungs­stel­le - Fa­mily Hi­story Cen­ter). Z nji­mi smo že pred tem na­ve­za­li stik, o tem smo tu­di že po­ro­ča­li. Ta cen­ter je enak okrog 2200 po­dob­nim cen­trom po vsem sve­tu. Oprem­ljen je z oseb­ni­mi ra­ču­nal­ni­ki, pro­gra­mi in da­to­te­ka­mi na ce­de­ro­mih. Te da­to­te­ke so gru­pi­ra­ne v na­sled­nje ka­te­go­ri­je: An­ce­stral Fi­le, In­ter­na­tio­nal Ge­nea­lo­gi­cal In­dex, U.S. So­cial se­cu­rity Death In­dex, Mi­li­tary In­dex, Fa­mily Hi­story Li­brary In­dex. V vse te da­to­te­ke je moč po­se­ga­ti prek skup­ne­ga pro­gra­ma Fa­mily Search. Po­leg teh da­to­tek pa so na ce­de­ro­mih še dru­gi pri­po­moč­ki, kot npr. te­le­fon­ski ime­ni­ki raz­lič­nih dr­žav. V ča­su mo­je­ga obi­ska so bi­le za­se­de­ne vse šti­ri de­lov­ne po­sta­je. Do­bro uro sem tu­di sam br­skal po raz­lič­nih da­to­te­kah in na­šel mar­si­kaj upo­rab­ne­ga. O tem cen­tru bo­mo ver­jet­no v pri­hod­nji šte­vil­ki ob­ja­vi­li iz­črp­nej­še po­ro­či­lo, nji­hov pred­stav­nik pa je pri­prav­ljen po do­go­vo­ru pri­pra­vi­ti pre­da­va­nje in pred­sta­vi­tev tu­di v Ljub­lja­ni.

V so­bo­to po­pold­ne, 20. 4., sem se ude­le­žil obč­ne­ga zbo­ra av­strij­ske ro­do­slov­ne druž­be Ad­ler. Sam obč­ni zbor je bil stan­dard­no se­stav­ljen. Po­da­na so bi­la po­ro­či­la. Spre­je­li so sklep o po­vi­ša­ni čla­na­ri­ni. Ime­no­va­li so čast­ne­ga čla­na. Po­ro­ča­li so o iz­klju­či­tvi čla­na, ki si je do­vo­lil poš­ko­do­va­ti ar­hiv­sko gra­di­vo in po­dob­no. Po obč­nem zbo­ru je bi­lo mo­go­če ku­pi­ti raz­stav­lje­no ro­do­slov­no li­te­ra­tu­ro. Bolj kot sam obč­ni zbor pa je bil dra­go­cen splo­šni vtis, ki sem ga ob tej pri­lož­no­sti pri­do­bil. Vse­ga spo­što­va­nja je vred­na naj­prej dol­go­let­na tra­di­ci­ja druš­tva. Le­toš­nja skupš­či­na je bi­la že 111. To­rej bi lah­ko re­kli, da je bi­lo to tu­di na­še pr­vo ro­do­slov­no druš­tvo, če se stri­nja­te, da smo bi­li do kon­ca ve­li­ke voj­ne del is­te mo­nar­hi­je. Naj­mo­goč­nej­ši vtis je pu­sti­la nji­ho­va knjiž­ni­ca. Šti­ri so­be, hod­ni­ke in pred­so­bo za­pol­nju­je­jo oma­re in po­li­ce z vzor­no ure­je­no knjiž­ni­co, de­lov­ni­mi pri­po­moč­ki vseh vrst, ro­dov­niš­kim gra­di­vom, ča­so­pi­si in re­vi­ja­mi in še mar­si­čem. Tu­di njih bo­mo pro­si­li, da za naš bil­ten pri­pra­vi­jo kraj­šo pred­sta­vi­tev, po­drob­na bi bi­la za naš bil­ten preob­sež­na. Upra­vi­če­no sem imel ob­ču­tek majh­no­sti in se kar ni­sem mo­gel od­lo­či­ti, da bi za­čel po­stav­lja­ti raz­lič­na vpra­ša­nja. Po dru­gi stra­ni pa ni bi­lo vi­de­ti, da si čla­ni druš­tva pri svo­jem de­lu po­ma­ga­jo z ra­ču­nal­ni­kom. V tem ni­so prav nič po­dob­ni svo­jim so­se­dom Nem­cem in dru­gim evrop­skim na­ro­dom, ne na­zad­nje tu­di nam. Sre­čal sem se tu­di z na­šo znan­ko, vo­di­te­lji­co graš­ke sek­ci­je, ki smo jo ime­li za čla­ni­co na­še­ga krož­ka, druš­tvu pa se ni ho­te­la pri­dru­ži­ti z raz­la­go, da je do­volj, če je čla­ni­ca ene­ga slo­ven­ske­ga druš­tva. Ob slo­ve­su sva se do­go­vo­ri­la, da bo o na­šem de­lo­va­nju še na­prej ob­veš­ča­na prek na­še­ga bil­te­na.

()

 

PRISPEVKI

Et­no­ge­ne­za Ko­stel­cev - Ko­stel­ski priim­ki v pre­te­klo­sti

mag. Sta­ni­slav Juž­nič

V raz­pra­vi prou­ču­jem spre­mem­be priim­kov, imen in dru­žin­skih na­vad kme­tov in tr­ža­nov v Ko­ste­lu v 18. sto­let­ju po po­dat­kih iz ma­tič­nih knjig.

Vi­ri za zgo­do­vi­no Ko­ste­la. Pred 18. sto­let­jem ima­mo na raz­po­la­go pred­vsem graš­čin­ske vi­re o ob­dav­či­tvah, ime­nih, poz­ne­je tu­di priim­kih ko­stel­skih kme­tov. S te­mi ur­bar­ji in lik­vi­da­cij­ski­mi iz­vleč­ki do­ga­ja­nja ne mo­re­mo sprem­lja­ti zvez­no, saj so pi­sa­ni sko­raj po sto let vsak­se­bi: le­ta 1494, 1630 (?), 1570, 1681 in 1694 (?).

Od 18. sto­let­ja da­lje ima­mo, s pre­ki­ni­tvi­jo 47 ozi­ro­ma 38 let, na raz­po­la­go žup­nij­ske za­pi­se kr­stov v Ko­ste­lu. Od le­ta 1775 ima­mo po­pi­se za­rok, od le­ta 1789 še po­rok in smr­ti. Od le­ta 1824 da­lje ima­mo tu­di Sta­tu­se ani­ma­rum, ki so bi­li po zad­nji sve­tov­ni voj­ni prei­me­no­va­ni v "rod­bin­ske po­le". Upo­ra­bi­li smo tu­di sez­nam graš­čin­skih dolž­ni­kov iz le­ta 1759, ki vse­bu­je več kot po­lo­vi­co gos­po­dar­jev in žup­nij­ski ur­bar za le­to 1768, ki vse­bu­je na­zi­ve kme­tij in va­si brez priim­kov kme­tov.

Po­pi­si pre­bi­vals­tva v zve­zi s se­stav­lja­njem vo­lil­nih ime­ni­kov so se v na­ših kra­jih vr­ši­li od le­ta 1869 da­lje. Žup­ni­ki so že v 18. sto­let­ju za­pi­so­va­li šte­vi­lo duš v svo­ji os­kr­bi. Žup­nik Ju­raj je le­ta 1818 za­pi­sal šte­vi­lo duš in hiš po va­seh v Ko­ste­lu na zad­njih plat­ni­cah krst­ne knji­ge. Ven­dar je iz­pu­stil va­si: Br­snik, obe Ža­gi (dom­nev­no ju je štel pod Ma­verc?), Go­tenc (dom­nev­no pod Os­krt), Glad Lo­ka (dom­nev­no pod Ku­želj), Gr­gelj (dom­nev­no del žup­ni­je Po­lja­ne), Pod­ste­ne, Sro­bot­nik (del žup­ni­je Bo­ro­vec) in Rač­ki Po­tok. Vpi­sal pa je vas "Kleit­lo­ker" s 17 pre­bi­val­ci v 3 hi­šah. Poz­nej­ši za­pi­so­va­lec je le­ta 1825 za­pis va­si pre­čr­tal in s svinč­ni­kom vpi­sal "Ko­stel". Dom­ne­va­mo, da se je za­pis na­na­šal na Klei­ne­lo­ker, mor­da da­naš­nji Ža­gi, ki se si­cer v is­ti krst­ni knji­gi na­va­ja­ta po za­sel­kih Lo­ge, Je­lo­vi­ca in Lo­bič Ma­lin­ca.

V tej raz­pra­vi ne upo­rab­lja­mo no­vej­ših vo­lil­nih ime­ni­kov, ki opi­su­je­jo se­da­njo et­nič­no struk­tu­ro pre­bi­vals­tva.

Kri­ti­ka vi­rov. Naj­sta­rej­ši ko­stel­ski ur­bar iz le­ta 1494 je manj upo­ra­ben od dru­gih. Ve­či­na kme­tov je v njem vpi­sa­na le z ime­nom. Ne­ka­te­rim ime­nom je do­da­no še ime oče­ta, ki ga ne mo­re­mo z go­to­vost­jo po­ve­za­ti s poz­nej­šim priim­kom. Ta­ko se npr. opom­ba "od Ma­ri­na" v ur­bar­ju za le­to 1494 brž­ko­ne na­na­ša na poz­nej­še Ma­rin­če.

Ne­ka­te­ri priim­ki so za­pi­sa­ni s tak­šni­mi kom­bi­na­ci­ja­mi črk, da jih ne mo­re­mo z go­to­vost­jo po­ve­za­ti s poz­nej­ši­mi. Ne­ka­te­ri priim­ki iz le­ta 1494 in iz poz­nej­ših za­pi­sov so se ohra­ni­li kot hi­šna ime­na v poz­nej­ših ur­bar­jih.

Na­se­lje­va­nje Ko­ste­la (Raz­pra­va). Te­ža­ve s priim­ki v ur­bar­ju iz le­ta 1494 one­mo­go­ča­jo teht­nej­šo ana­li­zo po­mem­bnih et­nič­nih gi­banj v Ko­ste­lu ob na­se­li­tvi Us­ko­kov iz Ce­tin­ske kra­ji­ne ju­ni­ja 1531 in neus­pe­šen po­skus av­gu­sta 1539 ter iz Sr­ba in Obrov­ca (neus­pe­šna na­se­li­tev le­ta 1538). Ti kra­ji so bi­li hr­vaš­ki in ča­kav­ski vse do turš­ke pre­vla­de: Srb pred ali le­ta 1540, Unac pred ali le­ta 1528, Gla­moč 1516. Za­to so se srb­ski Us­ko­ki v njih le zbi­ra­li na svo­ji po­ti čez av­strij­sko me­jo.

Us­ko­ki so se pri­se­lje­va­li le v po­sa­mez­ne hi­še ali va­si v Ko­ste­lu. Ni­so se pri­se­lje­va­li v tru­mah, kot je za­pi­sa­no v ur­bar­ju gos­pos­tva Žum­berk za le­to 1498. Po Ka­ci­ja­nar­je­vem po­ro­či­lu de­žel­nim sta­no­vom 23.6.1531, so Ko­stel­ci na­se­lje­va­li le 7 od prej 293 (sic!) na­se­lje­nih kme­tij. Dom­ne­va­mo, da so se mno­gi vr­ni­li še pred ur­bar­jem iz le­ta 1570, če­rav­no turš­ka ne­var­nost še ni mi­ni­la. Pra­vo­slav­na ve­ra us­koš­kih na­se­ljen­cev v Ko­ste­lu ni iz­pri­ča­na.

Na­se­lje­va­nje Us­ko­kov se je na­da­lje­va­lo vsaj do bit­ke pri Si­sku 22.6.1593. Vlaš­ko pre­bi­vals­tvo iz Bo­sne se ni na­se­lje­va­lo le na hr­vaš­ko ozem­lje poz­nej­še Voj­ne kra­ji­ne, tem­več tu­di v Ko­stel.

20. sto­let­je in po­seb­no čas po 2. sve­tov­ni voj­ni je pri­ne­sel no­ve spre­mem­be v et­nič­no struk­tu­ro Ko­ste­la. Ta­ko je med 108 priim­ki da­nes v Ko­ste­lu kar 60 no­vih, ki jih ni bi­lo pred dru­go po­lo­vi­co 19. sto­let­ja.

V raz­pra­vi obrav­na­va­mo 337 priim­kov, ki so se v Ko­ste­lu po­jav­lja­li v zad­njih 500 le­tih. Med ne­koč po­mem­bni­mi ko­stel­ski­mi priim­ki da­nes ni­so več stal­no na­se­lje­ni v Ko­ste­lu: Mi­hel­čič, Čer­ne, Ju­raj, Vuk, Ma­rin­cel, Pe­tri­na, Ver­der­ber, Ple­še, Go­tenc, Gaš­pa­rac, Ja­ku­le­tič, Li­pan, Abra­mo­vič, Fro­seg, Ho­lo­vič, Pe­tran, Pa­njan, Sprin­ger, Ja­klje­vič, Ku­solt, Vuč­jak, Kri­smo­nič, Gro­man, Pe­te­lin, Lok(er)ma­jer in Aus­per­ger, za­pi­sa­ni po pa­da­jo­čem vrst­nem re­du šte­vi­la omemb v do­ku­men­tih. Ne­ka­te­re ose­be s te­mi priim­ki ima­jo še v la­sti hi­še v Ko­ste­lu, ven­dar bi­va­jo drug­je (Ko­per, Ko­čev­je, Ljub­lja­na, Hr­vaš­ka). Ne­ka­te­ri priim­ki so se ohra­ni­li kot hi­šna ime­na: (Mlinc, Lok­ma­jer, Pa­njan, Li­pen, Žni­dar(šič), Šu­štar(šič), Zi­bar, Čop). Dru­gi so ohra­nje­ni kot ime­na za­sel­kov in va­si (Pe­tri­na, Go­tenc, Fri­sig).

Iz­gi­ni­li so pred­vsem priim­ki, ki so bi­li red­ki že v 19. sto­let­ju, med nji­mi so naj­po­mem­bnej­ši: Ju­raj, Ho­lo­vič, Pe­tran in Ple­še. Po­dob­no ve­lja za dom­nev­no ži­dov­ske na­se­ljen­ce Gro­ma­ne in Pe­ter­li­ne. Priim­ki tr­ža­nov Vuč­jak, Sprin­ger in Kriz­mo­nič so iz­gi­ni­li po po­ru­še­nju gra­du ok­to­bra 1809. Med le­ti 1818 in 1869 se je pre­bi­vals­tvo Tr­ga več kot pre­po­lo­vi­lo, od 98 na 46.

Sa­mo za Pa­nja­ne in Lis­ce lah­ko ugo­to­vi­mo, da so bi­li med sta­ro­sel­ci v Ko­ste­lu, na­to so se za več ge­ne­ra­cij iz­se­li­li in se poz­ne­je zo­pet vr­ni­li. Ta­ko jih za­sle­di­mo v ur­bar­ju za le­to 1494 in lik­vi­da­cij­skem iz­vleč­ku za le­to 1681, ne pa v ur­bar­ju za le­to 1570. Ven­dar se ni­so na­se­li­li v is­te va­si, iz ka­te­rih so v pr­vi po­lo­vi­ci 16. sto­let­ja iz­gi­ni­li. Le­ta 1494 so bi­li obo­ji na­se­lje­ni v Go­renj­skem de­lu Ko­ste­la (Stel­nik, No­va se­la). Le­ta 1681 jih naj­de­mo med Po­brež­ci (Vas, Fa­ra, Slav­ski Laz, Po­den).

Pre­bi­val­ci Fa­re, Slav­ske­ga La­za in Tr­ga Ko­stel za­ra­di po­seb­ne­ga sta­tu­sa žup­nij­ske po­se­sti ozi­ro­ma Tr­ga ni­so bi­li vpi­sa­ni med tla­ča­ni pred ur­bar­jem iz le­ta 1681.

Ko­stel­ski sta­ro­sel­ci po ur­bar­ju iz le­ta 1494. Med sta­ro­sel­ci Ko­ste­la iz le­ta 1494 naj­de­mo 8 priim­kov (ple­men): Ju­rič, Šnaj­der, Pa­njan, Piš­kur, Jak­šič, Jur­ko­vič, Li­sac, Ma­rinč in Kaj­fež. Raz­vr­sti­li smo jih po na­raš­ča­jo­čem šte­vi­lu omemb v do­ku­men­tih zad­nje po­lo­vi­ce ti­soč­let­ja.

Pa­nja­ni so bi­li za­pi­sa­ni tu­di na Tan­či go­ri v Po­ljan­skem ur­bar­ju za le­to 1576 ter v ur­bar­ju gos­pos­tva Met­li­ka za le­ta 1593, 1610 in 1723. Da­nes jih je v Po­ljan­ski do­li­ni, pred­vsem v So­dev­cih, več kot v Ko­ste­lu.

Jur­ko­vi­če naj­de­mo na vseh ob­moč­jih us­koš­ke na­se­li­tve. Ju­ri­če naj­de­mo tu­di v ur­bar­ju gos­pos­tva Met­li­ka le­ta 1610. Tr­gov­ca Ju­ra­ja naj­de­mo v Šu­ji­ci pri Ljub­lja­ni v ur­bar­ju nemš­ke­ga vi­teš­ke­ga re­da za le­to 1490. Piš­kur­je naj­de­mo v Po­ljan­ski do­li­ni le­ta 1576, v ur­bar­ju gos­pos­tva Vi­ni­ca za le­to 1674 in v ur­bar­ju gos­pos­tva Met­li­ka za le­to 1723.

Ma­rin­ča naj­de­mo pri Gra­brov­cu v ur­bar­ju nemš­ke­ga vi­teš­ke­ga re­da za le­to 1490 ter v Neslt­ha­lu na Ko­čev­skem le­ta 1574. Ven­dar gre za av­toh­to­no ko­stel­sko ob­li­ko si­cer raz­šir­je­ne­ga priim­ka Ma­ri­nič.

Kaj­fe­žev in Šnaj­der­jev ni bi­lo ne v Be­li kra­ji­ni ne na Ko­čev­skem le­ta 1574, pa tu­di v Gor­skem Ko­tar­ju pred 18. sto­let­jem ne. Ven­dar sta priim­ka ze­lo raz­šir­je­na na Kranj­skem in sta lah­ko ger­man­ske­ga iz­vo­ra. Kaj­fe­ži so dom­nev­ni ži­dov­ski pri­se­ljen­ci, mor­da na be­gu z Iber­ske­ga po­lo­to­ka v 15. sto­let­ju.

Na­se­lje­va­nje Ko­ste­la po kon­cu 15. sto­let­ja. V pr­vem na­se­li­tve­nem va­lu pred or­ga­ni­zi­ra­ni­mi us­koš­ki­mi na­se­li­tva­mi v tri­de­se­tih le­tih 16. sto­let­ja, je bi­lo v ko­stel­skem ur­bar­ju za le­to 1530? vpi­sa­nih vsaj 55 oseb s priim­ki od skup­no 102 oseb. Po­leg njih je še ne­kaj za­pi­sov, ki bi se lah­ko na­na­ša­li na prii­mek ose­be, ka­te­re ime ni bi­lo za­pi­sa­no. 23 od za­pi­sa­nih priim­kov je tak­šnih, da jih ni mo­go­če uvr­sti­ti med poz­nej­še ali si­cer zna­ne priim­ke. Se­dem dom­nev­nih priim­kov se je go­to­vo na­na­ša­lo tu­di na po­klic nji­ho­vih no­sil­cev. Ta­ko so se med le­ti 1494-1530? v Ko­ste­lu po­ja­vi­li na­sled­nji priim­ki:

Bri­gar (Briš­ki) (3), Kol­ma­nič (2), Kriz­mo­nič (2), Fab­jan (2), Ci­mer­man (2), We­ber (2), Hod­nik (2), Kle­men­čič (2), De­lač, Oža­nič, Gr­bac, Kra­bat (Hr­vat), Mau­ter (Col­nar), Vist­her, Tiš­ler, Šu­štar in Šnaj­der.

V dru­gem na­se­li­tve­nem va­lu, pred­vsem ju­ni­ja 1531, se v Ko­ste­lu po­ja­vi­jo na­sled­nji priim­ki (raz­vrš­če­ni po po­go­sto­sti po­jav­lja­nja v ce­lot­ni zgo­do­vi­ni Ko­ste­la):

Ma­je­tič, Pa­pež, Zdra­vič, Mlinc, Kla­rič, Ma­vro­vič, Bu­ti­na (sa­mo mlin), Mi­hel­čič, Glad, Ju­raj, Pe­tri­na, Ma­verc, Žmauc, Go­tenc, Fri­sig, Pe­tran, Ku­solt, Ma­vrin, Klap­še, Ra­be, Pe­le­gri­nič, Ma­ri­tič, Hue­te (=ču­vaj ali Klo­bu­čar), Ku­ple­no­vič, Dr­vo­de­lar (mož z ena­kim priim­kom je bil eden vo­dij pun­ta v hr­vaš­kem Za­gor­ju le­ta), Praps, Nun­čič, Maltn in Lin­hart.

Tret­ji na­se­li­tve­ni val lah­ko po­sta­vi­mo v ne­mir­na le­ta pred bit­ko pri Si­sku le­ta 1593. Med le­ti 1570-1681 so se v Ko­stel na­se­li­li na­sled­nji priim­ki, raz­vrš­če­ni po vrst­nem re­du poz­nej­še po­go­sto­sti:

Zi­dar, Ger­go­rič, Rač­ki, Ža­gar, Klo­bu­čar, Pir­šič, Be­lan, Ba­uer, Ofak, Čer­ne, Curl, Šte­fan­čič, Ce­tin­ski, Juž­nič, Kr­ko­vič, Vuk, Špi­le­tič, Os­ter­man, Ku­že­lič­ki, Ma­rin­cel, Obra­no­vič (hr­vaš­ko Abra­mo­vi­æ), Gre­go­rič, Nagl (tu­di Na­glič), Ru­ga­le, Ple­še, Ja­ku­le­tič, Pa­do­vac, Ša­far, Šne­per­ger, Ho­lo­vič, Pe­tra­no­vič, Si­mo­nič, Vuč­jak, He­ront, Vid­ma­jer, Man­ze, Bur­za, Šu­štar, Zde­nič, Su­ša, Šta­jer, Sne­fer, Ra­ker, Pa­ris­da­vič, Mi­le­čič, Mau­čič, Ma­tič, Kri­ser, Hual­ka in Glo­rec.

Po­leg njih ima­mo še na­se­ljen­ce, ki so bi­li v Ko­ste­lu le­ta 1530?, na­to jih le­ta 1570 ni bi­lo in so se po­nov­no po­ja­vi­li le­ta 1681: Briš­ki (1530? Bri­gar), Kle­men­čič, De­lač, Šu­štar(šič), Kriz­mo­nič, Ri­bič (1530? Vist­her) in Gr­bac.

Ne­ka­te­ri med te­mi pri­se­ljen­ci so bi­li lah­ko že prej na­se­lje­ni na žup­nij­ski po­se­sti pri Fa­ri (Šte­fan­čič, Juž­nič) ali v Tr­gu (Vuk, Vuč­jak, Kri­smo­nič), ven­dar jih ur­bar le­ta 1570 tam ni za­jel. Le manj­še­mu de­lu pri­se­ljen­cev iz let 1570-1681 lah­ko pri­pi­še­mo us­koš­ko po­re­klo.

Med le­ti 1681-1719 je le ma­lo us­koš­kih pri­se­li­tev, med nji­mi pred­vsem Jur­je­vi­či, dom­nev­no iz Po­ni­kev prek Bo­jan­cev v Be­li kra­ji­ni. Ve­či­na no­vih priim­kov je iz so­sed­njih po­kra­jin: Osil­ni­ce in Dra­ge (Hod­nik (?), Ru­ga­le, Šti­mac (B)), Gor­ske­ga Ko­tar­ja (Sken­der, Li­pen, Mulc, Go­lik, Bu­ko­vac (B), Ja­ko­vac, Ci­glič, Be­nič, Don­ko­vič, Tur­ko­vič) in Ko­če­var­jev (Štaj­do­har, Fer­der­ber, Štan­fel, Sprin­ger, Volf (B), Gro­man (B), Fab­jan (B), Retl, Spo­rer (B), Mu­nih (B), Sgai­nar, Bur­ger) ali ce­lo od Rib­ni­ce (Pin­tar (B)). Znak (B) za­de­va ose­be, ki so med le­ti 1702-1719 za­pi­sa­ne le kot bo­tri in pri­če pri kr­stih, poz­ne­je pa so se ve­či­no­ma tu­di na­se­li­li v Ko­ste­lu.

Med le­ti 1720-1759 se pri­se­li­jo Lo­žar­ji, Ho­če­var­ji in Eren­ti s Ko­čev­ske­ga. Po­lanc, Med­ved in Ko­ze so brž­ko­ne Po­ljan­ci, Mu­hič pa iz Hr­vaš­ke. Med nji­mi so se le Lo­žar­ji, brž­ko­ne ko­če­var­ske­ga ro­du (ur­bar 1498 in 1574), ob­dr­ža­li do da­nes.

Med le­ti 1759-1818 se iz Gor­ske­ga Ko­tar­ja pri­se­li­jo še Ja­klje­vi­či in Rau­hi. Pri­se­li­jo se tu­di Žid­je Pe­te­li­ni in Lok(er)ma­jer­ji (?), Ja­ne­ži iz žu­pe Osil­ni­ca ter nad 100 manj po­go­stih priim­kov, pred­vsem iz Gor­ske­ga Ko­tar­ja.

Šte­vi­lo na­se­ljen­cev v Ko­ste­lu. Šte­vi­lo pri­se­ljen­cev smo v na­sled­njih ta­be­lah oce­ni­li kot de­lež skup­ne­ga pre­bi­vals­tva v Ko­ste­lu:

                                        Šte­vi­lo pre­bi­val­cev pri­pi­sa­no ene­mu za­pi­su v vi­ru:

 

                                         V                      I                    R                       I

 
 

skup­no pre­bi­val­cev

ur­bar

otro­ci

bo­tri

po­leg

pri­če

po­ro­ke

smr­ti

vo­lil­ci

1494

700

39

             

1530?

