Domov

Drevesa, Leto 3, št. 1

Dre­ve­sa                                                                                 ISSN 1318-6221

Le­to 3, št. 1, maj 1996

Bil­ten Dre­ve­sa iz­da­ja Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo

Vse pra­vi­ce pri­dr­ža­ne. Po­na­tis pris­pev­kov je mo­žen sa­mo po do­go­vo­ru z ured­niš­tvom.

Ured­nik: Pe­ter Haw­li­na

Na­slov­ni­ca: Ja­nez Su­ha­dolc

Sli­ka na na­slov­ni stra­ni: Pra­prot v Pra­prot­nem pri Škof­ji Lo­ki

                                      Foto Peter Hawlina

Ra­ču­nal­niš­ki pre­lom: Andrej Gombač

Tisk: Embalažno grafični servis, Trata, Škofja Loka

Na­kla­da: 300 iz­vo­dov

Na­slov: Li­pi­ca 7, 4220 Škof­ja Lo­ka, Slo­ve­ni­ja

Ljub­lja­na, maj 1996

 

Po mne­nju Mi­ni­strs­tva Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je za in­for­mi­ra­nje z dne 24. 4. 1996, št. 415-01-49/96 se za bil­ten pla­ču­je da­vek od pro­me­ta proi­zvo­dov po stop­nji 5%.

 

Uvod­nik.

 

Ne­rad se po­nav­ljam, vča­sih pa se te­mu ne znam izog­ni­ti, Ma­lo kriv­de za to ima tu­di dejs­tvo, da so bi­la ne­ka­te­ra po­ro­či­la ali ob­ve­sti­la pri­prav­lje­na že v za­čet­ku le­ta ali ce­lo še v lan­skem le­tu. Ker ni­so bi­la ob­jav­lje­na, jih nes­pre­me­nje­na ob­jav­lja­mo zdaj. Za mo­re­bit­no za­sta­re­lost se opra­vi­ču­jem.

Sre­di lan­ske­ga le­ta sem na­po­ve­dal, da bom bil­ten ure­jal sa­mo do kon­ca le­ta 1995, va­bil sem pro­sto­volj­ce, ki bi de­lo vsaj za­ča­sno prev­ze­li. Ne sa­mo, da se tak pro­sto­vo­ljec ni po­ja­vil, vi­de­ti je, da bil­te­na nih­če ni­ti ne po­gre­ša. Ne spom­nim se, da bi kdo od čla­nov kdaj izra­zil ob­ža­lo­va­nje, ker bil­te­na ni več. Če je bil­ten res ne­po­tre­ben, bi bi­lo to tre­ba čim­prej ugo­to­vi­ti, ker je rav­no s tem ved­no bi­lo da­leč naj­več de­la in stroš­kov.

Z iz­da­jo te šte­vil­ke se to­rej ne dr­žim svo­je od­lo­či­tve. V to me je pri­si­li­lo last­no, mor­da zmot­no pre­pri­ča­nje, da je tre­ba čla­nom vsaj pred na­šo red­no let­no skupš­či­no ali obč­nim zbo­rom po­sre­do­va­ti vsaj ne­kaj gra­di­va. Pra­vim zmot­no, za­to, ker s stra­ni čla­nov sko­raj ni ču­ti­ti po­tre­be, da bi ob­sto­ja­li kot druš­tvo. Vi­de­ti je, da bi bi­lo ti­stim, ki se ude­le­žu­je­jo me­seč­nih sre­čanj do­volj, če bi se en­krat me­seč­no do­bi­va­li na klub­skih se­stan­kih. Za de­lo­va­nje druš­tva pa tre­nut­no lah­ko ugo­tav­lja­mo in­te­res sa­mo iz­je­mo­ma.

V tej šte­vil­ki se je na­bra­la pi­sa­na ro­ba. V dveh pris­pev­kih smo se lo­ti­li ob­ja­ve priim­kov iz dveh slo­ven­skih po­dro­čij, škof­je­loš­ke­ga in ko­stel­ske­ga “okra­ja”. Ta­ke spi­ske bi ver­jet­no lah­ko do­da­li še za ka­ko dru­go po­droč­je, zla­sti pa bi bi­lo ko­rist­no, če bi jih sča­so­ma zbra­li v tip­ski ob­li­ki na ra­ču­nal­niš­kem me­di­ju.

Z obe­ma pris­pev­ko­ma mag. Juž­ni­ča, po­se­bej pa z nje­go­vim pris­pev­kom Us­ko­ki, na­ši pred­ni­ki, za­če­nja­mo se­ri­jo pris­pev­kov, v ka­te­ri bo­mo sku­ša­li na po­do­ben na­čin ob­de­la­ti še dru­ge na­rod­nost­ne in et­nič­ne sku­pi­ne, Us­ko­kom bi lah­ko po po­ljub­nem za­po­red­ju sle­di­li ro­man­ski, ger­man­ski, češ­ki in slo­vaš­ki, ogr­ski, ci­gan­ski, hr­vaš­ki, ži­dov­ski, srb­ski pred­ni­ki, če se do­tak­ne­mo sa­mo na­ših bliž­njih so­se­dov. Po­gum­nej­ši bi lah­ko po­se­gli čez de­vet go­ra in de­vet do­lin, lah­ko pa bi po­se­gli še v si­vo zgo­do­vi­no, ka­mor na­še do­ku­men­ti­ra­ne li­ni­je pred­ni­kov ne se­že­jo več. Ta­ko bi se mor­da kdo lo­til Ili­rov, Kel­tov, Go­tov, Ve­ne­tov in ta­ko na­prej vse do ti­stih, po ka­te­rih no­si­mo ime - Slo­ven­cev.

()

POROČILA

Pov­ze­tek de­la v le­tu 1995 (po­ro­či­lo ob za­ključ­ku le­ta). To­le je na­še zad­nje le­toš­nje sre­ča­nje, za­to se spo­do­bi, da se na krat­ko ozre­mo na na­še us­pe­he in mo­re­bit­ne neus­pe­he. Za­res na krat­ko, saj vas je ve­či­na zve­sto sprem­lja­la ve­či­no do­ga­janj, vse važ­nej­še za­de­ve pa smo spro­ti za­be­le­ži­li tu­di v bil­te­nu.

Pre­lom­no de­ja­nje je bi­la us­ta­no­vi­tev druš­tva. Na­čin de­la se s tem ni spre­me­nil. Ohra­ni­li smo po­go­stost sre­čanj in pri­re­ja­nja dru­gih do­god­kov, vzdr­ža­li smo pri me­seč­nem iz­ha­ja­nju bil­te­na. Naj­bolj vid­na se­sta­vi­na de­lo­va­nja SRD je bil bil­ten. Z nje­go­vim (za­ča­snim?) pre­ne­ha­njem iz­ha­ja­nja bo naj­brž utr­pe­lo ne­kaj ško­de tu­di os­ta­lo de­lo­va­nje, ki si­cer ni bi­lo ta­ko opaz­no, za­to pa nič manj po­mem­bno. Zla­sti se mo­ra­mo za­ve­da­ti, da smo neo­paz­no pre­ra­sli iz sku­pi­ne sa­mo­stoj­no de­lu­jo­čih ra­zi­sko­val­cev last­nih ro­dov­ni­kov v sku­pi­no, ki se je v svo­jih do­slej iz­ka­za­nih zmog­lji­vo­stih do­ka­za­la kot ne le naj­moč­nej­ša, tem­več tu­di edi­na to­vrst­na us­ta­no­va v Slo­ve­ni­ji. Brez pre­ti­ra­va­nja ugo­tav­ljam, da so na­ši po­ten­cia­li še mno­go več­ji od že pri­ka­za­nih re­zul­ta­tov. Mor­da se vsi še ne za­ve­da­mo, ka­ko mo­čan po­ten­cial so na­ši de­lov­ni pri­po­moč­ki, na­še iz­kuš­nje, na­ši zbra­ni po­dat­ki in ce­lo na­sta­ja­jo­če po­dat­kov­ne ba­ze. Z vsem tem smo us­tva­ri­li kva­li­te­to, ki moč­no pre­raš­ča vso­to in­di­vi­dual­nih re­zul­ta­tov in smo po­sta­li ne­po­greš­ljiv de­jav­nik na na­cio­nal­ni rav­ni.

Tr­dim, da smo že us­po­sob­lje­ni za pred­stav­lja­nje na na­cio­nal­ni rav­ni. Če bi se pri­mer­jal s šport­ni­ki, bi de­jal, da smo se noe­paz­no us­po­so­bi­li kot eki­pa, ki je spo­sob­na me­ri­ti mo­či z mar­si­ka­te­rim tu­jim part­ner­jem. Zlah­ka bi se si­cer pri­me­ri­lo, da bi ime­la eki­pa v se­da­nji or­ga­ni­zi­ra­no­sti v ne­ki kri­tič­ni si­tua­ci­ji ne­majh­ne prob­le­me, pri tem je tre­ba kar­se­da pou­da­ri­ti se­da­njo or­ga­ni­zi­ra­nost ali bo­lje re­če­no de­zor­ga­ni­zi­ra­nost, kjer nih­če ni od­go­vo­ren za prav nič. Ver­ja­mem, da bi bi­li spo­sob­ni ome­nje­ne po­ten­cia­le že z raz­me­ro­ma majh­no ma­te­rial­no pod­po­ro in ne­zah­tev­ni­mi or­ga­ni­za­cij­ski­mi pri­je­mi do­ka­za­ti tu­di v kon­kret­nem pro­jek­tu, ka­kr­šne­ga ni spo­sob­na rea­li­zi­ra­ti no­be­na tra­di­cio­nal­na stro­kov­na in­šti­tu­ci­ja.

Po­ve­da­no se bo ko­mu sli­ša­lo pre­ti­ra­no sa­moh­val­no. Naj se! Kdor zna na za­de­ve po­gle­da­ti s pra­vi­mi oč­mi, nam bo mo­ral pri­tr­di­ti. Res pa je, da bo že ma­lo dalj­ši za­stoj pri­ne­sel na­za­do­va­nje, od tod pa ni da­leč do po­pol­ne­ga raz­pa­da. Na us­pe­hih le­ta 1995 se bo­mo lah­ko gre­li le kra­tek čas. Če kma­lu ne bo­mo na­lo­ži­li no­vih dre­ves na ogenj, bo­mo po­go­re­li hi­tre­je kot smo za­go­re­li. Ogenj bo go­rel, če bo­mo zanj po­raz­de­lje­no skr­be­li vsi zain­te­re­si­ra­ni; če bo uga­snil, bo­mo s tem naj­bolj sa­mi se­bi po­ka­za­li, da ga ni­ti ni­smo ra­bi­li. Ne­rad bom v tem pri­me­ru spoz­nal, da sem se mo­til tu­di sam, ob tem spoz­na­nju mi bo sla­ba to­laž­ba za­vest, da za iz­gu­bo ni­sem od­go­vo­ren, ker v tem pri­me­ru iz­gu­be ni.

Pred­la­gam, da os­ta­ne­jo v ve­lja­vi me­seč­na sre­ča­nja vsak dru­gi to­rek, stal­ne lo­ka­ci­je še ni­ma­mo. Po­skr­be­li bo­mo za po­na­tis raz­pro­da­nih šte­vilk bil­te­na, da jih bo­do lah­ko do­bi­li vsi zain­te­re­si­ra­ni, zla­sti ti­sti, ki so po­sta­li čla­ni v zad­njem ča­su in jim pri­pa­da cel let­nik. Šti­ri lan­sko­let­ne šte­vil­ke bo­do tu­di no­vi čla­ni, kot so jih sta­ri, do­bi­li za­stonj. Vsak bo mo­ral po­ve­da­ti ka­te­re šte­vil­ke mu manj­ka­jo, do­bil jih bo na sre­ča­nju. Čla­na­ri­ne do na­dalj­nje­ga ne bo­mo po­bi­ra­li.

Lju­bi­te­lje gr­bo­slov­ja opo­zar­ja­mo, da bo sre­di de­cem­bra v Co­de­li­je­vem gra­du raz­sta­va slo­vaš­kih gr­bov. Pa­zi­te na ob­ja­vo v jav­nih ob­či­lih.

Druš­tve­ni do­god­ki

12. 12. 1995. De­cem­br­sko sre­ča­nje je bi­lo v sej­ni so­bi pod­jet­ja In­ter­tra­de ITS. Ude­le­ži­lo se ga je 20 čla­nov. Bi­lo je brez na­po­ve­da­ne te­me in bolj praz­nič­no na­rav­na­no. Pri­jaz­ni na­klo­nje­no­sti pod­jet­ja Mer­ca­tor ve­lja zah­va­la za pris­pe­vek, s ka­te­rim smo si naz­dra­vi­li za pre­te­kle us­pe­he in si za­že­le­li po­dob­nih v bo­do­če. Ne­ka­te­ri ko­le­gi so pre­se­ne­ti­li s pri­ka­zi svo­je­ga de­la. Več­krat smo že ugo­tav­lja­li, da pri nas ro­do­slov­je še ni­ma za­dost­ne tra­di­ci­je, ki bi ime­la za po­sle­di­co tu­di stan­dar­di­za­ci­jo de­la, zla­sti na­či­na ure­ja­nja in pri­ka­zo­va­nja po­dat­kov. Po­manj­ka­nje teh stan­dar­dov ima ne­ma­lo sla­bih stra­ni. Neiz­ku­še­ni po­sa­mez­nik po­ra­bi znat­no več ča­sa, re­zul­ta­ti so sla­bo iz­men­lji­vi in za­res ber­lji­vi sa­mo av­tor­ju. Po dru­gi stra­ni pa ti iz­del­ki pre­se­ne­ča­jo z iz­vir­nost­jo, kar tem iz­del­kom da­je po­se­ben čar in svoj­sko du­šo. Te­ga pri stan­dar­di­zi­ra­nem de­lu ni, še zla­sti ne, če se po­dre­ja­mo po­stop­kom, ki jih pred­pi­su­je de­lo z ra­ču­nal­niš­kim pro­gra­mom. Z ori­gi­nal­ni­mi in te­me­lji­ti­mi iz­del­ki so se to­krat pred­sta­vi­li Mar­je­ta Ger­je­vič, Ma­ri­jan Kranjc in Jo­že Gas­pa­rič. Sled­nji je za po­vrh pri­pra­vil pra­vo raz­sta­vo svo­je­ga de­la in jo obe­sil na ste­no. 

9. 1. 1996. Ja­nuar­sko sre­ča­nje. V re­sta­vra­ci­ji Pla­va la­gu­na se nas je zbra­lo 24. Pred­sta­vi­li smo vse­bi­no naj­no­vej­še šte­vil­ke re­vi­je Ge­nea­lo­gi­cal com­pu­ting, opo­zo­ri­li smo na po­droč­ja, kjer je na­pre­dek naj­bolj oči­ten. To je zla­sti pro­gram­ska pod­po­ra ro­do­slov­ne­mu de­lu, vse več­ja upo­ra­ba mul­ti­me­dial­nih oro­dij, hi­tro na­raš­ča­jo­ča po­nud­ba na in­ter­ne­tu, po­nud­ba po­dat­kov­nih zbirk (zla­sti na ce­de­ro­mih).

Po­sku­ša­li smo na­re­di­ti hi­ter pre­gled nad raz­lič­ni­mi do­ma­či­mi po­dat­kov­ni­mi zbir­ka­mi na me­di­jih. Ome­ni­li smo so­dob­ne: te­le­fon­ski ime­nik, sez­nam kra­jev, ulic in priim­kov. Na po­droč­ju pre­pi­sov ar­hiv­ske­ga gra­di­va na me­di­je ni­smo ugo­to­vi­li bis­tve­nih pre­mi­kov, kar ka­že, da zaen­krat med čla­ni ni za­ni­ma­nja za ora­nje brazd na tej le­di­ni.

Ude­le­žen­cem smo po­ro­ča­li o na­pre­do­va­nju po­sku­sne­ga pro­jek­ta pre­pi­so­va­nja sez­na­ma čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be iz le­ta 1900. Do se­daj je pre­pi­sa­nih prek 12000 vpi­sov, to je okrog 10 od­stot­kov vseh.

Čla­ni se pre­tež­no uk­var­ja­mo z ra­zi­ska­va­mi last­ne­ga so­rods­tva na kla­si­čen na­čin ali s po­moč­jo ra­ču­nal­ni­ka. Po­leg last­ne­ga so­rods­tva pa je ne­ka­te­re pri­teg­ni­lo tu­di ra­zi­sko­va­nje ro­dov­ni­kov zna­nih oseb in ce­lo ro­dov­niš­ko pri­ka­zo­va­nje iz­miš­lje­nih po­pu­la­cij. Med pr­ve že lah­ko uvr­sti­mo ro­dov­ni­ke Pre­šer­na, Can­kar­ja, Tav­čar­ja, Finž­gar­ja, Ve­ge in dru­gih zna­nih Slo­ven­cev. O ob­sež­nem ra­zi­sko­va­nju (evrop­skih) ple­miš­kih ro­dov­ni­kov smo že po­ro­ča­li. Med iz­miš­lje­ne pa lah­ko uvr­sti­mo ro­dov­nik grš­ke mi­to­lo­gi­je z okrog 800 bo­žans­tvi in le­gen­dar­ni­mi ose­ba­mi in dru­gi do­miš­ljij­ski ro­dov­nik iz slo­ven­ske li­te­ra­tu­re: ose­be iz Jal­no­vih Bo­brov. Vse te ro­dov­ni­ke lah­ko čla­ni do­bi­jo na sre­ča­njih, ne­ka­te­ri so do­seg­lji­vi tu­di na In­ter­ne­tu.

Ker se je prek in­ter­ne­ta na­bra­lo več­je šte­vi­lo poi­zvedb, naj­več iz ZDA, smo na sre­ča­nju po­sku­si­li, če bi bi­lo mo­go­če na ne­ka­te­ra vpra­ša­nja od­go­vo­ri­ti spro­ti, ker je med na­mi mo­re­bit­ni poz­na­va­lec po­sa­mez­ne poi­zved­be. Iz­ka­za­lo se je, da so bi­le poi­zved­be pre­več splo­šne. Od­go­vo­rov prak­tič­no ni bi­lo, za­to bo­mo v bo­do­če ta­ka vpra­ša­nja ob­jav­lja­li v bil­te­nih v skraj­ša­ni ob­li­ki, na sre­ča­njih pa jih bo­mo da­li na og­la­sno de­sko.

Ing. Ko­bi je pred­sta­vil im­pre­siv­ne pri­ka­ze ro­dov­ni­kov so­rod­ni­kov pe­sni­ka Pre­šer­na. Po­dat­ke je iz­dat­no do­pol­nil z upo­ra­bo ro­ko­pi­snih vi­rov žup­ni­ka Zu­pa­na, ki jih hra­ni NUK.

29. 1. 1996.  I. kon­fe­ren­ca na te­mo Ro­do­slov­ne po­dat­kov­ne zbir­ke. Že dol­go na­po­ve­do­va­ni pos­vet ti­stih čla­nov, ki so pri svo­jem de­lu us­tva­ri­li raz­lič­ne po­dat­kov­ne zbir­ke, smo or­ga­ni­zi­ra­li na Ura­du Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je za sta­ti­sti­ko. Po­vab­lje­nih je bi­lo 10 ta­kih, ki so zna­ni po tem, da ima­jo na tem po­droč­ju že last­ne iz­kuš­nje. Na­men kon­fe­ren­ce je bil naj­prej do­bi­ti bolj na­tan­čen pre­gled nad že zbra­nim gra­di­vom, da bi ga na­to lah­ko na­to gru­pi­ra­li po skup­nih atri­bu­tih in jih sku­ša­li zdru­že­va­ti v skup­ne zbir­ke. To­vrst­no gra­di­vo smo za iz­ho­diš­če raz­de­li­li v dve glav­ni sku­pi­ni: ar­hiv­ski in so­dob­ni. Ar­hiv­ski so za nas ro­do­slov­ce zla­sti ma­tič­ne knji­ge (iz­pred 20. sto­let­ja) in sta­tu­si ani­ma­rum. So­dob­no gra­di­vo pa naj bi ob­se­ga­lo vse ti­sto, če­sar se ro­do­slov­ci še lah­ko po­slu­ži­jo v pri­me­rih, ko pri svo­jih ra­zi­ska­vah še­le iš­če­jo opri­jem­lji­ve toč­ke. Z be­se­do me­dij v teh raz­pra­vah go­vo­ri­mo o elek­tron­skih me­di­jih, da­nes naj­več ra­ču­nal­niš­ki di­ski (di­ske­te).

Ar­hiv­ski vi­ri. Ma­tič­ne knji­ge so ver­jet­no pre­pi­so­va­li šte­vil­ni ra­zi­sko­val­ci. Tre­nut­no so zna­ni mag. Sta­ni­slav Juž­nič, mag. Jo­že Hu­da­les, mag. Moj­ca Rav­nik, Leon Dra­me in dru­gi, ven­dar za­nje ni­ma­mo na­tanč­nej­ših po­dat­kov. Ker ra­zi­sko­val­ci na­vad­no ne ve­do, ka­te­ri vi­ri so že bi­li ob­de­la­ni (pre­pi­sa­ni), je prav mo­go­če, da bi is­ti vir pre­pi­so­va­la dva ra­zi­sko­val­ca. Za­to bi bi­lo smi­sel­no za­hod­nim vzo­rom sle­di­ti tu­di na tem po­droč­ju. Tam se vse bolj uve­ljav­lja prak­sa, da vods­tvo ar­hi­va ra­zi­sko­val­ce po­va­bi, da vme­sne re­zul­ta­te svo­je­ga de­la, to je pre­pi­se na elek­tron­ski me­dij, po­nu­di­jo ar­hi­vu. Ar­hiv po­tem po­skr­bi, da je ta­ko zbra­no gra­di­vo po­se­bej evi­den­ti­ra­no in do­stop­no upo­rab­ni­kom. Tu­di to je na­čin, ki lah­ko ne­ko­li­ko zmanj­ša obra­bo ori­gi­nal­ne­ga gra­di­va. Do­go­vo­ri­li smo se, da bo­mo pri pred­stav­ni­kih ar­hi­vov ugo­to­vi­li, ko­li­ko bi se lah­ko te ide­je po­slu­že­va­li že da­nes tu­di v Slo­ve­ni­ji.

Ude­le­žen­ci so se na­da­lje po­nu­di­li, da bo­do pri svo­jem de­lu sprem­lja­li to­vrst­no do­ga­ja­nje in s tem po­ma­ga­li se­stav­lja­ti in­ven­tu­ro to­vrst­nih da­to­tek.

Po­tr­di­li smo te­zo, da za vna­ša­nje ar­hiv­skih po­dat­kov v ve­či­ni pri­me­rov ni­so po­treb­ni po­seb­ni pro­gra­mi. Teh je na­mreč v tu­ji­ni ve­li­ko, po­ve­či­ni so po ne­po­treb­nem pre­več kom­plek­sni, za­to tu­di okor­ni in de­lo z nji­mi ta­ko za­mud­no, da naj­brž ne od­teh­ta v njih vgra­je­ne vsi­lje­ne pe­dant­no­sti, si­ste­ma­tič­no­sti in opo­zar­ja­nja na mož­ne na­pa­ke. Po­leg te­ga je pre­nos­lji­vost po­dat­kov­nih zbirk med raz­lič­ni­mi stan­dard­ni­mi pro­gra­mi (da­ta-ba­se, text, spreads­heet) in za­pi­si, ki jih upo­rab­lja­jo ro­do­slov­ni pro­gra­mi (BK, PAF, ROOTS, GEDCOM itd.) že ta­ko iz­po­pol­nje­na, da tu­di ni­so več po­treb­ni po­seb­ni kon­ver­zij­ski pro­gra­mi. Ma­ni­pu­la­ci­ja (preob­li­ko­va­nje iz ene­ga za­pi­sa (for­ma­ta) v dru­ge­ga in s tem zdru­že­va­nje v več­je skup­ne zbir­ke) s po­dat­ki je v ve­či­no so­dob­nih pro­gra­mov že vgra­je­na. Od­več je to­rej ku­po­va­ti ali ce­lo raz­vi­ja­ti last­ne pro­gra­me za vnos po­dat­kov.