400

4

             

1570

550-630

8,6

             

1681,1710

1500

5,3

1,9

1,8

9,4

7,5

     

1759,1778

2000

9

1,0

     

2,3-2,1

1,4

 

1991

683

             

1,1

                     


Šte­vilč­nost naj­po­mem­bnej­ših ple­men (priim­kov) v Ko­ste­lu v 500 le­tih

 

1494

1530

1570

1681

1719

1759

1789

1818

1991

Kaj­fež

38

0

9

50

55

90

114

136

9

Ma­rinč

38

0

18

30

66

99

100

125

21

Briš­ki/Bri­gar

0

12

0

58

63

63

67

51

12

Ma­je­tič

0

0

17

37

36

72

69

67

11

Li­sac

38

0

0

35

30

27

39

47

14

Pa­pež

0

0

9

5

46

90

69

67

1

Zdra­vič

0

0

60

37

44

18

44

44

9

Zi­dar

0

0

0

16

38

45

82

43

14

Mlinc/Müler

0

0

17

58

63

54

42

40

0

Jur­ko­vič

38

0

36

60

53

45

36

21

12

Gr­go­rič/Greg.

0

0

0

85

49

63

43

61

8

Kla­rič

0

0

9

64

57

90

52

34

15

Rač­ki

0

0

0

5

25

36

33

62

15

Oža­nič

0

0

17

48

36

36

47

47

16

Ma­vro­vič

0

0

36

5

15

36

49

42

14

Ža­gar

0

0

0

11

23

54

43

39

16

Jak­šič

38

0

9

30

17

18

38

45

16

Klo­bu­čar

0

0

0

32

34

90

34

39

7

Crn­ko­vič

0

0

34

32

28

18

39

27

11

Piš­kur

228?

28

18

10

10

18

22

27

2

Bu­ti­na

0

0

9

26

17

27

47

25

5

Pir­šič

0

0

0

16

19

18

29

49

8

Mi­hel­čič

0

0

9

11

19

27

39

27

0

Be­lan

0

0

0

5

8

36

23

24

5

Ba­uer

0

0

0

16

11

 

29

41

18

Hod­nik

0

0

0

0

11

 

24

44

1

Ofak

0

0

0

32

38

54

10

40

4

Čr­ne

0

0

0

21

4

 

43

42

0

Glad

0

0

17

16

11

36

30

32

5

Kle­men­čič

0

0

0

42

27

54

15

24

0

Curl

0

0

0

48

15

45

20

22

3

Ju­raj

0

0

9

5

27

9

29

14

0

Šte­fan­čič

0

0

0

26

23

36

13

27

11

Ce­tin­ski

0

0

0

11

15

18

27

21

3

Juž­nič

0

0

0

11

9

9

16

8

13

De­lač

0

0

0

32

15

18

24

13

3

Kr­ko­vič

0

0

0

21

17

 

17

20

2

Vuk

0

0

0

21

21

36

16

21

0

Špi­le­tič

0

0

0

5

15

45

24

12

7

Os­ter­man

0

0

0

26

28

36

15

3

1

Sken­der

0

0

0

0

26

45

15

17

7

Ku­že­lič­ki

0

0

0

5

13

27

14

19

1

Ma­rin­cel

0

0

0

11

13

9

18

16

0

Col­nar/Mau­ter

0

4

9

26

30

9

2

7

3

Obra­no­vič

0

0

0

11

9

 

11

14

16

Štaj­do­har

0

0

0

0

64

18

18

12

2

Pe­tri­na

0

0

17

21

4

 

6

8

0

Jur­je­vič

0

0

0

0

21

18

10

10

10

Fer­der­ber

0

0

0

0

11

9

15

11

0

Na­go

0

0

0

16

9

 

12

11

9

Ma­verc

0

0

17

 

0

 

15

12

4

Ke­ze­le

0

0

0

0

37

27

15

12

1

Ru­ga­le

0

0

0

5

6

18

12

7

6

OPOMBA: Priim­ki (ple­me­na) so raz­vrš­če­ni po pa­da­jo­čem vrst­nem re­du po­go­sto­sti v zad­njih 500 le­tih. Niz­ka šte­vil­ka ali 0 ne po­me­ni ved­no od­se­li­tve, saj ima­mo za le­to 1759 (in 1681) le po­pis dolž­ni­kov, za le­ta 1702-19 in 1766-89 le kr­ste itd.

Do­lo­ča­nje šte­vi­la pre­bi­val­cev v Ko­ste­lu. V ur­bar­ju za le­to 1530? so na­šte­te 102 kme­ti­je s prav to­li­ko kme­ti. V ur­bar­ju za le­to 1570 je na­šte­tih 64,5 ko­stel­skih kme­tij s 120 kme­ti. Sled­nje je dom­nev­no tu­di šte­vi­lo hiš. Ni po­pi­sa­na vas Trg, dom­nev­no tu­di Fa­ra in Slav­ski Laz ne. Sled­nji sta ime­li le­ta 1570 sku­paj 7 kme­tij, to­rej oko­li 14 hiš. Po Hof­fu (1808) je imel Trg 72 hi­šnih šte­vilk. Ven­dar žup­nij­ski za­pi­ski po­ro­ča­jo le o 15 (18?) šte­vil­kah v Tr­gu le­ta 1818 po uni­če­nju gra­du. Trg je bil z 98 (115?) pre­bi­val­ci še po uni­če­nju gra­du med naj­več­ji­mi na­se­lji v Ko­ste­lu, do­kler ni v dru­gi po­lo­vi­ci 19. sto­let­ja moč­no na­za­do­val na manj kot po­lo­vi­co nek­da­nje­ga pre­bi­vals­tva. Po pri­če­va­nju do­ma­či­na je imel nek­daj 16 hiš, med­tem ko jih je da­nes le še 6 (pri­če­va­nja so­dar­ja Pe­tra iz Br­sni­ka, ka­te­re­ga pra­ded je slu­žil na graš­či­ni, ju­lij 1995).

Ni­ma­mo po­ro­čil o šte­vi­lu hiš v Ko­ste­lu le­ta 1570. Če se šte­vi­lo hiš v Tr­gu ni ze­lo spre­mi­nja­lo, je bi­lo v gos­pos­tvu Ko­stel le­ta 1570 oko­li 150 hiš, le­ta 1530? pa 102 hi­ši. Po Ko­su (1991 162) oce­ni­mo šte­vi­lo pre­bi­val­cev Ko­ste­la: 150 * 4,2 = 630

Le­ta 1494 je bi­lo v Ko­ste­lu po­pi­sa­nih 154 kme­tov na 86,5 kme­ti­jah. Dom­ne­va­mo, da se je pre­bi­vals­tvo do le­ta 1570 skr­či­lo za 1/4 za­ra­di ne­mir­nih ča­sov in turš­kih ro­panj. Le­ta 1681 se je šte­vi­lo hiš po­ve­ča­lo na 284. Ven­dar so bi­li te­daj po­pi­sa­ni tu­di Trg, Fa­ra in Slav­ski Laz.

Lik­vi­da­cij­ski iz­vle­ček iz le­ta 1681 in krst­na knji­ga iz let 1702 - 1719. Šte­vi­lo pre­bi­val­cev v Ko­ste­lu lah­ko oce­ni­mo tu­di iz šte­vi­la kr­stov. Pri­far­ski žup­nik je za­čel po­pi­so­va­ti kr­ste le­ta 1702. Ven­dar so za­pi­ski iz let 1720-1757 zgo­re­li v po­ža­ru, ki je sep­tem­bra 1757 upe­pe­lil žup­niš­če, Fa­ro in cer­kev. Krst­na knji­ga iz let 1757-1766 (še) ni naj­de­na. V 18 le­tih med le­ti 1702-1719 je bi­lo po­pi­sa­nih 815 kr­stov. V po­pi­su je 20 pre­sled­kov dalj­ših od pol­dru­ge­ga me­se­ca. Nji­ho­va skup­na dol­ži­na je 1751 dni ali 26% od 18 let. Dom­ne­va­mo, da je bi­lo re­snič­nih kr­stov za če­tr­ti­no več od po­pi­sa­nih. Med le­ti 1702-1719 se je ta­ko v Ko­ste­lu ro­di­lo: 815 + (815 * 26) / 100 = 1118 otrok. To po­me­ni 57 kr­stov na le­to.

Po dve de­set­let­ji sta­rej­šem lik­vi­da­cij­skem iz­vleč­ku iz le­ta 1681 je bi­lo šte­vi­lo kme­tov rav­no 284. Če se šte­vi­lo pre­bi­val­cev v dveh de­set­let­jih ni ze­lo spre­me­ni­lo, se je v pov­preč­ni ko­stel­ski dru­ži­ni ro­dil otrok vsa­ko pe­to le­to. Po­tem ima­mo med le­ti 1702-1719 v Ko­ste­lu 285 dru­žin. V pov­preč­ju so se v vsa­ki dru­ži­ni ro­di­li v teh 18 le­tih po manj kot tri­je no­vo­ro­jenč­ki.

()

 

USKOKI - NAŠI PREDNIKI

mag. Sta­ni­slav Juž­nič

Us­koš­ka na­se­li­tev.

Uvod. Us­ko­ki so bi­li pra­vo­slav­ni Sr­bi iz Bo­sne in ka­to­liš­ki Hr­va­ti iz Dal­ma­ci­je, Sla­vo­ni­je in Her­ce­go­vi­ne. Be­ža­li so pred Tur­ki na se­ve­ro­za­hod v upa­nju na bolj var­no živ­lje­nje. Sta­ro­sel­ci so jih ime­no­va­li Vla­he (tuj­ce, na­ziv je še da­nes v ra­bi), Či­če, Mor­la­ke, Us­ko­ke ali Pri­be­ge. S se­boj so pri­pe­lja­li dru­ži­ne in ži­vi­no.

Vo­jaš­ke ob­la­sti so pod­pi­ra­le na­se­li­tev Us­ko­kov, saj so si obe­ta­le ce­ne­ne bo­jev­ni­ke. Graš­ča­ki in tla­ča­ni so se na­se­li­tvi upi­ra­li, saj Us­ko­ki ni­so pla­če­va­li dav­kov in so s svo­ji­mi no­mad­ski­mi na­va­da­mi, po­go­sto pa tu­di z na­si­ljem, vzne­mir­ja­li svo­je no­ve po­lje­delj­ske so­se­de. K nas­prot­jem so pris­pe­va­le tu­di turš­ke ob­la­sti, ki so si že­le­le zva­bi­ti bo­je­vi­te Us­ko­ke na­zaj za svo­jo me­jo.

Na­se­li­tev Us­ko­kov v Ko­stel v za­čet­ku tri­de­se­tih let. Krist­ja­ni so se na be­gu pred Tur­ki go­to­vo na­se­lje­va­li na Kranj­sko že zgo­daj v 16. sto­let­ju ali še prej, ne da bi bi­li nji­ho­vi pre­mi­ki za­pi­sa­ni v urad­nih av­strij­skih vi­rih. Po av­strij­skih vi­rih so se pr­vi Us­ko­ki na­se­li­li le­ta 1526 iz Bo­sne v Žum­berk, ki ga je ce­sar te­ga le­ta po­da­ril pl. Ko­ba­si­æu iz oko­li­ce Bi­ha­æa. Sep­tem­bra 1530 se je ve­li­ko pra­vo­slav­nih Us­ko­kov iz za­drug, ki so se pred tem za­dr­že­va­le v Sr­bu, Un­cu in Gla­mo­ču, na­po­ti­lo pro­ti Kranj­ski pod vods­tvom Vla­di­sla­va Stip­ko­vi­æa (Ztypkovyth), si­na voj­vo­de iz Gla­mo­ča. Med pre­se­lje­va­njem so raz­bi­li Tur­ke pri Bi­ha­æu, ki so zve­de­li za nji­hov na­men in so jim sku­ša­li med 9. 9. in 14. 9. 1530 pre­pre­či­ti pre­se­li­tev čez me­jo. Po po­velj­ni­ku in meš­ča­nih iz Bi­ha­æa, ki je bil te­daj pod krš­čan­sko upra­vo, so se obr­ni­li na po­velj­ni­ka Voj­ne kra­ji­ne Iva­na Ka­ci­ja­nar­ja in ga pro­si­li, da jim omo­go­či na­se­li­tev. Ven­dar so za­ra­di nas­pro­to­va­nja ja­ster­bar­skih ka­ste­la­nov mo­ra­li še tri le­ta pre­živ­lja­ti no­mad­sko živ­lje­nje na ozem­lju med Žum­ber­kom, Čr­nom­ljem, Po­lja­na­mi, Ko­ste­lom, Lo­žom in Kra­som. Če­prav so jim po­nu­ja­li Ko­stel, so zah­te­va­li Žum­be­rak, ka­mor so jih Ko­ba­si­æi na­se­li­li še­le le­ta 1534. Ime­li so 200 lah­kih ko­nje­ni­kov in 300 peš­cev. Le­ta 1540 so žum­berš­ki Us­ko­ki do­bi­li svo­jo ka­pe­ta­ni­jo, ve­li­ke­ga ka­pe­ta­na in ob­mej­no mi­li­co.

24. 3. 1531 so kranj­ski, šta­jer­ski in ko­roš­ki de­žel­ni sta­no­vi na zbo­ru v Spod­njem Dra­vo­gra­du do­lo­či­li 10.000 du­ka­tov za obram­bo turš­ke me­je s peš­či in ko­nje­ni­ki.

Ivan Ka­ci­ja­nar, kranj­ski de­žel­ni gla­var 1530-1537, umrl le­ta 1538, je dne 23. 6. 1531 nad­voj­vo­di Fer­di­nan­du po­ro­čal o nad ti­soč Us­ko­kih, ki so pred Tur­ki pri­be­ža­li na Kranj­sko me­jo iz Ce­tin­ske kra­ji­ne. Med nji­mi je bi­lo naj­manj 700 za orož­je spo­sob­nih mož z že­na­mi in otro­ci, s sa­bo pa so ime­li 15.000 glav ži­vi­ne. 17. 6. 1531 so kranj­ski sta­no­vi pred­la­ga­li, naj bi Us­ko­ke na­se­li­li še v Ge­ro­vo, Osil­ni­co in Po­lja­ne. Po mne­nju ko­stel­ske­ga in po­ljan­ske­ga po­velj­ni­ka Sig­mun­da, naj bi ob Kol­pi naš­li pro­sto­ra za 2000 priš­le­kov.

Gla­var Ka­ci­ja­nar je pred­la­gal ce­sar­ju, naj Us­ko­ke na­se­li tu­di na svo­jem ozem­lju oko­li Ko­ste­la. Do­vo­li naj jim no­si­ti orož­je. Po­velj­ni­ka naj po­sta­vi v Ko­stel­ski grad, kar bo omo­go­či­lo bolj­šo obram­bo pred Tur­ki.

Ju­ni­ja le­ta 1531 so kranj­ski sta­no­vi in za nji­mi še nad­voj­vo­da, poz­nej­ši ce­sar Fer­di­nand I, spre­je­li Ka­ci­ja­nar­jev pred­log z dne 23. 6.1531 o na­se­li­tvi Us­ko­kov v Ko­stel, Po­lja­ne, Osil­ni­co ter brž­ko­ne tu­di v Bo­jan­ce med le­ti 1531 - 1532. Na­se­li­tev teh 1000 Us­ko­kov iz Ce­tin­ske kra­ji­ne je bi­la kon­ča­na le­ta 1534.

Na­se­li­tev Us­ko­kov ob turš­ki me­ji sta pod­pi­ra­la Ivan Ko­ba­si­æ, ki je umrl v pr­vi tret­ji­ni le­ta 1531, in ban Kar­lo­vi­æ, ki je umrl v zad­nji tret­ji­ni is­te­ga le­ta. Med ne­neh­ni­mi voj­na­mi Su­lej­ma­na II (1494-1566, sul­tan od 1520), ki je med kon­cem sep­tem­bra in sre­do ok­to­bra ob­le­gal tu­di Du­naj, ni nih­če po­skr­bel za do­konč­no na­se­li­tev Us­ko­kov, ki so ta­va­li ob me­ji v naj­več­jem uboš­tvu. Za­to so Us­ko­ki ro­pa­li, kmet­je pa so se bra­ni­li in so jih na­pad­li apri­la 1533 pri Met­li­ki ter v Žum­ber­ku, mor­da po­ve­za­ni s Ko­ba­si­æe­vo vdo­vo. Us­ko­ki so kli­ca­li na po­moč ro­ja­ke iz Piv­ke in Kra­sa.

Po­le­ti 1533 so bi­le raz­me­re že ze­lo na­pe­te, saj so bi­li Us­ko­ki le for­mal­no v vo­jaš­ki služ­bi in ni­so do­bi­va­li pla­če. Po dru­gi stra­ni so na ob­ljub­lje­no služ­bo ven­dar­le ra­ču­na­li in so za­to od­kla­nja­li po­lje­dels­tvo, ki bi jih ena­či­lo s tla­ča­ni. Graš­ča­ki jim zem­lje ta­ko ali ta­ko ni­so ra­di da­ja­li, saj naj bi bi­li šest let os­vo­bo­je­ni da­ja­tev, kar bi se lah­ko tu­di po­dalj­ša­lo v graš­ča­ko­vo ško­do.

Us­ko­ke so za šest let opro­sti­li vseh davš­čin in bre­men in jih na­se­li­li pred­vsem v Žum­ber­ku. Po pred­lo­gu kranj­skih sta­nov so "Us­ko­kom od­ka­za­li zem­ljiš­ča z opro­sti­tvi­jo dav­ka, obre­sti in služ­no­sti, kot svo­bod­ni­kom, pla­ča­jo naj le de­se­ti­no od ži­vi­ne, ko­li­kor jim bo mo­go­če in ko­li­kor se je ne bo­do bra­ni­li. Po Fer­di­nan­do­vem uka­zu so bi­li Us­ko­ki od le­ta 1526 oproš­če­ni ce­lo pla­če­va­nja mit­ni­ne, kar jim je omo­go­ča­lo ti­ho­taps­tvo.

Us­koš­ki gla­var­ji v ča­su na­se­lje­va­nja v Ko­stel. Pr­vi gla­var in stot­nik za ko­stel­ske in po­ljan­ske Us­ko­ke je bil Ni­ko­laj pl. Thurn. Le­ta 1536 je bil Vi­ljem Schnit­zen­ba­uer ime­no­van za Viertl­haupt­ma­na (če­trt­ne­ga gla­var­ja) v kra­jih Ko­stel, Po­lja­ne, Rib­ni­ca, Lož in Ort­nek. Ni­ko­la­ja Rav­bar­ja so po­sta­vi­li za us­koš­ke­ga gla­var­ja in kra­lje­ve­ga ka­ste­la­na na ko­stel­skem gra­du, ki ga je ime­la nje­go­va dru­ži­na pred tem v za­ku­pu med le­ti 1493 - 1503. Le­ta 1540 je Fer­di­nand na­sta­vil Bar­to­lo­me­ja pl. Rau­ber­ja za pr­ve­ga ka­pe­ta­na Us­ko­kov. Le­ta 1543 je bil na­stav­ljen Rau­ber von Hans Wer­negh, ba­ron von Son­negh kot dru­gi ka­pe­tan (Haupt­man) žum­berš­kih Us­ko­kov. Med le­ti 1546 - 1557 je bil us­koš­ki ka­pe­tan (ge­ne­ral) v Žum­ber­ku Ivan (Hans) Len­ko­vi­æ, na­to us­koš­ki voj­vo­da Da­ni­lo Vu­ko­vi­æ (1584-1588), grof Pe­ter Erdödy (1584-1597), grof Pe­ter Zrin­ski (1647-1659) in Ju­rij Fran­ko­pan (1659-1661). V šest­de­se­tih le­tih je po­stal us­koš­ki stot­nik (Haubt­man) Gaš­par Rab. Le­ta 1599 je bil po­velj­nik voj­ske v hr­vaš­ki kra­ji­ni Ju­raj Len­ko­vi­æ.

Na­se­lje­va­nje Us­ko­kov v Ko­stel ko­nec tri­de­se­tih let. Za­kup­nik gos­pos­tva Ko­stel Adam Lan­gen­mantl je imel po­mem­bno vlo­go pri et­no­ge­ne­zi pre­bi­vals­tva Ko­ste­la. Poz­nal je prob­le­me, ki bo­do na­sta­li, če bo pre­pu­stil kraj več­ji us­koš­ki na­se­li­tvi. Za­to je nas­pro­to­val na­se­li­tvi oko­li 1000 Us­ko­kov iz oko­li­ce Sr­ba in Obrov­ca (del Li­ke da­nes po­se­ljen pred­vsem s Sr­bi) le­ta 1538 in iz Ce­tin­ske kra­ji­ne av­gu­sta 1539 v Ko­stel. Na­se­li­tev je za­po­ve­dal nad­voj­vo­da, poz­nej­ši ce­sar Fer­di­nand I, mar­ca le­ta 1539 pa še de­žel­ni zbor kranj­skih sta­nov. Ven­dar je Lan­gen­mantl iz­si­lil pre­se­li­tev Us­ko­kov na Gor­jan­ce in v Be­lo kra­ji­no, saj so tu­di sa­mi Us­ko­ki me­ni­li, da v Ko­ste­lu (in Osil­ni­ci) ne bo­do ime­li do­volj pa­še za ži­vi­no.

Po dru­gih vi­rih so že je­se­ni 1538 (in ne le­to poz­ne­je) Us­ko­ke (dom­nev­no Sr­be, to­rej pra­vo­slav­ne) iz do­li­ne Ce­ti­ne naj­prej za­ča­sno na­se­li­li oko­li Met­li­ke, Me­ho­va in Ko­ste­la. Tam so tež­ko ži­ve­li. Za­to se je več ne­za­do­volj­nih dru­žin vr­ni­lo v Tur­či­jo. Os­ta­li so se, po 11 le­tih po­to­vanj, na­se­li­li v Me­ho­vu, Ma­rin­do­lu in v Bo­jan­cih. 180 us­koš­kih za­drug, ki so dot­lej ta­va­le po Be­li kra­ji­ni in po goz­do­vih med Po­stoj­no in Lo­žem, so na­se­li­li v Žum­be­rak, tam­kajš­nje kme­te sta­ro­sel­ce pa so pre­se­li­li na gos­pos­tvo Me­ho­vo, ki ga je ko­mi­si­ja kranj­skih ple­mi­čev od­ku­pi­la od Pih­ler­jev. Ne­ka­te­ri Us­ko­ki, pri­se­lje­ni le­ta 1530, so se med­tem po­me­ša­li s ti­sti­mi iz Ce­tinj­ske kra­ji­ne ter so se na­se­li­li v Vi­ni­ci, Se­mi­ču, Ko­čev­skem, Ma­rin­do­lu, Bo­jan­cih, Ko­ste­lu, Me­ho­vem, Met­li­ki in Čr­nom­lju. 500 teh Us­ko­kov naj bi na­se­li­lo Sla­von­sko go­ro, le­ta 1541 pa oko­li­co Ogu­li­na.

Le­ta 1545 so na­se­lje­va­li Sr­be v Vi­ni­co in Ma­rin­dol. Ka­pe­tan Ivan Len­ko­vi­æ je le­ta 1549 na­se­lje­val Us­ko­ke v Ma­rin­do­lu. 1. 3. 1551 so pod ka­pe­ta­nom Iva­nom Len­ko­vi­æem v Se­nju po­pi­sa­li Us­ko­ke z 12 ha­ram­ba­ša­mi. Po­do­ben po­pis so opra­vi­li tu­di le­ta 1564. Od ko­stel­skih priim­kov tu naj­de­mo pred­vsem Jur­ko­vi­če. Jur­je­vi­či so se v Bo­jan­ce na­se­li­li iz Po­ni­kev, od tod pa ne­kaj ge­ne­ra­cij poz­ne­je v Ko­stel.

Prav­ni sta­tus na­se­lje­nih Us­ko­kov. 24.4.1532 je ce­sar Fer­di­nand I v Re­gens­bur­gu iz­dal ukaz de­žel­ne­mu os­krb­ni­ku An­drea­su pl. Lam­ber­gu, kranj­ske­mu vi­ce­do­mu Volf­gan­gu pl. Lam­ber­gu in svet­ni­kom Si­gi­smun­du Wich­sel­ber­ger­ju in Ja­ko­bu pl. Rau­nac­hu gle­de na­se­li­tve in rav­na­nja s pri­se­lje­ni­mi bo­san­ski­mi pre­be­gi, ime­no­va­ni­mi Us­ko­ki, ob nji­ho­vi na­se­li­tvi v Po­lja­nah, Ko­ste­lu, Met­li­ki in na Kra­su. Po­leg ce­sar­ja so ukaz pod­pi­sa­li še Wra­sla­vitzh in K. Pranndt.

De­žel­ni gla­var Ivan Ka­ci­ja­nar naj bi Us­ko­ke po­se­lil po No­tra­nji Av­stri­ji na Kra­su, v Po­lja­nah in v Ko­ste­lu. Tam jim bo­do raz­de­li­li in pred­pi­sa­li zem­ljo ta­ko, da jim 6 let ne bo tre­ba pla­če­va­ti de­se­ti­ne. Tam­kajš­nja plod­na zem­lja je se­daj ne­na­se­lje­na. Za 6 let jih bo Ka­ci­ja­nar na­se­lil v tam­kajš­njih ubož­nih hi­šah brez da­ja­tev. Us­koš­ki vo­ja­ki se naj na ce­sar­ske po­zi­ve od­zi­va­jo na ko­njih ali peš. Za služ­bo ko­nje­ni­kov bo­do vsa­ko če­trt­let­je pla­če­va­li bla­gaj­ni­ku po dva ali pol­tret­ji ren­ski gol­di­nar služ­be­ne­ga de­nar­ja. Na Kra­su bo gla­var Ja­cob pl. Rau­nach, v Po­lja­nah, Ko­ste­lu in Met­li­ki pa Ni­ko­laj pl. Thurn, ki si bo­do pri­za­de­va­li za ko­ri­sti Us­ko­kov. Us­ko­kom bo tre­ba po­sta­vi­ti tu­di last­ne­ga voj­vo­do s pla­čo po 25 ren­skih gol­di­nar­jev na le­to. Na­se­ljen­ci bo­do lah­ko po­to­va­li le z do­vo­lje­njem svo­jih vo­di­te­ljev, da ne bi pri­ha­ja­lo do ro­pa­nja in pri­tožb kme­tov. Po dru­gih vi­rih naj bi voj­vo­de ko­stel­skih, po­ljan­skih in kraš­kih Us­ko­kov pre­je­ma­li po 22 fo­rin­tov let­no, ko­nje­ni­ki naj bi pre­je­ma­li po 4 do 5 ren­skih gol­di­nar­jev na če­trt­let­je, peš­ci pa po dva do dva in pol ren­ske­ga gol­di­nar­ja z do­dat­ki med po­ho­di.

Še bolj­ši po­go­ji so bi­li ob­ljub­lje­ni Us­ko­kom v Žum­ber­ku. Po do­ku­men­tu iz le­ta 1535 so žum­berš­ki Us­ko­ki do­bi­li pra­vi­co vo­lje­nja svo­jih voj­vod, za­stav­ni­kov in de­set­ni­kov. Zem­ljo so do­bi­li v last za 20 let, na­to pa naj bi spre­je­li tla­čan­ske ob­vez­no­sti. Za­to so se mo­ra­li ob­ve­za­ti, da bo­do na last­ne stroš­ke so­de­lo­va­li v voj­nah. Po do­ku­men­tu iz le­ta 1538 naj bi voj­vo­de, ki so vo­di­li po 200 us­koš­kih vo­ja­kov, pre­je­ma­li let­no do 50 fo­rin­tov. Le­ta 1543 so Us­ko­ke os­vo­bo­di­li pla­če­va­nja ca­ri­ne in mit­ni­ne, kar jim je omo­go­či­lo tr­go­vi­no. Os­ta­re­li Us­ko­ki so do­bi­va­li tu­di po­koj­ni­ne od 30 fl (vo­di­te­lji in voj­vo­de) do 15 fl. Šest oseb je 10.4.1606 pre­je­ma­lo sku­paj 140 fl po­koj­ni­ne, brž­ko­ne v Žum­ber­ku

Mi­gra­ci­je Us­ko­kov od šti­ri­de­se­tih let 16. sto­let­ja let da­lje. Ba­ro­ni Lan­gen­mant­li so nas­pro­to­va­li na­se­lje­va­nju Us­ko­kov in so go­to­vo ovi­ra­li že na­se­lje­ne dru­ži­ne. "Ko­stel­ski" Us­ko­ki so se za­to tu­di od­se­lje­va­li dru­gam, o če­mer ima­mo po­da­tek le za le­to 1590.

Ce­sar in zem­ljiš­ki gos­pod ni po­vsem dr­žal ob­lju­be da­ne ob na­se­li­tvi Us­ko­kov. No­mad­ski ži­vi­no­rej­ci Us­ko­ki so bi­li va­je­ni dru­gač­ne­ga na­či­na živ­lje­nja. Ker v Ko­ste­lu ni­so ime­li do­volj pa­še, so se ve­či­no­ma od­se­li­li v Be­lo kra­ji­no, Žum­berk in na Hr­vaš­ko. Po­vsod so bi­li v spo­rih z oko­liš­ki­mi kme­ti, pred­vsem za­ra­di dru­gač­ne­ga na­či­na živ­lje­nja, kar se je po­go­sto izro­di­lo v na­si­lje in rop.

Od le­ta 1540 da­lje so av­strij­ske ob­la­sti uved­le po­pis no­vih pri­se­ljen­cev s priim­ki. Le­ta 1546 je ge­ne­ral Len­ko­vi­æ na­se­lil 40 us­koš­kih dru­žin v Žum­berk, ne­kaj ta­va­jo­čih Us­ko­kov iz oko­li­ce Čr­nom­lja pa na Ko­čev­sko. Na Len­ko­vi­æe­vih po­se­stih, pred­vsem v Be­li kra­ji­ni, je ži­ve­lo okrog 800 za orož­je spo­sob­nih moš­kih z dru­ži­na­mi, ve­či­no­ma v za­dru­gah s po več bra­ti v is­ti hi­ši.

Juž­no­slo­van­ski pre­bi­val­ci v mar­to­loš­kih če­tah so se po le­tu 1570 za­dr­že­va­li v Ko­ste­lu tu­di po več me­se­cev in se skri­va­li ob­la­stem. Pri tem so si us­tvar­ja­li skriv­ne po­sto­jan­ke, ki so pre­raš­ča­le v stal­na za­klo­niš­ča in bi­va­liš­ča ter so se konč­no in­te­gri­ra­li v sta­ro­sel­sko skup­nost.

V 16. sto­let­ju so Tur­ki tret­ji­no pre­bi­val­cev Mo­ra­vic po­kla­li, tret­ji­no od­pe­lja­li, os­ta­li pa so po­beg­ni­li na Kranj­sko. Le­ta 1582 in 1583 se je ve­li­ko be­gun­cev s po­droč­ja Bo­si­lje­va pre­se­li­lo v Be­lo kra­ji­no in Po­ljan­sko do­li­no, dom­nev­no tu­di v Ko­stel. Le­ta 1583 je bil do­gra­jen Kar­lo­vac, ob­la­sti pa so za­če­le strož­je kon­tro­li­ra­ti se­li­tve mar­to­lo­zov in dru­žin pri­se­lje­nih vo­jaš­kih us­luž­ben­cev. Av­strij­ski po­velj­ni­ki so do­bi­li na­vo­di­la, naj ne pod­pi­ra­jo več srb­skih se­li­tev iz Li­ke in iz no­tra­njo­sti turš­ke dr­ža­ve.

Po pad­cu trd­nja­ve Sla­ti­ne sep­tem­bra 1597 je na Kranj­sko priš­lo 1700 Us­ko­kov z že­na­mi in otro­ci. Na­se­li­li so jih v Ma­rin­do­lu in Bo­jan­cih ter na so­sed­njih hr­vaš­kih po­se­stih v Go­mir­ju in Vr­bov­skem. Po os­vo­ji­tvi Cer­ni­ka je priš­lo do kon­ca le­ta 1597 še 500 us­koš­kih dru­žin na Kranj­sko.

Ko­nec 15. sto­let­ja je mo­druš­ki okraj opu­stel za­ra­di turš­kih vpa­dov, ki so tod pro­di­ra­li na Kranj­sko. Za­to je le­ta 1599 po­velj­nik hr­vaš­ke voj­ske v Kra­ji­ni, obr­star Ju­raj Len­ko­vi­æ od­šel v Tur­či­jo, od tam pri­pe­ljal Vla­he in jih na­se­lil v do­li­no re­ke Do­bre, pred­vsem v Vr­bov­sko, Go­mir­je in Mo­ra­vi­ce. V is­tem ča­su je na­se­lil 500 Vla­hov v Lič­ko po­lje, ki je pri­pa­da­lo kne­zu Jur­ju Zrinj­skem.

Us­ko­ki Ma­ri­nic­hi. Za­ra­di neu­god­nih raz­mer v Ko­ste­lu, so se Us­ko­ki od­se­lje­va­li niž­je po Kol­pi. Ta­ko se je 5 ko­stel­skih dru­žin le­ta 1590 pre­se­li­lo na dru­go stran Kol­pe, na po­sest kne­za Ju­ri­ja Zrin­ske­ga v Gor­njih in Dol­njih Mo­ra­vi­cah. Od­se­li­li so se Ma­rin­či (dom­nev­no z Vr­ha (Am Berg) ali iz Je­le­no­ve dra­ge), Šne­ber­ge­ri (iz Re­bri pod Gra­dom), Fer­der­ber­ji, Ma­te Pe­le­gri­nič (dom­nev­no iz Sap­ni­ka) in Praj­di­či. Knez Ju­raj Zrin­ski je v Oz­lju ta­ko­le ugo­dil proš­nji pe­tih pri­se­lje­nih ko­stel­skih dru­žin:

" ... Da­ie­mo na zna­nje vszim, kim ie do­stoi­no, da doi­dos­se pred naz Ivan Ma­ri­nich od Kosz­te­la z to­va­rus­tvom po ime­nu Ma­to Pel­le­gri­nich, Ju­re Žne­per­gar, Am­bros Prai­dich, Ju­re Fer­der­bar, pro­sec­hi od nas, da bi­smo do­pu­sti­li nas­ze­li­ti­se na jma­nu nas­sem u Mo­ra­vic­zah, gor­nih i dol­nich, sto pod Brod slisy, z tem pu­tem, da bi­smo ih ne­ban­tu­va­li vis­se one zlus­be, ko­ia is­la pre­ia y pe­rua vri­me­na od onih ze­malj, a da ote oni gra­di­ti sze y on­de zta­ti y ondy do­pe­lia­ti liu­di, ki sze na­se­le... "

Ivan Ma­ri­nich je bil vod­ja no­vih na­se­ljen­cev, ki so ob­lju­bi­li, da bo­do kne­zu Zrin­ske­mu let­no da­ja­li po 6 li­ber v de­nar­ju, ter de­se­ti­no od janj­cev, ko­ko­ši in dru­gih ži­va­li. Vr­ši­li naj bi tu­di dru­ge dolž­no­sti, kot kmet­je na gos­pos­tvu Brod. Če bi med voj­no ko­ga uje­li ali oro­pa­li, so to mo­ra­li pri­ja­vi­ti gos­pos­tvu. To je plen lah­ko od­ku­pi­lo, ali pa jim ga je pre­pu­sti­lo.

Pa­le­gri­ni­čev in Praj­di­čev poz­ne­je (od le­ta 1702 da­lje) ni bi­lo več v Ko­ste­lu. Praj­di­či so se ob­dr­ža­li v oko­li­ci Brod Mo­ra­vic.

Ko­stel­ski kmet­je so se ta­ko od­se­li­li na dru­go stran Kol­pe, da bi tam oprav­lja­li po­dob­no de­lo kot prej v Ko­ste­lu. S se­boj so go­to­vo ime­li tu­di svo­je dru­ži­ne in ži­va­li. Nji­hov no­vi gos­po­dar, knez Zrin­ski, si je obe­tal, da bo­do za se­boj pri­pe­lja­li še dru­ge na­se­ljen­ce iz Ko­ste­la. Priim­ki ne­ka­te­rih do­se­ljen­cev (Šne­per­ger, Fer­der­ber) si­cer da­je­jo prej slu­ti­ti ko­če­var­sko kot us­koš­ko po­re­klo, če­prav ne­ka­te­ri zgo­do­vi­nar­ji tr­di­jo nas­prot­no.

Et­nič­ne spre­mem­be v Ko­ste­lu so bi­le po­sle­di­ca pri­se­li­tve ve­či­no­ma ka­to­liš­ke­ga us­koš­ke­ga živ­lja v pr­vi po­lo­vi­ci tri­de­se­tih let 16. sto­let­ja. Is­to­ča­sno so med le­ti 1532-1538 Us­ko­ki na­se­li­li tu­di Senj, ka­te­re­ga pr­vot­no pre­bi­vals­tvo je po­beg­ni­lo iz stra­hu pred Tur­ki, ki so ple­ni­li Srb in dru­ge oko­liš­ke kra­je.

Od le­ta 1552 so mo­ra­li iz Rib­ni­ce, Ko­čev­ja, Po­ljan in Ko­ste­la v pri­me­ru po­tre­be da­ja­ti skup­no 300 strel­cev za obram­bo trd­nja­ve. 10. 10. 1596 je Fer­di­nand v Grad­cu iz­dal ukaz, po ka­te­rem so senj­ske­mu gla­var­ju Geor­gu Pa­ra­dei­ser­ju mo­ra­li Ko­če­var­ji (z nji­mi brž­ko­ne tu­di Ko­stel­ci) in Rib­ni­ča­ni da­ja­ti po 80 oseb za po 14 dni dol­go le­ta 1597, 1600 in 1602. Kmet­je iz Lo­ža pa so mo­ra­li v Senj do­va­ža­ti les. Od­ha­ja­nje do­ma­čih vo­ja­kov je go­to­vo os­la­bi­lo obram­bo sa­me­ga Ko­ste­la. V Se­nju pa je v na­sled­njih de­set­let­jih na­sta­la svo­je­vrst­na et­nič­na sku­pi­na ve­li­ke voj­ne mo­či. Za­ra­di nas­pro­to­va­nja Be­ne­ča­nov so mo­ra­li Av­strij­ci senj­ske Us­ko­ke le­ta 1617 raz­se­li­ti, ta­ko da se jih je ne­kaj vr­ni­lo ozi­ro­ma po­nov­no na­se­li­lo tu­di v Ko­stel.

Po­mem­bni senj­ski Us­ko­ki so bi­li Ma­rin(i)či, ki so bi­li poz­ne­je na­se­lje­ni ta­ko po dal­ma­tin­skih oto­kih, kot v Gor­skem Ko­tar­ju in po ko­stel­skih hri­bih, kjer so iz priim­ka iz­gu­bi­li vme­sni "i". Ma­ri­nic­hi se v Ko­ste­lu na­va­ja­jo že le­ta 1494.

21. 1. 1613 je Us­kok Ivan Ma­ri­nich sku­paj z 11 dru­gi­mi v Se­nju pod­pi­sal za­dolž­ni­co v hr­vaš­či­ni za let­no pla­čo 40 ren­skih (flo­rin­tov) po po­god­bi s pri­mor­skim ko­mi­sar­jem, kranj­skim vi­te­zom Da­nie­lom pl. Gal­len­stei­nom. Za­dolž­ni­ca je bi­la za­pi­sa­na v hr­vaš­kem je­zi­ku in je ome­nja­la us­koš­ko kon­tro­lo tr­go­va­nja sko­zi Ri­ko (Re­ko) iz sme­ri Bro­da, za ka­te­ro so bi­li brž­ko­ne za­dol­že­ni. Ve­či­na Us­ko­kov ni zna­la pi­sa­ti in so pod do­ku­ment na­ri­sa­li pet kro­gov "pri­ti­snu­vsi chi ima­smo pec­cat­te obic­cai­ne". Po­leg voj­vo­de Mi­hu­le (Mi­he) Hre­gla­no­vi(c)ha se je znal pod­pi­sa­ti le še Juan Ma­ri­ni­stus (Ma­ri­nich). Pet os­ta­lih na­šte­tih Us­ko­kov ni z no­be­nim zna­kom pod­pi­sa­lo do­ku­men­ta.

26. 8. 1642 je bil Ivan Ma­rinch še ved­no v Se­nju kot "con­ci­ter". Kranj­skim Sta­no­vom je v hr­vaš­či­ni po­ro­čal o pre­gle­du po­ro­či­la urad­ni­ka "por­ku­la­ba" To­mi­ce Ho­gli­æu­za o pri­ho­du turš­ke­ga pa­še v "bag­ni­ju Lu­ku" (Ba­nja Lu­ko) sku­paj s tre­mi be­gi in tre­mi ka­di­ja­mi. Od tod so bi­li na­me­nje­ni v Bi­hach, kjer bo­do gra­di­li hi­še. Ho­gli­æuz je po­ro­čal, da je pa­ša po­slal vo­hu­ne ("po­slan­ce") zbi­rat no­vi­ce na pri­mer­nih vi­rih ("na Maij­dan"). Dru­ge­ga zaen­krat ni ve­del po­ve­da­ti.

Sa­ban Po­pra­vaz, šu­ba­ša od Ko­re­ni­ce je pre­gle­dal vzro­ke na­sta­le­ga sta­nja in po­ro­čal, da je beg iz Bo­san­ske kra­ji­ne po­slal svo­je­ga si­na Mu­ha­ma­ta bo­san­ske­mu pa­ši na­pro­ti v Bi­hach, ko je sli­šal za pri­hod pa­še. Vso Kra­ji­no naj bi oči­stil od na­sil­ni­kov "Zu­lumc­hia­rov". Po­leg Ho­gli­æu­za je za­sli­ša­njem pri­sos­tvo­val tu­di otoš­ki vi­ce­ka­pe­tan Pe­tar Gra­ca­nin.

Po 37 le­tih ce­sar­ske služ­be je Ivan Ma­rintsch na­pre­do­val v straž­moj­stra hr­vaš­ke gar­de. 7. 12. 1649 je pi­sal (kranj­ske­mu) de­žel­ne­mu gla­var­ju Han­su (Iva­nu) Al­brech­tu ba­ro­nu Her­ber­stei­nu v nemš­či­ni o svo­ji dol­go­let­ni služ­bi in dveh ra­nah, ki jih je do­bil v bo­ju pro­ti Tur­kom. Na os­no­vi svo­jih za­slug je pro­sil, naj ga na nje­go­vem po­lo­ža­ju straž­moj­stra za­me­nja svak Mi­lasc­hin Ra­doin­vitsch.

15. 12. 1649 je po­dob­no proš­njo po­slal še ba­ro­nu An­dre­ju Auers­per­gu, Geor­gu Cen­ko­vic­hu in Vi­du Khi­slu, ge­ne­ra­lu hr­vaš­ke in ob­mor­ske kra­ji­ne ter ba­ro­nu Gott­frie­du Stad­lu. Ome­nil je tu­di svo­jo (let­no) ren­to 5000 ta­ler­jev.

Ivan Ma­rintsch, pod­lož­nik gos­pos­tva Ko­stel, se v le­tih 1618, 1619, 1622 in 1623 na­va­ja v sku­pi­nah ko­stel­skih ti­ho­tap­cev, upor­ni­kov in po­bi­ral­cev hub­ne­ga gol­di­nar­ja. Če­prav po­pis v Ar­hi­vu Slo­ve­ni­je pri­pi­su­je tu­di do­pi­se iz Se­nja Iva­nu Ma­ri­ni­ču iz Ko­ste­la, gre ven­dar­le za raz­lič­ni ose­bi. Straž­moj­ster hr­vaš­ke gar­de ni mo­gel obe­nem bi­ti tla­čan.

Po­leg voj­vo­de Iva­na je bil v Se­nju tu­di nje­gov dom­nev­ni so­rod­nik Mar­tin Ma­ri­nitsch. 1. 1. 1627 je v Se­nju po­so­dil Ju­ra­ju in Nic­la­ju Ma­ri­nitsc­hu po 24 fl me­seč­ne pla­če za na­sled­nje 3 me­se­ce do zad­nje­ga mar­ca v skup­nem zne­sku 72 fl. Za­dolž­ni­ca je bi­la pi­sa­na v nemš­či­ni.

10. 10. 1646 so z mit­ni­ce sv. Vi­da nad Re­ko po­ro­ča­li, da so 1. 4. 1645 pri­pe­ljal za 396 zla­tih fl. ži­ve­ža za vo­ja­ke pri mit­ni­ci: Tho­ma Ma­rintsc­ha, Si­mo­na Pe­resc­ha in Mic­hae­la Ves­se­li­na.

Senj­ski Us­ko­ki Kherk­ho­vitsc­hi. Ba­ron ge­ne­ral hr­vaš­ko-pri­mor­ske kra­ji­ne in ce­sar­ske mit­ni­ce je 19. 4. 1606 v Se­nju iz­dal od­lok, po ka­te­rem bi si An­drej Kherk­ho­vitsc­ha lah­ko spo­so­dil na ko­stel­ski mit­ni­ci (in) za po­tre­be senj­skih vo­ja­kov pre­ne­sel 475 sv. Vid­skih (reš­kih) sta­rov pše­ni­ce ob pla­či­lu 7 li­ber po­seb­ne tri­krat­ne (mit­ni­ne) v Se­nju. 8. 9. 1605 je za­to pro­sil me­sto (Senj) za pre­nos ro­be v vred­no­sti 728 gld 26 kr 1 den brez mit­ni­ne.

19. 9. 1607 je iz Ljub­lja­ne od­go­vo­ril vi­tez Ja­kob Pri­morz, ko­man­dant Met­li­ke, da je tre­ba An­dre­ju Kherk­ho­vitsc­hu za­ra­ču­na­ti 530 fl dav­ka na nje­go­vo (to­vor­niš­ko) obrt. Kherk­ho­vitsch je bil ko­stel­ski to­vor­nik, ver­jet­no vod­ja sku­pi­ne, ki je os­kr­bo­va­la senj­sko utrd­bo z ži­ve­žem iz Do­lenj­ske. Je naj­sta­rej­ši med tre­mi Kr­ko­vi­či, ki jih ome­nja­jo do­ku­men­ti kranj­skih de­žel­nih sta­nov in je bil ver­jet­no na­se­ljen pri Kr­ko­vih. Iz ob­tožb ti­ho­taps­tva pro­ti nje­go­vi­ma dom­nev­ni­ma si­no­vo­ma Pe­tru in Ste­fa­nu sku­paj z dru­gi­mi Ko­stel­ci le­ta 1622 vi­di­mo, da so ko­stel­ski to­vor­ni­ki po­go­sto kr­ši­li ome­ji­tve av­strij­ske mit­niš­ke služ­be.

Senj­ski Us­ko­ki Ju­si­na (Ju­si­nich). Ohra­ni­le so se po­sa­mez­ne dru­žin­ske le­gen­de, npr. o na­se­li­tvi treh bra­tov Us­ko­kov s priim­kom Juž­nič (po do­ma­če Jüžnč) v 16. sto­let­ju. Mož­na ko­re­na priim­ka Juž­nič sta ta­ko Jug kot Ju­ži­na. Ni do­ka­zov, da bi priš­li iz Rak kot Rač­ki ali mor­da iz Bre­sta­ni­ce, ki je bi­la v ča­su nji­ho­ve na­se­li­tve prav ta­ko v la­sti Lan­gen­mant­lov. 10. 1. 1617 se v do­pi­su De­žel­nih sta­nov iz Ljub­lja­ne Adam Ju­ži­na na­va­ja kot dol­go­let­ni vo­jak, ki se mu do­vo­lju­je 4 sol­de do­dat­ka za vi­no. Kraj nje­go­ve­ga rojs­tva ni za­pi­san.

Le­ta 1601 je bil Ju­rij Ju­ži­na pod­lož­nik gos­pos­tva Met­li­ka. 7. 8. 1633 se v Se­nju v do­pi­su kranj­skim de­žel­nim sta­no­vom mož z ena­kim ime­nom na­va­ja z 8 fl. dav­ka za ži­vež pri skla­dišč­ni­ku v Kar­lov­cu. Po­leg nje­ga je na­šte­tih še čez sto dru­gih oseb z raz­lič­nih gos­po­stev, ve­či­no­ma s priim­ki, ki se kon­ču­je­jo na -itsch. Ne­ka­te­ri med nji­mi so voj­vo­de, os­krb­ni­ki, žu­pa­ni in dru­go, na­va­ja pa se tu­di pro­stor v Senj­ski utrd­bi, ki naj bi ga za­se­da­li med obram­bo. Ven­dar med os­ta­li­mi priim­ki ni no­be­nih, ki so po­sta­li poz­ne­je do­ma­či v Ko­ste­lu.

Ju­rij Ju­ži­na se ome­nja tu­di de­set let poz­ne­je le­ta 1643 v do­pi­sih De­žel­nih sta­nov za Kranj­sko.

15. 6. 1680 se v do­pi­su iz Ljub­lja­ne na­va­ja Ju­ži­na brez ime­na. Bil je vo­jak ozi­ro­ma ofi­cir z me­seč­no pla­čo 2 fl. ozi­ro­ma več kot 1 gld. Pla­če­val je tu­di dav­ke za pre­nos vi­na sko­zi Gra­dec. V zve­zi z nji­mi je na­ve­den Franz I. pl. Reis­sing, dvor­ni sod­nik.

29. 6. 1680 se v do­pi­su iz Ljub­lja­ne po­nov­no na­va­ja Ju­ži­na brez ime­na. Skli­cu­je se na do­ku­ment z dne 27. 5. 1680 in na ome­nje­ni do­ku­ment z dne 15. 6. 1680. Pod do­ku­men­tom je bil pod­pi­san Engl­bert Scfall ba­ron Weicht, ki ga je spre­jel 2. 7. 1680.

Pr­vi zna­ni Ju­snich v Ko­ste­lu je Ivan, po­pi­san med ti­ho­tap­ci 13. 10. 1622. Le­ta 1681 se Ju­snic­hi ome­nja­jo kot dolž­ni­ki pri Fa­ri in na­ziv kme­ti­je prav tam. Oko­li le­ta 1700 se Ju­snic­hi ome­nja­jo pri Fa­ri, v Ajb­lju, Ma­ver­cu in pri Kr­ko­vih.

Mi­gra­ci­je Us­ko­kov v 17. sto­let­ju. Ko­stel­ski Us­ko­ki so se za­ra­di sla­bih raz­mer ob­ča­sno pre­se­lje­va­li na hr­vaš­ko stran Kol­pe in si­cer po­sa­mič ali v sku­pi­nah. Ta­ko so na obeh bre­go­vih Kol­pe na­sta­li v glav­nem ena­ki priim­ki. Ob ru­be­žu nad kne­zom Stje­pa­nom Fran­ko­pa­nom 25. 4. 1557 je bi­lo v Oziv­ni­ci (sic!), Bro­du in Pod­ste­nah na Hr­vaš­kem skup­no le 16,5 kme­tij. Lu­ka Gr­gu­rič je ži­vel kot be­rač na gmaj­ni. Hud turš­ki pri­tisk ka­že tu­di v hr­vaš­ki gla­go­lji­ci le­ta 1544 za­pi­sa­na proš­nja gro­fa Mic­lau­sa (Ni­ko­la­ja) pl. Fran­ko­pa­na kranj­ske­mu Vi­ce­do­mu za po­moč.

Le­ta 1600 so v Mo­ra­vi­cah zi­da­li ku­lo (stolp). Pri de­lu so po­ma­ga­li tu­di Ko­stel­ci in dru­gi Kranj­ci. Kra­njec Mar­tin Bla­že­vič je, po last­nem pri­če­va­nju iz le­ta 1657, de­lal na ku­li dva dni.

Le­ta 1622 je Vlah Ju­raj Vi­no­vi­æ ubil kme­ta Am­bro­ža Štaj­do­har­ja. Za­to ga je so­di­lo re­gi­ment­sko so­diš­če v Kar­lov­cu. Spor so go­to­vo pov­zro­či­la tu­di na­rod­nost­na nas­prot­ja.

Le­ta 1622 so se na po­sest Zrin­skih na­se­li­li: Ivan Klo­bu­čar, Pe­tar Špor­čič, Ma­ti­ja Pram, An­di­ja Štaj­do­har, Ja­kob Pram in Ju­raj Šne­ber­ger.

Le­ta 1650 je Pe­tar Zrin­ski opro­stil konj­ske tla­ke kme­te s priim­ki: Abra­mo­vič, Moll, Kru­lac, Fa­lež, Crn­ko­vič in Ma­vro­vič. Za­to pa so kmet­je mo­ra­li pla­če­va­ti let­no po 8 du­ka­tov.