So­dob­ni vi­ri. Teh je že da­nes pre­cej na me­di­jih in jih bo vsak dan več. V tu­ji­ni jih za­ra­di prib­li­že­va­nja upo­rab­ni­kom po­sre­du­je­jo prek omre­žij. Tak pri­mer je te­le­fon­ski ime­nik Slo­ve­ni­je (TIS), ki je tu­di do­sto­pen na in­ter­ne­tu, upo­ra­ba za ro­do­slov­ne na­me­ne pa je bi­la na­ka­za­na v enem od pris­pev­kov v na­šem bil­te­nu. Te­le­fon­ske­mu ime­ni­ku so se pri­dru­ži­le ne­ka­te­re manj­še zbir­ke. Pri­mer je sez­nam oseb­nih in dru­žin­skih fon­dov, ki jih hra­ni­jo slo­ven­ski ar­hi­vi in je za ob­ja­vo na in­ter­ne­tu po­skr­bel ma­ri­bor­ski ar­hiv. Ne­kaj last­nih zbirk pa smo po­sre­do­va­li ne­ka­te­ri čla­ni na­še­ga druš­tva. Res so to skrom­ni za­čet­ki, zla­sti v pri­mer­ja­vi s tu­ji­no, ne­pri­mer­lji­vo pa je zla­sti šte­vi­lo lju­di, ki se s tem uk­var­ja v Slo­ve­ni­ji s ti­stim v tu­ji­ni. Zao­sta­ja­mo tu­di z oprem­lje­nost­jo in os­veš­če­nost­jo, kar je v da­nih raz­me­rah nor­mal­no.

Pri­ča­ku­je­mo, da se bo na­šte­tim ra­zi­sko­val­nim pri­po­moč­kom na me­di­jih ali prek omrež­ja pri­dru­ži­lo ved­no več ved­no več­jih da­to­tek. Pre­pri­ča­ni smo, da bo­do vsi no­vi vod­ni­ki po ar­hiv­skih zbir­kah ti­ska­ni kla­sič­no, obe­nem pa do­seg­lji­vi na me­di­jih.

Med so­dob­ni­mi pri­po­moč­ki, ki bi jih lah­ko ta­koj spro­sti­li za splo­šno ra­bo, po­dob­no kot te­le­fon­ski ime­nik, so go­to­vo tu­di ime­ni­ki, spi­ski in re­gi­stri raz­lič­nih dr­žav­nih za­vo­dov, ura­dov in dru­gih us­ta­nov. Pri teh pa sko­raj po pra­vi­lu tr­či­mo ob ovi­re, ki jih po­stav­lja za­kon o va­ro­va­nju oseb­nih po­dat­kov. Za­to smo na kon­fe­ren­ci obrav­na­va­li sa­mo teh­nič­ne vi­di­ke, vse dru­ge smo za­vest­no pu­sti­li ob stra­ni.

Vseh po­dat­kov­nih zbirk ni mo­go­če os­tro lo­či­ti v dve os­nov­ni sku­pi­ni: ar­hiv­ske in so­dob­ne. Tež­ko bi v ka­te­ro­ko­li od teh dveh sku­pin uvr­stil zbir­ko, ki na­sta­ja v na­šem druš­tvu. To je pre­pis čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be le­ta 1900. Gre to­rej za ča­sov­ni pre­sek iz­bra­ne po­pu­la­ci­je. Mo­hor­je­va druž­ba je men­da pred sto­ti­mi le­ti šte­la okrog 90000 čla­nov, ki so bi­li vsa­ko le­to ob­jav­lje­ni v ko­le­dar­ju. Če sme­mo pred­po­stav­lja­ti, da so bi­li na­roč­ni­ki pre­tež­no dru­ži­ne, po­tem je s to po­pu­la­ci­jo po­kri­ta vsaj tret­ji­na ta­krat­ne­ga slo­ven­ske­ga pre­bi­vals­tva; oprav­ka ima­mo to­rej z ze­lo ve­li­kim vzor­cem. S pre­pi­som na me­dij že­li­mo v druš­tvu do­se­či te­le ci­lje: Ča­sov­ni pre­sek v tem ob­dob­ju je, če je na me­di­ju, ze­lo do­ber pri­po­mo­ček pri ra­zi­ska­vah, ka­dar raz­po­la­ga­mo z  ne­po­pol­ni­mi po­dat­ki. Po­leg te­ga se bo na tem de­lu ugo­to­vi­la pri­prav­lje­nost za po­dob­ne, ven­dar naj­več­krat zah­tev­nej­še pro­jek­te. Ni pa iz­klju­če­no, da bi ce­lot­na zbir­ka ne mo­gla da­ti še dru­gih za­ni­mi­vih pri­do­bi­tev in ko­ri­sti­ti kot ra­zi­sko­val­ni pri­po­mo­ček tu­di v re­snej­ših znans­tve­nih ra­zi­ska­vah.

Bež­no smo ome­ni­li še eno ka­te­go­ri­jo po­dat­kov, ki bi bi­li na me­di­jih upo­rab­ni kot ra­zi­sko­val­ni pri­po­mo­ček. To so že ob­sto­je­če zbir­ke, ki jih za na­me­ne last­nih ro­do­slov­nih ra­zi­skav vo­di­mo po­sa­mez­ni ro­dov­ni­kar­ji. V teh zbir­kah je po gro­bi oce­ni zbra­nih vsaj 50000 oseb. Kdor bi že­lel, bi svo­je po­dat­ke lah­ko na me­dij za­pi­sal ena­ko, kot se pre­pi­su­je­jo po­dat­ki iz ma­tič­nih knjig. Raz­li­ka med zgo­raj ome­nje­nim pre­pi­so­va­njem je v tem, da gre pri pr­vem za si­ste­ma­tič­no pre­pi­so­va­nje ce­le knji­ge, tu­kaj pa za iz­bir­no; pri pr­vem to­rej iz­bra­ne knji­ge v ce­lo­ti, v dru­gem pa iz vseh knjig maj­hen del­ček. Kljub te­mu je dru­gih, psev­do ma­tič­nih za­pi­sov, da­nes na me­di­jih pre­cej več kot pr­vih. Ver­jet­no bo ta­ko še dol­go. Za­to pa bi bi­lo vred­no tu­di tem raz­me­ta­no iz­bra­nim za­pi­som pos­ve­ti­ti vsaj ma­lo po­zor­no­sti. Naj­prej bi jih bi­lo tre­ba čim več zdru­ži­ti v skup­ne zbir­ke psev­do roj­stev, psev­do po­rok in psev­do umr­lih. Že ne­zah­tev­no sor­ti­ra­nje in pre­gle­do­va­nje ta­kih zbirk bi ver­jet­no na­ka­za­lo za­ni­mi­ve no­ve sme­ri ra­zi­sko­va­nja. Pri po­sre­do­va­nju last­nih po­dat­kov v ta­ke skup­ne zbir­ke pa ni­ka­kor ne kre­ne. Vi­de­ti je, da je glav­ni raz­log še ved­no neo­sno­va­na za­dr­ža­nost, sra­mež­lji­vost, če ne ce­lo strah pred nez­na­nim.

S tem za­pi­som sku­ša­mo pov­ze­ti raz­pra­vo na kon­fe­ren­ci. Vna­prej ni­so bi­li pri­prav­lje­ni ni­ka­kr­šni za­ključ­ki ali skle­pi, tu­di na kon­fe­ren­ci ni­so bi­li izrec­no ob­li­ko­va­ni. Vsee­no pov­ze­mam: Raz­me­re v Slo­ve­ni­ji še ni­so na­klo­nje­ne ob­sež­nej­šim pro­jek­tom pre­na­ša­nja ar­hiv­ske­ga gra­di­va na so­dob­ne me­di­je, če­prav po ne­ka­te­rih zna­kih ugo­tav­lja­mo tren­de, ki na­ka­zu­je­jo iz­bolj­ša­nje. Druš­tvo bo te ten­den­ce sprem­lja­lo in se na­nje od­zi­va­lo, da­ja­lo pa bo tu­di last­ne po­bu­de pri (stro­kov­nih) us­ta­no­vah in po po­tre­bi pri za­ko­no­da­jal­cu. Ude­le­žen­ci kon­fe­ren­ce bo­mo svo­ja spoz­na­nja pre­ne­sli čla­nom SRD in dru­gim, ki bi se lah­ko vklju­če­va­li v to­vrst­no de­lo. S tem bo­mo po­sku­si­li dvig­ni­ti ra­ven os­veš­če­no­sti, z vme­sni­mi re­zul­ta­ti pa pri­teg­ni­ti k so­de­lo­va­nju še več čla­nov in so­de­lav­cev. Več­ji na­pre­dek, spod­bu­do in pod­po­ro bi pri­ne­slo te­snej­še so­de­lo­va­nje z us­ta­no­va­mi. Po­dob­ne kon­fe­ren­ce bo­mo v bo­do­če or­ga­ni­zi­ra­li vsaj dva­krat let­no.

 

14. 2. 1996. Va­bi­lo na fe­bruar­sko pre­da­va­nje

 

Spo­što­va­ni

V le­tu 1995 smo bi­li va­je­ni, da smo va­bi­la na red­na me­seč­na sre­ča­nja po­ši­lja­li na­tis­nje­na v bil­te­nu. Obe­nem smo na­po­ve­da­li dnev­ni red in osred­njo te­mo sre­ča­nja. Če je bi­lo mo­go­če, smo pris­pe­vek na is­to te­mo ob­ja­vi­li že vna­prej, si­cer pa nak­nad­no.

Le­tos bil­ten še ni za­čel iz­ha­ja­ti. Nje­go­va uso­da je zaen­krat še ena­ko ne­go­to­va kot je bi­la pred ne­kaj me­se­ci. Na­lo­ge med čla­ni še ni­so raz­de­lje­ne, za­to tu­di ni­ma­mo ti­stih, ki bi jih oprav­lja­li. Za­to bo­mo do na­dalj­nje­ga ka­kr­šno­ko­li po­što po­ši­lja­li sa­mo iz­je­mo­ma. Tu­di za zad­nje sre­ča­nje ni­smo po­ši­lja­li va­bil, ker smo va­bi­la na vsa red­na me­seč­na sre­ča­nja po­sla­li z ja­nuar­skim va­bi­lom. Mor­da so ne­ka­te­ri kljub vse­mu pri­ča­ko­va­li po­seb­no va­bi­lo, ude­lež­ba na zad­njem sre­ča­nju (13.2.) je bi­la na­mreč raz­me­ro­ma skrom­na, vse­ga 16.

Za­to po­nov­no opo­mi­nja­mo, da bo­do red­na sre­ča­nja še na­prej vsak dru­gi to­rek v me­se­cu. To­rej 12.3., 9.4., 14.5. itd., vsa­kič ob 18. uri v re­sta­vra­ci­ji La­gu­na na Du­naj­ski ce­sti, če ne bo dru­ga­če spo­ro­če­no.

V le­tu 1995 smo ime­li na­va­do po­leg red­ne­ga sre­ča­nja or­ga­ni­zi­ra­ti še dru­go, te­mat­sko, v dru­gi po­lo­vi­ci me­se­ca. To bo mož­no tu­di le­tos, ven­dar pa bo za or­ga­ni­za­ci­jo in iz­ved­bo mo­ral nek­do po­skr­be­ti sam od se­be. Druš­tvo na­mreč ni­ma iz­vr­šil­nih or­ga­nov, za­to tu­di ni ni­ko­gar, ki bi bil dol­žan pri­prav­lja­ti to­vrst­na te­mat­ska pre­da­va­nja in og­le­de. Za­to va­bi­mo ti­ste, ki ne bi že­le­li, da ta­ke ak­tiv­no­sti za­mre­jo, da pred­la­ga­jo te­mo in pri­pra­vi­jo vse po­treb­no za iz­ved­bo (pre­da­va­telj, pro­stor, ob­veš­ča­nje, ...). Že do se­daj so bi­le pred­la­ga­ne za­ni­mi­ve te­me. Npr.: Na­sta­nek priim­kov, Na­ši us­koš­ki pred­ni­ki, Po­tom­ci Na­po­leo­no­vih vo­ja­kov, Pro­te­stant­ski ar­hi­vi, Ra­zi­ska­ve na­grob­ni­kov, Sta­rej­ši ar­hiv­ski vi­ri, Na­vo­di­la za hra­nje­nje last­ne­ga ar­hiv­ske­ga gra­di­va, Bra­nje go­ti­ce in dru­gih pi­sav in še mar­si­kaj, ne na­zad­nje pa pred­sta­vi­tve no­vo­sti, ki jih pri­na­ša raz­voj in­for­ma­ti­ke in s tem po­ve­za­nih mož­no­sti.

Spo­ro­ča­mo tu­di, da bo­do v mar­cu do­ti­ska­ne raz­pro­da­ne šte­vil­ke bil­te­na za le­ti 1994 in 1995 in jih bo­do do­bi­li vsi ti­sti, ki jim to še dol­gu­je­mo in vsi no­vi čla­ni, ki bi že­le­li ime­ti ce­lo­to.

To­le spo­ro­či­lo je to­krat na­me­nje­no mor­da zad­nje­mu do­god­ku iz se­ri­je ti­stih, ki sem jih pri­prav­ljal sam in ne­ka­ko še so­di v lan­sko­let­ne na­čr­to­va­ne do­god­ke. Vab­lje­ni ste na pred­sta­vi­tev (pre­se­lje­ne­ga) ljub­ljan­ske­ga nadš­ko­fij­ske­ga ar­hi­va in pre­da­va­nje nje­go­ve­ga rav­na­te­lja, dr. Bog­da­na Ko­lar­ja z na­slo­vom

Sta­tus ani­ma­rum kot ro­do­slov­ni vir,

ki bo v sre­do, 21.2.1996 ob 17.30

v no­vih pro­sto­rih ar­hi­va na Kre­ko­vem tr­gu 1 v Ljub­lja­ni

21. 2. 1996. Po­ro­či­lo o pre­da­va­nju Sta­tus ani­ma­rum kot ro­do­slov­ni vir. Pre­da­va­nja se je ude­le­ži­lo 31 ude­le­žen­cev. Pov­ze­tek pre­da­va­nja dr. Ko­lar­ja bo­mo ob­ja­vi­li v bil­te­nu. Pre­da­va­nju je sle­dil raz­go­vor, na kon­cu pa še ne­kaj ak­tual­no­sti. Ja­nez To­pli­šek je opo­zo­ril na no­vo win­dows ver­zi­jo pro­gra­ma BK.

12. 3. 1996. Marč­no sre­ča­nje. Spet smo se brez va­bi­la zbra­li v La­gu­ni in spet nas je bi­lo sa­mo 16. Po­seb­ne te­me ni­smo ime­li. V uvod­nem de­lu sem, zvest svo­ji stal­ni te­mi, pre­no­su ar­hiv­ske­ga gra­di­va na ra­ču­nal­niš­ki me­dij, ome­nil zbir­ko iz pol­pre­te­kle zgo­do­vi­ne. Gre za zbir­ke po­dat­kov, ki jih je pri ra­zi­ska­vah dru­ge sve­tov­ne voj­ne na Go­renj­skem v ra­ču­nal­nik vne­sel zgo­do­vi­nar Jo­že Dež­man. Pred­met nje­go­ve ra­zi­ska­ve bo go­to­vo ena od bo­do­čih tem na enem od na­ših sre­čanj, tu­le sa­mo krat­ka in­for­ma­ci­ja o za­je­ti po­pu­la­ci­ji. Gre za več kot 10.000 ta­kih, ki so bi­li v dru­gi voj­ni na raz­ne na­či­ne ude­le­že­ni ali vklju­če­ni v ta­krat­ne do­god­ke. To so po­dat­ki o par­ti­za­nih, mo­bi­li­zi­ran­cih v nemš­ko voj­sko, de­zer­ter­ji iz par­ti­za­nov in nemš­ke voj­ske, kviz­lin­gi, so­de­lav­ci par­ti­zan­ske­ga gi­ba­nja, za­por­ni­ki v kaz­nil­ni­ci v Be­gu­njah, in­ter­ni­ran­ci v kon­cen­tra­cij­skih ta­bo­riš­čih, izg­nan­ci, be­gun­ci pre­meš­če­ni na de­lo, kli­ca­ni na na­bor, voj­ne žr­tve in še kaj. Ti po­dat­ki naj­brž ni­ma­jo ne­po­sred­ne vred­no­sti za se­sta­vo ro­dov­ni­ka, ker gre za raz­me­ro­ma sve­že ob­dob­je, ki ga mno­gi pom­ni­jo še po last­nih do­ži­vet­jih. Gre za mo­re­bit­ni do­dat­ni vir ali na­po­tek na ar­hiv­ske do­ku­men­te, ki bi bi­li upo­rab­lji­vi za do­pol­ni­tev dru­žin­ske kro­ni­ke ali pri­do­bi­tve manj­ka­jo­če­ga po­dat­ka.

Ing. Ko­bi je po­ro­čal o ob­ja­vi dru­žin­ske štu­di­je o dru­ži­ni Kraig­her, ki za­je­ma tu­di slo­ven­ske ve­je te dru­ži­ne. Po­ro­či­lo je pov­zel po član­ku v av­strij­skem bil­te­nu, ki ga iz­da­ja druš­tvo Ad­ler.

V na­da­lje­va­nju smo si po­sre­do­va­li ne­kaj no­vo­sti, ne­ka­te­ri čla­ni so pri­ne­sli na og­led re­zul­ta­te svo­je­ga de­la. Za­ni­miv na­čin je pri svo­jem de­lu upra­bil Ivan Gr­čar. Po­ro­čal sem o na­pre­do­va­nju pro­jek­ta pre­pi­so­va­nje spi­ska čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be pred sto le­ti. Pre­pi­sa­nih je že oko­li 20 od­stot­kov imen.

Raz­me­ro­ma majh­no šte­vi­lo ude­le­žen­cev in od­sot­nost ne­ke pre­vla­du­jo­če te­me je omo­go­či­la vklju­če­va­nje sko­raj vseh ude­le­žen­cev v po­go­vor, v ka­te­rem smo s pre­cejš­njim za­ni­ma­njem so­de­lo­va­li kot ce­lo­vi­ta sku­pi­na in ne v lo­če­nih omiz­jih.

Sam sem za del­ni na­do­me­stek manj­ka­jo­če­ga bil­te­na pre­bral spis z na­slo­vom Krat­ka kla­si­fi­ka­ci­ja ro­do­slov­cev z ob­lju­bo, da bo­mo sku­ša­li čim­več po­ve­da­ne­ga tu­di ohra­ni­ti za bil­ten, ko bo­mo te­ga spet obu­di­li.

Ob kon­cu nam je dr. Pi­san­ski po­sre­do­val poi­zved­be prek In­ter­ne­ta in nas po­zval, da mo­re­bit­ne od­go­vo­re po­sre­du­je­mo nje­mu.

22. 3. 1996. Rod, rod­bi­na, ro­do­slov­je. Pod tem na­slo­vom je v vi­li Bi­stri­ca nad Tr­ži­čem po­te­ka­la Gla­so­va pre­ja. Go­sta sva bi­la ing. Šmi­tek in jaz. Gla­so­va pre­ja je obrav­na­va ne­ke te­me v jav­no­sti ta­ko, da mo­de­ra­tor Go­renj­ske­ga gla­sa iz­be­re eno ali več oseb, ki naj bi poz­na­le za­dev­no te­ma­ti­ko.

Te­ma je bi­la na­jav­lje­na v pri­lo­gi te­ga ča­so­pi­sa. Uvod­nik je na­pi­sal naš član, pub­li­cist Mi­ha Na­glič, oba go­sta pa je pred­sta­vil dru­gi član, zgo­do­vi­nar Jo­že Dež­man. Ker sva bi­la oba go­stu­jo­ča v na­šem bil­te­nu že do­volj pred­stav­lje­na, bo­mo po­na­ti­sni­li sa­mo Na­gli­čev uvod­nik. Če kdo že­li, pa si lah­ko og­le­da še ob­ja­vo pred in po Gla­so­vi pre­ji, v Go­renj­skem gla­su na dan 22.3. in po njej v is­tem ča­so­pi­su, 29.3.

Na ‘pre­jo’ so bi­li vab­lje­ni vsi čla­ni druš­tva. Ude­le­ži­lo se jih je 16, ne­ka­te­ri s svo­ji­mi za­kon­ci, so­rod­ni­ki ali pri­ja­te­lji, si­cer pa je bi­la dvo­ra­na po­vsem pol­na, pri­sot­nih je bi­lo prek 70 ude­le­žen­cev.

Zbra­ne je naj­prej poz­dra­vil di­rek­tor Ča­so­pi­sa Go­renj­ski glas, gos­pod Va­lja­vec, Jo­že Dež­man pa je v raz­pra­vo naj­prej uve­del ing. Šmit­ka, ki le­tos praz­nu­je svo­jo osem­de­set­let­ni­co in šte­vil­ne de­lov­ne ju­bi­le­je.

Ing. Šmi­tek je po­ve­dal, da se je svo­jim ra­zi­ska­vam pos­ve­til ta­krat, ko se je upo­ko­jil. Vse­lej ga je pri­vla­či­la lo­kal­na zgo­do­vi­na, to je zgo­do­vi­na Kro­pe z oko­li­co. S tem pa zla­sti zgo­do­vi­na, ki je po­ve­za­na z že­le­zars­tvom in sprem­lju­jo­či­mi de­jav­nost­mi. Svo­je ra­zi­ska­ve je ob­jav­ljal naj­več v kro­par­skem za­druž­nem gla­si­lu Za­dru­gar, pa tu­di dru­god. Ob ra­zi­ska­vah kro­par­ske in­du­stri­je in obr­ti pa so ga stal­no sprem­lja­le tu­di šte­vil­ne kro­par­ske dru­ži­ne in nji­ho­va po­ve­za­nost z ra­zi­sko­va­ni­mi po­droč­ji. Z žup­ni­ko­vo po­moč­jo in s po­moč­jo ar­hiv­skih do­ku­men­tov, zla­sti ma­tič­nih knjig, je za­čel se­stav­lja­ti ro­dov­ni­ke za ce­le dru­žin­ske sklo­pe. Ta­ko so se mu na­bra­li ro­dov­ni­ki za okrog 200 kro­par­skih dru­žin, vsi stip­ka­ni in ure­je­ni po abe­ce­di.

Ing. Šmi­tek je svo­je pri­po­ve­do­va­nje iz­dat­no po­pe­stril s kraj­ši­mi pri­go­da­mi, za­ni­mi­vost­mi, ša­la­mi in anek­do­ta­mi, kon­čal pa z od­loč­no in pre­prič­lji­vo iz­ja­vo, da je da­naš­nja to­var­na Pla­men iz­ključ­na last po­tom­cev šte­vil­nih ge­ne­ra­cij nek­da­njih za­dru­gar­jev in izra­zil svo­je glo­bo­ko pre­pri­ča­nje, da bi bi­la vsa­ka dru­gač­na re­ši­tev ne­pra­vič­na. Za svo­je iz­va­ja­nje in zla­sti za za­ključ­no iz­ja­vo je bil na­gra­jen z iz­dat­nim a­plav­zom.

Jo­že Dež­man je pri­sot­ne po­va­bil, da pre­sku­si­jo svo­je last­no poz­na­va­nje pred­ni­kov ta­ko, da iz­pol­ni­jo obra­zec z ru­bri­ka­mi za tri ge­ne­ra­ci­je pred­ni­kov. Iz­ka­za­lo se je, da je na­lo­ga za­res tež­ka. Sa­mo eden od pri­sot­nih je na kon­cu po­ka­zal ne po­vsem iz­pol­njen obra­zec

Jo­že Dež­man je na­to v po­go­vor uve­del še me­ne in me pred­sta­vil kot us­ta­no­vi­te­lja Slo­ven­ske­ga ro­do­slov­ne­ga druš­tva. V uvo­du sem po­ve­dal, da čla­ni na­še­ga druš­tva po­ve­či­ni ka­že­jo re­sne ra­zi­sko­val­ne na­me­ne, v ra­zi­ska­ve jih ne vo­di že­lja po od­kri­va­nju mo­re­bit­ne­ga ple­miš­ke­ga po­re­kla; med nji­mi tu­di ni ta­kih, ki bi ver­je­li, da jim je moč do­ka­zo­va­ti so­rods­tve­na raz­mer­ja da­leč v sred­nji vek. Za­ve­da­mo se, da so nam na raz­po­la­go ar­hiv­ski vi­ri, ki po­je­nju­je­jo s pro­di­ra­njem za de­set in več ge­ne­ra­cij v pre­te­klost. Bolj iz­je­mo­ma ko­mu us­pe ra­zi­ska­ve po­dalj­ša­ti še za ne­kaj ge­ne­ra­cij. Za­to se čla­ni ne uk­var­ja­mo s špe­ku­la­ci­ja­mi o ve­net­skih, gal­skih, kelt­skih in še kak­šnih dru­gih na hi­tro sku­ha­nih pred­ni­kih. To­li­ko manj nas pri na­šem de­lu za­ni­ma iz­vor člo­ve­ka, če­prav so v zna­ku na­še­ga druš­tva sim­bo­li ja­bol­ko, ro­ka in ka­ča.