Le­ta 1657 je Ju­raj Szi­li s ko­mi­si­jo ure­jal me­je oko­li Mo­ra­vic v Gor­skem Ko­tar­ju. Ju­raj Szi­li je bil ka­pe­tan dvo­ran­ski, vi­ce­dom v Žum­ber­ku in us­luž­be­nec Pe­tra Zrin­ske­ga. Me­je so mu po­ka­za­li naj­sta­rej­ši kra­ja­ni.

ime in prii­mek

sta­rost ob ure­ja­nju mej

let­ni­ca rojs­tva

Ju­rij Pod­nar

90

1567

Pe­ter Bu­ti­na

85

1572

Ma­ti­ja Goj­šak

80

1577

Pe­ter Am­bro­žič

85

1572

Ja­kob Gor­še

90

1567

Lo­vro Crn­ko­vič

85

1572

Mar­tin Go­ljak

80

1577

Ma­ti­ja Šne­per­ger

80

1577

Ju­raj Šne­per­ger

88

1569

Ja­kob Bu­ti­na

90

1567

Mi­hail Še­pac

80

1567

Mar­tin Bla­že­vič

nad 100

1557

Dom­ne­va­mo, da so k raz­me­ji­tvi va­bi­li do­ma­či­ne, ki so me­je poz­na­li od mla­do­sti, in ne pri­se­ljen­ce. Ju­raj Šne­per­ger je lah­ko po­tem is­ti, ki se je kot 21 let star mož pri­se­lil v Mo­ra­vi­ce le­ta 1590. Ma­ti­ja Šne­per­ger je bil dom­nev­no nje­gov mlaj­ši brat, Bu­ti­ne pa na­se­ljen­ci, ki so jih pri­va­bi­li iz Ko­ste­la po le­tu 1590.

Le­ta 1660 so med ka­to­liš­ki­mi na­se­ljen­ci Zrin­skih in Vla­hi na­re­di­li 3 nemš­ke mi­lje dol­go me­jo od Mo­ra­vic pre­ko Vr­bov­ske­ga do Go­mir­ja. Ven­dar so go­mr­ski Vla­hi ogro­ža­li ce­lo Del­ni­ce ko­nec 17. sto­let­ja.

Le­ta 1662 so bi­li na po­sest Zrin­skih na­se­lje­ni še kmet­je Ivan Klo­bu­čar, Ma­ti­ja Pram, Ja­kob Pra­mar (Pram­lje), Ju­rij Šne­per­gar, Pe­ter Špor­čič, An­dri­ja Štaj­du­har in Dra­ga­ma. Knez Vuk Fran­ko­pan le­ta 1625 in 1635 ter knez Pe­tar Zrin­ski le­ta 1650 in 1653 so svo­je kme­te os­vo­ba­ja­li raz­nih dolž­no­sti, pred­vsem tla­ke. S tem so si že­le­li pri­do­bi­ti no­ve na­se­ljen­ce v svo­je kra­je, ki so jih moč­no iz­praz­ni­la turš­ka ro­pa­nja.

Pre­miš­lje­na po­li­ti­ka na­se­lje­va­nja se je Zrin­skim kma­lu obre­sto­va­la. Ob nji­ho­vem pad­cu le­ta 1671 je ozem­lje Bro­da na­se­lje­va­lo 600 kme­tov na 100 kme­ti­jah, ki so pla­če­va­li de­se­ti­no janj­cev, piš­čan­cev in če­bel, ne­kaj pa tu­di v de­nar­ju, ži­tu, ko­ko­ših in jaj­cih. Tret­ji­no de­se­ti­ne so da­ja­li žup­ni­ku v Gor­njih Mo­ra­vi­cah.

Mi­gra­ci­je iz Ko­ste­la v 18. sto­let­ju. Oko­li le­ta 1732 so v Vr­bov­sko na­se­li­li tu­di Gla­de iz Kranj­ske in Ko­če­var­je Mr­ze­le. Le­ta 1753 je bil Vuk Jak­šič vo­jaš­ki ko­man­dant v Mr­kop­lju. V le­tih 1726-1732 so se med grad­njo Luj­zin­ske ce­ste Kranj­ci Er­jav­ci, Klo­bu­čar­ji in dru­gi na­se­li­li v Rav­ni Go­ri. Er­jav­ci so ne­kaj poz­ne­je od­pr­li tr­go­vi­no v Col­nar­jih. Klo­bu­čar­ji pa so bi­li že dol­go na­se­lje­ni v Ko­ste­lu in so tr­go­va­li s klo­bu­ki že v 16. sto­let­ju.

Raz­pra­va o na­se­li­tvah in mi­gra­ci­jah Us­ko­kov v Ko­ste­lu.

Šte­vi­lo Us­ko­kov v Ko­ste­lu. Vpliv no­ve­ga ele­men­ta se je ohra­nil v je­zi­ku, obi­ča­jih in priim­kih. Re­la­tiv­no šte­vi­lo no­vih na­se­ljen­cev je naj­la­že oce­ni­ti s štet­jem av­toh­to­nih priim­kov (po ur­bar­ju iz le­ta 1494 pred us­koš­ko na­se­li­tvi­jo), med na­se­lje­va­njem (ur­bar iz le­ta 153?) in po na­se­li­tvi v ur­bar­jih iz let 1570 in 1681 ter krst­no knji­go iz let 1702-1719. Dru­gih za­pi­sov ni za­ra­di po­ža­ra pri­far­ske­ga žup­nij­ske­ga ar­hi­va le­ta 1757. Pri­mer­ja­va ka­že, da no­vi et­nič­ni ele­ment ni pre­se­gal po­lo­vi­ce av­toh­to­ne­ga pre­bi­vals­tva. O mo­re­bit­nih nas­prot­jih med av­toh­to­ni­mi po­lje­delj­ci in no­vo­doš­li­mi (no­mad­ski­mi) ži­vi­no­rej­ci ima­mo po­dat­ke za so­sed­nje kra­je, ne pa za Ko­stel.

Ne­mir­no 16. sto­let­je je pov­zro­či­lo pre­cejš­nje et­nič­ne spre­mem­be tu­di v Ko­ste­lu. Za­ra­di po­manj­ka­nja urad­nih vi­rov in sko­raj po­pol­ne iz­gu­be zgo­do­vin­ske­ga spo­mi­na na pre­se­li­tev, je med da­naš­nji­mi Ko­stel­ci tež­ko re­kon­strui­ra­ti na­se­lje­va­nje po­sa­mez­nih dru­žin v Ko­stel. Dom­ne­va­mo, da so se na­se­lje­va­li iz raz­nih sme­ri, ne­na­črt­no in da so ime­li po­sa­mez­ni na­se­li­tve­ni va­lo­vi raz­lič­ne uso­de.

Šte­vi­la us­koš­kih na­se­ljen­cev v Ko­ste­lu ni mo­go­če na­tanč­no do­lo­či­ti. Pra­vo­slav­ni ver­ski obre­di v Ko­ste­lu ni­so iz­pri­ča­ni. Pri­se­ljen­ci so bi­li ve­či­no­ma hr­vaš­ki ka­to­li­ki. Ne­slo­ven­sko zve­ne­či priim­ki na -ič (spr­va brž­ko­ne -i­æ) ti­pa: Jak­šič, Ma­rinč, Obra­no­vič, Jur­je­vič, Oža­nič, Ma­je­tič in po­seb­no Sken­der, Crn­ko­vič in Juž­nič go­to­vo ka­že­jo na us­koš­ko po­re­klo.

O raz­lič­nih ve­roiz­po­ve­dih v Ko­ste­lu pri­ča prii­mek Pa­pež. Po ur­bar­ju iz le­ta 1570 ga naj­de­mo v Va­si. V de­vet­naj­stem sto­let­ju so Pa­pe­ži ži­ve­li v za­sel­ku Je­lo­vi­ca v Go­re­nji Ža­gi. Po izro­či­lu so bi­li v no­vej­šem ča­su os­krb­ni­ki (vavp­ti) ko­stel­ske­ga gra­du.

O zna­čil­nih us­koš­kih na­va­dah pri­ča­jo tu­di ena­ka ime­na va­si in priim­kov pre­bi­val­cev. Ohra­ni­la se je v va­si Ku­želj (Ke­ze­le, Ku­solt), Jak­šič in Ža­ga. Iz­gu­bi­la se je v va­seh Ma­verc, Go­tenc, De­lač (vas s tem ime­nom tu­di v Gor­skem Ko­tar­ju!), Col­nar, Pe­tri­na, Bri­ga (Briš­ki) in Fris­sig (Friš­ko­va Dra­ga pod Ba­nja Lo­ko), Pir­šič (Pir­če?), Pa­do­vac (Pa­do­vo) in Rač­ki (Ra­ke). Mož­na je tu­di lo­ka­ci­ja Juž­ni­čev in Šte­fan­či­čev na iz­vor­no vas Fa­ro že v 16. sto­let­ju, go­to­vo pa od le­ta 1681 da­lje. Za Šte­fan­či­če je ver­jet­na po­ve­za­va s Hr­vaš­ko, saj se Paul Šte­fan­čič ome­nja že le­ta 1672 v Ča­bru, ko pri Fa­ri še ni­so ome­nje­ni. Tu­di po­seb­na kon­čin­ca "nčič" pri­ča o hr­vaš­kem po­re­klu.

O sta­ro­sel­cih slo­ven­ske­ga po­re­kla, ki so os­ta­li do­ma ali pa so se vr­ni­li ko je mi­ni­la turš­ka ne­var­nost, pri­ča­jo po­go­sti priim­ki: Rauh (1670 Za­vrš­je, na­to De­luš, Ža­ga, De­lač), Li­sac (1608 Lu­kov Dol), Ba­uer (Ku­želj, 1670 Brod Mo­ra­vi­ce in Skrad), Bu­ko­vec (Bu­kov Vrh, vas Bu­ko­vac na Hr­vaš­ki stra­ni, Georg Bu­ko­vac v Ro­gu 1744 in 1746), Ža­gar (Ža­ga, 1570 Ge­ro­vo), Pa­do­vac (Pa­do­vo), Kaj­fež, Rač­ki (Ra­ke, Rač­ki po­tok, 1694 Skrad), Bu­ti­na (Ja­kob le­ta 1657 v Mo­ravč­kih Dra­gah), Bun­der­le, Hod­nik (viš­ji pre­de­li - Po­dre­br­ca), Go­lik (Ši­ma­to­vo 1650) Zi­dar itd.

Ne­ka­te­ri da­nes raz­šir­je­ni ko­stel­ski priim­ki so na­se­lje­ni poz­ne­je. Ta­ko so se Se­la­ni ko­nec pre­te­kle­ga sto­let­ja pri­se­li­li iz Zgor­nje Sliv­ni­ce. Us­koš­ki prii­mek Skok se je v Ko­ste­lu us­ta­lil po dru­gi sve­tov­ni voj­ni.

Na Us­ko­ke v Ko­ste­lu spo­mi­nja­jo po­leg priim­kov tu­di na­va­de, no­ša in pe­smi. Po Lev­sti­ku so Laš­ča­ni Ko­stel­ce (brž­ko­ne tu­di Be­lo­kranj­ce), ki so tod to­vo­ri­li bla­go s svo­ji­mi ko­njič­ki, več­krat sli­ša­li pre­pe­va­ti srb­ske pe­smi o kra­lje­vi­ču Mar­ku. Laš­ča­ni so te kroš­njar­je ime­no­va­li kar Ko­stel­ci. Ven­dar ni ver­jet­no, da bi se v Ko­ste­lu še ta­ko poz­no ohra­ni­le srb­ske na­rod­ne pe­smi. Da­nes, pol­dru­go sto­let­je po Lev­sti­ko­vem za­pi­su, po­dob­nih pe­smi ni več mo­go­če iz­sle­di­ti.

Do­ku­men­ti­ra­na gi­ba­nja Us­ko­kov v Ko­ste­lu

·    1469 pr­vi turš­ki na­pad na Ko­stel

·    1522,1528  400 turš­kih ko­nje­ni­kov in 400 peš­cev na­pa­de Ko­stel­ce

·    1530-23.6.1531 Ko­stel­ci se iz­se­li­jo na Kranj­sko, od 293 hiš (kme­tij?) os­ta­ne ob­lju­de­nih le 7

·    1530-1580 ko­stel­ski grad utr­di­jo z re­ne­sanč­nim ob­zid­jem

·    1531-32 pri­se­li­tev iz dal­ma­tin­ske Ce­tin­ske kra­ji­ne, tu­di v Po­lja­ne in Osil­ni­co. Pri­se­lje­no je bi­lo: 1000 lju­di, 700 vo­ja­kov in 15000 glav ži­vi­ne. Po ko­stel­skem in po­ljan­skem po­velj­ni­ku Sig­mun­du je bi­lo mo­go­če na­se­li­ti 2000 lju­di v Ko­stel.

·    1538 pri­se­li­tev iz Sr­ba in Obrov­ca, graš­čak nas­pro­tu­je na­se­li­tvi

·    av­gust 1539 pri­se­li­tev Us­ko­kov iz Ce­tin­ske kra­ji­ne

·    pred 1574 - iz­se­li­tev: Kho­le­si in Kos­sler v Ko­čev­skem ur­bar­ju (1574, 37) in so­rod­ni priim­ki v be­lo­kranj­skih ur­bar­jih

·    1578, april ali maj - Tur­ki zaž­ge­jo Trg (in grad?)

·    21.7.1578 ko­stel­ski(?) de­lav­ci - gra­di­te­lji Kar­lov­ca be­ži­jo (do­mov?) v Ko­stel

·    1577(3),1582,1584,1585(2),1591Tur­ki na­pa­da­jo Ko­stel

·    1590 v Dol­nje Mo­ra­vi­ce se od­se­li 5 dru­žin (Ma­rinč, Pe­le­gri­nič, Šne­per­ger, Praj­dič, Fer­der­ber)

·    1593 mi­gra­ci­je po bit­ki pri Si­sku

·    sep­tem­ber 1597 po pad­cu trd­nja­ve Sla­ti­na 1700 mož, 4000 glav ži­vi­ne v Ma­rin­dol in Bo­jan­ce

·    1598 po turš­ki os­vo­ji­tvi Cer­ni­ka se 500 us­koš­kih dru­žin od­se­li na se­ve­ro­za­hod, nez­na­no kam

·    15__ od­se­li­tev ne­kaj Ko­stel­cev na Me­hov­sko gos­pos­tvo (Gor­jan­ci)

·    1680, 1766/67, sept.1809 Kmeč­ki upo­ri v Ko­ste­lu

Vi­ri za obe raz­pra­vi

Ar­hiv Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je v Ljub­lja­ni (ARS)

·    Ver­mercht das Ur­bar re­gi­ster zum Co­stel, num. 2, 1494 (ARS, Vi­ce­dom ar­hiv, fasc.I/48, lit. G. XVI/4)

·    Ur­bar Zur Co­stel Ge­raut Graf­fen­wardt an der Kullp. Wang Lan­ge­mantl. Ur­bar za Ko­stel iz le­ta 153_, na­pač­no da­ti­ran 1603 (ARS, Vic. ar­hiv, šk. 75, fasc. I/43, Lit. C)

·    Graf­fen­wert­her Co­ste­ler Ur­ba­ria­lia, Ru­bri­ca Ca­me­ra­le et Ur­ba­ria­le, 1570, (ARS, Vic ar­hiv fasc. I/48, lit. G. XVI/3, šk.83)

·    Li­qui­da­tions Ex­tract oder aus­stend re­gi­ster über die von weil­landt Herrn Franz Adam Lan­gen­mantl, 1681 (ARS, Za­puš­čin­ski in­ven­tar, lit. L. fasc. XXIX, št. 27, št.2)

·    In­ven­tar gro­fov Lam­ber­gov ob pro­da­ji Ko­ste­la ba­ro­nom An­droc­ha le­ta 1694. Ni ohra­njen.

·    In­ven­ta­rium und Res­pec­ti­ve Schätz Li­bell (ARS, Za­puš­čin­ski in­ven­tar, lit. A, fasc.III, št. 64, str. 1-116 (Ko­stel 1759))

·    Za­puš­čin­ski in­ven­tar, Lit. A, fasc. IV, št. 77 (12. 8. 1763). O ko­stel­skem ur­var­ju iz le­ta 1694 na str. 3/5.

Ar­hiv žup­ni­je pri Fa­ri (AF)

·    1702-1719 Retl (Rötl) Ja­nez, Li­ber bap­ti­za­to­rum, In­cep­tus a me, Joan­ne Ja­co­bo Retl ab an­no Dni 1687, exi­sten­te Ce­sa­reo in Co­stel (po po­ža­ru 6. 9. 1757 hra­ni­jo v pri­far­skem žup­niš­ču le po­dat­ke o kr­stih med le­ti 1702-1719)

·    Krst­ne knji­ge 1757 -

·    Mr­liš­ka knji­ga 1757 -

·    Knji­ga po­rok 1757 -

·    Knji­ga za­rok 1757 -

·    In­ven­ta­rium und Ur­ba­rium, Pharr Ko­stel 18. 6. 1768, žup­niš­če Fa­ra, ve­za­no sku­paj s sod­ni­mi spi­si za le­to 1731 in 1733 (do­pol­nje­ni pre­pis ur­bar­ja iz le­ta 1731 in iz poz­nej­ših let)

Li­te­ra­tu­ra za obe raz­pra­vi

·    Bi­der­man J. Herm., Zur Gesc­hich­te der Us­ko­ken in Krain. Arc­hiv für Hei­mat­kun­de II. Lai­bach 1884 u. 1887, str. 174-207 (Glej Ma­ka­ro­vič 1985 496)

·    Bu­ri­æ An­ton, Pov­je­sna an­tro­po­ni­mi­ja Gor­skog Ko­ta­ra u Hr­vat­skoj. Go­ran­ska pre­zi­me­na kroz po­vi­jest, Ri­je­ka 1979, 2. do­pol­nje­na iz­da­ja, Ri­je­ka 1983

·    Bu­ti­na Vas­ja, Ko­stel, kra­tek zgo­do­vin­ski pre­gled za po­tre­be ge­nea­loš­kih ra­zi­sko­vanj, tip­ko­pis za kro­žek ro­dov­ni­kar­jev, Ljub­lja­na 1994

·    Di­mitz Au­gust, Gesc­hish­te Krains, von der älte­sten Zeit bis auf das Ja­hre 1813, Drit­ter Theil: 1564-1657, Lai­bach 1875

·    Fi­li­po­vi­æ Mi­len­ko S., Srp­ska na­se­lja u Be­loj kra­ji­ni (u Slo­ve­ni­ji), Ra­do­vi aka­de­mi­je Bo­sne I Her­ce­go­vi­ne 35, Sa­ra­je­vo 1970, 147-238

·    Hirc Dra­gu­tin, Gor­ski Ko­tar: sli­ke, opi­si I pu­to­pi­si, Za­greb 1898, pre­ti­sak, Ti­skar­na Ri­je­ka, 1993

·    Jur­ko­vič Vik­tor (ured­nik), Brod Mo­ra­vi­ce, Os­nov­na ško­la Brod Mo­ra­vi­ce, 1969

·    Kos Du­šan, Ur­bar­ji za Be­lo kra­ji­no in Žum­berk, SAZU, Ljub­lja­na 1991

·    Lo­pa­ši­æ Ra­do­slav, Oko Ku­pe I Ko­ra­ne, 1894, do­pu­nio Emi­lij Las­zov­ski

·    Ma­ka­ro­vič Ma­ri­ja, Pred­grad in Pred­graj­ci, Na­ro­do­pi­sna po­do­ba be­lo­kranj­ske va­si, Ljub­lja­na 1985

·    Mal dr. Jo­sip, Us­koč­ke seo­be I slo­ven­ske po­kra­ji­ne, Srp­ski et­no­graf­ski zbor­nik, knji­ga XXX, Na­se­lja I po­re­klo sta­nov­niš­tva, Ljub­lja­na, 1924, 236 str.

·    Pod­lo­gar Leo­pold, Iz zgo­do­vi­ne kranj­skih tr­gov, 4. Ko­stel, Vr­tec 51 (1921) 91.94, 102-103, in 131-133

·    Rot­hen­berh Gunt­her E., Die Öster­reic­hisc­he Mi­litärgren­ze in Kroa­tien 1522 bis 1881, Ver­lag He­rold, Wien, München 1970, pre­vod po ame­riš­kem ori­gi­na­lu.

·    Si­mo­nič Ivan, Mi­gra­ci­je na Ko­čev­skem v lu­či priim­kov, Srp­ski et­no­graf­ski zbor­nik, Ljub­lja­na 1934, str. 106- (NUK)

·    Zgo­do­vi­na ko­čev­ske­ga ozem­lja, Ko­čev­ski zbor­nik, Ljub­lja­na 1939, str. 45-130

·    Si­mo­ni­ti Vaj­ko, Pris­pev­ki k poz­na­va­nju turš­kih vpa­dov. I. del: V le­tih od 1570 do 1575, Zgo­do­vin­ski ča­so­pis 31 (1977) 491-505

·    Bit­ka pri Si­sku v spo­mi­nih Slo­ven­cev, Gla­snik SM, 1993, 15-28

·    Stro­hal Ru­dolf (1856-1936), Uz Luj­zin­sku ce­stu, 1935, Po­na­tis: Ti­skar­na Ri­je­ka, 1993

·    Štrumbl Žar­ko, Us­ko­ki na Slo­ven­skem in v Žum­ber­ku, Ar­hi­vi, 14 (1991) 42.50

·    Ter­se­glav Mar­ko, Srb­sko-hr­vaš­ke ljud­ske pe­smi na Slo­ven­skem (Us­koš­ka pe­sem­ska de­diš­či­na v pre­ple­tu in v sood­vi­sno­sti s slo­ven­sko ljud­sko kul­tu­ro Be­le kra­ji­ne. Tra­di­ci­ja - trans­for­ma­ci­ja - ino­va­ci­ja), Dok­tor­ska di­ser­ta­ci­ja na Od­del­ku z as­lo­van­ske je­zi­ke in knji­žev­no­sti fi­lo­zof­ske fa­kul­te­te uni­ver­ze v Ljub­lja­ni, Ljub­lja­na 1993

·    Va­len­tič dr. Mir­ko, Del­ni­ce do 1914. go­di­ne, v zbor­ni­ku Del­ni­ce 1481-1981, str. 11-26, Del­ni­ce 1981

·    Val­va­sor Jo­hann Weic­hard, Die Ehre des Hert­zogt­hums Crain, knji­ga XI, Lai­bach - Nürn­berg 1689. Del­ni po­na­tis v Ljub­lja­ni 1977

·    Ža­gar - Ja­grov Jo­že, Ko­stel, Ljud­je in zem­lja ob Kol­pi, Ko­čev­je 1983

()

Slo­var kra­jev­nih in oseb­nih imen               Fran­ci Rih­tra­šič

Ro­do­slov­ci ob li­sta­nju ar­hiv­skih gra­div na­le­ti­mo kar na ne­kaj te­žav. Sre­ča­mo se z raz­lič­ni­mi pi­sa­va­mi (la­ti­ni­ca, go­ti­ca), raz­lič­nim je­zi­kom (nemš­kim, la­tin­skim). Itd. Za­to nam je vsak pri­po­mo­ček, ki nam laj­ša te te­ža­ve, do­bro­do­šel.

Ta­ko sem bil ve­sel, ko sem na­šel v sta­rem Nemš­ko slo­ven­skem slo­var­ju An­to­na Ja­ne­ži­ča iz le­ta 1889, iz­pis kra­jev­nih in rod­bin­skih imen na­ših kra­jev. Če­prav je ob­seg kra­jev skro­men, saj ob­se­ga le oko­li 885 iz­pi­sov za kra­je in 125 imen, pa nam po­sred­no pri­po­ve­du­je tu­di o ta­krat­nih slo­ven­skih go­vor­nih in pi­snih ob­li­kah, kar tu­di ni za­ne­mar­lji­vo ve­de­nje ob li­sta­nju sta­re do­ku­men­ta­ci­je.

Ta del vse­bi­ne slo­var­ja sem pre­pi­sal na pro­gram d­BASE III PLUS, ki mi omo­go­ča hi­tro li­sta­nje in is­ka­nje vse­bi­ne. Od tu pa je le še maj­hen ko­rak do sa­mo­stoj­ne­ga upo­rab­ne­ga pro­gra­ma.

Slo­var­ju kra­jev­nih imen sem do­dal še slo­var oseb­nih imen. Pred­vi­de­vam, da vam bom lah­ko po­nu­dil pr­vo ver­zi­jo že na enem od na­ših sre­čanj.

()

Pri­me­ri iz prak­se. Pouč­ne bi bi­le iz­po­ve­di ti­stih čla­nov, ki so pred ne­kaj me­se­ci na­re­di­li pr­ve ko­ra­ke. Po pro­duk­tiv­no­sti svo­je­ga de­la se ne­ka­te­ri uvrš­ča­jo med prav osup­lji­ve re­kor­der­je. Pred­la­gam, da se nam ta­ki fa­vo­ri­ti bolj od bli­zu pred­sta­vi­jo in s tem po­ma­ga­jo pre­ga­nja­ti pred­sod­ke ti­stih, ki še pre­ma­lo zau­pa­jo svo­jim spo­sob­no­stim pri raz­no­vrst­nem ra­zi­sko­val­nem de­lu in zla­sti pri ra­bi ra­ču­nal­niš­kih pri­po­moč­kov.

 

Kdor na­me­ra­va po­let­je pre­ži­ve­ti v Ame­ri­ki, ga bo mor­da za­ni­ma­lo, da se od 14. do 17 av­gu­sta v Roc­he­stru, New York, lah­ko ude­le­ži 16 let­ne kon­fe­ren­ce ro­do­slov­cev pod na­slo­vom A Con­fe­ren­ce for the Na­tion’s Ge­nea­lo­gists. Na kon­fe­ren­ci se bo zvr­sti­lo 140 re­fe­ra­tov, ki jih bo po­da­lo okrog 80 pre­da­va­te­ljev, sa­mih zna­nih imen v sve­tu ro­do­slov­ja. Kon­fe­ren­co or­ga­ni­zi­ra Zve­za ro­do­slov­nih družb (Fe­de­ra­tion of Ge­nea­lo­gi­cal So­cie­ties, P.O.Box 830220, Ric­hard­son, TX 75083-0220)

 

Pre­nos ar­hiv­ske­ga gra­di­va na so­dob­ne no­sil­ce (me­di­je) - XI. del

                                                                                              Pe­ter Haw­li­na

Več­krat sem že izra­zil svo­je pre­pri­ča­nje, da je prav pre­pi­so­va­nje ar­hiv­ske­ga gra­di­va ti­sto po­droč­je, kjer lah­ko na naj­bolj učin­ko­vit na­čin izra­zi­mo re­zul­ta­te na­ših skup­nih pri­za­de­vanj, za raz­li­ko od ti­stih re­zul­ta­tov, ki so nam sko­raj vsem pri­mar­ne­ga po­me­na - ra­zi­sko­va­nje last­ne­ga po­re­kla in so­rods­tva.

Sko­raj pol le­ta je mi­ni­lo od­kar sem o tem zad­njič pi­sal. Pol le­ta je vča­sih na po­droč­ju ra­ču­nal­niš­tva že kar dol­go ob­dob­je, ki pri­ne­se prav ne­pri­ča­ko­va­ne no­vo­sti. Na obrav­na­va­nem po­droč­ju se kaj ta­ke­ga, ko­li­kor vem, ni zgo­di­lo. S pri­dom se si­cer že upo­rab­lja­jo raz­lič­ni si­ste­mi za pre­poz­na­va­nje ti­ska­nih in ce­lo pi­sa­nih do­ku­men­tov, ven­dar teh­ni­ka in teh­no­lo­gi­ja teh si­ste­mov zaen­krat še ne zna do­volj do­bro raz­poz­na­va­ti sta­rih ro­ko­pi­sov ali pa je po­sto­pek pre­po­ča­sen. Za­to si upam tr­di­ti, da se še ne­kaj ča­sa ne mo­re­mo za­na­ša­ti na mož­nost stroj­ne­ga pre­bi­ra­nja ar­hiv­ske­ga gra­di­va. Pre­sli­ka­ve z upo­ra­bo raz­lič­nih si­ste­mov so se­ve­da mož­ne in se na ve­li­ko upo­rab­lja­jo, ven­dar ti si­ste­mi pre­poz­na­va­jo po­do­bo in ne vse­bi­ne.

Za­to ti­stim, ki bi že­le­li vse­bi­no ar­hiv­ske­ga gra­di­va pre­ne­sti in pre­gle­do­va­ti in ob­de­lo­va­ti s po­moč­jo ra­ču­nal­ni­ka, ne os­ta­ne dru­ge­ga kot pre­pi­so­va­nje ozi­ro­ma vna­ša­nje prek tip­kov­ni­ce.

V tem po­glav­ju zaen­krat ni vred­no raz­prav­lja­ti o teh­no­loš­ki pla­ti raz­lič­nih pre­no­sov. Bolj ko­rist­no je ve­de­ti, kaj od mož­nih ra­ču­nal­niš­kih ra­zi­sko­val­nih po­dat­kov­nih baz in dru­gih pri­po­moč­kov je že tu­di nam raz­po­lož­lji­vih.

Če gre­mo po­gle­dat čez za­hod­no me­jo, je te­ga to­li­ko, da bi bi­lo že na­šte­va­nje za naš ča­so­pis kar ma­lo preob­sež­no. Ko­gar za­ni­ma­jo po­drob­no­sti, naj si jih og­le­da v tu­jih ča­so­pi­sih ali pa kar prek In­ter­ne­ta. Tu­le bi za krat­ko ilu­stra­ci­jo ome­nil sa­mo to, da se je ob­seg pre­ne­se­ne­ga gra­di­va v Nem­či­ji v enem le­tu sko­raj po­če­tve­ril. Po­dob­ne re­zul­ta­te bi lah­ko ugo­tav­lja­li tu­di v vseh ti­stih de­že­lah, kjer so po­dob­ne pro­jek­te za­če­li že pred le­ti.

Kljub te­mu, da smo pri nas res še­le na za­čet­ku, pa se že ka­že po­tre­ba, da bi se te­ga lo­ti­li or­ga­ni­zi­ra­no. To po­me­ni, da bi mo­ra­li naj­prej ne­ko­li­ko na­tanč­ne­je ugo­to­vi­ti, kaj vse za­res že ima­mo, na­to bi bi­lo vred­no lo­če­ne zbir­ke zdru­že­va­ti v manj­še šte­vi­lo več­jih, na­to pa se do­go­vo­ri­ti za pri­po­ro­če­ne stan­dar­de pri vna­ša­nju in zdru­že­va­nju. To de­lo zah­te­va ne­kaj ad­mi­ni­stra­ci­je in koor­di­ni­ra­nja. Da­nes še ni­ma­mo ti­ste­ga, ki bi bil pri­prav­ljen prev­ze­ti osred­njo od­go­vor­nost za to­vrst­no de­lo, upam pa, da bo­mo v na­sled­nji šte­vil­ki že lah­ko po­ro­ča­li o bis­tve­nem na­pred­ku.

Do­kaz za to, da je obrav­na­va­na te­ma­ti­ka za­ni­mi­va in se raz­vi­ja tu­di pri nas, je tu­di to, da bi lah­ko z na­slo­vom te­ga pris­pev­ka po­kri­li še mar­si­ka­te­ri drug pris­pe­vek v tej in prejš­njih šte­vil­kah.

V tej šte­vil­ki smo na­mreč za­če­li s po­sku­som, ki bi mu lah­ko re­kli Pr­vi zna­ni priim­ki. Gre za dve os­vet­li­tvi ur­bar­jev z dveh slo­ven­skih po­dro­čij, Ko­stel in Škof­jo Lo­ko. V obeh smo pri­ča na­sta­ja­nju priim­kov. Vsi jih še ni­ma­jo. Pri­ča­ku­je­mo, da bo po da­nem vzo­ru še kdo na po­do­ben na­čin ob­de­lal še os­ta­la slo­ven­ska po­droč­ja. Ta­ko bi na­sta­la no­va zbir­ka po­dat­kov na ra­ču­nal­niš­kem me­di­ju, ki bi bi­la ze­lo upo­rab­na kot ra­zi­sko­val­ni pri­po­mo­ček, nič manj pa tu­di za raz­ne dru­ge ra­zi­ska­ve. Ko bi za­je­la ce­lo (da­naš­nje) slo­ven­sko ozem­lje, bi pre­ra­sla v še en do­kaj po­poln ča­sov­ni pre­sek po­pu­la­ci­je pred ne­kaj sto le­ti.

Ta­ki pre­se­ki ne bo­do ni­ko­li po­pol­ni, vzor­ci pa so do­volj ve­li­ki, da jih lah­ko upo­ra­bi­mo za do­kaj za­nes­lji­va skle­pa­nja.

Po­dob­no je z ak­tual­ni­mi pre­se­ki pre­bi­vals­tva. Po­dat­kov iz re­gi­stra pre­bi­vals­tva zaen­krat ni­ma­mo, brez ome­ji­tev pa lah­ko upo­rab­lja­mo elek­tron­ski te­le­fon­ski ime­nik. O tem smo v bil­te­nu že več­krat go­vo­ri­li. Ome­ni­mo še to, da je ta ime­nik do­slej še vsa­ko­gar pre­se­ne­til. Ne­ma­lo­krat sre­ča­mo po­sa­mez­ni­ke, ki za­go­tav­lja­jo, da je nji­hov prii­mek nez­nan­sko re­dek in ga ni nik­jer dru­god. Že po­gled v slo­ven­ski ime­nik je mar­si­ko­ga pre­se­ne­til, kaj bi še­le bi­lo, če bi ime­li na raz­po­la­go sve­tov­ne­ga. Da­nes ga še ni, čez ne­kaj let pa ver­jet­no bo. Ra­zen se­ve­da, če ne bo zma­ga­la peš­či­ca ti­stih, ki že­li os­ta­ti skri­ta.

Sam sem na krat­ko 'pre­li­stal' nemš­ki ce­de­rom, kjer je ne­kaj več kot 30 mi­li­jo­nov na­roč­ni­kov in na­šel 4 Haw­li­ne in 3 Ha­vli­ne, na ame­riš­kem, ki je raz­de­ljen na vzho­di in za­hod­ni del ni­sem na­šel no­be­ne­ga Haw­li­ne, za­to pa na vzho­du 23 in na za­ho­du 3 Ha­vli­ne.

S tem sem ome­nil sa­mo dva na­cio­nal­na te­le­fon­ska ime­ni­ka, ta­kih je še več. Na raz­po­la­go so Ka­na­do, Av­stra­li­jo, Fin­sko, Ja­pon­sko in Švi­co. An­gli­ja ga ima zaen­krat sa­mo za Lon­don z oko­li­co. Ima ga tu­di Av­stri­ja, ven­dar je nji­hov za ro­do­slov­ne poi­zved­be sko­raj neu­po­ra­ben. Tam na­mreč ni mo­go­če poi­zve­do­va­ti sa­mo po enem is­kal­nem poj­mu, npr. po priim­ku. Poi­zved­be so men­da mož­ne sa­mo ze­lo zo­že­no. Npr. Haw­li­na, ki sta­nu­je v Lien­zu na Les­sing Stras­se. Na tak na­čin je soi­me­nja­ke še tež­je naj­ti kot ig­lo v ko­pi­ci se­na. Av­stri­jo to­rej zaen­krat ni mo­go­če uvr­sti­ti na spi­sek de­žel, ki ima­jo te­le­fon­ski ime­nik na elek­tron­skem me­di­ju.

Spi­sek de­žel, ki so po­nu­di­le te­le­fon­ski ime­nik na elek­tron­sko 'do­ma­čo po­li­co' s tem go­to­vo ni po­poln in do­kon­čen. Mi­slim, da nam bo prej ali slej na do­se­gu ro­ke sve­tov­ni te­le­fon­ski ime­nik, če­prav bo tre­ba pre­ma­ga­ti še nič­ko­li­ko ovir. Laž­je bo­mo pre­ma­ga­li ti­ste, ki so na­sta­le ob zi­da­vi ba­bi­lon­ske­ga stol­pa, ko je Bog lju­dem zme­šal je­zi­ke in ti­ste, ki nam jih na­la­ga dra­go­ce­na pe­strost za­pi­so­va­nja raz­lič­nih ali ena­kih vo­ka­lov in kon­zo­nan­tov, če se ome­jim na ti­sto, brez če­sar ne mo­re no­ben ve­lik ali maj­hen sve­tov­ni je­zik, ka­kor ti­ste, ki jih pred­pi­su­je vse­mo­goč­ni bi­ro­krat, ki va­ru­je majh­ne, še bolj pa ve­li­ke lo­po­ve pred ne­moč­ni­mi oš­ko­do­van­ci.

Če ob kon­cu pov­za­mem: nič po­seb­no no­ve­ga ni­smo po­ve­da­li. Po eni stra­ni smo v obrav­na­va­nem po­gle­du stra­šno zao­sta­li, po dru­gi stra­ni pa smo ver­jet­no nek­je v zgor­nji po­lo­vi­ci sve­tov­ne­ga pov­preč­ja. Pri­mer­ja­ti se ver­jet­no že­li­mo s šte­vilč­no po­dre­je­nim de­lom člo­veš­tva, če ima­mo v mi­slih zla­sti za­hod­no Evro­po in se­ver­no Ame­ri­ko.

Os­ta­le­ga de­la sve­ta ni mo­go­če obrav­na­va­ti enot­no, še manj po po­sa­mič­nih vzor­cih. Za pri­mer bom za­klju­čil z oseb­nim vti­som, ki sem ga do­bil med ne­dav­nim obi­skom v Tu­či­ji: Za­ple­tel sem se v po­go­vor s pro­da­jal­cem pre­prog. Ne vem za­kaj je po­go­vor ob ča­ju na­ne­sel na šte­vi­lo nje­go­vih že­na in otrok. Še ne pe­tin­tri­de­set­le­ten mo­ža­kar na­ju je z že­no pre­pri­če­val, da ima tri urad­ne že­ne in se­dem neu­rad­nih. Vse­ga sku­paj ima že 34 otrok. Ker sva ga z že­no ne­ko­li­ko ne­je­ver­no po­gle­da­la, na­ma je po­ve­dal, da je imel nje­gov oče 76 otrok. Mor­da je bi­la nje­go­va pri­po­ved del pro­daj­ne teh­ni­ke; pri na­ju ni us­pe­la (pre­pro­go sva ku­pi­la pri sim­pa­tič­ni pro­da­jal­ki, ki ni na­va­ja­la šte­vi­la nje­nih so­pro­gov). Vsee­no pa sem ob tem po­mi­slil na ovi­re, na ka­te­re bi ta in po­dob­ni iz­jem­ne­ži na­le­te­li ce­lo pri na pr­vi po­gled neo­me­je­nih mož­no­stih, ki jih po­nu­ja ro­dov­ni­kars­tvo s po­moč­jo ra­ču­nal­ni­ka. Nam naj­bolj zna­ni ro­dov­ni­kar­ski ra­ču­nal­niš­ki pro­gram Brot­her's Kee­per na­mreč do­puš­ča pri­me­re, ko ima ne­ka ose­ba naj­več osem raz­lič­nih 'za­kon­cev' in z vsa­kim od njih naj­več 24 otrok. S tem pro­gra­mom tu­di ni mo­go­če brez zvi­jač evi­den­ti­ra­ti vseh že­na in otrok mi­to­loš­kih po­sa­mez­ni­kov. Po raz­lič­nih vi­rih naj bi imel Zeus vsaj 23 že­na in z nji­mi vsaj 48 otrok. To pa za ta­ko po­mem­bne­ga bo­ga naj­brž ne bo do­volj. Saj ga ven­dar ne mo­re­jo pre­ko­si­ti ni­ti naj­bolj ime­nit­ni vla­dar­ji, kaj še­le pro­da­jal­ci pre­prog.

Ta­ki pri­me­ri bi tu­di že vna­prej spra­vi­li v obup ti­ste ro­dov­ni­kar­je, ki bi že­le­li si­ste­ma­tič­no evi­den­ti­ra­ti 'ro­do­sled' ta­ko skraj­nih pri­me­rov.

Z zad­nji­mi po­glav­ji sem se spet pu­sti spe­lja­ti od na­slov­ne te­me. Vsee­no se bom ob na­ka­za­nih skraj­no­stih do­tak­nil 'orien­tal­ske­ga' ro­do­slov­ja. Pred ne­dav­nim mi je na­mreč zna­nec (mu­sli­man) iz Sa­ra­je­va po­to­žil, da pri njih ta­ko na­tanč­ne ra­zi­ska­ve kot pri nas ni­so mož­ne, ker tam ma­tič­nih knjig ni­so vo­di­li ta­ko kot pri nas. Če je res, da je vsaj v bo­ga­tej­ših slo­jih mno­go­žens­tvo vna­ša­lo mno­go tež­ji pre­gled nad so­rods­tve­ni­mi raz­mer­ji, si tu­di laž­je raz­la­ga­mo, da se ni­so obre­me­nje­va­li z na­tanč­nej­ši­mi evi­den­ca­mi. Zna­na je tu­di raz­la­ga, da so v an­tič­nem sve­tu pri­pi­so­va­li spo­čet­je ne­za­kon­skih otrok, ki so v svo­jem živ­lje­nju do­se­ga­li po­mem­bnej­še po­lo­ža­je raz­lič­nim bo­go­vom, naj­ra­je naj­po­mem­bnej­šim, Zeu­su, Po­zei­do­nu in ti­stim, ki so zna­ča­jem in do­sež­kom po­sa­mez­ni­kov naj­bolj us­tre­za­li.

Vsee­no pa se zdi, da tu­di orien­tal­ci ni­so za­ne­mar­ja­li slav­ne­ga po­re­kla. V Kon­yi nam je vo­dič pri­po­ve­do­val, da sme­jo vo­dil­ne po­lo­ža­je v sek­ti der­vi­šev prev­ze­ma­ti sa­mo di­rekt­ni po­tom­ci za­čet­ni­ka te sek­te, ki naj bi na­sta­la v 12. sto­let­ju. Vtis na po­ten­cial­ne kup­ce so ver­jet­no že­le­li do­se­či s po­dat­kom, da naj bi bil bar­var vol­ne, ki jo upo­rab­lja­jo za tka­nje pre­prog pri enem od naj­več­jih proi­zva­jal­cev 'naj­bolj­ših' turš­kih pre­prog že 18. v ni­zu ti­stih, ki to veš­či­no pre­na­ša­jo iz ro­da v rod.

Naj bo ta­ko ali dru­ga­če. Dejs­tvo je, da tu­di v naj­no­vej­šem spi­sku sto­tin ro­do­slov­nih dru­štev, ki jih ob­jav­lja Ge­nea­lo­gi­cal Re­search Di­rec­tory, ne bo­ste naš­li ve­li­ko vzhod­njaš­kih ro­do­slov­nih dru­štev, turš­ke­ga ni no­be­ne­ga. To si­cer še ne po­me­ni, da ga ni­ma­jo in še manj, da o ro­do­slov­ju nič ne ve­do. Še naj­manj pa bi sme­li po po­ve­da­nem po­mi­sli­ti, da v či­mer­ko­li zao­sta­ja­jo za za­hod­nja­ki.

Si­cer pa ni iz­klju­če­no, da ni­sem tu­di sam dalj­nji po­to­mec ne­ke­ga Tur­ka. Ena od mo­jih šti­rih pra­ba­bic se je pi­sa­la Aha­čič. Ta prii­mek nanj bi na­stal iz turš­ke­ga na­slo­va aga. Aha­či­či (Aga­či­či) naj bi zna­li iz­de­lo­va­ti zna­me­ni­te turš­ke sab­lje, s ka­te­ri­mi so si utr­li pot do Du­na­ja. Ko jih je od tam preg­nal Ev­gen Sa­voj­ski in iz Si­ska Tu­raj­čan, pa so svo­jo proi­zvod­njo pre­struk­tu­ri­ra­li in v Tr­ži­ču za­če­li ko­va­ti ko­se. Ce­lo v ko­sar­skem ko­vaš­kem zna­ku so upo­rab­lja­li s kri­žem raz­de­lje­no po­lje, v vsa­kem od šti­rih polj pa pol­me­sec. Kot v srb­ske­mu gr­bu. Ze­lo po­do­ben znak pa lah­ko naj­de­te tu­di v po­sli­ka­vi ene od mno­gih cerk­va, ki so jih v Ka­pa­do­ki­ji v tu­fa­sti ma­siv iz­dolb­li zgod­nji krist­ja­ni. Pa naj kdo re­če, da ni­sem po­to­mec sa­me­ga Sv. Pa­vla, ki je v ti­stih kra­jih oprav­ljal svo­je mi­sio­nar­sko po­slans­tvo!

()

Manj poz­na­ni ra­zi­sko­val­ni vi­ri ali Na­ši fran­co­ski pred­ni­ki.

                                                                                                          Pe­ter Haw­li­na

Ob tem pris­pev­ku sem imel te­ža­ve že pri iz­bi­ri na­slo­va, na­to še uvo­da. Zanj sem se na­mreč od­lo­čil po na­ključ­ju. Ne­dav­no te­ga sem z dve­ma ko­le­go­ma pre­li­sta­val Ko­so­ve Do­ne­ske (bolj na­tanč­no Do­ne­ski k zgo­do­vi­ni Škof­je Lo­ke in nje­ne­ga okra­ja, spi­sal dr. Fran­ce Kos, c. kr. pro­fe­sor, izš­lo le­ta 1894 v Lj.). Ob tem mi je ‘pad­lo v oči’ ime Ma­rolt. Ma­rolt se je pi­sa­la ena od mo­jih pra­ba­bic. Ne­ko­li­ko ne­za­nes­lji­vo dru­žin­sko izro­či­lo pra­vi, da naj bi bi­la ro­je­na na Vrh­ni­ki, da je bi­la po po­kli­cu uči­te­lji­ca, ro­di­la tri otro­ke in 28-let­na umr­la za je­ti­ko.

O za­nes­lji­vo­sti dru­žin­ske­ga izro­či­la dvo­mim naj­prej za­to, ker v vrh­niš­kih knji­gah ni­sem na­šel Ma­rolt (Ma­rout, Ma­rovt ali tu­di Ma­routh) Fran­čiš­ke. Šel sem tu­di v Slo­ven­ski šol­ski mu­zej in zve­del, da ta­krat pra­vih uči­te­ljic sploh ni bi­lo, bi­le so si­cer priu­če­ne, še te pa so mo­ra­le služ­bo pu­sti­ti, če so se po­ro­či­le. Ob ne­ki dru­gi pri­lož­no­sti sem ver­jet­no na­se­del raz­la­gi, da naj bi prii­mek Ma­rolt v na­ših kra­jih os­tal po ne­kem fran­co­skem vo­ja­ku. No, sem si re­kel, pa smo spet tam! Fran­co­ski vo­ja­ki so mo­ra­li bi­ti za­res kerl­ci, če nas je da­nes to­li­ko, ki se ima­mo za nji­ho­ve po­tom­ce. Vsee­no sem pri­sluh­nil. Dru­žin­sko izro­či­lo je res go­vo­ri­lo, da je bil tu­di med na­ši­mi pred­ni­ki ne­ki fran­co­ski vo­jak, ven­dar smo ves čas ver­je­li, da je bil to ne­ki Pe­ruz­zi, tast ome­nje­ne Fran­čiš­ke Ma­rolt. Tu­di zanj sem že sko­raj pre­pri­čan, da tu ni os­tal kot de­zer­ter, ni pa iz­klju­če­no, da ni bil mo­bi­li­zi­ran v teh kra­jih. To­rej bi bi­lo izro­či­lo o fran­co­skem po­re­klu mor­da lah­ko po­ve­za­no z ne­ko dru­go ose­bo iz te­ga so­rods­tva.

Ver­jet­nost, da bi to dr­ža­lo za Ma­rol­te, se mi je zde­la ko­maj ver­jet­na. Od te­ga me je od­vra­ča­la že izred­na raz­šir­je­nost te­ga priim­ka in pri­sot­nost po sko­raj vsej Slo­ve­ni­ji. Še ved­no je si­cer mo­go­če, da je bil ka­te­ri od Ma­rol­tov tu­di fran­co­ski vo­jak, mor­da jih je bi­lo ce­lo še več, ven­dar pa se vsi slo­ven­ski Ma­rol­ti go­to­vo ne mo­re­jo šte­ti za po­tom­ce ‘ne­ke­ga fran­co­ske­ga vo­ja­ka’. Ka­dar kdo go­vo­ri o pred­ni­ku, fran­co­skem vo­ja­ku, po­tem je naj­več­krat go­vo­ra o vo­ja­ku, ki je slu­žil v Na­po­leo­no­vi ar­ma­di. Se­ve­da je Fran­ci­ja ime­la vo­ja­ke pred in po tem. Pred in po na­po­leo­no­vih ča­sih je ob­sto­ja­la mož­nost, da je kdo od njih za­sta­vil dru­ži­no v na­ših kra­jih. Po­dob­no izro­či­lo oz­na­ču­je za fran­co­ske­ga vo­ja­ka še ene­ga mo­je­ga dalj­nje­ga pred­ni­ka iz Tr­ži­ča na Go­renj­skem. Ta se je pi­sal Dev ali Deu, ori­gi­nal­no men­da Deux.

Raz­miš­lja­nje o na­ših fran­co­skih pred­ni­kih sem s te­mi od­stav­ki sa­mo na­ka­zal. Go­to­vo je to po­droč­je na­še zgo­do­vi­ne že kdo ra­zi­sko­val in upam, da sem ta­ke­ga s tem uvo­dom za­dost­no iz­zval za ob­ja­vo bolj te­me­lji­te­ga pris­pev­ka na gor­nji pod­na­slov.

Ko sem ta­ko­le na hi­tro opra­vil s pod­na­slo­vom, je tre­ba ne­ko­li­ko raz­lo­ži­ti še glav­ni na­slov. O ro­do­slov­nih vi­rih smo že več­krat go­vo­ri­li, za­to bi bi­lo tu po­nav­lja­nje od­več. Na krat­ko: ro­do­slov­ci ver­jet­no ve­či­no­ma naj­prej iz­čr­pa­mo dru­žin­ski ar­hiv, če nas ra­do­ved­nost si­li na­prej, si naj­več po­ma­ga­mo z ma­tič­ni­mi knji­ga­mi. Spi­sek vi­rov bi lah­ko na­da­lje­va­li z na­šte­va­njem šte­vil­nih bolj ali manj upo­rab­nih knjig in li­stin. Te knji­ge in li­sti­ne so bi­le po­go­sto pred­met stro­kov­nih ra­zi­skav, re­zul­ta­ti teh ra­zi­skav pa ob­jav­lje­ni. S tem so po­sta­le ne­pri­mer­no bolj ber­lji­ve za lju­bi­telj­ske ra­zi­sko­val­ce, obe­nem pa tu­di bolj pri­roč­ne. Tu bom za pri­mer na­ve­del ome­nje­ne Ko­so­ve Do­ne­ske. Mar­si­ka­te­re v Do­ne­skih ob­jav­lje­ne do­ku­men­te so Kos in dru­gi zgo­do­vi­nar­ji prou­če­va­li v ori­gi­na­lu v šte­vil­nih jav­nih in za­seb­nih ar­hi­vih in knjiž­ni­cah, v Slo­ve­ni­ji in tu­ji­ni. V na­šem bil­te­nu bi bi­lo ne­mo­go­če in ne­smi­sel­no pre­pi­so­va­ti re­zul­ta­te ta­kih ra­zi­skav, V ko­pi­ci gra­di­va bi se tu­di sa­mo po na­ključ­ju lah­ko naš­lo kaj ta­ke­ga, kar bi nam priš­lo prav pri na­ših ama­ter­skih ro­do­slov­nih ra­zi­ska­vah. Ne­ko­li­ko dru­ga­če je to pri spi­skih, kot so ur­bar­ji. Me­ni je bi­la in­for­ma­ci­ja o An­dre­ju Ma­rol­tu, pod­lož­ni­ku iz Lo­ga v Ži­rov­ski fa­ri za­do­sten do­kaz, da je prii­mek Ma­rolt v na­ših kra­jih iz­ka­zan vsaj le­ta 1560. Ob tem se na­vad­no pre­bu­di skuš­nja­va, da bi svo­je do­ku­men­ti­ra­ne pred­ni­ke sku­šal prek ne­kaj ge­ne­ra­cij po­ve­za­ti s ti­sto ose­bo, ki je za­pi­sa­na v kak­šnem sta­rem vi­ru, pa če­prav bi bi­lo za po­ve­za­vo tre­ba iz­br­ska­ti naj­več­krat pet ali več vme­snih ge­ne­ra­cij, kar pa je sko­raj ne­mo­go­če.