Pred­sta­vil sem druš­tve­no de­jav­nost, ki se vsak me­sec do­ka­zu­je z vsaj dve­ma do­god­ko­ma; eden je red­no me­seč­no sre­ča­nje čla­nov, dru­gi pa te­mat­sko pre­da­va­nje in/ali pred­sta­vi­tev ar­hi­va. V le­tu 1994 in 1995 je iz­ha­jal bil­ten druš­tva. Ker Slo­ven­ci še sko­raj ni­ma­mo ro­do­slov­ne li­te­ra­tu­re, je zbir­ka na­ših bil­te­nov prak­tič­no edi­na te­mu po­droč­ju na­me­nje­na li­te­ra­tu­ra. Zain­te­re­si­ra­ni lah­ko vse šte­vil­ke do­bi­jo na red­nih me­seč­nih sre­ča­njih druš­tva ali pa si jih pre­skr­bi­jo v knjiž­ni­cah; na Go­renj­skem jih ima­ta knjiž­ni­ci v Kra­nju in Škof­ji Lo­ki v Tr­ži­ču pa Mu­zej. Ve­či­na čla­nov pri de­lu upo­rab­lja ra­ču­nal­nik in ro­dov­ni­kars­tvu na­me­njen pro­gram. Ene­ga od šte­vil­nih ro­do­slov­nih pro­gra­mov smo pre­ved­li v slo­venš­či­no in ga je moč do­bi­ti pri Ja­ne­zu To­pliš­ku, tel.: 061/731188 ali 1328298, ki pri­re­ja tu­di te­čaj za us­po­sab­lja­nje za de­lo s tem pro­gra­mom.

Na­to sem na­ve­del ne­ka­te­re raz­lo­ge, ki še zla­sti opra­vi­ču­je­jo obrav­na­va­nje te te­ma­ti­ke na Go­renj­skem. Za­do­sto­val bi že ju­bi­lej ing. Šmit­ka in nje­gov pris­pe­vek h kro­par­ski kra­jev­ni zgo­do­vi­ni in rod­bin­skim ra­zi­ska­vam. Prav Tr­žič, to­krat­ni go­sti­telj ude­le­žen­cev Gla­so­ve pre­je, pa za­slu­ži omem­bo in poh­va­lo za­ra­di že kar tra­di­cio­nal­ne po­zor­no­sti, ki jo po­sa­mez­ni­ki, v zad­njem ča­su pa še po­se­bej Tr­žiš­ki mu­zej pos­ve­ča prou­če­va­nju ro­dov tr­žiš­kih obrt­nih in in­du­strij­skih dru­žin. Pr­vi ime­nit­ni pri­kaz šu­štar­ske dru­ži­ne Do­bri­nov je bil že dva­krat raz­stav­ljen, zdaj je vklju­čen v čev­ljar­sko mu­zej­sko zbir­ko. Ku­sto­si­nja Nad­ja Gart­ner Le­nac svo­je ra­zi­ska­ve na­da­lju­je z dru­ži­no Pe­harc, zbra­na pa je že ve­či­na gra­di­va za pred­sta­vi­tve še dru­gih zna­me­ni­tih in zna­čil­nih rod­bin, ki so v pre­te­klo­sti bis­tve­no soob­li­ko­va­le po­sa­mez­ne ve­je gos­po­dars­tva, zla­sti us­njars­tva, ko­vaš­tva in bar­vars­tva. Vpliv teh dru­žin in nji­ho­ve de­jav­no­sti je se­gal tu­di v dru­ga go­renj­ska sre­diš­ča, pa ne le go­renj­ska.

Ta vpliv se je sku­paj z gos­po­dar­ski­mi in­te­re­si odra­žal tu­di v dru­žin­skih po­ve­za­vah. Kot pri­mer sem na­ve­del v Val­va­zor­je­vi Sla­vi v Kro­pi ome­nje­ne­ga fu­ži­nar­ja Šte­fa­na Ma­zol­la. Nje­go­ve po­tom­ce lah­ko za­sle­du­je­mo ne le v Kro­pi, tem­več v vseh važ­nej­ših go­renj­skih in dru­gih kra­jih. Da­nes si­cer ne ve­mo, če kje še ži­vi­jo po­tom­ci s tem priim­kom, ti­stih z dru­gač­nim priim­kom pa je bi­lo med ude­le­žen­ci ome­nje­ne pre­je vsaj 15, pa se ni­so zbra­li za­ra­di po­ve­za­ve z ome­nje­nim Ma­zo­lom, ker zanj ve­či­na ni­ti ne ve. Pre­gled Ma­zo­lo­vih po­tom­cev že zdaj vse­bu­je okrog 1400 po­sa­mez­ni­kov v osem­naj­stih ge­ne­ra­ci­jah. Ta zbir­ka kar kli­če po do­pol­ni­tvah. Nje­na pred­sta­vi­tev npr. v kro­par­skem mu­ze­ju bi ver­jet­no pre­ko­si­la vse dru­ge pri nas zna­ne rod­bin­ske pred­sta­vi­tve.

Z omem­bo de­la ing. Šmit­ka in Tr­žiš­ke­ga mu­ze­ja ni­smo na­šte­li vseh ti­stih, ki so s svo­jim de­lom pre­se­gli lju­bi­telj­sko ra­ven ra­zi­skav. Ve­či­na teh se je druš­tvu že pred­sta­vi­la, sko­raj vsak dan pa od­kri­va­mo no­ve. Prav med­se­boj­no spoz­na­va­nje in pred­stav­lja­nje svo­je­ga de­la, je naj­več­ja pri­do­bi­tev za po­sa­mez­ni­ke in druš­tvo.

Pr­vi del pre­je je za­klju­čil di­rek­tor Du­šan Po­dre­kar, ki je zbra­ne naj­prej po­va­bil na pri­gri­zek in po­skuš­njo vin­ske­ga pri­del­ka dru­ži­ne Prin­čič iz Ko­za­ne v Br­dih, ob tem in za tem pa na po­me­nek o ‘na­pre­de­nih’ te­mah.

9. 4. 1996.  April­sko red­no tor­ko­vo sre­ča­nje v re­sta­vra­ci­ji La­gu­na. Sre­ča­nja se je ude­le­ži­lo 19 čla­nov. Glav­no spoz­na­nje te­ga sre­ča­nja je bi­lo, da pro­stor za­ra­di pre­hu­dih mo­tenj  za ta na­men ni pri­me­ren. Za­ra­di te­ga tu­di ni­smo mo­gli opra­vi­ti vse­ga ti­ste­ga, kar smo na­me­ra­va­li in pri­pra­vi­li po na­sled­njem dnev­nem re­du:

·    Po­ro­či­lo o do­god­kih in no­vo­stih

·    Gla­so­va pre­ja in ne­kaj no­vih ra­do­ved­ne­žev.

·    Pri­prav­lje­nost za­lož­be Co Li­bri za iz­da­ja­nje dru­žin­skih kro­nik v se­ri­ji pod skup­nim ime­nom Ko­re­ni­ne. Pr­va ta­ka je kro­ni­ka dru­ži­ne Šu­štar­šič.

·    Obč­ni zbor druš­tva (ADLER ima le­tos že 111. Voll­ver­sam­lung)

·    Do­ti­ska­ni bil­te­ni

·    Na­po­ved te­mat­ske­ga ve­če­ra, 11.4.1996. Ro­do­slov­ni pro­gra­mi, pri­po­moč­ki in po­dat­kov­ne zbir­ke.

·    No­va ver­zi­ja BK5 za DOS in za WIN.

·    Po­nud­ba za Vi­sual ROOTS.

·    Pre­gled tu­je­ga ti­ska: No­bil­ta in Ad­ler

·    An­ce­stry in Ge­nea­lo­gi­cal Com­pu­ting je na­ro­či­la tu­di knjiž­ni­ca v Škof­ji Lo­ki

·    Na­ro­či­li smo se na nemš­ko re­vi­jo Com­pu­ter­ge­nea­lo­gie.

·    Po­tre­be po pro­sto­volj­cih:

·    taj­nik druš­tva,

·    skrb­nik za po­dat­kov­ne zbir­ke,

·    poz­na­va­lec In­ter­ne­ta

·    do­pi­snik s tu­ji­no - zla­sti z druš­tvi

·    kon­cen­tra­tor od­go­vo­rov na poi­zved­be

Dnev­ne­ga re­da, kot re­če­no, ni­smo us­pe­li iz­čr­pa­ti in smo se od­lo­či­li, da bo­mo poi­ska­li bolj pri­me­ren pro­stor za sre­ča­nja.


11. 4. 1996.  Pre­da­va­nje na te­mo Ro­dov­nik in ra­ču­nal­nik - no­vi pro­gra­mi in pre­gled po­dat­kov­nih zbirk. Na Fa­kul­te­ti za ma­te­ma­ti­ko se je pre­da­va­nja ude­le­ži­lo 25 čla­nov in dru­gih vab­lje­nih. Na­po­ve­da­no te­mo smo si de­li­li dr. To­maž Pi­san­ski, An­ton To­ma­žič in jaz. Pred­sta­vi­tve smo na­me­ra­va­li de­li­ti na dve po­glav­ji: pro­gra­mi in po­dat­ki.

A.) Pre­gled pro­gra­mov smo pov­ze­li po re­vi­ji Ge­nea­lo­gi­cal Com­pu­ting (v zad­njem pre­gle­du) po na­sled­njih sku­pi­nah:

1.  Os­nov­ni ro­do­slov­ni pro­gra­mi (li­na­ge-lin­ked) (okrog 50)

2.  Iz­de­la­va po­ro­čil in pri­ka­zov (>10)

3.  Pi­sa­nje kro­nik (7)

4.  Gra­fi­ka

5.  In­dek­si­ra­nje (5)

6.  Ra­zi­sko­val­na orod­ja - zem­lje­vi­di, po­pi­si pre­bi­val­cev, ka­ta­ster, po­ko­pa­liš­ča, zgo­do­vin­ski do­god­ki, kon­ver­zij­ska orod­ja, vo­de­nje ko­res­pon­den­ce, spi­ski vi­rov, ‘or­ga­ni­za­tor­ji’, ...

7.  Do­dat­ki - sa­mo­stoj­ni ali ta­ki, ki se na­ve­zu­je­jo na os­nov­ne pro­gra­me (25)

Is­ta re­vi­ja ob­jav­lja tu­di pre­gled tu­jih po­dat­kov­nih zbirk, teh na pre­da­va­nju ni­smo upo­šte­va­li.

Od nam zna­nih pro­gra­mov, jih v Slo­ve­ni­ji naj­več upo­rab­lja DOS ver­zi­jo pro­gra­ma Brot­her’s Kee­per, v zad­njem ča­su so ne­ka­te­ri preš­li na Win­dows ver­zi­jo is­te­ga pro­gra­ma, sa­mo iz­je­mo­ma pa po­sa­mez­ni­ki upo­rab­lja­jo še dru­ge pro­gra­me. Tak je Fa­mily Tree Ma­ker, ROOTS, Kith and Kin, Paf in mor­da še kak­šen. V slo­venš­či­no je pre­ve­de­na sa­mo DOS ver­zi­ja pro­gra­ma BK, ki jo do­bi­te pri Ja­ne­zu To­pliš­ku, tel. 1328298. Pri njem se lah­ko po­za­ni­ma­te tu­di za uva­jal­ni te­čaj in za os­ta­le pro­gra­me.

Na krat­ko smo pred­sta­vi­li pro­gra­ma Kith and Kin in Vi­sual Roots for Win­dows, vsak od nji­ju nu­di ne­kaj za­ni­mi­vih gra­fič­nih pred­sta­vi­tev in pre­cejš­njo mul­ti­me­dij­sko pod­po­ro.

B) Pre­gled po­dat­kov­nih zbirk. Te smo de­li­li po več kri­te­ri­jih na ak­tual­ne (ži­ve) in ar­hiv­ske, ti­ste na kla­sič­nih in ti­ste na so­dob­nih me­di­jih, ti­ste, jav­ne­ga zna­ča­ja in ti­ste z ome­je­nim pri­sto­pom, na plač­lji­ve in brez­plač­ne. Ti­ste na so­dob­nih me­di­jih smo da­lje de­li­li na ti­ste, ki so do­stop­ne prek omrež­ja od ti­stih, ki se jih na­ro­ča na di­ske­tah ali ce­de­ro­mih.

Za­hod­ni so­se­di so z elek­tron­ski­mi zbir­ka­mi že ze­lo da­leč, mi ko­maj za­stav­lja­mo pr­ve ko­ra­ke. Od teh, ki so se brez na­še­ga so­de­lo­va­nja po­ja­vi­li na me­di­jih lah­ko ome­ni­mo te­le­fon­ski ime­nik, spi­sek imen in priim­kov in spi­sek kra­jev. Vse to bi lah­ko uvr­sti­li med po­mož­ne ro­do­slov­ne ra­zi­sko­val­ne pri­po­moč­ke. Bolj upo­rab­ni bi bi­li pre­pi­si ar­hiv­skih po­dat­kov. Na tem po­droč­ju bi lah­ko go­vo­ri­li o za­met­kih pre­pi­sov ma­tič­nih knjig. Vid­nej­ši pio­nir­ji so bi­li že ome­nje­ni. Po­dan je bil pred­log po­sku­sne­ga ob­li­ko­va­nja psev­do­ma­tič­nih za­pi­sov, ki bi jih za ana­li­tič­ne na­me­ne zdru­ži­li iz gra­di­va, ki ga hra­ni­jo po­sa­mez­ni­ki. Vzpod­bu­ja­li smo ob­jav­lja­nje in pri­mer­ja­nje Tiny Ta­fel. Raz­miš­lja­li smo o po­sku­snih pre­pi­so­va­njih vod­ni­kov po ma­tič­nih knji­gah, vod­ni­kov po ar­hiv­skih fon­dih, in­dek­sov ma­tič­nih knjig in po­pi­sov. Od to­vrst­nih pro­jek­tov je bi­lo naj­več na­re­je­ne­ga na pre­pi­so­va­nju spi­ska čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be iz­pred 100 let. Štir­je čla­ni na­še­ga druš­tva so do zdaj pre­pi­sa­li sko­raj 21000 oseb, kar je več kot 20 od­stot­kov ta­krat­nih čla­nov, ki je po prib­liž­ni oce­ni za­je­ma­la sko­raj po­lo­vi­co vseh ta­krat­nih slo­ven­skih dru­žin.

Dr. Pi­san­ski je zla­sti pred­sta­vil ne­ka­te­re no­vo­sti na In­ter­ne­tu. Pre­le­te­li smo no­ve poi­zved­be in ugo­to­vi­li, da bi bi­lo po­treb­no naj­ti or­ga­ni­zi­ran na­čin od­zi­va­nja na­nje, obe­nem pa se po­jav­lja vpra­ša­nje ta­ri­fe za to­vrst­no de­lo. (Pro­fe­sio­nal­ne ra­zi­ska­ve so v tu­ji­ni naj­več­krat raz­me­ro­ma dra­ge. Gib­lje­jo se od 20 do 100 US$ na uro. Ne­ki du­naj­ski pro­fe­sio­na­lec za­ra­ču­na­va 5000 ATS dnev­no in mo­re­bit­ne stroš­ke.)

Pre­cej za­ni­ma­nja je vzbu­di­la mož­nost ugo­tav­lja­nja pri­sot­no­sti po­sa­mez­nih priim­kov z ame­riš­ke­ga sez­na­ma. Od ka­kih 15 raz­lič­nih is­ka­nih priim­kov smo men­da naš­li prav vse, ne­ka­te­re prav obil­no.

Mož­no­sti za na­da­lje­va­nje.

A) Pro­gra­mi. Na tem po­droč­ju bo­mo naj­brž še lep čas na­ve­za­ni na uvo­že­no ro­bo. Ze­lo pa bi bi­lo ko­rist­no, če bi nek­do prev­zel stal­no na­lo­go sprem­lja­nja naj­bolj ak­tual­nih no­vo­sti in nji­ho­ve­ga po­sre­do­va­nja os­ta­lim.

B) Po­dat­kov­ne zbir­ke in ra­zi­sko­val­ni pri­po­moč­ki. Naj­prej bi bi­lo tre­ba do­kon­ča­ti pre­pis čla­nov Mo­hor­je­ve druž­be. Za­ni­mi­va je ce­lo ide­ja, da bi pre­pis lah­ko po­stal ko­mer­cial­no upo­ra­ben. Po tem pro­jek­tu bi se lah­ko z več sa­mo­za­ve­sti po­nu­di­li kot iz­ku­še­ni pro­sto­volj­ci pri iz­de­la­vah ti­stih vod­ni­kov ali re­fe­renč­nih spi­skov, ki so naj­bolj upo­rab­ni pri ro­do­slov­nem de­lu. Tak pro­jekt bi bil, v so­de­lo­va­nju z Ar­hi­vom Slo­ve­ni­je in Nadš­ko­fij­skim ar­hi­vom, Vod­nik po ma­tič­nih knji­gah.

Za­klju­ček. Za svo­je zmog­lji­vo­sti smo na­re­di­li raz­me­ro­ma ve­li­ko. Na­pre­do­va­li pa bi lah­ko še pre­cej hi­tre­je. Za ta na­pre­dek pa ni po­treb­no do­sti več kot ne­kaj vne­tih po­sa­mez­ni­kov, ki bi si po­treb­ne na­po­re zna­li po­raz­de­li­ti. Za­to va­bi­mo, da se v sku­pi­no ak­tiv­nej­ših čla­nov pri­dru­ži še več pro­sto­volj­cev. Zla­sti ko­rist­ni bi bi­li ra­ču­nal­niš­ko pi­sme­ni, bolj iz­ku­še­ni pa bi lah­ko prev­ze­li ma­lo zah­tev­nej­še na­lo­ge, ki so po­treb­ne za to, da bi dr­ža­li ko­rak z raz­vi­tim za­ho­dom.

19. 4. 1996.  Obisk na Du­na­ju. Z Av­stri­jo smo vzpo­sta­vi­li sti­ke že le­ta 1993 na kon­gre­su v Grad­cu, ki sva se ga ude­le­ži­la ing. Ko­bi in jaz. Ta­krat smo rah­le sti­ke na­ve­za­li še z ne­ka­te­ri­mi ude­le­žen­ci iz dru­gih evrop­skih dr­žav. Po us­ta­no­vi­tvi last­ne­ga druš­tva v lan­skem le­tu smo Av­strij­skim ko­le­gom ne­kaj­krat pred­la­ga­li, da bi bi­li v sti­kih vsaj prek iz­me­nja­ve bil­te­na. Do te­ga je konč­no priš­lo na po­sre­do­va­nje dr. Ogri­sa, vod­je ko­roš­ke­ga ar­hi­va v Ce­lov­cu. V to po­ro­či­lo sko­raj ne so­di tu­di obisk pri dru­ži­ni, s ka­te­ro smo priš­li v stik za­ra­di ra­zi­skav, ki so se nam v ne­kem de­lu po­kri­va­le. Ta obisk je bil si­cer pre­tež­no ose­ben, vsee­no pa izred­no pou­čen in smo o njem že po­ro­ča­li.

Že dol­go sem na­čr­to­val oseb­ni obisk in og­led pri na­ših ko­le­gih na Du­na­ju. Obisk sem ure­sni­čil od 19. do 21. 4., to­rej od pet­ka do ne­de­lje. Na­čr­to­val sem šti­ri se­stan­ke, ure­sni­či­li so se tri­je.

Naj­prej sem obi­skal Büro für Ge­nea­lo­gie. Ta agen­ci­ja se uk­var­ja z is­ka­njem mo­re­bit­nih de­di­čev po za­pust­ni­ku brez opo­ro­ke. V ta­kih pri­me­rih dr­ža­va pre­da is­ka­nje mo­re­bit­nih so­rod­ni­kov stro­kov­nja­kom, ki to de­lo opra­vi­jo na­vad­no za do­lo­čen od­sto­tek od vred­no­sti za­puš­či­ne, kar jim iz­pla­ča naj­de­ni de­dič. Ta de­lež zna­ša naj­več­krat od 25 do 30 od­stot­kov od za­puš­či­ne. Ka­dar so­rod­ni­kov ne nej­de­jo, je bil ves trud za­man in ne do­bi­jo ni­ka­kr­šne­ga iz­pla­či­la.

Na­čr­to­val sem tu­di se­sta­nek z ra­zi­sko­val­cem, s ka­te­rim sva do­se­daj ko­mu­ni­ci­ra­la sa­mo pi­sno ali prek te­le­fo­na. Ta svo­je sto­ri­tve oprav­lja po na­ro­či­lu. Gre za bolj ali manj po­glob­lje­ne ra­zi­ska­ve. Ker do se­stan­ka ni priš­lo, zaen­krat tu­di ne mo­rem po­ro­ča­ti o po­drob­no­stih.

Obi­skal sem Cen­ter za dru­žin­ske ra­zi­ska­ve (Fa­mi­lien­forsc­hungs­stel­le - Fa­mily Hi­story Cen­ter). Z nji­mi smo že pred tem na­ve­za­li stik, o tem smo tu­di že po­ro­ča­li. Ta cen­ter je enak okrog 2200 po­dob­nim cen­trom po vsem sve­tu. Oprem­ljen je z oseb­ni­mi ra­ču­nal­ni­ki, pro­gra­mi in da­to­te­ka­mi na ce­de­ro­mih. Te da­to­te­ke so gru­pi­ra­ne v na­sled­nje ka­te­go­ri­je: An­ce­stral Fi­le, In­ter­na­tio­nal Ge­nea­lo­gi­cal In­dex, U.S. So­cial se­cu­rity Death In­dex, Mi­li­tary In­dex, Fa­mily Hi­story Li­brary In­dex. V vse te da­to­te­ke je moč po­se­ga­ti prek skup­ne­ga pro­gra­ma Fa­mily Search. Po­leg teh da­to­tek pa so na ce­de­ro­mih še dru­gi pri­po­moč­ki, kot npr. te­le­fon­ski ime­ni­ki raz­lič­nih dr­žav. V ča­su mo­je­ga obi­ska so bi­le za­se­de­ne vse šti­ri de­lov­ne po­sta­je. Do­bro uro sem tu­di sam br­skal po raz­lič­nih da­to­te­kah in na­šel mar­si­kaj upo­rab­ne­ga. O tem cen­tru bo­mo ver­jet­no v pri­hod­nji šte­vil­ki ob­ja­vi­li iz­črp­nej­še po­ro­či­lo, nji­hov pred­stav­nik pa je pri­prav­ljen po do­go­vo­ru pri­pra­vi­ti pre­da­va­nje in pred­sta­vi­tev tu­di v Ljub­lja­ni.

V so­bo­to po­pold­ne, 20. 4., sem se ude­le­žil obč­ne­ga zbo­ra av­strij­ske ro­do­slov­ne druž­be Ad­ler. Sam obč­ni zbor je bil stan­dard­no se­stav­ljen. Po­da­na so bi­la po­ro­či­la. Spre­je­li so sklep o po­vi­ša­ni čla­na­ri­ni. Ime­no­va­li so čast­ne­ga čla­na. Po­ro­ča­li so o iz­klju­či­tvi čla­na, ki si je do­vo­lil poš­ko­do­va­ti ar­hiv­sko gra­di­vo in po­dob­no. Po obč­nem zbo­ru je bi­lo mo­go­če ku­pi­ti raz­stav­lje­no ro­do­slov­no li­te­ra­tu­ro. Bolj kot sam obč­ni zbor pa je bil dra­go­cen splo­šni vtis, ki sem ga ob tej pri­lož­no­sti pri­do­bil. Vse­ga spo­što­va­nja je vred­na naj­prej dol­go­let­na tra­di­ci­ja druš­tva. Le­toš­nja skupš­či­na je bi­la že 111. To­rej bi lah­ko re­kli, da je bi­lo to tu­di na­še pr­vo ro­do­slov­no druš­tvo, če se stri­nja­te, da smo bi­li do kon­ca ve­li­ke voj­ne del is­te mo­nar­hi­je. Naj­mo­goč­nej­ši vtis je pu­sti­la nji­ho­va knjiž­ni­ca. Šti­ri so­be, hod­ni­ke in pred­so­bo za­pol­nju­je­jo oma­re in po­li­ce z vzor­no ure­je­no knjiž­ni­co, de­lov­ni­mi pri­po­moč­ki vseh vrst, ro­dov­niš­kim gra­di­vom, ča­so­pi­si in re­vi­ja­mi in še mar­si­čem. Tu­di njih bo­mo pro­si­li, da za naš bil­ten pri­pra­vi­jo kraj­šo pred­sta­vi­tev, po­drob­na bi bi­la za naš bil­ten preob­sež­na. Upra­vi­če­no sem imel ob­ču­tek majh­no­sti in se kar ni­sem mo­gel od­lo­či­ti, da bi za­čel po­stav­lja­ti raz­lič­na vpra­ša­nja. Po dru­gi stra­ni pa ni bi­lo vi­de­ti, da si čla­ni druš­tva pri svo­jem de­lu po­ma­ga­jo z ra­ču­nal­ni­kom. V tem ni­so prav nič po­dob­ni svo­jim so­se­dom Nem­cem in dru­gim evrop­skim na­ro­dom, ne na­zad­nje tu­di nam. Sre­čal sem se tu­di z na­šo znan­ko, vo­di­te­lji­co graš­ke sek­ci­je, ki smo jo ime­li za čla­ni­co na­še­ga krož­ka, druš­tvu pa se ni ho­te­la pri­dru­ži­ti z raz­la­go, da je do­volj, če je čla­ni­ca ene­ga slo­ven­ske­ga druš­tva. Ob slo­ve­su sva se do­go­vo­ri­la, da bo o na­šem de­lo­va­nju še na­prej ob­veš­ča­na prek na­še­ga bil­te­na.