Po tem uvo­du si og­lej­mo ome­nje­ni spi­sek priim­kov, zra­ven pa še tri ne­ko­li­ko pi­kant­ne in pouč­ne utrin­ke iz ti­stih ča­sov, ki nam do­ka­zu­je­jo, da se ča­si ni­so ve­li­ko spre­me­ni­li. Ti­sti, ki ste ali bo­ste pre­bra­li ce­le Do­ne­ske, pa ste se ali se še bo­ste pre­pri­ča­li, da so ljud­je ved­no naj­več za­pi­so­va­li ti­sto, kar se je na­na­ša­lo na pre­mo­ženj­ske za­de­ve, spo­re, prav­de, ter­ja­tve in po­dob­no. Ci­ti­ram:

Št. 24.

1560

Ur­bar loš­ke­ga gos­pos­tva iz le­ta 1560. Vse­ga sku­paj ima 184 li­stov. Na pr­vih dveh stra­neh so na­šte­ti fev­di, kte­re so do­bi­le od loš­ke­ga gos­pos­tva raz­ne cerk­ve in po­bož­ne bra­tovš­či­ne. Na­to so ome­nje­ni fev­di, kte­re so pre­je­li od re­če­ne­ga gos­pos­tva nek­te­ri ple­me­ni­ta­ši, ka­kor An­ton ba­ron vom Thurn vnd zum Khreytz in Vi­ljem Rasp iz Sta­re Lo­ke, po­tem meš­ča­nje, ka­kor Ra­fael Na­glič in Gre­gor Gru­den, oba iz Lo­ke, ter dru­ge ose­be in druš­tva. Da­lje so na­ve­de­ni fev­di, ki so se na­ha­ja­li ve­či­no­ma bli­zu Stra­žiš­ča. Po­tem je zaz­na­mo­va­na ur­barš­či­na, kte­ro bi mo­ra­la do­bi­va­ti bra­tovš­či­na sv. Ka­ta­ri­ne v cerk­vi sv. Ja­ko­ba v Lo­ki. Ker je pa bi­la ome­nje­na bra­tovš­či­na si­cer us­ta­nov­lje­na, a še ni de­lo­va­la, do­vo­lil je frei­sinš­ki škof, da je loš­ka si­rot­ni­šni­ca do­bi­va­la ta de­nar. Na­to sle­de ime­na loš­kih pod­lož­ni­kov, in si­cer naj­prej kme­tov, po­tem pa kaj­žar­jev in rov­tar­jev. O vsa­kem pod­lož­ni­ku je po­ve­da­no, ko­li­ko je mo­ral pla­če­va­ti ur­barš­či­ne. Iz na­sled­njih stra­ni je raz­vid­no, kak­šna ime­na so ime­li nek­da­nji pre­bi­val­ci loš­ke­ga gos­pos­tva.

(sle­di­jo spi­ski po žu­pa­ni­jah. V do­dat­ku pa so is­ta ime­na ure­je­na še po abe­ce­di in z na­ved­bo po­go­sto­sti po­jav­lja­nja. Če te na­ved­be ni, po­me­ni, da gre za en sam tak prii­mek.)

Priim­ki ti­stih pod­lož­ni­kov, kte­ri so ži­ve­li le­ta 1560. na zem­lji loš­ke­ga gos­pos­tva.

Abes­si­bach-4, Adam, Ag­ne­šič-2, Aha­ci­jev sin-3, Al­breht-2, Alič-6, Aloj­na-3, Am­bro­žič, Amo­ta-2, An­dre­jec-4, An­dre­jev sin-2, Anin sin-3, An­kin sin, An­že­tov sin-2, Ar­nol-2, Av­gu­šti­nov sin, Av­ki­na hči, Avst­nic, Až­be-2, Až­man, Ba­ba, Ba­bič, Baj­želj, Bar­ba­rin sin-3, Be­lan-2, Belč, Be­lec-2, Be­ne­dek-3, Be­ne­dikt, Be­ne­dik­to­va hči, Be­ne­dik­tov sin-3, Be­za­vi­čar, Bez­jak-2, Biz­jak-3, Bla­žev sin, Bla­žič-2, Bo­bek-2, Bo­ga­te-8, Bo­hi­njec, Bo­hi­njič, Bon­celj-4, Bor­jan-2, Bo­žič, Bož­nar, Bra­tuš-2, Br­čič-8, Bre­gant, Bre­šar, Bretzl-2, Bri­tvar-2, Br­nad, Br­ni­čar, Bro­deš­ko, Buh-7, Bu­ko­vec, Bu­kovš­ček, Bu­nec, Bur­nik-3, Bur­jan, Caj­hen-2, Can­kler, Ceg­nar-2, Ce­pek, Ce­rer-3, Ci­jak, Cim­per­man-11, Cof-5, Co­klar-4, Cvi­ren, Ča­dež-2, Čebl, Čeh, Čik-2, Čr­ne, De­be­ljak-4, De­ga­rin, Dem­šar-6, Dienst­man, Div­jak, Do­be­nec, Do­bre-3, Do­brov­nik-2, Do­le­nec-6, Drak­sel-2, Dr­čar, Dre­bes, Dre­mo­ta-2, Dre­no­vec-2, Du­ša, Ele­nin sin-2, Era­zem, Er­hardt-2, Er­ja­vec, Er­žen-16, Er­že­nec, Fa­bi­ja­nov sin, Faj­far-4, Fa­kin-2, Fav­ce-4, Feuš-2, Fe­man-4, Fik-2, Fi­li­pič-3, Fi­nec, Flinč-2, Flo­ri­jan­čič, For­mac­her, Forst­ner-4, For­tu­na, Fra­ku­le-5, Fre­de, Freundtl, Fric-2, Fri­ce-tov brat-2, Fr­lan-3, Fr­lic-3, Frölich, Frð6lic­hauff-2, Fudt, Ga­ber-4, Ga­briel, Gam­pa-7, Gam­perl-3, Gan­sterl, Ga­riol, Gaš­per­jev sin-3, Gei­ger, Gla­dek, Go­dec-3, God­weiss, Go­lec-2, Go­lej, Go­li­bajs-2, Go­li­raj-3, Go­lob-4, Go­lov sin-2, Gom­pa, Gort­nar, Go­sar-3, Gos­po­di­nec, Go­ve­kar-3, Gra­har-10, Gra­hel, Gra­ho­var, Grat­zer-2, Gre­go­rin, Gre­gor­jev sin-8, Gre­ta, Gre­tin sin, Gri­lo­vec, Gro­selj-10, Gro­šec, Gru­den, Gun­tar, Gu­zel-10, Haf­ner-6, Hai­nrich, Hai­nric­her-11, Har­nisch-4, Hart­man-5, Har­zer-5, Hass, Haw­man, Her­man, Her­ter, Hert­zog-5, Hle­bec, Hod­nik, Hoj­kar, Holz­man, Ile-2, Ile-tov sin, Iva­no­va hči, Iva­nov sin-4, Iz­da-2, Ja­go­di­šnik-2, Ja­ko­be, Ja­ko­bo­va hči-2, Ja­ko­bov brat, Ja­ko­bov sin-3, Ja­kon, Jam­nik-3, Jan­ča, Jan­čič-12, Ja­ne­zov sin-3, Ja­ne­žič-3, Jan­sel, Jan­si­goj, Ja­rec, Jauch, Jaz­bec-3, Je­le­nec-4, Je­ler-jev sin-2, Je­mec-6, Je­reb-8, Jer­baš-2, Jer­ne­jev brat, Je­sen­ko-9, Jo­štov sin, Jug-2, Ju­na­uer, Ju­ra­čič, Ju­ran, Ju­ran­čič, Ju­ra­še, Ju­ri­jev brat, Ju­ri­jev sin-14, Jur­še, Jur­šek, Jur­šin-2, Ju­sti­nov sin, Kai­ser-5, Ka­lan-3, Ka­la­nin-2, Kal­čič-11, Ka­lec-9, Kam­per, Ka­pi­tov sin, Ka­ran­čič-2, Kar­ner, Kaš­man-6, Ke­kelj, Ken­da, Kest­ner-3, Ke­zar-5, Khauff­man-2, Khef­fer, Khu­nig-3, Kle­men­čič-3, Kle­men­tov sin-3, Kli­nar, Klo­bo­ves, Ko­ci­ja­nov sin-3, Ko­če­var-3, Kof­ler-6, Ko­kolj-2, Ko­lar, Kol­kar-2, Ko­ma­tar-2, Ko­mar, Ko­ni­goj, Ko­pač, Ko­ro­še, Ko­run-4, Kos-6, Kost­nar-2, Ko­še­ni­na, Ko­šir -5, Koz­jak-2, Ko­zo­mer­nik-2, Ko­ži­ca, Kralj-7, Kra­mar-2, Kra­pi­lec, Krav­ce, Kra­vec, Krek-2, Krem­žar, Kril, Kri­stan, Kri­sta­nov sin, Kri­štof­lič-2, Kri­vec, Kri­žaj-5, Kri­žec, Kri­že-jev sin-4, Križ­man, Kr­mel-4, Kro­pi­lec-4, Kruh-4, Kru­har-2, Kru­lec, Ku­mar, Kunc, Kun­stelj-6, Kun­tar-2, Ku­ralt-10, Lah-3, La­ker, Lam­breht-3, Lam­breh­tov sin, Lan­gan­dre, Lan­ger­holz, La­šič, Lat­za­nin-3, Lav­tar-3, Le­bar, Le­ben-2, Le­gat-3, Le­nar­tov sin-3, Leut­geb, Li­ko­zar, Li­lek-2, Lin­gič, Lip, Löll, Lo­štrek-2, Lo­štrk-3, Lo­trič-2, Lo­vre­tov sin-5, Lu­ci­ji­na hči-2, Lu­ka­no­va hči-2, Lu­ka­nov sin-4, Lu­ke­žev sin, Lu­ke­žič, Lu­kič-4, Lun­ger-3, Luz­nar-8, Luž­nik, Ma­ček-12, Mač­ko-5, Ma­ho­rič-2, Majn­hart, Ma­lik, Ma­lu­zer, Marc­her, Mar­ci­na-3, Ma­re­nek, Mar­graff, Ma­rin­ček, Ma­rin­šek, Mar­je­ti­na se­stra, Mr­je­tin sin-4, Mar­kelj-2, Mar­kol­čič, Mar­kov sin-3, Ma­rol­čič, Ma­rolt, Mar­tan­celj-5, Mar­ti­nov sin-6, Ma­ru­lin sin, Ma­taj­li, Ma­tev­žev sin-6, Ma­ti­jev sin, Ma­tuš, Mau­rer, Me­de­ni­čar, Med­ved, Me­gu­šar, Men­gu­šar-4, Me­yrl, Mež­nar-2, Mi­he­lec, Mi­he­lic-2, Mi­he­ljač-3, Mi­he­lov sin-5, Mi­kuš, Mi­lec, Mla­do­van, Mli­nar-7, Mli­nar­čič-6, Mo­če­rad­nik-2, Mo­dre-7, Mo­dri­jan-2, Mo­hor­jev sin, Moj­ster, Moj­strik, Mo­šic, Mo­vrin-6, Mrak-3, Mu­ha, Muh­lič, Mu­re-5, Na­ge­le, Na­glič-4, Na­pet, Na­ri­goj, Nemb­sagkh-3, Ne­žin sin-2, Ni­der­jung, Ni­kla­vec-5, Ni­ko­la­je­va hči, Ni­ko­la­jev sin-2, Ni­ku­ler-2, No­tar-6, No­vi­nec-4, No­vak-5, Ober­hue­ber, Obes­si­bach-2, Ob­lak-5, Obri­ven-3, Oko­ren-6, Os­ta­nek, Os­ter­man, Os­tre-2, Os­val­dov sin-3, Ov­se­nek-7, Oze­bek-2, Ož­be-2, Pac­her, Pa­der, Pa­jek, Pa­jer, Pa­pial, Pa­pi­ler-5, Pa­pit, Part­lov sin, Pa­vlič, Pa­vli­ni­na hči, Pa­vlov sin-6, Pe­če­lin, Peč­nik-6, Pe­haimb-9, Pe­kel-4, Pe­lu­han-3, Pe­pe­lan, Per-2, Pe­rac, Pe­rec, Per­ko-3, Per­ner-6, Pe­te­lin-3, Pe­ter­nel-3, Pe­tra­čar, Pe­tra­čič, Pe­trič-7, Pe­trov brat, Pe­trov sin-4, Pez­del-, Pi­brc-2, Pi­bric, Pie­rin-4, Pin­tar, Pi­rih, Pi­se­nik, Pi­šo­her, Pi­vek-5, Pla­ni­na-3, Pla­ti­ša, Pla­vec, Plaz­nik, Pleč­nar-2, Plo­ha, Po­dob­nik-10, Po­dre­ka, Pod­vi­zaj-3, Po­gač­nik-12, Po­ko­ren, Po­mi­nek, Po­ren­ta-3, Po­to­čen, Pov­še, Praust-3, Pre­bi­goj-2, Pre­lec-4, Pre­vod­nik-2, Pre­zelj-3, Pri­mec, Pri­mo­žev sin -3, Proj-3, Pro­sen-3, Pše­ni­ca-2, Puc-4, Puč, Pu­šar-4, Ra­der-2, Raingkh­ler, Raj­gelj-4, Ra­kar, Ra­mo­veš-2, Ran­ta-3, Rasp, Rat-4, Rav­ni­kar, Raz­nož­nik-4, Raz­voz­da-4, Rei­ter, Re­jec-4, Re­mec-2, Rep-2, Re­zak-5, Ri­bar-2, Ri­boldt, Rie­mer, Rih­tar­šič-2, Rja­vec, Ro­gel, Ro­ka-2, Ro­lec-3, Ro­senk­hranz-2, Ro­ti­jin sin, Rottl, Rov­tar-4, Rož­nik, Ru­ben­čič, Ru­dolf-2, Ru­ku­le-6, Ru­par-6, Ru­per­tov sin-2, Sam­še-2, Sar­goj-2, Sa­vi­nec, Schal­der­man, Schal­mai­ster, Schmid-8, Schwaiff­strigkh-2, Se­dej, Seidl-2, Se­jan, Se­la­nin-2, Se­men-12, Se­ni­čar-4, Se­nu­zen, Se­ret, Set­zer, Si­ber, Si­mo­nov zet, Ska­la, Sko­bel, Skut­nik, Slu­ga-4, Smojk-3, Smo­le-3, So­dar, Spind­ler, Spir­lič-3, Sra­kar-8, Ständigl-2, Star­man-3, Stern­see, Stor­man-4, Stov­cin, Strel-4, Stre­lec-6, Str­gar-2, Str­nad-2, Suhl, Su­šnik-7, Sve­tec, Svet­ko, Ša­ler-3, Ščin­ko­vec-3, Šču­rek-3, Še­gi­na, Šen­čur, Šer­folt­nik, Ši­frer-7, Ši­man, Šim­nov sin-6, Ši­nek-3, Ško­da-2, Šok, Šorl-3, Šorn-6, Šo­štar-19, Špeh, Šta­lič-2, Šte­fan, Šte­fan­čič, Šte­fa­nov sin-5, Šti­glic, Štre­kelj-3, Štup­ni­kar, Šu­bic-2, Šust-7, Taj­ne, Tauš-3, Tav­čar-4, Tel­ban-7, Ti­so­vec-3, Tol­čaj, To­ma­zin-2, To­maž, To­ma­žev sin-7, To­ma­žič, To­ma­žin, To­ne­to­va hči, To­ne­tov sin-3, To­rek, Tra­tar, Trat­nik-3, Tr­ček, Tre­bu­han, Tre­pal-2, Tre­ven-2, Trie­ster, Tril­ler-7, Tro­jar-7, Tro­tič, Tro­tiš, Tr­pin-9, Tur­nar-2, Ulri­ko­va hči, Ulri­kov sin-3, Ul­trin­čič-2, Ur­ban­čič, Ur­ba­no­va hči, Ur­ba­no­va se­stra, Ur­ba­nov sin, Ur­šin sin-3, Va­lan­to­va hči, Va­lan­tov sin, Varl-7, Vec-2, Ve­čer-2, Ver­we­ser-2, Vi­ček-3, Vi­čik, Vi­dec-5, Vi­dov sin-2, Vid­mar-15, Vi­kar-2, Vin­cen­ci­jev sin-2, Vi­vo­da, Vod­nik-4, Vol­čič, Von­či­na-4, Vrd­nik, Vre­ča, Vr­hu­nec-2, Vu­ješ, Vur­tel, Wach­ter-3, Wag­ner-2, Wal­ter-3, Walts, We­ber-4, Wein­man, Win­disc­her, Wipff­ler, Wi­sandt, Wol­ge­muet, Wulf­fing-5, Wu­nit­zer, Zaj­ka, Zi­bal, Zi­herl-3, Zi­her­li, Zo­rec, Zo­ren, Zue­poldt, Zu­pan, Zu­pan­čič-3, Zwen­ger-4, Žab­ni­kar-3, Ža­gar-5, Žni­dar-11, Žon­ta-2, Žon­tar-3, Žr­jun.

Če sem prav pre­štel, je bi­lo ti­sti­krat v loš­kem okra­ju vse­ga sku­paj evi­den­ti­ra­nih 1633 ‘davč­nih za­ve­zan­cev’.

Če bi ime­li po­do­ben po­pis imen tu­di za os­ta­la po­droč­ja, ki so oze­melj­sko po­kri­va­la po­droč­je da­naš­nje Slo­ve­ni­je, bi priš­li do ze­lo dra­go­ce­ne zbir­ke po­dat­kov. Dra­go­ce­ne ne sa­mo za nas ro­do­slov­ce. Ker so zgor­nji, loš­ki priim­ki že pre­ne­še­ni na ra­ču­nal­niš­ki me­dij, jih lah­ko šte­je­mo kot za­me­tek še ene na­čr­to­va­ne zbir­ke po­dat­kov o ka­te­rih red­no go­vo­ri­mo v na­ših bil­te­nih v ru­bri­ki pod na­slo­vom Pre­nos ar­hiv­ske­ga gra­di­va na so­dob­ne me­di­je. Tu­le pa še ne­kaj pri­srč­nih drob­cev iz is­tih Do­ne­skov.

Št. 25.

1561, dne 4. sep­tem­bra.

Jer­nej Ov­se­nek iz Tre­bi­je, pod­lož­nik loš­ke­ga gos­pos­tva in sod­ni­je, priz­na­va, da je od­pe­ljal Je­ro ("Ge­ra"), že­no svo­je­ga bra­ta Lo­vre­ta, ter pri njej spal. Za­to je bil 14 ted­nov za­prt v spod­njem de­lu graj­ske­ga stol­pa, a vsled proš­nje svo­je že­ne in us­mi­lje­nja do svo­jih pe­te­rih otrok je bil zo­pet po­mi­loš­čen. Ven­dar mu Le­nart pl. Si­gesz­dorff zu Grosz­winkh­lern, kne­zo­frei­sinš­ki sve­to­va­lec, os­krb­nik in žit­ni­čar loš­ke­ga gos­pos­tva, pre­po­ve­du­je, da ne sme v loš­kem okra­ju sta­no­va­ti ta­ko dol­go ča­sa, do­kler mu te pre­gre­he ne od­pu­sti frei­sinš­ki škof. - Pe­ča­ti­li so Ju­rij Feich­tin­ger, loš­ki mest­ni sod­nik, Lu­do­vik Wei­ni­ger, Ur­ban Kun­stelj in Ja­kob Bisc­hoc­her, loš­ki meš­ča­nje in za­pri­se­že­ni sve­to­val­ci.

 

Št.33.

1560, pred 16. ju­li­jem.

Ja­kob Ro­glo­vič, meš­čan v Lo­ki, pri­to­žu­je se pri os­krb­ni­ku loš­ke­ga gos­pos­tva pro­ti od­lo­ku mest­ne­ga sod­ni­ka, ki mu je uka­zal, da naj vza­me k se­bi svo­jo pr­vo že­no ali pa naj gre iz me­sta. Ro­glo­vič je na­mreč za­pu­stil svo­jo pr­vo že­no, kte­ra ba­je ni spol­no­va­la svo­jih za­kon­skih dolž­no­sti, ter je vzel k se­bi dru­go.

 

Št. 34.

1569, pred 22. de­cem­brom.

Ja­kob Ro­glo­vič, meš­čan v Lo­ki, pro­si frei­sinš­ke­ga ško­fa, da bi se ga us­mi­lil ter mu do­vo­lil, da sme s svo­jo se­da­njo že­no mir­no os­ta­ti v Lo­ki, ako­rav­no se mu je uka­za­lo z od­lo­kom mest­ne­ga sod­ni­ka, da mo­ra v treh dneh za­pu­sti­ti me­sto.

 

Me­ne je najd­ba priim­ka Ma­rolt v Ko­so­vih do­ne­skih pre­pri­ča­la, da Ma­rol­ti ni­so po­tom­ci fran­co­skih vo­ja­kov, vsaj ne Na­po­leo­no­vih. Se­ve­da pa ne iz­klju­ču­jem mož­no­sti, da je bil kdo od njih tu­di fran­co­ski vo­jak. Nič ne­mo­go­če tu­di ne bi bi­lo, če bi se kak Ma­rolt od­se­lil v Fran­ci­jo in se vr­nil kot vo­jak. Če bi Fran­co­zi tu­di vo­jaš­ke ar­hi­ve iz­pred 200 let že pre­ne­sli na ra­ču­nal­niš­ke me­di­je in bi jih lah­ko tu­di mi na­ro­či­li na ce­de­ro­mih, bi se bi­la pra­va igra­ča pre­pri­ča­ti, ko­li­ko in ka­te­ri na­ših pred­ni­kov so bi­li Fran­co­ski vo­ja­ki. Do ta­krat pa upam, da bo še ko­mu od bral­cev za­ni­miv sez­nam loš­kih pod­lož­ni­kov iz ča­sov, ko je ži­ve­la 12., 13., 14. ali ce­lo 15. ge­ne­ra­ci­ja na­ših pred­ni­kov. In, če ne bom na­šel, ko bo­do na po­do­ben na­čin vne­se­ni še po­dat­ki za os­ta­li del sve­ta, no­be­ne­ga dru­ge­ga Ma­rol­ta, bom kar te­ga An­dre­ja hi­po­te­tič­no do­lo­čil za mo­je­ga skraj­ne­ga pred­ni­ka v tej ve­ji in s tem tu­di za pred­ni­ka vseh da­naš­njih Ma­rol­tov. To­vrst­ne po­sku­se sem že de­lal s po­dat­ki, ki so nam do­seg­lji­vi v vsa­kem od šte­vil­nih cen­trih za dru­žin­ske ra­zi­ska­ve. Nam je ver­jet­no najb­liž­ji ti­sti v Gra­zu, sam sem br­skal po du­naj­skem. Tu­di tam sem na­šel ve­li­ko mno­ži­co Ma­rol­tov, naj­več s po­droč­ja da­naš­nje av­strij­ske Šta­jer­ske.

()

Vse ob svo­jem ča­su (O tem­po­ra, o mo­res)

Utri­nek                                                                                  Ing. Loj­ze Ko­bi

V na­ših DREVESIH smo že pi­sa­li in na se­stan­kih go­vo­ri­li o do­bi v biv­ši Av­stroo­gr­ski mo­nar­hi­ji, zla­sti v dru­gi po­lo­vi­ci 19. sto­let­ja in na za­čet­ku 20. sto­let­ja, ko je plems­tvo po­la­go­ma si­ro­ma­ši­lo in za­ha­ja­lo v ma­te­rial­ne sti­ske. Ven­dar je za­ra­di si­ste­ma os­ta­ja­lo še ved­no po­mem­ben po­li­tič­ni de­jav­nik in je za­se­da­lo ve­či­no važ­nih vo­jaš­kih, uprav­nih in po­li­tič­nih po­zi­cij.

Z za­čet­ki in­du­strij­ske proi­zvod­nje se je za­čel kre­pi­ti tu­di meš­čan­ski sloj in po­sta­jal fi­nanč­no mo­čan druž­be­ni de­jav­nik.

Oba po­ja­va sku­paj sta spro­ži­la spre­mi­nja­nje druž­be­nih pra­vil in zrah­lja­la nek­da­nje pred­sod­ke o "pri­mer­nih za­kon­skih part­ner­jih iz pri­mer­nih dru­žin". V vse več­ji me­ri so se za­če­li skle­pa­ti za­ko­ni med po­li­tič­no moč­ni­mi ple­miš­ki­mi in fi­nanč­no moč­ni­mi meš­čan­ski­mi dru­ži­na­mi.

Sled o teh druž­be­nih pro­ce­sih naj­de­mo tu­di v knji­gi "Ge­nea­lo­gisc­hes Tasc­hen­buch der ade­li­gen Häuser Öster­reichs iz le­ta 1906/07". Ta ro­dov­niš­ki pri­roč­nik za ro­do­slov­je ple­miš­kih dru­žin, ki let­no ob­jav­lja ro­dov­ni­ke av­strij­skih ple­miš­kih dru­žin in po­ro­ča o no­vo­stih na tem po­droč­ju po po­sa­mez­nih dru­ži­nah. V uvo­du med dru­gim z na­sled­njim po­tr­ju­je zgo­raj na­ve­de­na opa­ža­nja o po­ja­vih v ome­nje­nem ob­dob­ju:

"...Ta av­strij­ski pri­roč­nik naj ne bo sa­mo ne­po­greš­ljiv vir po­dat­kov za urad­ne, po­slov­ne in hi­šne po­tre­be, naj­prej za ude­le­že­ne ple­miš­ke kro­ge, za ro­dov­ni­kar­je in he­ral­di­ke, am­pak naj slu­ži tu­di re­snim ra­zi­ska­vam do­mo­vin­ske zgo­do­vi­ne. Po­skus, da bi na te­me­lju ro­do­slov­nih ra­zi­skav v ta na­men za­sle­do­va­li tok zgo­do­vin­ske­ga in druž­be­ne­ga raz­vo­ja dru­žin ter nji­ho­ve­ga dvi­ga­nja, pa­da­nja in vzroč­ne od­vi­sno­sti, je na­šel po­tr­di­tev tu­di ti­stih kri­ti­kov, ki za­go­var­ja­jo mo­der­ne ra­zi­sko­val­ne ci­lje. Za njih so sprem­lje­val­ne oko­liš­či­ne in zad­nji vzro­ki pro­di­ra­nja po­sa­mez­nih dru­žin iz ši­ro­kih mno­žic de­lav­ske­ga, kmeč­ke­ga in meš­čan­ske­ga sta­nu mno­go važ­nej­še, ka­kor pa da­tum, ko so konč­no do­bi­li pi­smo o "po­ple­me­ni­te­nju", ki le pre­več­krat oz­na­či za­če­tek pro­pa­da. Re­dak­ci­ja pri­roč­ni­ka mo­ra za­to tu­di v bo­do­če pou­dar­je­no pos­ve­ti­ti po­zor­nost zgo­do­vi­ni dru­žin P R E D nji­ho­vim "po­ple­me­ni­te­njem", ka­kor tu­di na one po­klic­ne de­jav­no­sti in ti­ste dru­žin­ske zve­ze, ki so omo­go­či­le njih gos­po­dar­ski in druž­be­ni vzpon..."

Na­ve­de­ni od­sta­vek sku­ša opra­vi­če­va­ti spre­me­njen od­nos do­te­da­nje ured­niš­ke po­li­ti­ke te pub­li­ka­ci­je, ka­te­re­ga je iz­si­li­lo stvar­no do­ga­ja­nje v druž­bi. To je ved­no bolj zah­te­va­lo za one ča­se tu­di mo­der­nej­ši na­čin obrav­na­va­nja ro­do­slov­ja in po­la­go­ma opuš­ča­nje do­te­da­njih druž­be­nih pred­sod­kov.

Du­naj, ju­ni­ja 1907

Druž­be­no priz­na­nje. Do­kaz, da je na­ša de­jav­nost v re­sni­ci pre­ra­sla ra­zi­sko­val­ne am­bi­ci­je po­sa­mez­ni­kov in do­bi­la šir­ši po­men, je fi­nanč­na pod­po­ra, ki jo je za druš­tve­no de­jav­nost na­me­ni­lo Mi­ni­strs­tvo Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je za zu­na­nje za­de­ve, Urad za Slo­ven­ce po sve­tu v zne­sku 100.000 SIT. Dr­žav­ne­mu se­kre­tar­ju dr. Pe­tru Venc­lju smo pred­sta­vi­li vse bolj in­ten­ziv­no za­ni­ma­nje na­ših iz­se­ljen­cev, naj­več iz obeh Ame­rik in Ka­na­de. To za­ni­ma­nje smo ne­ko­li­ko ne­pri­prav­lje­ni vzbu­di­li zla­sti z na­šo pred­sta­vi­tvi­jo na In­ter­ne­tu in s po­ši­lja­njem na­še­ga bil­te­na. Ob­seg poi­zvedb že pre­se­ga na­šo tre­nut­no spo­sob­nost od­zi­va­nja, za­to iš­če­mo na­či­ne za us­trez­nej­še po­sre­do­va­nje od­go­vo­rov. Na­sta­ja­jo­ča ob­li­ka vzpo­stav­lja­nja sti­kov z na­ši­mi ro­ja­ki po sve­tu bi z bolj or­ga­ni­zi­ra­nim od­zi­va­njem z na­še stra­ni kaj kma­lu ge­ne­ri­ra­la po­mem­bno in traj­no se­sta­vi­no v po­ve­zo­val­nih od­no­sih.

Z dob­lje­no po­moč­jo smo po­kri­li stroš­ke za do­tisk raz­pro­da­nih bil­te­nov, ki jih bo od­slej  do­bi­val tu­di ome­nje­ni urad in ne­ka­te­ri dru­gi pre­jem­ni­ki v tu­ji­ni. Dr. Venc­lju se za ve­li­ko ra­zu­me­va­nje in hi­ter od­ziv naj­lep­še zah­va­lju­je­mo in ver­ja­me­mo, da bo­mo po­ve­za­ni tu­di v bo­do­če kos za­ni­mi­vim in ko­rist­nim pro­jek­tom. Nič prez­go­daj bi ne bi­lo, če bi vzgle­du MNZ sle­di­le še dru­ge dr­žav­ne us­ta­no­ve.

Priročnik za rodovnikarje v "help" datoteki

Za vse ro­dov­ni­kar­je, ki si pri svo­jem de­lu po­ma­ga­jo z ra­ču­nal­ni­kom, bo za­ni­mi­va mož­nost upo­ra­be "Pri­roč­ni­ka za ro­dov­ni­kar­je" v ob­li­ki Win­dow­so­ve on-li­ne Help da­to­te­ke.

Iz­kuš­nje več­jih soft­ver­skih hiš in nji­ho­ve ra­zi­ska­ve so po­ka­za­le, da ve­či­na lju­di ne­ra­da be­re na­vo­di­la v ob­li­ki "knjiž­nih" pri­roč­ni­kov. Dru­ga­če je s pri­roč­ni­ki v ob­li­ki ta­kojš­nje (on-li­ne) po­mo­či na oseb­nih ra­ču­nal­ni­kih, ki jo nu­di­jo Help da­to­te­ke. Te so za­ra­di svo­je pre­gled­no­sti in mož­no­sti upo­ra­be t.i. hyper­tex­ta (be­se­di­lo, sli­ka, vi­deo, bar­ve, zvok) nad­vse pri­ljub­lje­ne. S svo­jo pre­gled­nost­jo in na­zor­nost­jo, zla­sti če je do­bro in pre­gled­no na­čr­to­van, omo­go­ča, da lah­ko v vsa­kem tre­nut­ku naj­de­mo naj­pri­mer­nej­ši nas­vet.

Pi­sa­nje Help da­to­tek je bi­lo do po­ja­va po­seb­nih pro­gra­mov s pre­va­jal­ni­kom v HLP da­to­te­ke - ra­zen za iz­ku­še­ne pro­gra­mer­je, prak­tič­no ne­mo­go­če. V zad­njem ča­su se je po­ja­vi­lo kar ne­kaj oro­dij, pro­gra­mov, ki omo­go­ča­jo iz­de­la­vo pri­roč­ni­kov iz že po­stav­lje­nih tek­stov ali pa z di­rekt­nim pi­sa­njem v sam pro­gram, npr. Doc-To-Help 1.6[1] ali Whiz­No­tes S2.1[2], ki ga je upo­ra­bil av­tor. S te­mi orod­ji pi­še­mo (upo­ra­bi­mo) hel­po­vo be­se­di­lo nič dru­ga­če kot na­vad­no ob­li­ko­va­no be­se­di­lo v kak­šnem od so­dob­nih ure­je­val­ni­kov be­se­dil, ne da bi nam bi­lo tre­ba ve­de­ti vse o raz­lič­nih ele­men­tih Win­dow­so­ve­ga Hel­pa, kot so navz­križ­ne po­ve­za­ve, "vro­ča me­sta" ipd. in še manj o vsej po­treb­ni slov­ni­ci uka­zov v zve­zi s te­mi ele­men­ti.

Help da­to­te­ka omo­go­ča po­leg os­nov­ne­ga be­se­di­la še:

·    navz­križ­ne in hi­per­tekst­ne po­ve­za­ve,

·    li­sta­nje na­prej in na­zaj ter "zgo­do­vi­no" pre­gle­do­va­nja,

·    "vro­ča me­sta" (book­mark),

·    pri­ka­zo­va­nje slik, skic, fo­to­gra­fij,

·    stvar­no ka­za­lo, slo­var poj­mov, in­dek­se,

·    do­dat­na po­ja­sni­la, raz­la­ga, re­fe­ren­ce ali opom­be v ob­li­ki "pop-up" raz­la­gal­nih okenc, ki se od­pre­jo ob be­se­di­lu,

·    iz­pi­so­va­nje po­sa­mez­nih de­lov ali ce­lot­ne­ga be­se­di­la,

·    po­go­vor­na ok­na,

·    bar­ve, ok­vi­re, ta­be­le,

·    eno­stav­no is­ka­nje be­se­di­la in poj­mov,

·    ob­li­ko­va­nje ukaz­nih gum­bov, ikon in "hot-spot" ma­kro uka­zov,

·    prei­me­no­va­nje stan­dard­nih na­pi­sov v ukaz­ni Hel­po­vi vr­sti­ci

·    ter še mar­si­kaj za na­zor­no pri­ka­zo­va­nje pri­roč­ni­ka.

Pri­roč­nik za ro­dov­ni­kar­je v on-li­ne Help da­to­te­ki ima ena­ko vse­bi­no in po­glav­ja kot ti­ska­ni, s tem da je obo­ga­ten z vr­sto pri­ka­zov ro­dov­ni­kov, fo­to­gra­fij, po­ro­čil in dru­gih iz­pi­sov.

Ne­kaj mož­no­sti upo­ra­be tak­šne Help da­to­te­ke za pri­roč­nik je raz­vid­nih iz spod­nje sli­ke.

(slika)

Pri­roč­nik za ro­dov­ni­kar­je v on-li­ne Help da­to­te­ki ("" preiz­ku­sna ver­zi­ja), bo čla­nom druš­tva brez­plač­no na vo­ljo na vseh druš­tve­nih sre­ča­njih, po­tre­bu­je­te le praz­no di­ske­to za pre­pis da­to­te­ke. Av­tor bo ob­ča­sno iz­bolj­še­val be­se­di­lo pri­roč­ni­ka in do­da­jal no­ve mož­no­sti upo­ra­be Help da­to­te­ke. Z g. John Stee­dom se bo­mo po­sku­si­li do­go­vo­ri­ti, da bo­mo Help Pri­roč­nik lah­ko vsta­vi­li tu­di v os­nov­no ukaz­no vr­sti­co Win­dows pro­gra­ma BK5.

Vas­ja Bu­ti­na

[1] Proi­zva­ja­lec Wex­Tech Syste­ma, inc, za­stop­ni­ka v Slo­ve­ni­ji SINONIM Ce­lje, tel.: 63/411-260; ce­na 800 DEM.

[1] Proi­zva­ja­lec Sa­njay, Ka­na­da (Shar­wa­re), ce­na prib­liž­no 55$.

()

Ka­ko za­če­ti

                                                                                  Peter Hawlina

Po­go­sto sli­ši­mo po­sa­mez­ni­ke, ki tr­di­jo, da si ze­lo že­li­jo ra­zi­ska­ti svo­je po­re­klo in so­rods­tvo, pa ne ve­do, ka­ko bi se te­ga lo­ti­li, pre­pri­ča­ni so tu­di, da je na­lo­ga za ama­ter­ja pre­zah­tev­na.

Več­krat smo v na­šem bil­te­nu že da­ja­li na­vo­di­la za de­lo, vse­bu­je jih Pri­roč­nik za ro­do­slov­ca za­čet­ni­ka. Kljub te­mu ne bo od­več, če krat­ka na­vo­di­la po­no­vi­mo. To je to­li­ko bolj smi­sel­no, ker sta za de­lo na vo­ljo tu­di dva obraz­ca: Mo­ji pred­ni­ki in Dru­žin­ski list. Obraz­ce lah­ko do­bi­te na druš­tve­nih sre­ča­njih. Na­vo­di­la za­če­nja­mo brez omem­be ra­ču­nal­ni­ka, o njem bo­mo do­da­li ne­kaj mi­sli na kon­cu.

1. Pred­po­goj za de­lo je ta, da se na­lo­ge za­res že­li­mo lo­ti­ti. Na­lo­ga ni za­ple­te­na, ni po­treb­no predz­na­nje, ne ra­bi­mo pri­po­moč­kov, ven­dar je z nji­mi de­lo laž­je, za­to jih pri­po­ro­ča­mo.

2. Os­kr­bi­te se z ne­kaj iz­vo­di obeh obraz­cev - Mo­ji pred­ni­ki in Dru­žin­ski list. Že po krat­kem og­le­du vam bo­sta ra­zum­lji­va. Se­di­te in oba iz­pol­ni­te ko­li­kor ve­ste na pa­met.

3. Manj­ka­jo­če po­dat­ke do­pol­ni­te s po­dat­ki iz do­ma­če­ga ar­hi­va. Še bo­lje pa je, da vam obraz­ce iz­pol­ni­jo va­ši star­ši ali ce­lo sta­ri star­ši, če jih ima­te. Manj­ka­jo­če po­dat­ke po­sku­si­te zbra­ti pri ži­ve­čih so­rod­ni­kih. De­lo si or­ga­ni­zi­raj­te kot vam naj­bo­lje us­tre­za, na tej stop­nji bo­ste že upo­ra­bi­li last­no me­to­do ure­ja­nja do­ku­men­ta­ci­je, jo raz­po­re­di­li po ma­pah in za­njo iz­bra­li stal­no me­sto.

4. V do­se­da­njem de­lu ste obra­zec Mo­ji pred­ni­ki iz­pol­ni­li z vse­mi po­dat­ki vsaj za šti­ri ge­ne­ra­ci­je. Na­bra­lo se vam je več dru­žin­skih li­stov. Mo­re­bit­ni manj­ka­jo­či po­dat­ki vam sa­mi na­ka­zu­je­jo sme­ri na­dalj­nje­ga ra­zi­sko­va­nja. Va­še za­ni­ma­nje bo mor­da us­mer­je­no bolj v ne­ko iz­bra­no smer, ve­či­na pa bo ver­jet­no vsem sme­rem pri­pi­so­va­la enak po­men. Pri ra­zi­ska­vah se je na­vad­no smi­sel­no osre­do­to­či­ti na ti­ste, kjer je de­lo laž­je, vred­no je čim­prej ‘iz­ko­ri­sti­ti’ naj­sta­rej­še so­rod­ni­ke. Lah­ko po­sku­si­te z do­pi­so­va­njem, ven­dar so iz­kuš­nje po­ka­za­le, da je od­ziv maj­hen. Za­to je tre­ba zbi­ra­nje kom­bi­ni­ra­ti z obi­sko­va­njem iz­bra­nih oseb in po­dat­ke zbi­ra­ti ne­po­sred­no. Naj­bo­lje je, da sta pri tem de­lu ra­zi­sko­va­lec in in­terv­ju­va­nec sa­ma. Ra­zi­sko­va­lec naj in­terv­ju­van­ca paz­lji­vo po­slu­ša, pu­sti naj mu, da ta pro­sto go­vo­ri in ga sa­mo opom­ni na mo­re­bit­na nes­klad­ja ali po­manj­klji­vo­sti. Še­le po tem, ko bo očit­no, da je in­terv­ju­va­nec kon­čal, mu lah­ko po­sta­vi­mo še do­dat­na vpra­ša­nja. Zla­sti pri sta­rej­ših lju­deh je tre­ba bi­ti ob­zi­ren, da bi jih ne utru­ja­li. Bo­lje je po­no­vi­ti obisk po ne­kaj dneh.

5. Za vsak vne­se­ni po­da­tek je ze­lo važ­no, da si oz­na­či­mo vir. Si­stem oz­na­če­va­nja je po­lju­ben. Npr. po­ve­dal X.Y., do­ku­ment /oz­na­ka/ in po­dob­no. Če ste si pri de­lu po­leg os­nov­nih po­dat­kov be­le­ži­li tu­di kraj­še ali dalj­še opom­be, opi­se, zgod­be, do­go­divš­či­ne, živ­lje­nje­pi­se, je pri­po­roč­lji­vo, da vse to in mor­da ori­gi­na­le ali ko­pi­je do­ku­men­tov, fo­to­gra­fij, pred­me­tov in dru­ge­ga gra­di­va shra­ni­te z ro­dov­niš­kim gra­di­vom. Mor­da bo­ste na­sta­vi­li ma­pe, fas­ci­kle, al­bu­me in po­dob­no.

Če ste pri svo­jem de­lu sle­di­li na­vo­di­lom, ste zbra­li po­dat­ke za ne­kaj manj ali več kot 100 oseb. Za de­lo ste po­tre­bo­va­li ne­kaj ted­nov, sku­paj ka­kih 10 do 20 ur. Zbra­no gra­di­vo lah­ko shra­ni­te in ga ob­ča­sno do­pol­ne­te z no­vost­mi, rojs­tvi, po­ro­ka­mi in smrt­mi.

Va­še de­lo lah­ko s tem za­klju­či­te. Opra­vi­li ste de­lo, ki bo mo­re­bit­ne­mu zain­te­re­si­ra­ne­mu de­di­ču ve­li­ka dra­go­ce­nost.

Več kot ver­jet­no pa ste pri svo­jem de­lu za­ču­ti­li ve­se­lje za na­da­lje­va­nje. Na­da­lju­je­te lah­ko brez po­mo­či in iz­ku­šenj dru­gih, na tak na­čin de­la ve­či­na ra­zi­sko­val­cev. Lah­ko pa si de­lo olaj­ša­te s tem, da po­se­že­te po li­te­ra­tu­ri. Tu­je li­te­ra­tu­re je ze­lo ve­li­ko, knjig in ča­so­pi­sov, na­sta­ja pa tu­di do­ma­ča. Po­leg ome­nje­ne­ga pri­roč­ni­ka so v vsa­ki šte­vil­ki bil­te­na na­še­ga druš­tva šte­vil­ni pris­pev­ki, ki vam bo­do, če jih bo­ste pra­vo­ča­sno spoz­na­li, moč­no olaj­ša­li de­lo. Mno­gi ra­zi­sko­val­ci so že ugo­tav­lja­li, ko­li­ko de­la bi jim bi­lo pri­hra­nje­ne­ga, če bi poz­na­li pri­po­ro­či­la. Ro­do­slov­no druš­tvo pri­re­ja red­na me­seč­na sre­ča­nja, po­leg te­ga pa še te­mat­ska pre­da­va­nja, og­le­de ar­hi­vov, pred­sta­vi­tve raz­lič­nih na­či­nov de­la, raz­stav­lja ro­do­slov­no gra­di­vo in ro­dov­niš­ke pri­ka­ze, čla­ni si iz­me­nju­je­jo iz­kuš­nje, de­lov­ne pri­po­moč­ke, li­te­ra­tu­ro, po­dat­ke itd. Druš­tvo tu­di skr­bi za po­ve­za­ve s tu­ji­no.

Za ko­nec še ra­ču­nal­nik. Mno­gi ra­zi­sko­val­ci so opra­vi­li osup­lji­ve ra­zi­ska­ve in zgra­di­li za­vi­dlji­ve ro­do­slov­ne iz­del­ke brez ra­ču­nal­ni­ka. S tem so neiz­pod­bit­no do­ka­za­li, da ra­ču­nal­nik pri tem de­lu ni ne­po­greš­ljiv. Rav­no ta­ko pa je očit­no, da si z njim lah­ko bis­tve­no olaj­ša­mo de­lo, ra­zi­ska­ve pa lah­ko ši­ri­mo prak­tič­no brez ome­ji­tev. Tu­di za to tr­di­tev ne manj­ka do­ka­zov, ne le v tu­ji­ni, do­volj jih je že tu­di do­ma. Na sre­ča­njih druš­tva ro­do­slov­cev in v bil­te­nih se te­mu po­droč­ju pos­ve­ča ne­neh­na po­zor­nost, zain­te­re­si­ra­ni lah­ko de­lo z ro­dov­ni­kom, ra­ču­nal­ni­kom in v slo­venš­či­no pre­ve­de­nim pro­gra­mom spoz­na­jo na te­ča­ju. Če bo­ste pri svo­jem de­lu upo­rab­lja­li ra­ču­nal­nik, vam bo­do tu­di ta­le pri­po­ro­či­la za de­lo sko­raj ne­po­treb­na, od­več vam bo­sta tu­di oba ome­nje­na obraz­ca, za­če­ti pa se vsee­no spla­ča prav z nji­ma, naj­prej pa iz­pol­ni­te obra­zec Moj ro­dov­nik. Če ga bo­ste iz­pol­nje­va­li na pa­met, bo­ste zanj po­ra­bi­li ne­kaj mi­nut. To bo preiz­ku­sni ka­men va­še pri­prav­lje­no­sti za de­lo.

()

KAJ DELAMO?

Za­kaj in ka­ko sem se za­čel uk­var­ja­ti z ro­do­slov­jem?

        

      

           fo­to­gra­fi­ja

An­ton Kos

Že kot otrok sem rad pri­sluh­nil pri­po­ve­do­va­nju star­šev in sta­rih star­šev, ka­dar so pra­vi­li o svo­jem po­re­klu. Iz­ha­ja­li naj bi iz va­si Kač­ji dol pri Pod­če­trt­ku. Do ta­kih po­go­vo­rov je pri­ha­ja­lo ved­no tu­di ta­krat, ka­dar se je za­ra­di raz­lič­nih raz­lo­gov zbra­lo več­je šte­vi­lo so­rod­ni­kov. Ob ta­kih pri­lož­no­stih in ob teh po­go­vo­rih je mar­sik­do od nas ugo­tav­ljal, ka­ko važ­no bi bi­lo vsaj ne­kaj te­ga, kar je bi­lo po­ve­da­ne­ga tu­di za­pi­sa­ti, da bi se ohra­ni­lo ka­snej­šim ro­do­vom.

Ven­dar pa se ni­ko­li ni na­šel ti­sti, ki bi se te­ga lo­til. Tu­di sam sem dol­go ok­le­val. Pred do­brim le­tom pa sem si re­kel: Če si dru­gi ne zna­jo vze­ti ča­sa, si ga bom pa sam! Brez vsa­kr­šnih pri­prav in vzor­cev sem si za­čel za­pi­so­va­ti naj­prej vse ti­sto, kar sem ve­del sam, na­to sem 'za­sli­šal' še bliž­nje in manj bliž­nje so­rod­ni­ke in od vsa­ke­ga do­bil mar­si­kaj za­ni­mi­ve­ga. Zbral sem po­dat­ke o več kot 500 ose­bah, na vse stra­ni pa bi še lah­ko na­da­lje­val, kar tu­di na­me­ra­vam. Po­dat­ke sem zbi­ral pri ži­ve­čih so­rod­ni­kih, ko se je po spo­mi­nu tu­di njim us­ta­vi­lo ali se nanj ni­so več za­ne­sli, sem po­se­gel tu­di po ar­hiv­skih vi­rih. Prav tu me naj­več de­la še ča­ka. V za­čet­ku sem po­dat­ke za­pi­so­val v zve­zek in po­sa­mez­ne po­le, zdaj upo­rab­ljam ra­ču­nal­nik in ugo­tav­ljam, da je z njim de­lo v vseh ozi­rih olaj­ša­no.

Se­ve­da sem naj­prej ra­zi­sko­val moš­ko li­ni­jo po oče­to­vi stra­ni. Naj­prej sem mi­slil ra­zi­ska­ti sa­mo to li­ni­jo, kma­lu pa sem ugo­to­vil, da so os­ta­le sme­ri ra­zi­ska­ve rav­no ta­ko ali še bolj za­ni­mi­ve. Ta­ko so priš­li na vr­sto priim­ki Ver­tov­šek, na­to pa Ma­ček, Pe­tan, Grač­ner, Po­toč­nik, Zdol­šek in dru­gi. Še mno­go več raz­lič­nih priim­kov pa se je po­ja­vi­lo ta­krat, ko sem za­čel po­pi­so­va­ti tu­di te­te in stri­ce ter bra­tran­ce in se­strič­ne v raz­lič­nih ko­le­nih.

Pri tem de­lu sem na­šel te­ga ali one­ga so­rod­ni­ka, ki je imel kar pre­cej po­dat­kov že pre­gled­no raz­vrš­če­nih in sem jih z lah­ko­to pri­dru­žil svo­ji 'zbir­ki'. Vsa­ke­mu od so­de­lu­jo­čih so­rod­ni­kov sem izro­čil po en iz­vod ce­lot­ne evi­den­ce, le­tos ima­mo na­men pri­re­di­ti dru­žin­sko sre­ča­nje, do­go­var­ja­mo se tu­di o tem, da bi na­pi­sa­li dru­žin­sko kro­ni­ko.

Zbra­ni po­dat­ki odra­ža­jo do­kaj zna­čil­ne vzor­ce, ki jih naj­de­mo v do­lo­če­nih ob­dob­jih v pov­preč­ni slo­ven­ski dru­ži­ni. Ne­kaj ge­ne­ra­cij na­zaj ima sko­raj vsa­ka dru­ži­na več­je šte­vi­lo otrok. V zad­njih de­set­let­jih se to šte­vi­lo moč­no zmanj­šu­je. Ve­či­na so­rods­tva (po Ko­so­vi stra­ni) ži­vi še ved­no na Koz­jan­skem, ne­kaj pa se nas je raz­kro­pi­lo po Slo­ve­ni­ji in tu­ji­ni.

Od­kar sem se pri­dru­žil ro­do­slov­ne­mu druš­tvu, sem s pri­dom upo­ra­bil mar­si­ka­te­ra pri­po­ro­či­la za de­lo in de­lov­ne pri­po­moč­ke. Sre­čal sem dru­ge ra­zi­sko­val­ce in ve­sel ugo­to­vil, da se mo­je ra­zi­ska­ve del­no zdru­ži­jo z ra­zi­ska­vo ne­ke­ga dru­ge­ga čla­na. Ne za­mu­dim no­be­ne­ga druš­tve­ne­ga sre­ča­nja ali pre­da­va­nja. Spoz­nal sem, da ni­so za­ni­mi­ve le ra­zi­ska­ve last­ne­ga so­rods­tva. Pri svo­jem de­lu na te­re­nu sem na­le­tel na sku­pi­no ra­zi­sko­val­cev, ki so v ok­vi­ru ra­zi­skav na pro­jek­tu za ce­lost­ni raz­voj po­de­že­lja po­zor­nost pos­ve­ča­li pre­tež­no sta­rim po­de­žel­skim ob­jek­tom, ven­dar so jim de­lo mo­je ro­do­slov­ne ra­zi­ska­ve nji­ho­ve še do­dat­no os­vet­li­le, del­no so jih vklju­či­li v svoj pro­jekt, ob pred­sta­vi­tvi re­zul­ta­tov pa so jih tu­di raz­sta­vi­li. Ob tem je bi­lo pred­stav­lje­no tu­di de­lo na­še­ga druš­tva in na­ši bil­te­ni, kar je med obi­sko­val­ci vzbu­di­lo ne­ma­lo za­ni­ma­nja. Pri­re­di­tev je bi­la de­lež­na do­dat­ne po­zor­no­sti tu­di za­to, ker se je ča­sov­no uje­la s kra­jev­nim žeg­na­njem pri Sv. Vi­du v Ko­stanj­ku v žup­ni­ji Zdo­le pri Krš­kem.