()

 

PRISPEVKI

Et­no­ge­ne­za Ko­stel­cev - Ko­stel­ski priim­ki v pre­te­klo­sti

mag. Sta­ni­slav Juž­nič

V raz­pra­vi prou­ču­jem spre­mem­be priim­kov, imen in dru­žin­skih na­vad kme­tov in tr­ža­nov v Ko­ste­lu v 18. sto­let­ju po po­dat­kih iz ma­tič­nih knjig.

Vi­ri za zgo­do­vi­no Ko­ste­la. Pred 18. sto­let­jem ima­mo na raz­po­la­go pred­vsem graš­čin­ske vi­re o ob­dav­či­tvah, ime­nih, poz­ne­je tu­di priim­kih ko­stel­skih kme­tov. S te­mi ur­bar­ji in lik­vi­da­cij­ski­mi iz­vleč­ki do­ga­ja­nja ne mo­re­mo sprem­lja­ti zvez­no, saj so pi­sa­ni sko­raj po sto let vsak­se­bi: le­ta 1494, 1630 (?), 1570, 1681 in 1694 (?).

Od 18. sto­let­ja da­lje ima­mo, s pre­ki­ni­tvi­jo 47 ozi­ro­ma 38 let, na raz­po­la­go žup­nij­ske za­pi­se kr­stov v Ko­ste­lu. Od le­ta 1775 ima­mo po­pi­se za­rok, od le­ta 1789 še po­rok in smr­ti. Od le­ta 1824 da­lje ima­mo tu­di Sta­tu­se ani­ma­rum, ki so bi­li po zad­nji sve­tov­ni voj­ni prei­me­no­va­ni v "rod­bin­ske po­le". Upo­ra­bi­li smo tu­di sez­nam graš­čin­skih dolž­ni­kov iz le­ta 1759, ki vse­bu­je več kot po­lo­vi­co gos­po­dar­jev in žup­nij­ski ur­bar za le­to 1768, ki vse­bu­je na­zi­ve kme­tij in va­si brez priim­kov kme­tov.

Po­pi­si pre­bi­vals­tva v zve­zi s se­stav­lja­njem vo­lil­nih ime­ni­kov so se v na­ših kra­jih vr­ši­li od le­ta 1869 da­lje. Žup­ni­ki so že v 18. sto­let­ju za­pi­so­va­li šte­vi­lo duš v svo­ji os­kr­bi. Žup­nik Ju­raj je le­ta 1818 za­pi­sal šte­vi­lo duš in hiš po va­seh v Ko­ste­lu na zad­njih plat­ni­cah krst­ne knji­ge. Ven­dar je iz­pu­stil va­si: Br­snik, obe Ža­gi (dom­nev­no ju je štel pod Ma­verc?), Go­tenc (dom­nev­no pod Os­krt), Glad Lo­ka (dom­nev­no pod Ku­želj), Gr­gelj (dom­nev­no del žup­ni­je Po­lja­ne), Pod­ste­ne, Sro­bot­nik (del žup­ni­je Bo­ro­vec) in Rač­ki Po­tok. Vpi­sal pa je vas "Kleit­lo­ker" s 17 pre­bi­val­ci v 3 hi­šah. Poz­nej­ši za­pi­so­va­lec je le­ta 1825 za­pis va­si pre­čr­tal in s svinč­ni­kom vpi­sal "Ko­stel". Dom­ne­va­mo, da se je za­pis na­na­šal na Klei­ne­lo­ker, mor­da da­naš­nji Ža­gi, ki se si­cer v is­ti krst­ni knji­gi na­va­ja­ta po za­sel­kih Lo­ge, Je­lo­vi­ca in Lo­bič Ma­lin­ca.

V tej raz­pra­vi ne upo­rab­lja­mo no­vej­ših vo­lil­nih ime­ni­kov, ki opi­su­je­jo se­da­njo et­nič­no struk­tu­ro pre­bi­vals­tva.

Kri­ti­ka vi­rov. Naj­sta­rej­ši ko­stel­ski ur­bar iz le­ta 1494 je manj upo­ra­ben od dru­gih. Ve­či­na kme­tov je v njem vpi­sa­na le z ime­nom. Ne­ka­te­rim ime­nom je do­da­no še ime oče­ta, ki ga ne mo­re­mo z go­to­vost­jo po­ve­za­ti s poz­nej­šim priim­kom. Ta­ko se npr. opom­ba "od Ma­ri­na" v ur­bar­ju za le­to 1494 brž­ko­ne na­na­ša na poz­nej­še Ma­rin­če.

Ne­ka­te­ri priim­ki so za­pi­sa­ni s tak­šni­mi kom­bi­na­ci­ja­mi črk, da jih ne mo­re­mo z go­to­vost­jo po­ve­za­ti s poz­nej­ši­mi. Ne­ka­te­ri priim­ki iz le­ta 1494 in iz poz­nej­ših za­pi­sov so se ohra­ni­li kot hi­šna ime­na v poz­nej­ših ur­bar­jih.

Na­se­lje­va­nje Ko­ste­la (Raz­pra­va). Te­ža­ve s priim­ki v ur­bar­ju iz le­ta 1494 one­mo­go­ča­jo teht­nej­šo ana­li­zo po­mem­bnih et­nič­nih gi­banj v Ko­ste­lu ob na­se­li­tvi Us­ko­kov iz Ce­tin­ske kra­ji­ne ju­ni­ja 1531 in neus­pe­šen po­skus av­gu­sta 1539 ter iz Sr­ba in Obrov­ca (neus­pe­šna na­se­li­tev le­ta 1538). Ti kra­ji so bi­li hr­vaš­ki in ča­kav­ski vse do turš­ke pre­vla­de: Srb pred ali le­ta 1540, Unac pred ali le­ta 1528, Gla­moč 1516. Za­to so se srb­ski Us­ko­ki v njih le zbi­ra­li na svo­ji po­ti čez av­strij­sko me­jo.

Us­ko­ki so se pri­se­lje­va­li le v po­sa­mez­ne hi­še ali va­si v Ko­ste­lu. Ni­so se pri­se­lje­va­li v tru­mah, kot je za­pi­sa­no v ur­bar­ju gos­pos­tva Žum­berk za le­to 1498. Po Ka­ci­ja­nar­je­vem po­ro­či­lu de­žel­nim sta­no­vom 23.6.1531, so Ko­stel­ci na­se­lje­va­li le 7 od prej 293 (sic!) na­se­lje­nih kme­tij. Dom­ne­va­mo, da so se mno­gi vr­ni­li še pred ur­bar­jem iz le­ta 1570, če­rav­no turš­ka ne­var­nost še ni mi­ni­la. Pra­vo­slav­na ve­ra us­koš­kih na­se­ljen­cev v Ko­ste­lu ni iz­pri­ča­na.

Na­se­lje­va­nje Us­ko­kov se je na­da­lje­va­lo vsaj do bit­ke pri Si­sku 22.6.1593. Vlaš­ko pre­bi­vals­tvo iz Bo­sne se ni na­se­lje­va­lo le na hr­vaš­ko ozem­lje poz­nej­še Voj­ne kra­ji­ne, tem­več tu­di v Ko­stel.

20. sto­let­je in po­seb­no čas po 2. sve­tov­ni voj­ni je pri­ne­sel no­ve spre­mem­be v et­nič­no struk­tu­ro Ko­ste­la. Ta­ko je med 108 priim­ki da­nes v Ko­ste­lu kar 60 no­vih, ki jih ni bi­lo pred dru­go po­lo­vi­co 19. sto­let­ja.

V raz­pra­vi obrav­na­va­mo 337 priim­kov, ki so se v Ko­ste­lu po­jav­lja­li v zad­njih 500 le­tih. Med ne­koč po­mem­bni­mi ko­stel­ski­mi priim­ki da­nes ni­so več stal­no na­se­lje­ni v Ko­ste­lu: Mi­hel­čič, Čer­ne, Ju­raj, Vuk, Ma­rin­cel, Pe­tri­na, Ver­der­ber, Ple­še, Go­tenc, Gaš­pa­rac, Ja­ku­le­tič, Li­pan, Abra­mo­vič, Fro­seg, Ho­lo­vič, Pe­tran, Pa­njan, Sprin­ger, Ja­klje­vič, Ku­solt, Vuč­jak, Kri­smo­nič, Gro­man, Pe­te­lin, Lok(er)ma­jer in Aus­per­ger, za­pi­sa­ni po pa­da­jo­čem vrst­nem re­du šte­vi­la omemb v do­ku­men­tih. Ne­ka­te­re ose­be s te­mi priim­ki ima­jo še v la­sti hi­še v Ko­ste­lu, ven­dar bi­va­jo drug­je (Ko­per, Ko­čev­je, Ljub­lja­na, Hr­vaš­ka). Ne­ka­te­ri priim­ki so se ohra­ni­li kot hi­šna ime­na: (Mlinc, Lok­ma­jer, Pa­njan, Li­pen, Žni­dar(šič), Šu­štar(šič), Zi­bar, Čop). Dru­gi so ohra­nje­ni kot ime­na za­sel­kov in va­si (Pe­tri­na, Go­tenc, Fri­sig).

Iz­gi­ni­li so pred­vsem priim­ki, ki so bi­li red­ki že v 19. sto­let­ju, med nji­mi so naj­po­mem­bnej­ši: Ju­raj, Ho­lo­vič, Pe­tran in Ple­še. Po­dob­no ve­lja za dom­nev­no ži­dov­ske na­se­ljen­ce Gro­ma­ne in Pe­ter­li­ne. Priim­ki tr­ža­nov Vuč­jak, Sprin­ger in Kriz­mo­nič so iz­gi­ni­li po po­ru­še­nju gra­du ok­to­bra 1809. Med le­ti 1818 in 1869 se je pre­bi­vals­tvo Tr­ga več kot pre­po­lo­vi­lo, od 98 na 46.

Sa­mo za Pa­nja­ne in Lis­ce lah­ko ugo­to­vi­mo, da so bi­li med sta­ro­sel­ci v Ko­ste­lu, na­to so se za več ge­ne­ra­cij iz­se­li­li in se poz­ne­je zo­pet vr­ni­li. Ta­ko jih za­sle­di­mo v ur­bar­ju za le­to 1494 in lik­vi­da­cij­skem iz­vleč­ku za le­to 1681, ne pa v ur­bar­ju za le­to 1570. Ven­dar se ni­so na­se­li­li v is­te va­si, iz ka­te­rih so v pr­vi po­lo­vi­ci 16. sto­let­ja iz­gi­ni­li. Le­ta 1494 so bi­li obo­ji na­se­lje­ni v Go­renj­skem de­lu Ko­ste­la (Stel­nik, No­va se­la). Le­ta 1681 jih naj­de­mo med Po­brež­ci (Vas, Fa­ra, Slav­ski Laz, Po­den).

Pre­bi­val­ci Fa­re, Slav­ske­ga La­za in Tr­ga Ko­stel za­ra­di po­seb­ne­ga sta­tu­sa žup­nij­ske po­se­sti ozi­ro­ma Tr­ga ni­so bi­li vpi­sa­ni med tla­ča­ni pred ur­bar­jem iz le­ta 1681.

Ko­stel­ski sta­ro­sel­ci po ur­bar­ju iz le­ta 1494. Med sta­ro­sel­ci Ko­ste­la iz le­ta 1494 naj­de­mo 8 priim­kov (ple­men): Ju­rič, Šnaj­der, Pa­njan, Piš­kur, Jak­šič, Jur­ko­vič, Li­sac, Ma­rinč in Kaj­fež. Raz­vr­sti­li smo jih po na­raš­ča­jo­čem šte­vi­lu omemb v do­ku­men­tih zad­nje po­lo­vi­ce ti­soč­let­ja.

Pa­nja­ni so bi­li za­pi­sa­ni tu­di na Tan­či go­ri v Po­ljan­skem ur­bar­ju za le­to 1576 ter v ur­bar­ju gos­pos­tva Met­li­ka za le­ta 1593, 1610 in 1723. Da­nes jih je v Po­ljan­ski do­li­ni, pred­vsem v So­dev­cih, več kot v Ko­ste­lu.

Jur­ko­vi­če naj­de­mo na vseh ob­moč­jih us­koš­ke na­se­li­tve. Ju­ri­če naj­de­mo tu­di v ur­bar­ju gos­pos­tva Met­li­ka le­ta 1610. Tr­gov­ca Ju­ra­ja naj­de­mo v Šu­ji­ci pri Ljub­lja­ni v ur­bar­ju nemš­ke­ga vi­teš­ke­ga re­da za le­to 1490. Piš­kur­je naj­de­mo v Po­ljan­ski do­li­ni le­ta 1576, v ur­bar­ju gos­pos­tva Vi­ni­ca za le­to 1674 in v ur­bar­ju gos­pos­tva Met­li­ka za le­to 1723.

Ma­rin­ča naj­de­mo pri Gra­brov­cu v ur­bar­ju nemš­ke­ga vi­teš­ke­ga re­da za le­to 1490 ter v Neslt­ha­lu na Ko­čev­skem le­ta 1574. Ven­dar gre za av­toh­to­no ko­stel­sko ob­li­ko si­cer raz­šir­je­ne­ga priim­ka Ma­ri­nič.

Kaj­fe­žev in Šnaj­der­jev ni bi­lo ne v Be­li kra­ji­ni ne na Ko­čev­skem le­ta 1574, pa tu­di v Gor­skem Ko­tar­ju pred 18. sto­let­jem ne. Ven­dar sta priim­ka ze­lo raz­šir­je­na na Kranj­skem in sta lah­ko ger­man­ske­ga iz­vo­ra. Kaj­fe­ži so dom­nev­ni ži­dov­ski pri­se­ljen­ci, mor­da na be­gu z Iber­ske­ga po­lo­to­ka v 15. sto­let­ju.

Na­se­lje­va­nje Ko­ste­la po kon­cu 15. sto­let­ja. V pr­vem na­se­li­tve­nem va­lu pred or­ga­ni­zi­ra­ni­mi us­koš­ki­mi na­se­li­tva­mi v tri­de­se­tih le­tih 16. sto­let­ja, je bi­lo v ko­stel­skem ur­bar­ju za le­to 1530? vpi­sa­nih vsaj 55 oseb s priim­ki od skup­no 102 oseb. Po­leg njih je še ne­kaj za­pi­sov, ki bi se lah­ko na­na­ša­li na prii­mek ose­be, ka­te­re ime ni bi­lo za­pi­sa­no. 23 od za­pi­sa­nih priim­kov je tak­šnih, da jih ni mo­go­če uvr­sti­ti med poz­nej­še ali si­cer zna­ne priim­ke. Se­dem dom­nev­nih priim­kov se je go­to­vo na­na­ša­lo tu­di na po­klic nji­ho­vih no­sil­cev. Ta­ko so se med le­ti 1494-1530? v Ko­ste­lu po­ja­vi­li na­sled­nji priim­ki:

Bri­gar (Briš­ki) (3), Kol­ma­nič (2), Kriz­mo­nič (2), Fab­jan (2), Ci­mer­man (2), We­ber (2), Hod­nik (2), Kle­men­čič (2), De­lač, Oža­nič, Gr­bac, Kra­bat (Hr­vat), Mau­ter (Col­nar), Vist­her, Tiš­ler, Šu­štar in Šnaj­der.

V dru­gem na­se­li­tve­nem va­lu, pred­vsem ju­ni­ja 1531, se v Ko­ste­lu po­ja­vi­jo na­sled­nji priim­ki (raz­vrš­če­ni po po­go­sto­sti po­jav­lja­nja v ce­lot­ni zgo­do­vi­ni Ko­ste­la):

Ma­je­tič, Pa­pež, Zdra­vič, Mlinc, Kla­rič, Ma­vro­vič, Bu­ti­na (sa­mo mlin), Mi­hel­čič, Glad, Ju­raj, Pe­tri­na, Ma­verc, Žmauc, Go­tenc, Fri­sig, Pe­tran, Ku­solt, Ma­vrin, Klap­še, Ra­be, Pe­le­gri­nič, Ma­ri­tič, Hue­te (=ču­vaj ali Klo­bu­čar), Ku­ple­no­vič, Dr­vo­de­lar (mož z ena­kim priim­kom je bil eden vo­dij pun­ta v hr­vaš­kem Za­gor­ju le­ta), Praps, Nun­čič, Maltn in Lin­hart.

Tret­ji na­se­li­tve­ni val lah­ko po­sta­vi­mo v ne­mir­na le­ta pred bit­ko pri Si­sku le­ta 1593. Med le­ti 1570-1681 so se v Ko­stel na­se­li­li na­sled­nji priim­ki, raz­vrš­če­ni po vrst­nem re­du poz­nej­še po­go­sto­sti:

Zi­dar, Ger­go­rič, Rač­ki, Ža­gar, Klo­bu­čar, Pir­šič, Be­lan, Ba­uer, Ofak, Čer­ne, Curl, Šte­fan­čič, Ce­tin­ski, Juž­nič, Kr­ko­vič, Vuk, Špi­le­tič, Os­ter­man, Ku­že­lič­ki, Ma­rin­cel, Obra­no­vič (hr­vaš­ko Abra­mo­vi­æ), Gre­go­rič, Nagl (tu­di Na­glič), Ru­ga­le, Ple­še, Ja­ku­le­tič, Pa­do­vac, Ša­far, Šne­per­ger, Ho­lo­vič, Pe­tra­no­vič, Si­mo­nič, Vuč­jak, He­ront, Vid­ma­jer, Man­ze, Bur­za, Šu­štar, Zde­nič, Su­ša, Šta­jer, Sne­fer, Ra­ker, Pa­ris­da­vič, Mi­le­čič, Mau­čič, Ma­tič, Kri­ser, Hual­ka in Glo­rec.

Po­leg njih ima­mo še na­se­ljen­ce, ki so bi­li v Ko­ste­lu le­ta 1530?, na­to jih le­ta 1570 ni bi­lo in so se po­nov­no po­ja­vi­li le­ta 1681: Briš­ki (1530? Bri­gar), Kle­men­čič, De­lač, Šu­štar(šič), Kriz­mo­nič, Ri­bič (1530? Vist­her) in Gr­bac.

Ne­ka­te­ri med te­mi pri­se­ljen­ci so bi­li lah­ko že prej na­se­lje­ni na žup­nij­ski po­se­sti pri Fa­ri (Šte­fan­čič, Juž­nič) ali v Tr­gu (Vuk, Vuč­jak, Kri­smo­nič), ven­dar jih ur­bar le­ta 1570 tam ni za­jel. Le manj­še­mu de­lu pri­se­ljen­cev iz let 1570-1681 lah­ko pri­pi­še­mo us­koš­ko po­re­klo.

Med le­ti 1681-1719 je le ma­lo us­koš­kih pri­se­li­tev, med nji­mi pred­vsem Jur­je­vi­či, dom­nev­no iz Po­ni­kev prek Bo­jan­cev v Be­li kra­ji­ni. Ve­či­na no­vih priim­kov je iz so­sed­njih po­kra­jin: Osil­ni­ce in Dra­ge (Hod­nik (?), Ru­ga­le, Šti­mac (B)), Gor­ske­ga Ko­tar­ja (Sken­der, Li­pen, Mulc, Go­lik, Bu­ko­vac (B), Ja­ko­vac, Ci­glič, Be­nič, Don­ko­vič, Tur­ko­vič) in Ko­če­var­jev (Štaj­do­har, Fer­der­ber, Štan­fel, Sprin­ger, Volf (B), Gro­man (B), Fab­jan (B), Retl, Spo­rer (B), Mu­nih (B), Sgai­nar, Bur­ger) ali ce­lo od Rib­ni­ce (Pin­tar (B)). Znak (B) za­de­va ose­be, ki so med le­ti 1702-1719 za­pi­sa­ne le kot bo­tri in pri­če pri kr­stih, poz­ne­je pa so se ve­či­no­ma tu­di na­se­li­li v Ko­ste­lu.

Med le­ti 1720-1759 se pri­se­li­jo Lo­žar­ji, Ho­če­var­ji in Eren­ti s Ko­čev­ske­ga. Po­lanc, Med­ved in Ko­ze so brž­ko­ne Po­ljan­ci, Mu­hič pa iz Hr­vaš­ke. Med nji­mi so se le Lo­žar­ji, brž­ko­ne ko­če­var­ske­ga ro­du (ur­bar 1498 in 1574), ob­dr­ža­li do da­nes.

Med le­ti 1759-1818 se iz Gor­ske­ga Ko­tar­ja pri­se­li­jo še Ja­klje­vi­či in Rau­hi. Pri­se­li­jo se tu­di Žid­je Pe­te­li­ni in Lok(er)ma­jer­ji (?), Ja­ne­ži iz žu­pe Osil­ni­ca ter nad 100 manj po­go­stih priim­kov, pred­vsem iz Gor­ske­ga Ko­tar­ja.

Šte­vi­lo na­se­ljen­cev v Ko­ste­lu. Šte­vi­lo pri­se­ljen­cev smo v na­sled­njih ta­be­lah oce­ni­li kot de­lež skup­ne­ga pre­bi­vals­tva v Ko­ste­lu:

                                        Šte­vi­lo pre­bi­val­cev pri­pi­sa­no ene­mu za­pi­su v vi­ru:

 

                                         V                      I                    R                       I

 
 

skup­no pre­bi­val­cev

ur­bar

otro­ci

bo­tri

po­leg

pri­če

po­ro­ke

smr­ti

vo­lil­ci

1494

700

39

             

1530?

400

4

             

1570

550-630

8,6

             

1681,1710

1500

5,3

1,9

1,8

9,4

7,5

     

1759,1778

2000

9

1,0

     

2,3-2,1

1,4

 

1991

683

             

1,1

                     


Šte­vilč­nost naj­po­mem­bnej­ših ple­men (priim­kov) v Ko­ste­lu v 500 le­tih

 

1494

1530

1570

1681

1719

1759

1789

1818

1991

Kaj­fež

38

0

9

50

55

90

114

136

9

Ma­rinč

38

0

18

30

66

99

100

125

21

Briš­ki/Bri­gar

0

12

0

58

63

63

67

51

12

Ma­je­tič

0

0

17

37

36

72

69

67

11

Li­sac

38

0

0

35

30

27

39

47

14

Pa­pež

0

0

9

5

46

90

69

67

1

Zdra­vič

0

0

60

37

44

18

44

44

9

Zi­dar

0

0

0

16

38

45

82

43

14

Mlinc/Müler

0

0

17

58

63

54

42

40

0

Jur­ko­vič

38

0

36

60

53

45

36

21

12

Gr­go­rič/Greg.

0

0

0

85

49

63

43

61

8

Kla­rič

0

0

9

64

57

90

52

34

15

Rač­ki

0

0

0

5

25

36

33

62

15

Oža­nič

0

0

17

48

36

36

47

47

16

Ma­vro­vič

0

0

36

5

15

36

49

42

14

Ža­gar

0

0

0

11

23

54

43

39

16

Jak­šič

38

0

9

30

17

18

38

45

16

Klo­bu­čar

0

0

0

32

34

90

34

39

7

Crn­ko­vič

0

0

34

32

28

18

39

27

11

Piš­kur

228?