Po­leg last­nih ra­zi­skav me pri­vla­či­jo tu­di dru­ge, med ta­ki­mi zla­sti ro­dov­nik A. M. Slomš­ka, ki ga je ra­zi­sko­val že Fran­ce Kav­čič.

Pri­pom­ba ured­ni­ka. Ve­či­na čla­nov An­to­na Ko­sa poz­na tu­di po tem, da je za šte­vil­na druš­tve­na sre­ča­nja pre­skr­bel dvo­ra­no v pod­jet­ju, kjer je za­po­slen in tu­di si­cer zna pri­sko­či­ti na po­moč, ka­dar je to po­treb­no.

()

Kaj de­la­jo

V tej ru­bri­ki smo vsa­kič že­le­li pred­sta­vi­ti do­ga­ja­nje v ne­ki dr­ža­vi. Ta­ko smo že pred­sta­vi­li Nem­či­jo, ki ima v Leip­zi­gu svo­jo ro­do­slov­no cen­tra­lo. Ce­lo­vi­tih pred­sta­vi­tev os­ta­li dr­žav še ne mo­re­mo po­da­ti, ker na­cio­nal­nih in­sti­tu­cij (še) ni­ma­jo ali pa z nji­mi še ni­smo na­ve­za­li sti­kov.

Da­nes, v ča­su In­ter­ne­ta in dru­gih pri­do­bi­tev so­dob­ne teh­no­lo­gi­je, bi bi­lo ko­le­ge v tu­ji­ni ne­smi­sel­no nad­le­go­va­ti na kla­si­čen na­čin, ko pa bi lah­ko sko­raj vse o njih zve­de­li kar s svo­je­ga na omrež­je pri­klju­če­ne­ga  ra­ču­nal­ni­ka. Mi smo si­cer ob­ja­vi­li elek­tron­ski na­slov druš­tva, ima­mo tu­di svo­jo pred­sta­vi­tve­no stran in ne­kaj dru­gih za­ni­mi­vo­sti, a kaj nam vse to ko­ri­sti, ko pa zlah­ka pre­šte­ješ na pr­ste ene ro­ke ti­ste med na­mi, ki bi ime­li mož­nost in čas uži­va­ti v tam po­nu­je­nih do­bro­tah. in, kar bi bi­lo še po­mem­bnej­še, manj­ka ti­stih, ki bi ra­zi­ska­ne kon­ti­nen­te pred­sta­vi­li tu­di ti­stim, ki se sa­mi ne na­me­ra­va­jo po­da­ja­ti na In­ter­ne­to­vo av­to­ce­sto.

To­krat ra­do­ved­ne­žem po­nu­ja­mo ne­kaj na hi­tro zbra­nih elek­tron­ski na­slo­vov. Mi­mo­gre­de ome­ni­mo, da pri­re­ja­jo na­ši ko­le­gi v tu­ji­ni kon­fe­ren­ce, na ka­te­rih obrav­na­va­jo ra­ču­nal­niš­ko kom­po­nen­to pri ro­do­slov­nem de­lu. Naj­več te­ga pa nam je do­stop­no na In­ter­ne­to­vih po­li­cah, ne­ma­lo­krat ce­lo brez­plač­no.

 

Tokrat torej objavljamo nekaj zanimivih nemških naslovov na Internetu (WWW), ki smo jih našli v zadnji (33.) številki nemškega časopisa Computergenealogie:

Genealogie - Homepage:

            http://ftp.cac.psu.edu/~saw/genealogy.html

German Genealogy FAQ’s and Overwiews:            http://www.genealogy.com/gene/genealogy.html

Deutscher Spiegel:

            http://www.med.uni-giesen.de/gene

            ftp.//www.med.uni-giesen.de/pub/mirrors/genealogy.com

Nachfahren Karls des Großen:

            http:/faui80.informatik.uni-erlangen.de:80/html/chl-enetr.html

Genealogy Resources on the Internet:

            http://www.umich.edu/~cgaunt/gen_intl.html

            gopher://alpha.cc.utoledo.edu:70/llgopher-root%

Federation of Eastern European Family History Societies:

            http.//wheel.dcn.davis.ca.us:80/~feefhs/

            http://dcn.davis.edu/~feefhs

Krat­ka ka­te­go­ri­za­ci­ja ro­do­slov­cev                        Pe­ter Haw­li­na

Ro­do­slov­ce bi bi­lo mo­go­če raz­vrš­ča­ti na več na­či­nov. Npr.

·    na lju­bi­te­lje in stro­kov­nja­ke,

·    na za­čet­ni­ke in iz­ku­še­ne,

·    na ti­ste, ki de­la­jo za la­sten na­men in ti­ste, ki de­la­jo po na­ro­či­lu in za pla­či­lo,

·    na ti­ste, ki ne zna­jo brez ra­ču­nal­ni­ka in ti­ste, ki ne zna­jo z njim,

·    na ti­ste, ki jih za­ni­ma­nje za ro­do­slov­je po­pa­de tre­nut­no in ti­ste, ki mu ved­no os­ta­ne­jo zve­sti,

·    na ti­ste, ki se za­ni­ma­jo sa­mo za pla­vo kri in ti­ste, ki se ne ozi­ra­jo na stan in po­mem­bnost pred­ni­kov ali ra­zi­sko­va­nih oseb,

·    na ti­ste, ki za na­zaj in za na­prej ra­zi­sku­je­jo sa­mo moš­ko li­ni­jo in ti­ste, ki se ne ome­ji­jo na prii­mek,

·    na ti­ste, ki jim za­doš­ča ime in prii­mek in ti­ste, ki se za­do­vo­lji­jo še­le s po­pol­ni­mi po­dat­ki.

Sa­mi bo­ste ver­jet­no naš­li še kak­šno mož­nost raz­vrš­ča­nja. V svo­jih do­se­da­njih raz­miš­lja­njih sem lo­če­val med tre­mi sku­pi­na­mi:

·    ro­dov­ni­kar­ji,

·    ro­do­slov­ci in

·    ra­zi­sko­val­ci.

Ne­ko­li­ko na­tanč­ne­je bi jih lah­ko lo­če­va­li tu­di po na­sled­njih zna­čil­no­stih:

·    Ta­ki, ki bi že­le­li se­bi in vsem dru­gim za­gr­ni­ti za­ve­so pred pre­te­klost­jo, ki jo od­gri­nja­jo ro­do­slov­ne ra­zi­ska­ve. Teh je ze­lo ma­lo.

·    Ma­lo je tu­di ti­stih, ki jih ro­dov­nik prav nič ne za­ni­ma.

·    Naj­več je ti­stih, ki jih to si­cer za­ni­ma, o so­rods­tvu ze­lo ve­li­ko ve­jo, red­ko pa svo­je ve­de­nje pre­ne­se­jo na pa­pir in ga s tem ohra­ni­jo po­tom­cem

·    Prib­liž­no en od­sto­tek je ta­kih, ki si vza­me­jo čas in svo­je poz­na­va­nje do­ku­men­ti­ra­jo

·    Sa­mo en od­sto­tek od teh zad­njih je ta­kih, ki se lo­ti­jo te­me­lji­tej­ših ra­zi­skav. Na­vi­dez­ne ovi­re jih pri de­lu še po­dži­ga­jo.

·    Iz te zad­nje po­pu­la­ci­je se ne­ka­te­ri dvig­ne­jo na še viš­jo ra­ven. Ta zah­te­va vsaj del­no poz­na­va­nje šte­vil­nih po­dro­čij, ki jih si­cer obrav­na­va­jo zgo­do­vin­ske, geo­graf­ske, et­no­graf­ske, so­cio­loš­ke, an­tro­po­loš­ke in še mar­si­ka­te­re dru­ge ve­de. Tak ro­do­slo­vec v tej svo­ji po­seb­ni us­po­sob­lje­no­sti na­vad­no pre­ka­ša ti­ste z aka­dem­ski­mi na­slo­vi.

Po tem uvo­du, ki mor­da na­re­di re­sen vtis, smo do­volj ogre­ti, da si og­le­da­mo še na­sled­nje­ga. Ka­te­go­ri­je so na­me­no­ma iz­bra­ne s poj­mi, ki se kon­ča­jo na ‘-ač’. Ta konč­ni­ca be­se­dam naj­več­krat pri­da ne­ko­li­ko slab­ša­len po­men, po­dob­no kot ti­ste, ki se kon­ča­jo na ‘-uh’. Poz­na­val­ci bo­mo koš­ček se­be naš­li v sko­raj vsa­ki od na­ve­de­nih ka­te­go­rij.

·    Sa­njač. Ne­pre­sta­no sa­nja­ri o tem, kaj vse bo na­re­dil. V sa­njah se mu vse pri­ka­zu­je ve­li­ko lep­še, kot je v re­sni­ci. Za­to ra­je os­ta­ne pri sa­njah. Sa­nja­ču je po­do­ben

·    Meč­kač. Ta se je si­cer spri­jaz­nil z ugo­to­vi­tvi­jo, da živ­lje­nje ni­so sa­nje, ne mo­re pa se lo­ti­ti de­la. Te­mu je bli­zu 

·    Ner­gač, ki raz­lo­ge za svo­je meč­kaš­tvo zvra­ča na šte­vil­ne neu­te­me­lje­ne ovi­re. Te­mu sle­di

·    Čve­kač. Ta je si­cer ne­kaj ma­le­ga za­pi­sal na pa­pir, še ve­li­ko več­je ima na­čr­te. Že za­pi­sa­no raz­ka­zu­je nao­krog kot ba­bi­ce fo­to­gra­fi­je svo­jih vnuč­kov in iš­če pri­lož­nost, da bi so­go­vor­ni­ka dol­go­ča­sil z dol­go­vez­ni­mi pri­po­ved­mi o svo­jem ro­du, ki da je di­rekt­no po­ve­zan z bi­zan­tin­skim dvo­rom.

·    Ba­hač na­re­di ali še ra­je na­ro­či ro­dov­nik za­to, da se z njim po­na­ša. Če ne gre dru­ga­če, si ga iz­mi­sli.

·    Be­rač pros­ja­či od vrat do vrat in ne­red­ko pri­be­ra­či pra­ve po­sla­sti­ce. Ta­ko pri­dob­lje­ne­ga po­go­sto ni pri­prav­ljen de­li­ti z dru­gi­mi, ni­ti s ti­stim, ki ga je ob­da­ro­val. Ne za­ve­da se, da je in­for­ma­ci­ja do­bri­na, ki na vred­no­sti pri­do­bi, če jo da­mo od se­be, sa­mi pa pri tem nič ne iz­gu­bi­mo. Če jo za­pi­ra­mo, se ski­sa, sple­sni in zgni­je. Če jo od­pre­mo, oži­vi in se raz­ra­se.

·    Go­stač se pu­sti go­sti­ti ob tu­ji mi­zi, sam ne zna so­de­lo­va­ti.

·    Hla­stač na­bi­ra vse, kar mu pri­de pod ro­ko. Ne ozi­ra se na ka­ko­vost po­dat­kov. Zbra­no gra­di­vo je neu­re­je­no, za­to ne­pre­gled­no in naj­več­krat ma­lo vred­no.

·    Ska­kač ska­če od ene ra­zi­ska­ve k dru­gi. No­be­ne ne ob­de­la te­me­lji­to, o vsa­ki pa bi ho­tel ime­ti v raz­pra­vi glav­no be­se­do.

·    Ko­vač ali kle­pač ku­je in klep­lje. Svo­je iz­del­ke obe­ša na ste­ne kot hi­ste­rič­na gos­po­di­nja svo­je go­be­li­ne.

·    Ga­rač bi prev­zel vsa­ko de­lo. Ra­zi­sko­val bi za­se in za vsa­ko­gar. Ko­maj ča­ka na no­vo pri­lož­nost, da se za­kop­lje v de­lo. Re­zul­ta­te raz­da­ja brez pla­či­la.

·    Skri­vač je ti­sti ga­rač, ki re­zul­ta­te svo­je­ga de­la ob­ču­du­je sam in jih ne že­li po­ka­za­ti ni­ko­mur. Za to ima naj­več­krat neu­te­me­ljen raz­log. Vča­sih gre za to, da dru­gi, po nje­go­vem mne­nju, te­ga ne za­slu­ži­jo, več­krat pa ne že­li od­kri­ti so­rods­tve­nih zvez, ki se jih sra­mu­je.

·    Uži­vač bi lah­ko re­kli ti­ste­mu, ki so mu ra­zi­ska­ve pra­vi uži­tek. Ni mu žal ča­sa, na­po­rov in sred­stev. Svo­je re­zul­ta­te je pri­prav­ljen brez za­drž­kov po­sre­do­va­ti ko­mur­ko­li.

·    Orač je ti­sti, ki zna ora­ti le­di­no. Pri de­lu od­kri­va no­ve na­či­ne in mož­no­sti za ra­zi­sko­val­no de­lo. Je ino­va­tor.

Vzdev­kov na -ač je še ve­li­ko.Če se vam lju­bi, jih kar do­daj­te.

Pe­trač Po­ri­vač

()

RAST - Ra­zi­sko­val­ski sti­ki

To­krat ob­jav­lja­mo tri TT (Tiny Ta­fel). Nji­ho­va raz­la­ga je bi­la že več­krat po­da­na v prejš­njih šte­vil­kah.

N Ne­nad No­va­ko­vi­æ

A Nus­dor­fer­je­va 9

A 1000 Ljub­lja­na

A Slo­ve­ni­ja

T +386 61 452305

D /IBM/

F Brot­her's Kee­per 5.2

Z 27 Brot­her's Kee­per  MP

B560 1911:1911 BAČNAR

B325 1855:1976 BEDJANIČ

B200 1900:1900 BEKIÆ\Bi­no­vac, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

C420 1791:1791 CLAUS\Maut­hen, Ko­roš­ka

Č421 1874:1874 ČOLAKOVIÆ\Lo­zo­vik, Ve­li­ka Pla­na, Sr­bi­ja

D200 1825:1825 DOGSCHA\Pol­strau

G400 1776:1910 GOLL\Grei­fen­burg, Ko­roš­ka

H252 1815:1815 HOCHENEGG

H616 1909:1972 HRIBAR

I151 1907:1907 IVANOVIÆ\Sko­balj, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

J521 1923:1943 JANKOVIÆ\Vu­čak, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

J260 1845:1845 JÄGER\Ko­roš­ka

K400 1835:1835 KLAIÆ\Du­brov­nik

K656 1800:1800 KRINNER

K656 1830:1863 KRINNERSTORFF\Ji­čin, Češ­ka, Mo­rav­ska

L135 1800:1863 LÜ­FTNER

M410 1898:1934 MILOŠEVIÆ\Vr­bo­vac, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

N342 1893:1893 NEDELJKOVIÆ\Ra­lja, Sme­de­re­vo

N121 1881:1995 NOVAKOVIÆ\Lo­zo­vik, Ve­li­ka Pla­na, Sr­bi­ja/Ljub­lja­na

P141                   PAVLOVIÆ

R352 1799:1799 RADINKOVIÆ

R200 1880:1880 RAJIÆ

R165 1861:1861 REBERNIK

V620 1854:1881 VERČKO

W 23 Apr 1996

N Mar­ta Ber­ginc

A 5243 Pod­br­do 32

A Slo­ve­ni­ja

T +386 65 808030

D /IBM/

F Brot­her's Kee­per 5.2

Z 36 Brot­her's Kee­per  MP

B200 1818:1818 BEGUŠ\Po­re­zen/Po­re­zen

B625 1817:1962 BERGINC\Sr­pe­ni­ca/Ljub­lja­na

B120 1809:1809 BEVK\Hu­da­juž­na 1/Hu­da­juž­na 1

B520 1835:1888 BIANCA\/San Da­nie­le

B265 1634:1989 BOŽIČ\Ra­ko­vec 55/

B640 1818:1845 BRELIH\Trt­nik 25 / Fok/

B652 1722:1722 BREMEC

B610 1772:1772 BROVČ

D600 1934:1983 DRAŽIÆ\Su­šak/Ljub­lja­na

H345 1748:1824 HADALIN

J523 1934:1934 JENSTERLE

K530 1761:1761 KENDA

K200 1742:1742 KOS

K100 1687:1687 KOVAČIČ

K114 1841:1841 KOVAČIČ/FOLTOVA\Lo­garš­če/Lo­garš­če

K650 1846:1846 KURINČIČ

K365 1879:1879 KUŠTRIN

L256 1753:1753 LAHAJNAR

M400 1742:1911 MIHELAČ\Pod­br­do 5/

M530 1850:1850 MONTI

O130 1808:1808 OBID

O252 1791:1833 OSMUK\Ko­rit­ni­ca 34/Ko­rit­ni­ca 73

S120 1876:1904 SIVEC\Ko­ba­rid/Bo­hinj­ska Bi­stri­ca

S364 19__:19__ STERLING/KORENOVA

Š364 1753:1796 ŠTERLING

T500 1728:1728 TINČU\Bo­rov­ni­ca/Bo­rov­ni­ca

T626 1785:1785 TORKAR\Kuk/Kuk

T610 1870:1870 TREBŠE\Sr­pe­ni­ca/Sr­pe­ni­ca

T626 1786:1786 TROJER\Trt­nik/Trt­nik

Z200 1784:1992 ZGAGA\Ba­ča 10/

W 24 Apr 1996

N An­ton To­ma­žič

A Vir, Par­mo­va 1

A 1230 Dom­ža­le

A Slo­ve­ni­ja

A to­ne.to­ma­zic­Žius-soft­wa­re.si

T + 386 61 373 903

D 3.5" 1.44M MS-DOS

F Vi­sual ROOTS ver­sion 1.01a

Z 144 TT ver­sion 74

D460 1825*1825*DOLAR/Tro­bel­no 3

G653 1814*1814*GROMAT, Grad 10/Bled, Grad 10

H316 1787*1787*HUDOVERNIK/Bled

K652 1955*1955*KRANJAC/Ljub­lja­na

P311         *        *PODBEVŠEK/Pa­lov­če

P414 1856*1856*PLEVEL/Pa­lov­če

P600 1884*1884*PIRŠ, Zg. Tol­min/Ci­ku­še

S240 1860*1860*SOKLIČ, Grad 10/Bled, Grad 10

T500 1950*1950*TOMAŽIČ/Ljub­lja­na

U650 1785*1785*URANČIČ/Pri To­me­tu

V345 1883*1883*VODLAN/Pa­lov­če

Ž122 1886*1886*ŽABJEK/Ljub­lja­na

W 24 APR 1996

·    Pe­ruz­zi (v po­ve­za­vi s Pri­ja­telj, Praz­nik, Ma­rolt) za­če­tek 19. sto­let­ja naj­več v za­hod­ni oko­li­ci Ljub­lja­ne. Spra­šu­je Pe­ter Haw­li­na.

·    Va­len­tin Se­ljak, * 10.2.1890 v oko­li­ci Tr­sta, Le­ta 1907 se je iz­se­lil v USA. Spra­šu­je Sta­ni­slav Juž­nič.

()

No­vi čla­ni

 

Mag. Sil­vo Žle­bir, Dvor­je 76, 64207 Cer­klje, 064 422230

Mar­ko Aha­čič, Kranj­ska ce­sta 7, 64290 Tr­žič, 064 53571

Zu­pan­čič  ing. Be­no, 1000 Ljub­lja­na, Ane Zi­her­lo­ve 2

Mi­klič Jo­že­fa, 8000 No­vo me­sto, Nad mli­ni 14, 068 323132

Sle­ko­vec Dag­mar, 6310 Izo­la, Na­zor­je­va 13, 066  61380

Maj­ce­no­vič Mi­ja, 1240 Kam­nik, Ko­vi­nar­ska 23a, 061 812047

To­ma­žič An­ton, 1230 Dom­ža­le, Par­mo­va 1, 061 712023

Ber­ginc Mar­ta, 5243 Pod­br­do 32,  065 808030

Bo­jo­vi­æ Lju­bi­ša, 1000 Ljub­lja­na, Roj­če­va 24, 061 452082

Cajn­ko Stan­ko, 1000 Ljub­lja­na, Muc­her­je­va 3, 061 1684144

Vi­do­vič Ma­ruš­ka, 1000 Ljub­lja­na, Beet­hov­no­va 9/III, 061 1323245

Sev­ljak Jo­že, 1270 Li­ti­ja, Graš­ka 4, 061 881085

Ta­di­na Sta­ne, 4000 Kranj, Šiš­ko­vo na­se­lje 21, 064 310207

Str­lič Du­šan, 4226 Ži­ri, Se­lo 60, 064 691727

Mrav­lja Igor, 1000 Ljub­lja­na, Žau­cer­je­va 11, 061 267783

Do­bro­doš­li!       ()

 ()

V to­rek, 14. 5. 1996, vas ob 18. uri va­bi­mo

v sej­no so­bo pod­jet­ja IMP na Du­naj­ski ce­sti 7 v Ljub­lja­ni na

dru­gi obč­ni zbor na­še­ga druš­tva.

Za raz­pra­vo se ni pri­ja­vil nih­če, za­to bo­mo na zbo­ru po­da­li sa­mo po­ro­či­la.

Obč­ne­mu zbo­ru bo sle­di­lo na­še red­no me­seč­no sre­ča­nje.

Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo

Pred­sed­nik

Ar­hiv Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je in Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo

va­bi­ta na pre­da­va­nje mag. Sta­ni­sla­va Juž­ni­ča z na­slo­vom

Us­ko­ki, na­ši pred­ni­ki

ki bo v či­tal­ni­ci Ar­hi­va Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je, Zvez­dar­ska uli­ca 1

v to­rek, 21.5.1996 ob 18. uri

                                                                                                                                

Ju­nij­sko in ju­lij­sko sre­ča­nje

bo­sta v sej­ni so­bi pod­jet­ja IMP na Du­naj­ski ce­sti 7 v Ljub­lja­ni.

 Če to­rej ne bo po­seb­nih ob­ve­stil, ste vab­lje­ni 11.6. in 9.7., oba­krat ob 18. uri .

Ne­ka­te­ri ljud­je lah­ko sprem­lja­jo svo­je dru­žin­sko deb­lo vse do ti­stih, ki so na njem če­pe­li. (gra­fit)

Grb po­sta­ne pre­bi­va­liš­če du­še ne­ke dru­ži­ne, za­to je na­lašč po­skrb­lje­no, da ga ne zna ra­zu­me­ti kdor­si­bo­di. (pro­sto po Pet­zol­du)

Ing. Ra­sto Švaj­gar, član SRD, je po­slo­ve­nil in pri­re­dil knji­go Ve­ne­ti - Ili­ri - Slo­va­ni, ki jo je pred sko­raj 200 le­ti v Leip­zi­gu iz­dal zdrav­nik in na­ra­vo­slo­vec Bal­ta­sar Hac­quet. Nje­go­va pri­če­va­nja so za slo­ven­sko zgo­do­vi­no te­melj­ne­ga po­me­na. Knji­ga je ilu­stri­ra­na, ima prek 260 stra­ni, izš­la bo v ju­ni­ju 1996 in v pred­na­ro­či­lu sta­ne 2490 SIT. Na­ro­či­te jo lah­ko pri za­lož­bi BRANKO, Ul. Grad­ni­ko­ve bri­ga­de 27, 5000 No­va Go­ri­ca.

Pri za­lož­bi Co-Li­bri je v po­na­ti­su izš­la knji­ga dr. Iva­na Šu­štar­ši­ča z na­slo­vom Moj od­go­vor. Knji­ga je pr­va iz se­ri­je Ko­re­ni­ne. Za­lož­ba Co-Li­bri se je od­lo­či­la, da bo v tej se­ri­ji ob­jav­lja­la živ­lje­nje­pi­se, dnev­ni­ke in dru­žin­ske kro­ni­ke. Vsa­ko le­to naj bi izš­le šti­ri knji­ge. Pri iz­da­ji pr­ve je so­de­lo­va­lo tu­di na­še druš­tvo, zla­sti ing. Ko­bi. Za­lož­ba va­bi čla­ne, da z gra­di­vom in pri­po­ro­či­li so­de­lu­je­jo pri iz­da­ja­nju knjig v tej zbir­ki. Knji­go si bo­ste lah­ko og­le­da­li in po že­lji na­ro­či­li na druš­tve­nem sre­ča­nju.

So­de­lav­cem bil­te­na Dre­ve­sa

Av­tor­je pro­si­mo, da pri pri­pra­vi pris­pev­kov upo­šte­va­jo na­sled­ja na­vo­di­la:

Lek­to­ri­ra­ne pris­pev­ke poš­lji­te sti­ska­ne in s so­dob­nim ure­je­val­ni­kom tek­sta za­pi­sa­ne na di­ske­ti na na­slov SRD, Li­pi­ca 7, 4220 Škof­ja Lo­ka.

Ured­nik


[1] Proi­zva­ja­lec Wex­Tech Syste­ma, inc, za­stop­ni­ka v Slo­ve­ni­ji SINONIM Ce­lje, tel.: 63/411-260; ce­na 800 DEM.

[2] Proi­zva­ja­lec Sa­njay, Ka­na­da (Shar­wa­re), ce­na prib­liž­no 55$.

Popis prebivalstva 1754. leta
Ta prispevek bo izšel kot uvod v knjigi Toneta Krampača, ki je Popis 1754 sistematsko obdelal Popis prebivalstva 1754. leta Stane Granda Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves...
Genetika v pravosodju.
Peter Hawlina Ker nisem genetik in/ali pravnik se na nobeno od teh področij ne morem spuščati po strokovni plati. Kot laik na obeh področjih bi se dotaknil naslovne teme po lastnih izkušnjah, kjer...
Lista članov
Član SRD postane tisti, ki poda Pristopno izjavo in plača članarino 40,00 € za koledarsko leto. Članstvo v naslednjem letu se podaljšuje s plačilom članarine do konca februarja tekočega leta. Kdor...
Priimki Mahnič, Obid, Pretnar in...
Silvo Torkar Priimki Mahnič, Obid, Pretnar in Stanovnik Izvleček V prispevku je na podlagi domačega in primerjalnega slovanskega lastnoimenskega gradiva podan poskus izantroponimske razlage...
Main page Contacts Search Contacts Search