28

18

10

10

18

22

27

2

Bu­ti­na

0

0

9

26

17

27

47

25

5

Pir­šič

0

0

0

16

19

18

29

49

8

Mi­hel­čič

0

0

9

11

19

27

39

27

0

Be­lan

0

0

0

5

8

36

23

24

5

Ba­uer

0

0

0

16

11

 

29

41

18

Hod­nik

0

0

0

0

11

 

24

44

1

Ofak

0

0

0

32

38

54

10

40

4

Čr­ne

0

0

0

21

4

 

43

42

0

Glad

0

0

17

16

11

36

30

32

5

Kle­men­čič

0

0

0

42

27

54

15

24

0

Curl

0

0

0

48

15

45

20

22

3

Ju­raj

0

0

9

5

27

9

29

14

0

Šte­fan­čič

0

0

0

26

23

36

13

27

11

Ce­tin­ski

0

0

0

11

15

18

27

21

3

Juž­nič

0

0

0

11

9

9

16

8

13

De­lač

0

0

0

32

15

18

24

13

3

Kr­ko­vič

0

0

0

21

17

 

17

20

2

Vuk

0

0

0

21

21

36

16

21

0

Špi­le­tič

0

0

0

5

15

45

24

12

7

Os­ter­man

0

0

0

26

28

36

15

3

1

Sken­der

0

0

0

0

26

45

15

17

7

Ku­že­lič­ki

0

0

0

5

13

27

14

19

1

Ma­rin­cel

0

0

0

11

13

9

18

16

0

Col­nar/Mau­ter

0

4

9

26

30

9

2

7

3

Obra­no­vič

0

0

0

11

9

 

11

14

16

Štaj­do­har

0

0

0

0

64

18

18

12

2

Pe­tri­na

0

0

17

21

4

 

6

8

0

Jur­je­vič

0

0

0

0

21

18

10

10

10

Fer­der­ber

0

0

0

0

11

9

15

11

0

Na­go

0

0

0

16

9

 

12

11

9

Ma­verc

0

0

17

 

0

 

15

12

4

Ke­ze­le

0

0

0

0

37

27

15

12

1

Ru­ga­le

0

0

0

5

6

18

12

7

6

OPOMBA: Priim­ki (ple­me­na) so raz­vrš­če­ni po pa­da­jo­čem vrst­nem re­du po­go­sto­sti v zad­njih 500 le­tih. Niz­ka šte­vil­ka ali 0 ne po­me­ni ved­no od­se­li­tve, saj ima­mo za le­to 1759 (in 1681) le po­pis dolž­ni­kov, za le­ta 1702-19 in 1766-89 le kr­ste itd.

Do­lo­ča­nje šte­vi­la pre­bi­val­cev v Ko­ste­lu. V ur­bar­ju za le­to 1530? so na­šte­te 102 kme­ti­je s prav to­li­ko kme­ti. V ur­bar­ju za le­to 1570 je na­šte­tih 64,5 ko­stel­skih kme­tij s 120 kme­ti. Sled­nje je dom­nev­no tu­di šte­vi­lo hiš. Ni po­pi­sa­na vas Trg, dom­nev­no tu­di Fa­ra in Slav­ski Laz ne. Sled­nji sta ime­li le­ta 1570 sku­paj 7 kme­tij, to­rej oko­li 14 hiš. Po Hof­fu (1808) je imel Trg 72 hi­šnih šte­vilk. Ven­dar žup­nij­ski za­pi­ski po­ro­ča­jo le o 15 (18?) šte­vil­kah v Tr­gu le­ta 1818 po uni­če­nju gra­du. Trg je bil z 98 (115?) pre­bi­val­ci še po uni­če­nju gra­du med naj­več­ji­mi na­se­lji v Ko­ste­lu, do­kler ni v dru­gi po­lo­vi­ci 19. sto­let­ja moč­no na­za­do­val na manj kot po­lo­vi­co nek­da­nje­ga pre­bi­vals­tva. Po pri­če­va­nju do­ma­či­na je imel nek­daj 16 hiš, med­tem ko jih je da­nes le še 6 (pri­če­va­nja so­dar­ja Pe­tra iz Br­sni­ka, ka­te­re­ga pra­ded je slu­žil na graš­či­ni, ju­lij 1995).

Ni­ma­mo po­ro­čil o šte­vi­lu hiš v Ko­ste­lu le­ta 1570. Če se šte­vi­lo hiš v Tr­gu ni ze­lo spre­mi­nja­lo, je bi­lo v gos­pos­tvu Ko­stel le­ta 1570 oko­li 150 hiš, le­ta 1530? pa 102 hi­ši. Po Ko­su (1991 162) oce­ni­mo šte­vi­lo pre­bi­val­cev Ko­ste­la: 150 * 4,2 = 630

Le­ta 1494 je bi­lo v Ko­ste­lu po­pi­sa­nih 154 kme­tov na 86,5 kme­ti­jah. Dom­ne­va­mo, da se je pre­bi­vals­tvo do le­ta 1570 skr­či­lo za 1/4 za­ra­di ne­mir­nih ča­sov in turš­kih ro­panj. Le­ta 1681 se je šte­vi­lo hiš po­ve­ča­lo na 284. Ven­dar so bi­li te­daj po­pi­sa­ni tu­di Trg, Fa­ra in Slav­ski Laz.

Lik­vi­da­cij­ski iz­vle­ček iz le­ta 1681 in krst­na knji­ga iz let 1702 - 1719. Šte­vi­lo pre­bi­val­cev v Ko­ste­lu lah­ko oce­ni­mo tu­di iz šte­vi­la kr­stov. Pri­far­ski žup­nik je za­čel po­pi­so­va­ti kr­ste le­ta 1702. Ven­dar so za­pi­ski iz let 1720-1757 zgo­re­li v po­ža­ru, ki je sep­tem­bra 1757 upe­pe­lil žup­niš­če, Fa­ro in cer­kev. Krst­na knji­ga iz let 1757-1766 (še) ni naj­de­na. V 18 le­tih med le­ti 1702-1719 je bi­lo po­pi­sa­nih 815 kr­stov. V po­pi­su je 20 pre­sled­kov dalj­ših od pol­dru­ge­ga me­se­ca. Nji­ho­va skup­na dol­ži­na je 1751 dni ali 26% od 18 let. Dom­ne­va­mo, da je bi­lo re­snič­nih kr­stov za če­tr­ti­no več od po­pi­sa­nih. Med le­ti 1702-1719 se je ta­ko v Ko­ste­lu ro­di­lo: 815 + (815 * 26) / 100 = 1118 otrok. To po­me­ni 57 kr­stov na le­to.

Po dve de­set­let­ji sta­rej­šem lik­vi­da­cij­skem iz­vleč­ku iz le­ta 1681 je bi­lo šte­vi­lo kme­tov rav­no 284. Če se šte­vi­lo pre­bi­val­cev v dveh de­set­let­jih ni ze­lo spre­me­ni­lo, se je v pov­preč­ni ko­stel­ski dru­ži­ni ro­dil otrok vsa­ko pe­to le­to. Po­tem ima­mo med le­ti 1702-1719 v Ko­ste­lu 285 dru­žin. V pov­preč­ju so se v vsa­ki dru­ži­ni ro­di­li v teh 18 le­tih po manj kot tri­je no­vo­ro­jenč­ki.

()

 

USKOKI - NAŠI PREDNIKI

mag. Sta­ni­slav Juž­nič

Us­koš­ka na­se­li­tev.

Uvod. Us­ko­ki so bi­li pra­vo­slav­ni Sr­bi iz Bo­sne in ka­to­liš­ki Hr­va­ti iz Dal­ma­ci­je, Sla­vo­ni­je in Her­ce­go­vi­ne. Be­ža­li so pred Tur­ki na se­ve­ro­za­hod v upa­nju na bolj var­no živ­lje­nje. Sta­ro­sel­ci so jih ime­no­va­li Vla­he (tuj­ce, na­ziv je še da­nes v ra­bi), Či­če, Mor­la­ke, Us­ko­ke ali Pri­be­ge. S se­boj so pri­pe­lja­li dru­ži­ne in ži­vi­no.

Vo­jaš­ke ob­la­sti so pod­pi­ra­le na­se­li­tev Us­ko­kov, saj so si obe­ta­le ce­ne­ne bo­jev­ni­ke. Graš­ča­ki in tla­ča­ni so se na­se­li­tvi upi­ra­li, saj Us­ko­ki ni­so pla­če­va­li dav­kov in so s svo­ji­mi no­mad­ski­mi na­va­da­mi, po­go­sto pa tu­di z na­si­ljem, vzne­mir­ja­li svo­je no­ve po­lje­delj­ske so­se­de. K nas­prot­jem so pris­pe­va­le tu­di turš­ke ob­la­sti, ki so si že­le­le zva­bi­ti bo­je­vi­te Us­ko­ke na­zaj za svo­jo me­jo.

Na­se­li­tev Us­ko­kov v Ko­stel v za­čet­ku tri­de­se­tih let. Krist­ja­ni so se na be­gu pred Tur­ki go­to­vo na­se­lje­va­li na Kranj­sko že zgo­daj v 16. sto­let­ju ali še prej, ne da bi bi­li nji­ho­vi pre­mi­ki za­pi­sa­ni v urad­nih av­strij­skih vi­rih. Po av­strij­skih vi­rih so se pr­vi Us­ko­ki na­se­li­li le­ta 1526 iz Bo­sne v Žum­berk, ki ga je ce­sar te­ga le­ta po­da­ril pl. Ko­ba­si­æu iz oko­li­ce Bi­ha­æa. Sep­tem­bra 1530 se je ve­li­ko pra­vo­slav­nih Us­ko­kov iz za­drug, ki so se pred tem za­dr­že­va­le v Sr­bu, Un­cu in Gla­mo­ču, na­po­ti­lo pro­ti Kranj­ski pod vods­tvom Vla­di­sla­va Stip­ko­vi­æa (Ztypkovyth), si­na voj­vo­de iz Gla­mo­ča. Med pre­se­lje­va­njem so raz­bi­li Tur­ke pri Bi­ha­æu, ki so zve­de­li za nji­hov na­men in so jim sku­ša­li med 9. 9. in 14. 9. 1530 pre­pre­či­ti pre­se­li­tev čez me­jo. Po po­velj­ni­ku in meš­ča­nih iz Bi­ha­æa, ki je bil te­daj pod krš­čan­sko upra­vo, so se obr­ni­li na po­velj­ni­ka Voj­ne kra­ji­ne Iva­na Ka­ci­ja­nar­ja in ga pro­si­li, da jim omo­go­či na­se­li­tev. Ven­dar so za­ra­di nas­pro­to­va­nja ja­ster­bar­skih ka­ste­la­nov mo­ra­li še tri le­ta pre­živ­lja­ti no­mad­sko živ­lje­nje na ozem­lju med Žum­ber­kom, Čr­nom­ljem, Po­lja­na­mi, Ko­ste­lom, Lo­žom in Kra­som. Če­prav so jim po­nu­ja­li Ko­stel, so zah­te­va­li Žum­be­rak, ka­mor so jih Ko­ba­si­æi na­se­li­li še­le le­ta 1534. Ime­li so 200 lah­kih ko­nje­ni­kov in 300 peš­cev. Le­ta 1540 so žum­berš­ki Us­ko­ki do­bi­li svo­jo ka­pe­ta­ni­jo, ve­li­ke­ga ka­pe­ta­na in ob­mej­no mi­li­co.

24. 3. 1531 so kranj­ski, šta­jer­ski in ko­roš­ki de­žel­ni sta­no­vi na zbo­ru v Spod­njem Dra­vo­gra­du do­lo­či­li 10.000 du­ka­tov za obram­bo turš­ke me­je s peš­či in ko­nje­ni­ki.

Ivan Ka­ci­ja­nar, kranj­ski de­žel­ni gla­var 1530-1537, umrl le­ta 1538, je dne 23. 6. 1531 nad­voj­vo­di Fer­di­nan­du po­ro­čal o nad ti­soč Us­ko­kih, ki so pred Tur­ki pri­be­ža­li na Kranj­sko me­jo iz Ce­tin­ske kra­ji­ne. Med nji­mi je bi­lo naj­manj 700 za orož­je spo­sob­nih mož z že­na­mi in otro­ci, s sa­bo pa so ime­li 15.000 glav ži­vi­ne. 17. 6. 1531 so kranj­ski sta­no­vi pred­la­ga­li, naj bi Us­ko­ke na­se­li­li še v Ge­ro­vo, Osil­ni­co in Po­lja­ne. Po mne­nju ko­stel­ske­ga in po­ljan­ske­ga po­velj­ni­ka Sig­mun­da, naj bi ob Kol­pi naš­li pro­sto­ra za 2000 priš­le­kov.

Gla­var Ka­ci­ja­nar je pred­la­gal ce­sar­ju, naj Us­ko­ke na­se­li tu­di na svo­jem ozem­lju oko­li Ko­ste­la. Do­vo­li naj jim no­si­ti orož­je. Po­velj­ni­ka naj po­sta­vi v Ko­stel­ski grad, kar bo omo­go­či­lo bolj­šo obram­bo pred Tur­ki.

Ju­ni­ja le­ta 1531 so kranj­ski sta­no­vi in za nji­mi še nad­voj­vo­da, poz­nej­ši ce­sar Fer­di­nand I, spre­je­li Ka­ci­ja­nar­jev pred­log z dne 23. 6.1531 o na­se­li­tvi Us­ko­kov v Ko­stel, Po­lja­ne, Osil­ni­co ter brž­ko­ne tu­di v Bo­jan­ce med le­ti 1531 - 1532. Na­se­li­tev teh 1000 Us­ko­kov iz Ce­tin­ske kra­ji­ne je bi­la kon­ča­na le­ta 1534.

Na­se­li­tev Us­ko­kov ob turš­ki me­ji sta pod­pi­ra­la Ivan Ko­ba­si­æ, ki je umrl v pr­vi tret­ji­ni le­ta 1531, in ban Kar­lo­vi­æ, ki je umrl v zad­nji tret­ji­ni is­te­ga le­ta. Med ne­neh­ni­mi voj­na­mi Su­lej­ma­na II (1494-1566, sul­tan od 1520), ki je med kon­cem sep­tem­bra in sre­do ok­to­bra ob­le­gal tu­di Du­naj, ni nih­če po­skr­bel za do­konč­no na­se­li­tev Us­ko­kov, ki so ta­va­li ob me­ji v naj­več­jem uboš­tvu. Za­to so Us­ko­ki ro­pa­li, kmet­je pa so se bra­ni­li in so jih na­pad­li apri­la 1533 pri Met­li­ki ter v Žum­ber­ku, mor­da po­ve­za­ni s Ko­ba­si­æe­vo vdo­vo. Us­ko­ki so kli­ca­li na po­moč ro­ja­ke iz Piv­ke in Kra­sa.

Po­le­ti 1533 so bi­le raz­me­re že ze­lo na­pe­te, saj so bi­li Us­ko­ki le for­mal­no v vo­jaš­ki služ­bi in ni­so do­bi­va­li pla­če. Po dru­gi stra­ni so na ob­ljub­lje­no služ­bo ven­dar­le ra­ču­na­li in so za­to od­kla­nja­li po­lje­dels­tvo, ki bi jih ena­či­lo s tla­ča­ni. Graš­ča­ki jim zem­lje ta­ko ali ta­ko ni­so ra­di da­ja­li, saj naj bi bi­li šest let os­vo­bo­je­ni da­ja­tev, kar bi se lah­ko tu­di po­dalj­ša­lo v graš­ča­ko­vo ško­do.

Us­ko­ke so za šest let opro­sti­li vseh davš­čin in bre­men in jih na­se­li­li pred­vsem v Žum­ber­ku. Po pred­lo­gu kranj­skih sta­nov so "Us­ko­kom od­ka­za­li zem­ljiš­ča z opro­sti­tvi­jo dav­ka, obre­sti in služ­no­sti, kot svo­bod­ni­kom, pla­ča­jo naj le de­se­ti­no od ži­vi­ne, ko­li­kor jim bo mo­go­če in ko­li­kor se je ne bo­do bra­ni­li. Po Fer­di­nan­do­vem uka­zu so bi­li Us­ko­ki od le­ta 1526 oproš­če­ni ce­lo pla­če­va­nja mit­ni­ne, kar jim je omo­go­ča­lo ti­ho­taps­tvo.

Us­koš­ki gla­var­ji v ča­su na­se­lje­va­nja v Ko­stel. Pr­vi gla­var in stot­nik za ko­stel­ske in po­ljan­ske Us­ko­ke je bil Ni­ko­laj pl. Thurn. Le­ta 1536 je bil Vi­ljem Schnit­zen­ba­uer ime­no­van za Viertl­haupt­ma­na (če­trt­ne­ga gla­var­ja) v kra­jih Ko­stel, Po­lja­ne, Rib­ni­ca, Lož in Ort­nek. Ni­ko­la­ja Rav­bar­ja so po­sta­vi­li za us­koš­ke­ga gla­var­ja in kra­lje­ve­ga ka­ste­la­na na ko­stel­skem gra­du, ki ga je ime­la nje­go­va dru­ži­na pred tem v za­ku­pu med le­ti 1493 - 1503. Le­ta 1540 je Fer­di­nand na­sta­vil Bar­to­lo­me­ja pl. Rau­ber­ja za pr­ve­ga ka­pe­ta­na Us­ko­kov. Le­ta 1543 je bil na­stav­ljen Rau­ber von Hans Wer­negh, ba­ron von Son­negh kot dru­gi ka­pe­tan (Haupt­man) žum­berš­kih Us­ko­kov. Med le­ti 1546 - 1557 je bil us­koš­ki ka­pe­tan (ge­ne­ral) v Žum­ber­ku Ivan (Hans) Len­ko­vi­æ, na­to us­koš­ki voj­vo­da Da­ni­lo Vu­ko­vi­æ (1584-1588), grof Pe­ter Erdödy (1584-1597), grof Pe­ter Zrin­ski (1647-1659) in Ju­rij Fran­ko­pan (1659-1661). V šest­de­se­tih le­tih je po­stal us­koš­ki stot­nik (Haubt­man) Gaš­par Rab. Le­ta 1599 je bil po­velj­nik voj­ske v hr­vaš­ki kra­ji­ni Ju­raj Len­ko­vi­æ.

Na­se­lje­va­nje Us­ko­kov v Ko­stel ko­nec tri­de­se­tih let. Za­kup­nik gos­pos­tva Ko­stel Adam Lan­gen­mantl je imel po­mem­bno vlo­go pri et­no­ge­ne­zi pre­bi­vals­tva Ko­ste­la. Poz­nal je prob­le­me, ki bo­do na­sta­li, če bo pre­pu­stil kraj več­ji us­koš­ki na­se­li­tvi. Za­to je nas­pro­to­val na­se­li­tvi oko­li 1000 Us­ko­kov iz oko­li­ce Sr­ba in Obrov­ca (del Li­ke da­nes po­se­ljen pred­vsem s Sr­bi) le­ta 1538 in iz Ce­tin­ske kra­ji­ne av­gu­sta 1539 v Ko­stel. Na­se­li­tev je za­po­ve­dal nad­voj­vo­da, poz­nej­ši ce­sar Fer­di­nand I, mar­ca le­ta 1539 pa še de­žel­ni zbor kranj­skih sta­nov. Ven­dar je Lan­gen­mantl iz­si­lil pre­se­li­tev Us­ko­kov na Gor­jan­ce in v Be­lo kra­ji­no, saj so tu­di sa­mi Us­ko­ki me­ni­li, da v Ko­ste­lu (in Osil­ni­ci) ne bo­do ime­li do­volj pa­še za ži­vi­no.

Po dru­gih vi­rih so že je­se­ni 1538 (in ne le­to poz­ne­je) Us­ko­ke (dom­nev­no Sr­be, to­rej pra­vo­slav­ne) iz do­li­ne Ce­ti­ne naj­prej za­ča­sno na­se­li­li oko­li Met­li­ke, Me­ho­va in Ko­ste­la. Tam so tež­ko ži­ve­li. Za­to se je več ne­za­do­volj­nih dru­žin vr­ni­lo v Tur­či­jo. Os­ta­li so se, po 11 le­tih po­to­vanj, na­se­li­li v Me­ho­vu, Ma­rin­do­lu in v Bo­jan­cih. 180 us­koš­kih za­drug, ki so dot­lej ta­va­le po Be­li kra­ji­ni in po goz­do­vih med Po­stoj­no in Lo­žem, so na­se­li­li v Žum­be­rak, tam­kajš­nje kme­te sta­ro­sel­ce pa so pre­se­li­li na gos­pos­tvo Me­ho­vo, ki ga je ko­mi­si­ja kranj­skih ple­mi­čev od­ku­pi­la od Pih­ler­jev. Ne­ka­te­ri Us­ko­ki, pri­se­lje­ni le­ta 1530, so se med­tem po­me­ša­li s ti­sti­mi iz Ce­tinj­ske kra­ji­ne ter so se na­se­li­li v Vi­ni­ci, Se­mi­ču, Ko­čev­skem, Ma­rin­do­lu, Bo­jan­cih, Ko­ste­lu, Me­ho­vem, Met­li­ki in Čr­nom­lju. 500 teh Us­ko­kov naj bi na­se­li­lo Sla­von­sko go­ro, le­ta 1541 pa oko­li­co Ogu­li­na.

Le­ta 1545 so na­se­lje­va­li Sr­be v Vi­ni­co in Ma­rin­dol. Ka­pe­tan Ivan Len­ko­vi­æ je le­ta 1549 na­se­lje­val Us­ko­ke v Ma­rin­do­lu. 1. 3. 1551 so pod ka­pe­ta­nom Iva­nom Len­ko­vi­æem v Se­nju po­pi­sa­li Us­ko­ke z 12 ha­ram­ba­ša­mi. Po­do­ben po­pis so opra­vi­li tu­di le­ta 1564. Od ko­stel­skih priim­kov tu naj­de­mo pred­vsem Jur­ko­vi­če. Jur­je­vi­či so se v Bo­jan­ce na­se­li­li iz Po­ni­kev, od tod pa ne­kaj ge­ne­ra­cij poz­ne­je v Ko­stel.

Prav­ni sta­tus na­se­lje­nih Us­ko­kov. 24.4.1532 je ce­sar Fer­di­nand I v Re­gens­bur­gu iz­dal ukaz de­žel­ne­mu os­krb­ni­ku An­drea­su pl. Lam­ber­gu, kranj­ske­mu vi­ce­do­mu Volf­gan­gu pl. Lam­ber­gu in svet­ni­kom Si­gi­smun­du Wich­sel­ber­ger­ju in Ja­ko­bu pl. Rau­nac­hu gle­de na­se­li­tve in rav­na­nja s pri­se­lje­ni­mi bo­san­ski­mi pre­be­gi, ime­no­va­ni­mi Us­ko­ki, ob nji­ho­vi na­se­li­tvi v Po­lja­nah, Ko­ste­lu, Met­li­ki in na Kra­su. Po­leg ce­sar­ja so ukaz pod­pi­sa­li še Wra­sla­vitzh in K. Pranndt.

De­žel­ni gla­var Ivan Ka­ci­ja­nar naj bi Us­ko­ke po­se­lil po No­tra­nji Av­stri­ji na Kra­su, v Po­lja­nah in v Ko­ste­lu. Tam jim bo­do raz­de­li­li in pred­pi­sa­li zem­ljo ta­ko, da jim 6 let ne bo tre­ba pla­če­va­ti de­se­ti­ne. Tam­kajš­nja plod­na zem­lja je se­daj ne­na­se­lje­na. Za 6 let jih bo Ka­ci­ja­nar na­se­lil v tam­kajš­njih ubož­nih hi­šah brez da­ja­tev. Us­koš­ki vo­ja­ki se naj na ce­sar­ske po­zi­ve od­zi­va­jo na ko­njih ali peš. Za služ­bo ko­nje­ni­kov bo­do vsa­ko če­trt­let­je pla­če­va­li bla­gaj­ni­ku po dva ali pol­tret­ji ren­ski gol­di­nar služ­be­ne­ga de­nar­ja. Na Kra­su bo gla­var Ja­cob pl. Rau­nach, v Po­lja­nah, Ko­ste­lu in Met­li­ki pa Ni­ko­laj pl. Thurn, ki si bo­do pri­za­de­va­li za ko­ri­sti Us­ko­kov. Us­ko­kom bo tre­ba po­sta­vi­ti tu­di last­ne­ga voj­vo­do s pla­čo po 25 ren­skih gol­di­nar­jev na le­to. Na­se­ljen­ci bo­do lah­ko po­to­va­li le z do­vo­lje­njem svo­jih vo­di­te­ljev, da ne bi pri­ha­ja­lo do ro­pa­nja in pri­tožb kme­tov. Po dru­gih vi­rih naj bi voj­vo­de ko­stel­skih, po­ljan­skih in kraš­kih Us­ko­kov pre­je­ma­li po 22 fo­rin­tov let­no, ko­nje­ni­ki naj bi pre­je­ma­li po 4 do 5 ren­skih gol­di­nar­jev na če­trt­let­je, peš­ci pa po dva do dva in pol ren­ske­ga gol­di­nar­ja z do­dat­ki med po­ho­di.

Še bolj­ši po­go­ji so bi­li ob­ljub­lje­ni Us­ko­kom v Žum­ber­ku. Po do­ku­men­tu iz le­ta 1535 so žum­berš­ki Us­ko­ki do­bi­li pra­vi­co vo­lje­nja svo­jih voj­vod, za­stav­ni­kov in de­set­ni­kov. Zem­ljo so do­bi­li v last za 20 let, na­to pa naj bi spre­je­li tla­čan­ske ob­vez­no­sti. Za­to so se mo­ra­li ob­ve­za­ti, da bo­do na last­ne stroš­ke so­de­lo­va­li v voj­nah. Po do­ku­men­tu iz le­ta 1538 naj bi voj­vo­de, ki so vo­di­li po 200 us­koš­kih vo­ja­kov, pre­je­ma­li let­no do 50 fo­rin­tov. Le­ta 1543 so Us­ko­ke os­vo­bo­di­li pla­če­va­nja ca­ri­ne in mit­ni­ne, kar jim je omo­go­či­lo tr­go­vi­no. Os­ta­re­li Us­ko­ki so do­bi­va­li tu­di po­koj­ni­ne od 30 fl (vo­di­te­lji in voj­vo­de) do 15 fl. Šest oseb je 10.4.1606 pre­je­ma­lo sku­paj 140 fl po­koj­ni­ne, brž­ko­ne v Žum­ber­ku

Mi­gra­ci­je Us­ko­kov od šti­ri­de­se­tih let 16. sto­let­ja let da­lje. Ba­ro­ni Lan­gen­mant­li so nas­pro­to­va­li na­se­lje­va­nju Us­ko­kov in so go­to­vo ovi­ra­li že na­se­lje­ne dru­ži­ne. "Ko­stel­ski" Us­ko­ki so se za­to tu­di od­se­lje­va­li dru­gam, o če­mer ima­mo po­da­tek le za le­to 1590.

Ce­sar in zem­ljiš­ki gos­pod ni po­vsem dr­žal ob­lju­be da­ne ob na­se­li­tvi Us­ko­kov. No­mad­ski ži­vi­no­rej­ci Us­ko­ki so bi­li va­je­ni dru­gač­ne­ga na­či­na živ­lje­nja. Ker v Ko­ste­lu ni­so ime­li do­volj pa­še, so se ve­či­no­ma od­se­li­li v Be­lo kra­ji­no, Žum­berk in na Hr­vaš­ko. Po­vsod so bi­li v spo­rih z oko­liš­ki­mi kme­ti, pred­vsem za­ra­di dru­gač­ne­ga na­či­na živ­lje­nja, kar se je po­go­sto izro­di­lo v na­si­lje in rop.

Od le­ta 1540 da­lje so av­strij­ske ob­la­sti uved­le po­pis no­vih pri­se­ljen­cev s priim­ki. Le­ta 1546 je ge­ne­ral Len­ko­vi­æ na­se­lil 40 us­koš­kih dru­žin v Žum­berk, ne­kaj ta­va­jo­čih Us­ko­kov iz oko­li­ce Čr­nom­lja pa na Ko­čev­sko. Na Len­ko­vi­æe­vih po­se­stih, pred­vsem v Be­li kra­ji­ni, je ži­ve­lo okrog 800 za orož­je spo­sob­nih moš­kih z dru­ži­na­mi, ve­či­no­ma v za­dru­gah s po več bra­ti v is­ti hi­ši.

Juž­no­slo­van­ski pre­bi­val­ci v mar­to­loš­kih če­tah so se po le­tu 1570 za­dr­že­va­li v Ko­ste­lu tu­di po več me­se­cev in se skri­va­li ob­la­stem. Pri tem so si us­tvar­ja­li skriv­ne po­sto­jan­ke, ki so pre­raš­ča­le v stal­na za­klo­niš­ča in bi­va­liš­ča ter so se konč­no in­te­gri­ra­li v sta­ro­sel­sko skup­nost.

V 16. sto­let­ju so Tur­ki tret­ji­no pre­bi­val­cev Mo­ra­vic po­kla­li, tret­ji­no od­pe­lja­li, os­ta­li pa so po­beg­ni­li na Kranj­sko. Le­ta 1582 in 1583 se je ve­li­ko be­gun­cev s po­droč­ja Bo­si­lje­va pre­se­li­lo v Be­lo kra­ji­no in Po­ljan­sko do­li­no, dom­nev­no tu­di v Ko­stel. Le­ta 1583 je bil do­gra­jen Kar­lo­vac, ob­la­sti pa so za­če­le strož­je kon­tro­li­ra­ti se­li­tve mar­to­lo­zov in dru­žin pri­se­lje­nih vo­jaš­kih us­luž­ben­cev. Av­strij­ski po­velj­ni­ki so do­bi­li na­vo­di­la, naj ne pod­pi­ra­jo več srb­skih se­li­tev iz Li­ke in iz no­tra­njo­sti turš­ke dr­ža­ve.

Po pad­cu trd­nja­ve Sla­ti­ne sep­tem­bra 1597 je na Kranj­sko priš­lo 1700 Us­ko­kov z že­na­mi in otro­ci. Na­se­li­li so jih v Ma­rin­do­lu in Bo­jan­cih ter na so­sed­njih hr­vaš­kih po­se­stih v Go­mir­ju in Vr­bov­skem. Po os­vo­ji­tvi Cer­ni­ka je priš­lo do kon­ca le­ta 1597 še 500 us­koš­kih dru­žin na Kranj­sko.

Ko­nec 15. sto­let­ja je mo­druš­ki okraj opu­stel za­ra­di turš­kih vpa­dov, ki so tod pro­di­ra­li na Kranj­sko. Za­to je le­ta 1599 po­velj­nik hr­vaš­ke voj­ske v Kra­ji­ni, obr­star Ju­raj Len­ko­vi­æ od­šel v Tur­či­jo, od tam pri­pe­ljal Vla­he in jih na­se­lil v do­li­no re­ke Do­bre, pred­vsem v Vr­bov­sko, Go­mir­je in Mo­ra­vi­ce. V is­tem ča­su je na­se­lil 500 Vla­hov v Lič­ko po­lje, ki je pri­pa­da­lo kne­zu Jur­ju Zrinj­skem.

Us­ko­ki Ma­ri­nic­hi. Za­ra­di neu­god­nih raz­mer v Ko­ste­lu, so se Us­ko­ki od­se­lje­va­li niž­je po Kol­pi. Ta­ko se je 5 ko­stel­skih dru­žin le­ta 1590 pre­se­li­lo na dru­go stran Kol­pe, na po­sest kne­za Ju­ri­ja Zrin­ske­ga v Gor­njih in Dol­njih Mo­ra­vi­cah. Od­se­li­li so se Ma­rin­či (dom­nev­no z Vr­ha (Am Berg) ali iz Je­le­no­ve dra­ge), Šne­ber­ge­ri (iz Re­bri pod Gra­dom), Fer­der­ber­ji, Ma­te Pe­le­gri­nič (dom­nev­no iz Sap­ni­ka) in Praj­di­či. Knez Ju­raj Zrin­ski je v Oz­lju ta­ko­le ugo­dil proš­nji pe­tih pri­se­lje­nih ko­stel­skih dru­žin:

" ... Da­ie­mo na zna­nje vszim, kim ie do­stoi­no, da doi­dos­se pred naz Ivan Ma­ri­nich od Kosz­te­la z to­va­rus­tvom po ime­nu Ma­to Pel­le­gri­nich, Ju­re Žne­per­gar, Am­bros Prai­dich, Ju­re Fer­der­bar, pro­sec­hi od nas, da bi­smo do­pu­sti­li nas­ze­li­ti­se na jma­nu nas­sem u Mo­ra­vic­zah, gor­nih i dol­nich, sto pod Brod slisy, z tem pu­tem, da bi­smo ih ne­ban­tu­va­li vis­se one zlus­be, ko­ia is­la pre­ia y pe­rua vri­me­na od onih ze­malj, a da ote oni gra­di­ti sze y on­de zta­ti y ondy do­pe­lia­ti liu­di, ki sze na­se­le... "

Ivan Ma­ri­nich je bil vod­ja no­vih na­se­ljen­cev, ki so ob­lju­bi­li, da bo­do kne­zu Zrin­ske­mu let­no da­ja­li po 6 li­ber v de­nar­ju, ter de­se­ti­no od janj­cev, ko­ko­ši in dru­gih ži­va­li. Vr­ši­li naj bi tu­di dru­ge dolž­no­sti, kot kmet­je na gos­pos­tvu Brod. Če bi med voj­no ko­ga uje­li ali oro­pa­li, so to mo­ra­li pri­ja­vi­ti gos­pos­tvu. To je plen lah­ko od­ku­pi­lo, ali pa jim ga je pre­pu­sti­lo.

Pa­le­gri­ni­čev in Praj­di­čev poz­ne­je (od le­ta 1702 da­lje) ni bi­lo več v Ko­ste­lu. Praj­di­či so se ob­dr­ža­li v oko­li­ci Brod Mo­ra­vic.

Ko­stel­ski kmet­je so se ta­ko od­se­li­li na dru­go stran Kol­pe, da bi tam oprav­lja­li po­dob­no de­lo kot prej v Ko­ste­lu. S se­boj so go­to­vo ime­li tu­di svo­je dru­ži­ne in ži­va­li. Nji­hov no­vi gos­po­dar, knez Zrin­ski, si je obe­tal, da bo­do za se­boj pri­pe­lja­li še dru­ge na­se­ljen­ce iz Ko­ste­la. Priim­ki ne­ka­te­rih do­se­ljen­cev (Šne­per­ger, Fer­der­ber) si­cer da­je­jo prej slu­ti­ti ko­če­var­sko kot us­koš­ko po­re­klo, če­prav ne­ka­te­ri zgo­do­vi­nar­ji tr­di­jo nas­prot­no.

Et­nič­ne spre­mem­be v Ko­ste­lu so bi­le po­sle­di­ca pri­se­li­tve ve­či­no­ma ka­to­liš­ke­ga us­koš­ke­ga živ­lja v pr­vi po­lo­vi­ci tri­de­se­tih let 16. sto­let­ja. Is­to­ča­sno so med le­ti 1532-1538 Us­ko­ki na­se­li­li tu­di Senj, ka­te­re­ga pr­vot­no pre­bi­vals­tvo je po­beg­ni­lo iz stra­hu pred Tur­ki, ki so ple­ni­li Srb in dru­ge oko­liš­ke kra­je.

Od le­ta 1552 so mo­ra­li iz Rib­ni­ce, Ko­čev­ja, Po­ljan in Ko­ste­la v pri­me­ru po­tre­be da­ja­ti skup­no 300 strel­cev za obram­bo trd­nja­ve. 10. 10. 1596 je Fer­di­nand v Grad­cu iz­dal ukaz, po ka­te­rem so senj­ske­mu gla­var­ju Geor­gu Pa­ra­dei­ser­ju mo­ra­li Ko­če­var­ji (z nji­mi brž­ko­ne tu­di Ko­stel­ci) in Rib­ni­ča­ni da­ja­ti po 80 oseb za po 14 dni dol­go le­ta 1597, 1600 in 1602. Kmet­je iz Lo­ža pa so mo­ra­li v Senj do­va­ža­ti les. Od­ha­ja­nje do­ma­čih vo­ja­kov je go­to­vo os­la­bi­lo obram­bo sa­me­ga Ko­ste­la. V Se­nju pa je v na­sled­njih de­set­let­jih na­sta­la svo­je­vrst­na et­nič­na sku­pi­na ve­li­ke voj­ne mo­či. Za­ra­di nas­pro­to­va­nja Be­ne­ča­nov so mo­ra­li Av­strij­ci senj­ske Us­ko­ke le­ta 1617 raz­se­li­ti, ta­ko da se jih je ne­kaj vr­ni­lo ozi­ro­ma po­nov­no na­se­li­lo tu­di v Ko­stel.

Po­mem­bni senj­ski Us­ko­ki so bi­li Ma­rin(i)či, ki so bi­li poz­ne­je na­se­lje­ni ta­ko po dal­ma­tin­skih oto­kih, kot v Gor­skem Ko­tar­ju in po ko­stel­skih hri­bih, kjer so iz priim­ka iz­gu­bi­li vme­sni "i". Ma­ri­nic­hi se v Ko­ste­lu na­va­ja­jo že le­ta 1494.

21. 1. 1613 je Us­kok Ivan Ma­ri­nich sku­paj z 11 dru­gi­mi v Se­nju pod­pi­sal za­dolž­ni­co v hr­vaš­či­ni za let­no pla­čo 40 ren­skih (flo­rin­tov) po po­god­bi s pri­mor­skim ko­mi­sar­jem, kranj­skim vi­te­zom Da­nie­lom pl. Gal­len­stei­nom. Za­dolž­ni­ca je bi­la za­pi­sa­na v hr­vaš­kem je­zi­ku in je ome­nja­la us­koš­ko kon­tro­lo tr­go­va­nja sko­zi Ri­ko (Re­ko) iz sme­ri Bro­da, za ka­te­ro so bi­li brž­ko­ne za­dol­že­ni. Ve­či­na Us­ko­kov ni zna­la pi­sa­ti in so pod do­ku­ment na­ri­sa­li pet kro­gov "pri­ti­snu­vsi chi ima­smo pec­cat­te obic­cai­ne". Po­leg voj­vo­de Mi­hu­le (Mi­he) Hre­gla­no­vi(c)ha se je znal pod­pi­sa­ti le še Juan Ma­ri­ni­stus (Ma­ri­nich). Pet os­ta­lih na­šte­tih Us­ko­kov ni z no­be­nim zna­kom pod­pi­sa­lo do­ku­men­ta.

26. 8. 1642 je bil Ivan Ma­rinch še ved­no v Se­nju kot "con­ci­ter". Kranj­skim Sta­no­vom je v hr­vaš­či­ni po­ro­čal o pre­gle­du po­ro­či­la urad­ni­ka "por­ku­la­ba" To­mi­ce Ho­gli­æu­za o pri­ho­du turš­ke­ga pa­še v "bag­ni­ju Lu­ku" (Ba­nja Lu­ko) sku­paj s tre­mi be­gi in tre­mi ka­di­ja­mi. Od tod so bi­li na­me­nje­ni v Bi­hach, kjer bo­do gra­di­li hi­še. Ho­gli­æuz je po­ro­čal, da je pa­ša po­slal vo­hu­ne ("po­slan­ce") zbi­rat no­vi­ce na pri­mer­nih vi­rih ("na Maij­dan"). Dru­ge­ga zaen­krat ni ve­del po­ve­da­ti.

Sa­ban Po­pra­vaz, šu­ba­ša od Ko­re­ni­ce je pre­gle­dal vzro­ke na­sta­le­ga sta­nja in po­ro­čal, da je beg iz Bo­san­ske kra­ji­ne po­slal svo­je­ga si­na Mu­ha­ma­ta bo­san­ske­mu pa­ši na­pro­ti v Bi­hach, ko je sli­šal za pri­hod pa­še. Vso Kra­ji­no naj bi oči­stil od na­sil­ni­kov "Zu­lumc­hia­rov". Po­leg Ho­gli­æu­za je za­sli­ša­njem pri­sos­tvo­val tu­di otoš­ki vi­ce­ka­pe­tan Pe­tar Gra­ca­nin.

Po 37 le­tih ce­sar­ske služ­be je Ivan Ma­rintsch na­pre­do­val v straž­moj­stra hr­vaš­ke gar­de. 7. 12. 1649 je pi­sal (kranj­ske­mu) de­žel­ne­mu gla­var­ju Han­su (Iva­nu) Al­brech­tu ba­ro­nu Her­ber­stei­nu v nemš­či­ni o svo­ji dol­go­let­ni služ­bi in dveh ra­nah, ki jih je do­bil v bo­ju pro­ti Tur­kom. Na os­no­vi svo­jih za­slug je pro­sil, naj ga na nje­go­vem po­lo­ža­ju straž­moj­stra za­me­nja svak Mi­lasc­hin Ra­doin­vitsch.

15. 12. 1649 je po­dob­no proš­njo po­slal še ba­ro­nu An­dre­ju Auers­per­gu, Geor­gu Cen­ko­vic­hu in Vi­du Khi­slu, ge­ne­ra­lu hr­vaš­ke in ob­mor­ske kra­ji­ne ter ba­ro­nu Gott­frie­du Stad­lu. Ome­nil je tu­di svo­jo (let­no) ren­to 5000 ta­ler­jev.

Ivan Ma­rintsch, pod­lož­nik gos­pos­tva Ko­stel, se v le­tih 1618, 1619, 1622 in 1623 na­va­ja v sku­pi­nah ko­stel­skih ti­ho­tap­cev, upor­ni­kov in po­bi­ral­cev hub­ne­ga gol­di­nar­ja. Če­prav po­pis v Ar­hi­vu Slo­ve­ni­je pri­pi­su­je tu­di do­pi­se iz Se­nja Iva­nu Ma­ri­ni­ču iz Ko­ste­la, gre ven­dar­le za raz­lič­ni ose­bi. Straž­moj­ster hr­vaš­ke gar­de ni mo­gel obe­nem bi­ti tla­čan.

Po­leg voj­vo­de Iva­na je bil v Se­nju tu­di nje­gov dom­nev­ni so­rod­nik Mar­tin Ma­ri­nitsch. 1. 1. 1627 je v Se­nju po­so­dil Ju­ra­ju in Nic­la­ju Ma­ri­nitsc­hu po 24 fl me­seč­ne pla­če za na­sled­nje 3 me­se­ce do zad­nje­ga mar­ca v skup­nem zne­sku 72 fl. Za­dolž­ni­ca je bi­la pi­sa­na v nemš­či­ni.

10. 10. 1646 so z mit­ni­ce sv. Vi­da nad Re­ko po­ro­ča­li, da so 1. 4. 1645 pri­pe­ljal za 396 zla­tih fl. ži­ve­ža za vo­ja­ke pri mit­ni­ci: Tho­ma Ma­rintsc­ha, Si­mo­na Pe­resc­ha in Mic­hae­la Ves­se­li­na.

Senj­ski Us­ko­ki Kherk­ho­vitsc­hi. Ba­ron ge­ne­ral hr­vaš­ko-pri­mor­ske kra­ji­ne in ce­sar­ske mit­ni­ce je 19. 4. 1606 v Se­nju iz­dal od­lok, po ka­te­rem bi si An­drej Kherk­ho­vitsc­ha lah­ko spo­so­dil na ko­stel­ski mit­ni­ci (in) za po­tre­be senj­skih vo­ja­kov pre­ne­sel 475 sv. Vid­skih (reš­kih) sta­rov pše­ni­ce ob pla­či­lu 7 li­ber po­seb­ne tri­krat­ne (mit­ni­ne) v Se­nju. 8. 9. 1605 je za­to pro­sil me­sto (Senj) za pre­nos ro­be v vred­no­sti 728 gld 26 kr 1 den brez mit­ni­ne.

19. 9. 1607 je iz Ljub­lja­ne od­go­vo­ril vi­tez Ja­kob Pri­morz, ko­man­dant Met­li­ke, da je tre­ba An­dre­ju Kherk­ho­vitsc­hu za­ra­ču­na­ti 530 fl dav­ka na nje­go­vo (to­vor­niš­ko) obrt. Kherk­ho­vitsch je bil ko­stel­ski to­vor­nik, ver­jet­no vod­ja sku­pi­ne, ki je os­kr­bo­va­la senj­sko utrd­bo z ži­ve­žem iz Do­lenj­ske. Je naj­sta­rej­ši med tre­mi Kr­ko­vi­či, ki jih ome­nja­jo do­ku­men­ti kranj­skih de­žel­nih sta­nov in je bil ver­jet­no na­se­ljen pri Kr­ko­vih. Iz ob­tožb ti­ho­taps­tva pro­ti nje­go­vi­ma dom­nev­ni­ma si­no­vo­ma Pe­tru in Ste­fa­nu sku­paj z dru­gi­mi Ko­stel­ci le­ta 1622 vi­di­mo, da so ko­stel­ski to­vor­ni­ki po­go­sto kr­ši­li ome­ji­tve av­strij­ske mit­niš­ke služ­be.

Senj­ski Us­ko­ki Ju­si­na (Ju­si­nich). Ohra­ni­le so se po­sa­mez­ne dru­žin­ske le­gen­de, npr. o na­se­li­tvi treh bra­tov Us­ko­kov s priim­kom Juž­nič (po do­ma­če Jüžnč) v 16. sto­let­ju. Mož­na ko­re­na priim­ka Juž­nič sta ta­ko Jug kot Ju­ži­na. Ni do­ka­zov, da bi priš­li iz Rak kot Rač­ki ali mor­da iz Bre­sta­ni­ce, ki je bi­la v ča­su nji­ho­ve na­se­li­tve prav ta­ko v la­sti Lan­gen­mant­lov. 10. 1. 1617 se v do­pi­su De­žel­nih sta­nov iz Ljub­lja­ne Adam Ju­ži­na na­va­ja kot dol­go­let­ni vo­jak, ki se mu do­vo­lju­je 4 sol­de do­dat­ka za vi­no. Kraj nje­go­ve­ga rojs­tva ni za­pi­san.

Le­ta 1601 je bil Ju­rij Ju­ži­na pod­lož­nik gos­pos­tva Met­li­ka. 7. 8. 1633 se v Se­nju v do­pi­su kranj­skim de­žel­nim sta­no­vom mož z ena­kim ime­nom na­va­ja z 8 fl. dav­ka za ži­vež pri skla­dišč­ni­ku v Kar­lov­cu. Po­leg nje­ga je na­šte­tih še čez sto dru­gih oseb z raz­lič­nih gos­po­stev, ve­či­no­ma s priim­ki, ki se kon­ču­je­jo na -itsch. Ne­ka­te­ri med nji­mi so voj­vo­de, os­krb­ni­ki, žu­pa­ni in dru­go, na­va­ja pa se tu­di pro­stor v Senj­ski utrd­bi, ki naj bi ga za­se­da­li med obram­bo. Ven­dar med os­ta­li­mi priim­ki ni no­be­nih, ki so po­sta­li poz­ne­je do­ma­či v Ko­ste­lu.

Ju­rij Ju­ži­na se ome­nja tu­di de­set let poz­ne­je le­ta 1643 v do­pi­sih De­žel­nih sta­nov za Kranj­sko.

15. 6. 1680 se v do­pi­su iz Ljub­lja­ne na­va­ja Ju­ži­na brez ime­na. Bil je vo­jak ozi­ro­ma ofi­cir z me­seč­no pla­čo 2 fl. ozi­ro­ma več kot 1 gld. Pla­če­val je tu­di dav­ke za pre­nos vi­na sko­zi Gra­dec. V zve­zi z nji­mi je na­ve­den Franz I. pl. Reis­sing, dvor­ni sod­nik.

29. 6. 1680 se v do­pi­su iz Ljub­lja­ne po­nov­no na­va­ja Ju­ži­na brez ime­na. Skli­cu­je se na do­ku­ment z dne 27. 5. 1680 in na ome­nje­ni do­ku­ment z dne 15. 6. 1680. Pod do­ku­men­tom je bil pod­pi­san Engl­bert Scfall ba­ron Weicht, ki ga je spre­jel 2. 7. 1680.

Pr­vi zna­ni Ju­snich v Ko­ste­lu je Ivan, po­pi­san med ti­ho­tap­ci 13. 10. 1622. Le­ta 1681 se Ju­snic­hi ome­nja­jo kot dolž­ni­ki pri Fa­ri in na­ziv kme­ti­je prav tam. Oko­li le­ta 1700 se Ju­snic­hi ome­nja­jo pri Fa­ri, v Ajb­lju, Ma­ver­cu in pri Kr­ko­vih.

Mi­gra­ci­je Us­ko­kov v 17. sto­let­ju. Ko­stel­ski Us­ko­ki so se za­ra­di sla­bih raz­mer ob­ča­sno pre­se­lje­va­li na hr­vaš­ko stran Kol­pe in si­cer po­sa­mič ali v sku­pi­nah. Ta­ko so na obeh bre­go­vih Kol­pe na­sta­li v glav­nem ena­ki priim­ki. Ob ru­be­žu nad kne­zom Stje­pa­nom Fran­ko­pa­nom 25. 4. 1557 je bi­lo v Oziv­ni­ci (sic!), Bro­du in Pod­ste­nah na Hr­vaš­kem skup­no le 16,5 kme­tij. Lu­ka Gr­gu­rič je ži­vel kot be­rač na gmaj­ni. Hud turš­ki pri­tisk ka­že tu­di v hr­vaš­ki gla­go­lji­ci le­ta 1544 za­pi­sa­na proš­nja gro­fa Mic­lau­sa (Ni­ko­la­ja) pl. Fran­ko­pa­na kranj­ske­mu Vi­ce­do­mu za po­moč.

Le­ta 1600 so v Mo­ra­vi­cah zi­da­li ku­lo (stolp). Pri de­lu so po­ma­ga­li tu­di Ko­stel­ci in dru­gi Kranj­ci. Kra­njec Mar­tin Bla­že­vič je, po last­nem pri­če­va­nju iz le­ta 1657, de­lal na ku­li dva dni.

Le­ta 1622 je Vlah Ju­raj Vi­no­vi­æ ubil kme­ta Am­bro­ža Štaj­do­har­ja. Za­to ga je so­di­lo re­gi­ment­sko so­diš­če v Kar­lov­cu. Spor so go­to­vo pov­zro­či­la tu­di na­rod­nost­na nas­prot­ja.

Le­ta 1622 so se na po­sest Zrin­skih na­se­li­li: Ivan Klo­bu­čar, Pe­tar Špor­čič, Ma­ti­ja Pram, An­di­ja Štaj­do­har, Ja­kob Pram in Ju­raj Šne­ber­ger.

Le­ta 1650 je Pe­tar Zrin­ski opro­stil konj­ske tla­ke kme­te s priim­ki: Abra­mo­vič, Moll, Kru­lac, Fa­lež, Crn­ko­vič in Ma­vro­vič. Za­to pa so kmet­je mo­ra­li pla­če­va­ti let­no po 8 du­ka­tov.

Le­ta 1657 je Ju­raj Szi­li s ko­mi­si­jo ure­jal me­je oko­li Mo­ra­vic v Gor­skem Ko­tar­ju. Ju­raj Szi­li je bil ka­pe­tan dvo­ran­ski, vi­ce­dom v Žum­ber­ku in us­luž­be­nec Pe­tra Zrin­ske­ga. Me­je so mu po­ka­za­li naj­sta­rej­ši kra­ja­ni.

ime in prii­mek

sta­rost ob ure­ja­nju mej

let­ni­ca rojs­tva

Ju­rij Pod­nar

90

1567

Pe­ter Bu­ti­na

85

1572

Ma­ti­ja Goj­šak

80

1577

Pe­ter Am­bro­žič

85

1572

Ja­kob Gor­še

90

1567

Lo­vro Crn­ko­vič

85

1572

Mar­tin Go­ljak

80

1577

Ma­ti­ja Šne­per­ger

80

1577

Ju­raj Šne­per­ger

88

1569

Ja­kob Bu­ti­na

90

1567

Mi­hail Še­pac

80

1567

Mar­tin Bla­že­vič

nad 100

1557

Dom­ne­va­mo, da so k raz­me­ji­tvi va­bi­li do­ma­či­ne, ki so me­je poz­na­li od mla­do­sti, in ne pri­se­ljen­ce. Ju­raj Šne­per­ger je lah­ko po­tem is­ti, ki se je kot 21 let star mož pri­se­lil v Mo­ra­vi­ce le­ta 1590. Ma­ti­ja Šne­per­ger je bil dom­nev­no nje­gov mlaj­ši brat, Bu­ti­ne pa na­se­ljen­ci, ki so jih pri­va­bi­li iz Ko­ste­la po le­tu 1590.

Le­ta 1660 so med ka­to­liš­ki­mi na­se­ljen­ci Zrin­skih in Vla­hi na­re­di­li 3 nemš­ke mi­lje dol­go me­jo od Mo­ra­vic pre­ko Vr­bov­ske­ga do Go­mir­ja. Ven­dar so go­mr­ski Vla­hi ogro­ža­li ce­lo Del­ni­ce ko­nec 17. sto­let­ja.

Le­ta 1662 so bi­li na po­sest Zrin­skih na­se­lje­ni še kmet­je Ivan Klo­bu­čar, Ma­ti­ja Pram, Ja­kob Pra­mar (Pram­lje), Ju­rij Šne­per­gar, Pe­ter Špor­čič, An­dri­ja Štaj­du­har in Dra­ga­ma. Knez Vuk Fran­ko­pan le­ta 1625 in 1635 ter knez Pe­tar Zrin­ski le­ta 1650 in 1653 so svo­je kme­te os­vo­ba­ja­li raz­nih dolž­no­sti, pred­vsem tla­ke. S tem so si že­le­li pri­do­bi­ti no­ve na­se­ljen­ce v svo­je kra­je, ki so jih moč­no iz­praz­ni­la turš­ka ro­pa­nja.

Pre­miš­lje­na po­li­ti­ka na­se­lje­va­nja se je Zrin­skim kma­lu obre­sto­va­la. Ob nji­ho­vem pad­cu le­ta 1671 je ozem­lje Bro­da na­se­lje­va­lo 600 kme­tov na 100 kme­ti­jah, ki so pla­če­va­li de­se­ti­no janj­cev, piš­čan­cev in če­bel, ne­kaj pa tu­di v de­nar­ju, ži­tu, ko­ko­ših in jaj­cih. Tret­ji­no de­se­ti­ne so da­ja­li žup­ni­ku v Gor­njih Mo­ra­vi­cah.

Mi­gra­ci­je iz Ko­ste­la v 18. sto­let­ju. Oko­li le­ta 1732 so v Vr­bov­sko na­se­li­li tu­di Gla­de iz Kranj­ske in Ko­če­var­je Mr­ze­le. Le­ta 1753 je bil Vuk Jak­šič vo­jaš­ki ko­man­dant v Mr­kop­lju. V le­tih 1726-1732 so se med grad­njo Luj­zin­ske ce­ste Kranj­ci Er­jav­ci, Klo­bu­čar­ji in dru­gi na­se­li­li v Rav­ni Go­ri. Er­jav­ci so ne­kaj poz­ne­je od­pr­li tr­go­vi­no v Col­nar­jih. Klo­bu­čar­ji pa so bi­li že dol­go na­se­lje­ni v Ko­ste­lu in so tr­go­va­li s klo­bu­ki že v 16. sto­let­ju.

Raz­pra­va o na­se­li­tvah in mi­gra­ci­jah Us­ko­kov v Ko­ste­lu.

Šte­vi­lo Us­ko­kov v Ko­ste­lu. Vpliv no­ve­ga ele­men­ta se je ohra­nil v je­zi­ku, obi­ča­jih in priim­kih. Re­la­tiv­no šte­vi­lo no­vih na­se­ljen­cev je naj­la­že oce­ni­ti s štet­jem av­toh­to­nih priim­kov (po ur­bar­ju iz le­ta 1494 pred us­koš­ko na­se­li­tvi­jo), med na­se­lje­va­njem (ur­bar iz le­ta 153?) in po na­se­li­tvi v ur­bar­jih iz let 1570 in 1681 ter krst­no knji­go iz let 1702-1719. Dru­gih za­pi­sov ni za­ra­di po­ža­ra pri­far­ske­ga žup­nij­ske­ga ar­hi­va le­ta 1757. Pri­mer­ja­va ka­že, da no­vi et­nič­ni ele­ment ni pre­se­gal po­lo­vi­ce av­toh­to­ne­ga pre­bi­vals­tva. O mo­re­bit­nih nas­prot­jih med av­toh­to­ni­mi po­lje­delj­ci in no­vo­doš­li­mi (no­mad­ski­mi) ži­vi­no­rej­ci ima­mo po­dat­ke za so­sed­nje kra­je, ne pa za Ko­stel.

Ne­mir­no 16. sto­let­je je pov­zro­či­lo pre­cejš­nje et­nič­ne spre­mem­be tu­di v Ko­ste­lu. Za­ra­di po­manj­ka­nja urad­nih vi­rov in sko­raj po­pol­ne iz­gu­be zgo­do­vin­ske­ga spo­mi­na na pre­se­li­tev, je med da­naš­nji­mi Ko­stel­ci tež­ko re­kon­strui­ra­ti na­se­lje­va­nje po­sa­mez­nih dru­žin v Ko­stel. Dom­ne­va­mo, da so se na­se­lje­va­li iz raz­nih sme­ri, ne­na­črt­no in da so ime­li po­sa­mez­ni na­se­li­tve­ni va­lo­vi raz­lič­ne uso­de.

Šte­vi­la us­koš­kih na­se­ljen­cev v Ko­ste­lu ni mo­go­če na­tanč­no do­lo­či­ti. Pra­vo­slav­ni ver­ski obre­di v Ko­ste­lu ni­so iz­pri­ča­ni. Pri­se­ljen­ci so bi­li ve­či­no­ma hr­vaš­ki ka­to­li­ki. Ne­slo­ven­sko zve­ne­či priim­ki na -ič (spr­va brž­ko­ne -i­æ) ti­pa: Jak­šič, Ma­rinč, Obra­no­vič, Jur­je­vič, Oža­nič, Ma­je­tič in po­seb­no Sken­der, Crn­ko­vič in Juž­nič go­to­vo ka­že­jo na us­koš­ko po­re­klo.

O raz­lič­nih ve­roiz­po­ve­dih v Ko­ste­lu pri­ča prii­mek Pa­pež. Po ur­bar­ju iz le­ta 1570 ga naj­de­mo v Va­si. V de­vet­naj­stem sto­let­ju so Pa­pe­ži ži­ve­li v za­sel­ku Je­lo­vi­ca v Go­re­nji Ža­gi. Po izro­či­lu so bi­li v no­vej­šem ča­su os­krb­ni­ki (vavp­ti) ko­stel­ske­ga gra­du.

O zna­čil­nih us­koš­kih na­va­dah pri­ča­jo tu­di ena­ka ime­na va­si in priim­kov pre­bi­val­cev. Ohra­ni­la se je v va­si Ku­želj (Ke­ze­le, Ku­solt), Jak­šič in Ža­ga. Iz­gu­bi­la se je v va­seh Ma­verc, Go­tenc, De­lač (vas s tem ime­nom tu­di v Gor­skem Ko­tar­ju!), Col­nar, Pe­tri­na, Bri­ga (Briš­ki) in Fris­sig (Friš­ko­va Dra­ga pod Ba­nja Lo­ko), Pir­šič (Pir­če?), Pa­do­vac (Pa­do­vo) in Rač­ki (Ra­ke). Mož­na je tu­di lo­ka­ci­ja Juž­ni­čev in Šte­fan­či­čev na iz­vor­no vas Fa­ro že v 16. sto­let­ju, go­to­vo pa od le­ta 1681 da­lje. Za Šte­fan­či­če je ver­jet­na po­ve­za­va s Hr­vaš­ko, saj se Paul Šte­fan­čič ome­nja že le­ta 1672 v Ča­bru, ko pri Fa­ri še ni­so ome­nje­ni. Tu­di po­seb­na kon­čin­ca "nčič" pri­ča o hr­vaš­kem po­re­klu.

O sta­ro­sel­cih slo­ven­ske­ga po­re­kla, ki so os­ta­li do­ma ali pa so se vr­ni­li ko je mi­ni­la turš­ka ne­var­nost, pri­ča­jo po­go­sti priim­ki: Rauh (1670 Za­vrš­je, na­to De­luš, Ža­ga, De­lač), Li­sac (1608 Lu­kov Dol), Ba­uer (Ku­želj, 1670 Brod Mo­ra­vi­ce in Skrad), Bu­ko­vec (Bu­kov Vrh, vas Bu­ko­vac na Hr­vaš­ki stra­ni, Georg Bu­ko­vac v Ro­gu 1744 in 1746), Ža­gar (Ža­ga, 1570 Ge­ro­vo), Pa­do­vac (Pa­do­vo), Kaj­fež, Rač­ki (Ra­ke, Rač­ki po­tok, 1694 Skrad), Bu­ti­na (Ja­kob le­ta 1657 v Mo­ravč­kih Dra­gah), Bun­der­le, Hod­nik (viš­ji pre­de­li - Po­dre­br­ca), Go­lik (Ši­ma­to­vo 1650) Zi­dar itd.

Ne­ka­te­ri da­nes raz­šir­je­ni ko­stel­ski priim­ki so na­se­lje­ni poz­ne­je. Ta­ko so se Se­la­ni ko­nec pre­te­kle­ga sto­let­ja pri­se­li­li iz Zgor­nje Sliv­ni­ce. Us­koš­ki prii­mek Skok se je v Ko­ste­lu us­ta­lil po dru­gi sve­tov­ni voj­ni.

Na Us­ko­ke v Ko­ste­lu spo­mi­nja­jo po­leg priim­kov tu­di na­va­de, no­ša in pe­smi. Po Lev­sti­ku so Laš­ča­ni Ko­stel­ce (brž­ko­ne tu­di Be­lo­kranj­ce), ki so tod to­vo­ri­li bla­go s svo­ji­mi ko­njič­ki, več­krat sli­ša­li pre­pe­va­ti srb­ske pe­smi o kra­lje­vi­ču Mar­ku. Laš­ča­ni so te kroš­njar­je ime­no­va­li kar Ko­stel­ci. Ven­dar ni ver­jet­no, da bi se v Ko­ste­lu še ta­ko poz­no ohra­ni­le srb­ske na­rod­ne pe­smi. Da­nes, pol­dru­go sto­let­je po Lev­sti­ko­vem za­pi­su, po­dob­nih pe­smi ni več mo­go­če iz­sle­di­ti.

Do­ku­men­ti­ra­na gi­ba­nja Us­ko­kov v Ko­ste­lu

·    1469 pr­vi turš­ki na­pad na Ko­stel

·    1522,1528  400 turš­kih ko­nje­ni­kov in 400 peš­cev na­pa­de Ko­stel­ce

·    1530-23.6.1531 Ko­stel­ci se iz­se­li­jo na Kranj­sko, od 293 hiš (kme­tij?) os­ta­ne ob­lju­de­nih le 7

·    1530-1580 ko­stel­ski grad utr­di­jo z re­ne­sanč­nim ob­zid­jem

·    1531-32 pri­se­li­tev iz dal­ma­tin­ske Ce­tin­ske kra­ji­ne, tu­di v Po­lja­ne in Osil­ni­co. Pri­se­lje­no je bi­lo: 1000 lju­di, 700 vo­ja­kov in 15000 glav ži­vi­ne. Po ko­stel­skem in po­ljan­skem po­velj­ni­ku Sig­mun­du je bi­lo mo­go­če na­se­li­ti 2000 lju­di v Ko­stel.

·    1538 pri­se­li­tev iz Sr­ba in Obrov­ca, graš­čak nas­pro­tu­je na­se­li­tvi

·    av­gust 1539 pri­se­li­tev Us­ko­kov iz Ce­tin­ske kra­ji­ne

·    pred 1574 - iz­se­li­tev: Kho­le­si in Kos­sler v Ko­čev­skem ur­bar­ju (1574, 37) in so­rod­ni priim­ki v be­lo­kranj­skih ur­bar­jih

·    1578, april ali maj - Tur­ki zaž­ge­jo Trg (in grad?)

·    21.7.1578 ko­stel­ski(?) de­lav­ci - gra­di­te­lji Kar­lov­ca be­ži­jo (do­mov?) v Ko­stel

·    1577(3),1582,1584,1585(2),1591Tur­ki na­pa­da­jo Ko­stel

·    1590 v Dol­nje Mo­ra­vi­ce se od­se­li 5 dru­žin (Ma­rinč, Pe­le­gri­nič, Šne­per­ger, Praj­dič, Fer­der­ber)

·    1593 mi­gra­ci­je po bit­ki pri Si­sku

·    sep­tem­ber 1597 po pad­cu trd­nja­ve Sla­ti­na 1700 mož, 4000 glav ži­vi­ne v Ma­rin­dol in Bo­jan­ce

·    1598 po turš­ki os­vo­ji­tvi Cer­ni­ka se 500 us­koš­kih dru­žin od­se­li na se­ve­ro­za­hod, nez­na­no kam

·    15__ od­se­li­tev ne­kaj Ko­stel­cev na Me­hov­sko gos­pos­tvo (Gor­jan­ci)

·    1680, 1766/67, sept.1809 Kmeč­ki upo­ri v Ko­ste­lu

Vi­ri za obe raz­pra­vi

Ar­hiv Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je v Ljub­lja­ni (ARS)

·    Ver­mercht das Ur­bar re­gi­ster zum Co­stel, num. 2, 1494 (ARS, Vi­ce­dom ar­hiv, fasc.I/48, lit. G. XVI/4)

·    Ur­bar Zur Co­stel Ge­raut Graf­fen­wardt an der Kullp. Wang Lan­ge­mantl. Ur­bar za Ko­stel iz le­ta 153_, na­pač­no da­ti­ran 1603 (ARS, Vic. ar­hiv, šk. 75, fasc. I/43, Lit. C)

·    Graf­fen­wert­her Co­ste­ler Ur­ba­ria­lia, Ru­bri­ca Ca­me­ra­le et Ur­ba­ria­le, 1570, (ARS, Vic ar­hiv fasc. I/48, lit. G. XVI/3, šk.83)

·    Li­qui­da­tions Ex­tract oder aus­stend re­gi­ster über die von weil­landt Herrn Franz Adam Lan­gen­mantl, 1681 (ARS, Za­puš­čin­ski in­ven­tar, lit. L. fasc. XXIX, št. 27, št.2)

·    In­ven­tar gro­fov Lam­ber­gov ob pro­da­ji Ko­ste­la ba­ro­nom An­droc­ha le­ta 1694. Ni ohra­njen.

·    In­ven­ta­rium und Res­pec­ti­ve Schätz Li­bell (ARS, Za­puš­čin­ski in­ven­tar, lit. A, fasc.III, št. 64, str. 1-116 (Ko­stel 1759))

·    Za­puš­čin­ski in­ven­tar, Lit. A, fasc. IV, št. 77 (12. 8. 1763). O ko­stel­skem ur­var­ju iz le­ta 1694 na str. 3/5.

Ar­hiv žup­ni­je pri Fa­ri (AF)

·    1702-1719 Retl (Rötl) Ja­nez, Li­ber bap­ti­za­to­rum, In­cep­tus a me, Joan­ne Ja­co­bo Retl ab an­no Dni 1687, exi­sten­te Ce­sa­reo in Co­stel (po po­ža­ru 6. 9. 1757 hra­ni­jo v pri­far­skem žup­niš­ču le po­dat­ke o kr­stih med le­ti 1702-1719)

·    Krst­ne knji­ge 1757 -

·    Mr­liš­ka knji­ga 1757 -

·    Knji­ga po­rok 1757 -

·    Knji­ga za­rok 1757 -

·    In­ven­ta­rium und Ur­ba­rium, Pharr Ko­stel 18. 6. 1768, žup­niš­če Fa­ra, ve­za­no sku­paj s sod­ni­mi spi­si za le­to 1731 in 1733 (do­pol­nje­ni pre­pis ur­bar­ja iz le­ta 1731 in iz poz­nej­ših let)

Li­te­ra­tu­ra za obe raz­pra­vi

·    Bi­der­man J. Herm., Zur Gesc­hich­te der Us­ko­ken in Krain. Arc­hiv für Hei­mat­kun­de II. Lai­bach 1884 u. 1887, str. 174-207 (Glej Ma­ka­ro­vič 1985 496)

·    Bu­ri­æ An­ton, Pov­je­sna an­tro­po­ni­mi­ja Gor­skog Ko­ta­ra u Hr­vat­skoj. Go­ran­ska pre­zi­me­na kroz po­vi­jest, Ri­je­ka 1979, 2. do­pol­nje­na iz­da­ja, Ri­je­ka 1983

·    Bu­ti­na Vas­ja, Ko­stel, kra­tek zgo­do­vin­ski pre­gled za po­tre­be ge­nea­loš­kih ra­zi­sko­vanj, tip­ko­pis za kro­žek ro­dov­ni­kar­jev, Ljub­lja­na 1994

·    Di­mitz Au­gust, Gesc­hish­te Krains, von der älte­sten Zeit bis auf das Ja­hre 1813, Drit­ter Theil: 1564-1657, Lai­bach 1875

·    Fi­li­po­vi­æ Mi­len­ko S., Srp­ska na­se­lja u Be­loj kra­ji­ni (u Slo­ve­ni­ji), Ra­do­vi aka­de­mi­je Bo­sne I Her­ce­go­vi­ne 35, Sa­ra­je­vo 1970, 147-238

·    Hirc Dra­gu­tin, Gor­ski Ko­tar: sli­ke, opi­si I pu­to­pi­si, Za­greb 1898, pre­ti­sak, Ti­skar­na Ri­je­ka, 1993

·    Jur­ko­vič Vik­tor (ured­nik), Brod Mo­ra­vi­ce, Os­nov­na ško­la Brod Mo­ra­vi­ce, 1969

·    Kos Du­šan, Ur­bar­ji za Be­lo kra­ji­no in Žum­berk, SAZU, Ljub­lja­na 1991

·    Lo­pa­ši­æ Ra­do­slav, Oko Ku­pe I Ko­ra­ne, 1894, do­pu­nio Emi­lij Las­zov­ski

·    Ma­ka­ro­vič Ma­ri­ja, Pred­grad in Pred­graj­ci, Na­ro­do­pi­sna po­do­ba be­lo­kranj­ske va­si, Ljub­lja­na 1985

·    Mal dr. Jo­sip, Us­koč­ke seo­be I slo­ven­ske po­kra­ji­ne, Srp­ski et­no­graf­ski zbor­nik, knji­ga XXX, Na­se­lja I po­re­klo sta­nov­niš­tva, Ljub­lja­na, 1924, 236 str.

·    Pod­lo­gar Leo­pold, Iz zgo­do­vi­ne kranj­skih tr­gov, 4. Ko­stel, Vr­tec 51 (1921) 91.94, 102-103, in 131-133

·    Rot­hen­berh Gunt­her E., Die Öster­reic­hisc­he Mi­litärgren­ze in Kroa­tien 1522 bis 1881, Ver­lag He­rold, Wien, München 1970, pre­vod po ame­riš­kem ori­gi­na­lu.

·    Si­mo­nič Ivan, Mi­gra­ci­je na Ko­čev­skem v lu­či priim­kov, Srp­ski et­no­graf­ski zbor­nik, Ljub­lja­na 1934, str. 106- (NUK)

·    Zgo­do­vi­na ko­čev­ske­ga ozem­lja, Ko­čev­ski zbor­nik, Ljub­lja­na 1939, str. 45-130

·    Si­mo­ni­ti Vaj­ko, Pris­pev­ki k poz­na­va­nju turš­kih vpa­dov. I. del: V le­tih od 1570 do 1575, Zgo­do­vin­ski ča­so­pis 31 (1977) 491-505

·    Bit­ka pri Si­sku v spo­mi­nih Slo­ven­cev, Gla­snik SM, 1993, 15-28

·    Stro­hal Ru­dolf (1856-1936), Uz Luj­zin­sku ce­stu, 1935, Po­na­tis: Ti­skar­na Ri­je­ka, 1993

·    Štrumbl Žar­ko, Us­ko­ki na Slo­ven­skem in v Žum­ber­ku, Ar­hi­vi, 14 (1991) 42.50

·    Ter­se­glav Mar­ko, Srb­sko-hr­vaš­ke ljud­ske pe­smi na Slo­ven­skem (Us­koš­ka pe­sem­ska de­diš­či­na v pre­ple­tu in v sood­vi­sno­sti s slo­ven­sko ljud­sko kul­tu­ro Be­le kra­ji­ne. Tra­di­ci­ja - trans­for­ma­ci­ja - ino­va­ci­ja), Dok­tor­ska di­ser­ta­ci­ja na Od­del­ku z as­lo­van­ske je­zi­ke in knji­žev­no­sti fi­lo­zof­ske fa­kul­te­te uni­ver­ze v Ljub­lja­ni, Ljub­lja­na 1993

·    Va­len­tič dr. Mir­ko, Del­ni­ce do 1914. go­di­ne, v zbor­ni­ku Del­ni­ce 1481-1981, str. 11-26, Del­ni­ce 1981

·    Val­va­sor Jo­hann Weic­hard, Die Ehre des Hert­zogt­hums Crain, knji­ga XI, Lai­bach - Nürn­berg 1689. Del­ni po­na­tis v Ljub­lja­ni 1977

·    Ža­gar - Ja­grov Jo­že, Ko­stel, Ljud­je in zem­lja ob Kol­pi, Ko­čev­je 1983

()

Slo­var kra­jev­nih in oseb­nih imen               Fran­ci Rih­tra­šič

Ro­do­slov­ci ob li­sta­nju ar­hiv­skih gra­div na­le­ti­mo kar na ne­kaj te­žav. Sre­ča­mo se z raz­lič­ni­mi pi­sa­va­mi (la­ti­ni­ca, go­ti­ca), raz­lič­nim je­zi­kom (nemš­kim, la­tin­skim). Itd. Za­to nam je vsak pri­po­mo­ček, ki nam laj­ša te te­ža­ve, do­bro­do­šel.

Ta­ko sem bil ve­sel, ko sem na­šel v sta­rem Nemš­ko slo­ven­skem slo­var­ju An­to­na Ja­ne­ži­ča iz le­ta 1889, iz­pis kra­jev­nih in rod­bin­skih imen na­ših kra­jev. Če­prav je ob­seg kra­jev skro­men, saj ob­se­ga le oko­li 885 iz­pi­sov za kra­je in 125 imen, pa nam po­sred­no pri­po­ve­du­je tu­di o ta­krat­nih slo­ven­skih go­vor­nih in pi­snih ob­li­kah, kar tu­di ni za­ne­mar­lji­vo ve­de­nje ob li­sta­nju sta­re do­ku­men­ta­ci­je.

Ta del vse­bi­ne slo­var­ja sem pre­pi­sal na pro­gram d­BASE III PLUS, ki mi omo­go­ča hi­tro li­sta­nje in is­ka­nje vse­bi­ne. Od tu pa je le še maj­hen ko­rak do sa­mo­stoj­ne­ga upo­rab­ne­ga pro­gra­ma.

Slo­var­ju kra­jev­nih imen sem do­dal še slo­var oseb­nih imen. Pred­vi­de­vam, da vam bom lah­ko po­nu­dil pr­vo ver­zi­jo že na enem od na­ših sre­čanj.

()

Pri­me­ri iz prak­se. Pouč­ne bi bi­le iz­po­ve­di ti­stih čla­nov, ki so pred ne­kaj me­se­ci na­re­di­li pr­ve ko­ra­ke. Po pro­duk­tiv­no­sti svo­je­ga de­la se ne­ka­te­ri uvrš­ča­jo med prav osup­lji­ve re­kor­der­je. Pred­la­gam, da se nam ta­ki fa­vo­ri­ti bolj od bli­zu pred­sta­vi­jo in s tem po­ma­ga­jo pre­ga­nja­ti pred­sod­ke ti­stih, ki še pre­ma­lo zau­pa­jo svo­jim spo­sob­no­stim pri raz­no­vrst­nem ra­zi­sko­val­nem de­lu in zla­sti pri ra­bi ra­ču­nal­niš­kih pri­po­moč­kov.

 

Kdor na­me­ra­va po­let­je pre­ži­ve­ti v Ame­ri­ki, ga bo mor­da za­ni­ma­lo, da se od 14. do 17 av­gu­sta v Roc­he­stru, New York, lah­ko ude­le­ži 16 let­ne kon­fe­ren­ce ro­do­slov­cev pod na­slo­vom A Con­fe­ren­ce for the Na­tion’s Ge­nea­lo­gists. Na kon­fe­ren­ci se bo zvr­sti­lo 140 re­fe­ra­tov, ki jih bo po­da­lo okrog 80 pre­da­va­te­ljev, sa­mih zna­nih imen v sve­tu ro­do­slov­ja. Kon­fe­ren­co or­ga­ni­zi­ra Zve­za ro­do­slov­nih družb (Fe­de­ra­tion of Ge­nea­lo­gi­cal So­cie­ties, P.O.Box 830220, Ric­hard­son, TX 75083-0220)

 

Pre­nos ar­hiv­ske­ga gra­di­va na so­dob­ne no­sil­ce (me­di­je) - XI. del

                                                                                              Pe­ter Haw­li­na

Več­krat sem že izra­zil svo­je pre­pri­ča­nje, da je prav pre­pi­so­va­nje ar­hiv­ske­ga gra­di­va ti­sto po­droč­je, kjer lah­ko na naj­bolj učin­ko­vit na­čin izra­zi­mo re­zul­ta­te na­ših skup­nih pri­za­de­vanj, za raz­li­ko od ti­stih re­zul­ta­tov, ki so nam sko­raj vsem pri­mar­ne­ga po­me­na - ra­zi­sko­va­nje last­ne­ga po­re­kla in so­rods­tva.

Sko­raj pol le­ta je mi­ni­lo od­kar sem o tem zad­njič pi­sal. Pol le­ta je vča­sih na po­droč­ju ra­ču­nal­niš­tva že kar dol­go ob­dob­je, ki pri­ne­se prav ne­pri­ča­ko­va­ne no­vo­sti. Na obrav­na­va­nem po­droč­ju se kaj ta­ke­ga, ko­li­kor vem, ni zgo­di­lo. S pri­dom se si­cer že upo­rab­lja­jo raz­lič­ni si­ste­mi za pre­poz­na­va­nje ti­ska­nih in ce­lo pi­sa­nih do­ku­men­tov, ven­dar teh­ni­ka in teh­no­lo­gi­ja teh si­ste­mov zaen­krat še ne zna do­volj do­bro raz­poz­na­va­ti sta­rih ro­ko­pi­sov ali pa je po­sto­pek pre­po­ča­sen. Za­to si upam tr­di­ti, da se še ne­kaj ča­sa ne mo­re­mo za­na­ša­ti na mož­nost stroj­ne­ga pre­bi­ra­nja ar­hiv­ske­ga gra­di­va. Pre­sli­ka­ve z upo­ra­bo raz­lič­nih si­ste­mov so se­ve­da mož­ne in se na ve­li­ko upo­rab­lja­jo, ven­dar ti si­ste­mi pre­poz­na­va­jo po­do­bo in ne vse­bi­ne.

Za­to ti­stim, ki bi že­le­li vse­bi­no ar­hiv­ske­ga gra­di­va pre­ne­sti in pre­gle­do­va­ti in ob­de­lo­va­ti s po­moč­jo ra­ču­nal­ni­ka, ne os­ta­ne dru­ge­ga kot pre­pi­so­va­nje ozi­ro­ma vna­ša­nje prek tip­kov­ni­ce.

V tem po­glav­ju zaen­krat ni vred­no raz­prav­lja­ti o teh­no­loš­ki pla­ti raz­lič­nih pre­no­sov. Bolj ko­rist­no je ve­de­ti, kaj od mož­nih ra­ču­nal­niš­kih ra­zi­sko­val­nih po­dat­kov­nih baz in dru­gih pri­po­moč­kov je že tu­di nam raz­po­lož­lji­vih.

Če gre­mo po­gle­dat čez za­hod­no me­jo, je te­ga to­li­ko, da bi bi­lo že na­šte­va­nje za naš ča­so­pis kar ma­lo preob­sež­no. Ko­gar za­ni­ma­jo po­drob­no­sti, naj si jih og­le­da v tu­jih ča­so­pi­sih ali pa kar prek In­ter­ne­ta. Tu­le bi za krat­ko ilu­stra­ci­jo ome­nil sa­mo to, da se je ob­seg pre­ne­se­ne­ga gra­di­va v Nem­či­ji v enem le­tu sko­raj po­če­tve­ril. Po­dob­ne re­zul­ta­te bi lah­ko ugo­tav­lja­li tu­di v vseh ti­stih de­že­lah, kjer so po­dob­ne pro­jek­te za­če­li že pred le­ti.

Kljub te­mu, da smo pri nas res še­le na za­čet­ku, pa se že ka­že po­tre­ba, da bi se te­ga lo­ti­li or­ga­ni­zi­ra­no. To po­me­ni, da bi mo­ra­li naj­prej ne­ko­li­ko na­tanč­ne­je ugo­to­vi­ti, kaj vse za­res že ima­mo, na­to bi bi­lo vred­no lo­če­ne zbir­ke zdru­že­va­ti v manj­še šte­vi­lo več­jih, na­to pa se do­go­vo­ri­ti za pri­po­ro­če­ne stan­dar­de pri vna­ša­nju in zdru­že­va­nju. To de­lo zah­te­va ne­kaj ad­mi­ni­stra­ci­je in koor­di­ni­ra­nja. Da­nes še ni­ma­mo ti­ste­ga, ki bi bil pri­prav­ljen prev­ze­ti osred­njo od­go­vor­nost za to­vrst­no de­lo, upam pa, da bo­mo v na­sled­nji šte­vil­ki že lah­ko po­ro­ča­li o bis­tve­nem na­pred­ku.

Do­kaz za to, da je obrav­na­va­na te­ma­ti­ka za­ni­mi­va in se raz­vi­ja tu­di pri nas, je tu­di to, da bi lah­ko z na­slo­vom te­ga pris­pev­ka po­kri­li še mar­si­ka­te­ri drug pris­pe­vek v tej in prejš­njih šte­vil­kah.

V tej šte­vil­ki smo na­mreč za­če­li s po­sku­som, ki bi mu lah­ko re­kli Pr­vi zna­ni priim­ki. Gre za dve os­vet­li­tvi ur­bar­jev z dveh slo­ven­skih po­dro­čij, Ko­stel in Škof­jo Lo­ko. V obeh smo pri­ča na­sta­ja­nju priim­kov. Vsi jih še ni­ma­jo. Pri­ča­ku­je­mo, da bo po da­nem vzo­ru še kdo na po­do­ben na­čin ob­de­lal še os­ta­la slo­ven­ska po­droč­ja. Ta­ko bi na­sta­la no­va zbir­ka po­dat­kov na ra­ču­nal­niš­kem me­di­ju, ki bi bi­la ze­lo upo­rab­na kot ra­zi­sko­val­ni pri­po­mo­ček, nič manj pa tu­di za raz­ne dru­ge ra­zi­ska­ve. Ko bi za­je­la ce­lo (da­naš­nje) slo­ven­sko ozem­lje, bi pre­ra­sla v še en do­kaj po­poln ča­sov­ni pre­sek po­pu­la­ci­je pred ne­kaj sto le­ti.

Ta­ki pre­se­ki ne bo­do ni­ko­li po­pol­ni, vzor­ci pa so do­volj ve­li­ki, da jih lah­ko upo­ra­bi­mo za do­kaj za­nes­lji­va skle­pa­nja.

Po­dob­no je z ak­tual­ni­mi pre­se­ki pre­bi­vals­tva. Po­dat­kov iz re­gi­stra pre­bi­vals­tva zaen­krat ni­ma­mo, brez ome­ji­tev pa lah­ko upo­rab­lja­mo elek­tron­ski te­le­fon­ski ime­nik. O tem smo v bil­te­nu že več­krat go­vo­ri­li. Ome­ni­mo še to, da je ta ime­nik do­slej še vsa­ko­gar pre­se­ne­til. Ne­ma­lo­krat sre­ča­mo po­sa­mez­ni­ke, ki za­go­tav­lja­jo, da je nji­hov prii­mek nez­nan­sko re­dek in ga ni nik­jer dru­god. Že po­gled v slo­ven­ski ime­nik je mar­si­ko­ga pre­se­ne­til, kaj bi še­le bi­lo, če bi ime­li na raz­po­la­go sve­tov­ne­ga. Da­nes ga še ni, čez ne­kaj let pa ver­jet­no bo. Ra­zen se­ve­da, če ne bo zma­ga­la peš­či­ca ti­stih, ki že­li os­ta­ti skri­ta.

Sam sem na krat­ko 'pre­li­stal' nemš­ki ce­de­rom, kjer je ne­kaj več kot 30 mi­li­jo­nov na­roč­ni­kov in na­šel 4 Haw­li­ne in 3 Ha­vli­ne, na ame­riš­kem, ki je raz­de­ljen na vzho­di in za­hod­ni del ni­sem na­šel no­be­ne­ga Haw­li­ne, za­to pa na vzho­du 23 in na za­ho­du 3 Ha­vli­ne.

S tem sem ome­nil sa­mo dva na­cio­nal­na te­le­fon­ska ime­ni­ka, ta­kih je še več. Na raz­po­la­go so Ka­na­do, Av­stra­li­jo, Fin­sko, Ja­pon­sko in Švi­co. An­gli­ja ga ima zaen­krat sa­mo za Lon­don z oko­li­co. Ima ga tu­di Av­stri­ja, ven­dar je nji­hov za ro­do­slov­ne poi­zved­be sko­raj neu­po­ra­ben. Tam na­mreč ni mo­go­če poi­zve­do­va­ti sa­mo po enem is­kal­nem poj­mu, npr. po priim­ku. Poi­zved­be so men­da mož­ne sa­mo ze­lo zo­že­no. Npr. Haw­li­na, ki sta­nu­je v Lien­zu na Les­sing Stras­se. Na tak na­čin je soi­me­nja­ke še tež­je naj­ti kot ig­lo v ko­pi­ci se­na. Av­stri­jo to­rej zaen­krat ni mo­go­če uvr­sti­ti na spi­sek de­žel, ki ima­jo te­le­fon­ski ime­nik na elek­tron­skem me­di­ju.

Spi­sek de­žel, ki so po­nu­di­le te­le­fon­ski ime­nik na elek­tron­sko 'do­ma­čo po­li­co' s tem go­to­vo ni po­poln in do­kon­čen. Mi­slim, da nam bo prej ali slej na do­se­gu ro­ke sve­tov­ni te­le­fon­ski ime­nik, če­prav bo tre­ba pre­ma­ga­ti še nič­ko­li­ko ovir. Laž­je bo­mo pre­ma­ga­li ti­ste, ki so na­sta­le ob zi­da­vi ba­bi­lon­ske­ga stol­pa, ko je Bog lju­dem zme­šal je­zi­ke in ti­ste, ki nam jih na­la­ga dra­go­ce­na pe­strost za­pi­so­va­nja raz­lič­nih ali ena­kih vo­ka­lov in kon­zo­nan­tov, če se ome­jim na ti­sto, brez če­sar ne mo­re no­ben ve­lik ali maj­hen sve­tov­ni je­zik, ka­kor ti­ste, ki jih pred­pi­su­je vse­mo­goč­ni bi­ro­krat, ki va­ru­je majh­ne, še bolj pa ve­li­ke lo­po­ve pred ne­moč­ni­mi oš­ko­do­van­ci.

Če ob kon­cu pov­za­mem: nič po­seb­no no­ve­ga ni­smo po­ve­da­li. Po eni stra­ni smo v obrav­na­va­nem po­gle­du stra­šno zao­sta­li, po dru­gi stra­ni pa smo ver­jet­no nek­je v zgor­nji po­lo­vi­ci sve­tov­ne­ga pov­preč­ja. Pri­mer­ja­ti se ver­jet­no že­li­mo s šte­vilč­no po­dre­je­nim de­lom člo­veš­tva, če ima­mo v mi­slih zla­sti za­hod­no Evro­po in se­ver­no Ame­ri­ko.

Os­ta­le­ga de­la sve­ta ni mo­go­če obrav­na­va­ti enot­no, še manj po po­sa­mič­nih vzor­cih. Za pri­mer bom za­klju­čil z oseb­nim vti­som, ki sem ga do­bil med ne­dav­nim obi­skom v Tu­či­ji: Za­ple­tel sem se v po­go­vor s pro­da­jal­cem pre­prog. Ne vem za­kaj je po­go­vor ob ča­ju na­ne­sel na šte­vi­lo nje­go­vih že­na in otrok. Še ne pe­tin­tri­de­set­le­ten mo­ža­kar na­ju je z že­no pre­pri­če­val, da ima tri urad­ne že­ne in se­dem neu­rad­nih. Vse­ga sku­paj ima že 34 otrok. Ker sva ga z že­no ne­ko­li­ko ne­je­ver­no po­gle­da­la, na­ma je po­ve­dal, da je imel nje­gov oče 76 otrok. Mor­da je bi­la nje­go­va pri­po­ved del pro­daj­ne teh­ni­ke; pri na­ju ni us­pe­la (pre­pro­go sva ku­pi­la pri sim­pa­tič­ni pro­da­jal­ki, ki ni na­va­ja­la šte­vi­la nje­nih so­pro­gov). Vsee­no pa sem ob tem po­mi­slil na ovi­re, na ka­te­re bi ta in po­dob­ni iz­jem­ne­ži na­le­te­li ce­lo pri na pr­vi po­gled neo­me­je­nih mož­no­stih, ki jih po­nu­ja ro­dov­ni­kars­tvo s po­moč­jo ra­ču­nal­ni­ka. Nam naj­bolj zna­ni ro­dov­ni­kar­ski ra­ču­nal­niš­ki pro­gram Brot­her's Kee­per na­mreč do­puš­ča pri­me­re, ko ima ne­ka ose­ba naj­več osem raz­lič­nih 'za­kon­cev' in z vsa­kim od njih naj­več 24 otrok. S tem pro­gra­mom tu­di ni mo­go­če brez zvi­jač evi­den­ti­ra­ti vseh že­na in otrok mi­to­loš­kih po­sa­mez­ni­kov. Po raz­lič­nih vi­rih naj bi imel Zeus vsaj 23 že­na in z nji­mi vsaj 48 otrok. To pa za ta­ko po­mem­bne­ga bo­ga naj­brž ne bo do­volj. Saj ga ven­dar ne mo­re­jo pre­ko­si­ti ni­ti naj­bolj ime­nit­ni vla­dar­ji, kaj še­le pro­da­jal­ci pre­prog.

Ta­ki pri­me­ri bi tu­di že vna­prej spra­vi­li v obup ti­ste ro­dov­ni­kar­je, ki bi že­le­li si­ste­ma­tič­no evi­den­ti­ra­ti 'ro­do­sled' ta­ko skraj­nih pri­me­rov.

Z zad­nji­mi po­glav­ji sem se spet pu­sti spe­lja­ti od na­slov­ne te­me. Vsee­no se bom ob na­ka­za­nih skraj­no­stih do­tak­nil 'orien­tal­ske­ga' ro­do­slov­ja. Pred ne­dav­nim mi je na­mreč zna­nec (mu­sli­man) iz Sa­ra­je­va po­to­žil, da pri njih ta­ko na­tanč­ne ra­zi­ska­ve kot pri nas ni­so mož­ne, ker tam ma­tič­nih knjig ni­so vo­di­li ta­ko kot pri nas. Če je res, da je vsaj v bo­ga­tej­ših slo­jih mno­go­žens­tvo vna­ša­lo mno­go tež­ji pre­gled nad so­rods­tve­ni­mi raz­mer­ji, si tu­di laž­je raz­la­ga­mo, da se ni­so obre­me­nje­va­li z na­tanč­nej­ši­mi evi­den­ca­mi. Zna­na je tu­di raz­la­ga, da so v an­tič­nem sve­tu pri­pi­so­va­li spo­čet­je ne­za­kon­skih otrok, ki so v svo­jem živ­lje­nju do­se­ga­li po­mem­bnej­še po­lo­ža­je raz­lič­nim bo­go­vom, naj­ra­je naj­po­mem­bnej­šim, Zeu­su, Po­zei­do­nu in ti­stim, ki so zna­ča­jem in do­sež­kom po­sa­mez­ni­kov naj­bolj us­tre­za­li.

Vsee­no pa se zdi, da tu­di orien­tal­ci ni­so za­ne­mar­ja­li slav­ne­ga po­re­kla. V Kon­yi nam je vo­dič pri­po­ve­do­val, da sme­jo vo­dil­ne po­lo­ža­je v sek­ti der­vi­šev prev­ze­ma­ti sa­mo di­rekt­ni po­tom­ci za­čet­ni­ka te sek­te, ki naj bi na­sta­la v 12. sto­let­ju. Vtis na po­ten­cial­ne kup­ce so ver­jet­no že­le­li do­se­či s po­dat­kom, da naj bi bil bar­var vol­ne, ki jo upo­rab­lja­jo za tka­nje pre­prog pri enem od naj­več­jih proi­zva­jal­cev 'naj­bolj­ših' turš­kih pre­prog že 18. v ni­zu ti­stih, ki to veš­či­no pre­na­ša­jo iz ro­da v rod.

Naj bo ta­ko ali dru­ga­če. Dejs­tvo je, da tu­di v naj­no­vej­šem spi­sku sto­tin ro­do­slov­nih dru­štev, ki jih ob­jav­lja Ge­nea­lo­gi­cal Re­search Di­rec­tory, ne bo­ste naš­li ve­li­ko vzhod­njaš­kih ro­do­slov­nih dru­štev, turš­ke­ga ni no­be­ne­ga. To si­cer še ne po­me­ni, da ga ni­ma­jo in še manj, da o ro­do­slov­ju nič ne ve­do. Še naj­manj pa bi sme­li po po­ve­da­nem po­mi­sli­ti, da v či­mer­ko­li zao­sta­ja­jo za za­hod­nja­ki.

Si­cer pa ni iz­klju­če­no, da ni­sem tu­di sam dalj­nji po­to­mec ne­ke­ga Tur­ka. Ena od mo­jih šti­rih pra­ba­bic se je pi­sa­la Aha­čič. Ta prii­mek nanj bi na­stal iz turš­ke­ga na­slo­va aga. Aha­či­či (Aga­či­či) naj bi zna­li iz­de­lo­va­ti zna­me­ni­te turš­ke sab­lje, s ka­te­ri­mi so si utr­li pot do Du­na­ja. Ko jih je od tam preg­nal Ev­gen Sa­voj­ski in iz Si­ska Tu­raj­čan, pa so svo­jo proi­zvod­njo pre­struk­tu­ri­ra­li in v Tr­ži­ču za­če­li ko­va­ti ko­se. Ce­lo v ko­sar­skem ko­vaš­kem zna­ku so upo­rab­lja­li s kri­žem raz­de­lje­no po­lje, v vsa­kem od šti­rih polj pa pol­me­sec. Kot v srb­ske­mu gr­bu. Ze­lo po­do­ben znak pa lah­ko naj­de­te tu­di v po­sli­ka­vi ene od mno­gih cerk­va, ki so jih v Ka­pa­do­ki­ji v tu­fa­sti ma­siv iz­dolb­li zgod­nji krist­ja­ni. Pa naj kdo re­če, da ni­sem po­to­mec sa­me­ga Sv. Pa­vla, ki je v ti­stih kra­jih oprav­ljal svo­je mi­sio­nar­sko po­slans­tvo!

()

Manj poz­na­ni ra­zi­sko­val­ni vi­ri ali Na­ši fran­co­ski pred­ni­ki.

                                                                                                          Pe­ter Haw­li­na

Ob tem pris­pev­ku sem imel te­ža­ve že pri iz­bi­ri na­slo­va, na­to še uvo­da. Zanj sem se na­mreč od­lo­čil po na­ključ­ju. Ne­dav­no te­ga sem z dve­ma ko­le­go­ma pre­li­sta­val Ko­so­ve Do­ne­ske (bolj na­tanč­no Do­ne­ski k zgo­do­vi­ni Škof­je Lo­ke in nje­ne­ga okra­ja, spi­sal dr. Fran­ce Kos, c. kr. pro­fe­sor, izš­lo le­ta 1894 v Lj.). Ob tem mi je ‘pad­lo v oči’ ime Ma­rolt. Ma­rolt se je pi­sa­la ena od mo­jih pra­ba­bic. Ne­ko­li­ko ne­za­nes­lji­vo dru­žin­sko izro­či­lo pra­vi, da naj bi bi­la ro­je­na na Vrh­ni­ki, da je bi­la po po­kli­cu uči­te­lji­ca, ro­di­la tri otro­ke in 28-let­na umr­la za je­ti­ko.

O za­nes­lji­vo­sti dru­žin­ske­ga izro­či­la dvo­mim naj­prej za­to, ker v vrh­niš­kih knji­gah ni­sem na­šel Ma­rolt (Ma­rout, Ma­rovt ali tu­di Ma­routh) Fran­čiš­ke. Šel sem tu­di v Slo­ven­ski šol­ski mu­zej in zve­del, da ta­krat pra­vih uči­te­ljic sploh ni bi­lo, bi­le so si­cer priu­če­ne, še te pa so mo­ra­le služ­bo pu­sti­ti, če so se po­ro­či­le. Ob ne­ki dru­gi pri­lož­no­sti sem ver­jet­no na­se­del raz­la­gi, da naj bi prii­mek Ma­rolt v na­ših kra­jih os­tal po ne­kem fran­co­skem vo­ja­ku. No, sem si re­kel, pa smo spet tam! Fran­co­ski vo­ja­ki so mo­ra­li bi­ti za­res kerl­ci, če nas je da­nes to­li­ko, ki se ima­mo za nji­ho­ve po­tom­ce. Vsee­no sem pri­sluh­nil. Dru­žin­sko izro­či­lo je res go­vo­ri­lo, da je bil tu­di med na­ši­mi pred­ni­ki ne­ki fran­co­ski vo­jak, ven­dar smo ves čas ver­je­li, da je bil to ne­ki Pe­ruz­zi, tast ome­nje­ne Fran­čiš­ke Ma­rolt. Tu­di zanj sem že sko­raj pre­pri­čan, da tu ni os­tal kot de­zer­ter, ni pa iz­klju­če­no, da ni bil mo­bi­li­zi­ran v teh kra­jih. To­rej bi bi­lo izro­či­lo o fran­co­skem po­re­klu mor­da lah­ko po­ve­za­no z ne­ko dru­go ose­bo iz te­ga so­rods­tva.

Ver­jet­nost, da bi to dr­ža­lo za Ma­rol­te, se mi je zde­la ko­maj ver­jet­na. Od te­ga me je od­vra­ča­la že izred­na raz­šir­je­nost te­ga priim­ka in pri­sot­nost po sko­raj vsej Slo­ve­ni­ji. Še ved­no je si­cer mo­go­če, da je bil ka­te­ri od Ma­rol­tov tu­di fran­co­ski vo­jak, mor­da jih je bi­lo ce­lo še več, ven­dar pa se vsi slo­ven­ski Ma­rol­ti go­to­vo ne mo­re­jo šte­ti za po­tom­ce ‘ne­ke­ga fran­co­ske­ga vo­ja­ka’. Ka­dar kdo go­vo­ri o pred­ni­ku, fran­co­skem vo­ja­ku, po­tem je naj­več­krat go­vo­ra o vo­ja­ku, ki je slu­žil v Na­po­leo­no­vi ar­ma­di. Se­ve­da je Fran­ci­ja ime­la vo­ja­ke pred in po tem. Pred in po na­po­leo­no­vih ča­sih je ob­sto­ja­la mož­nost, da je kdo od njih za­sta­vil dru­ži­no v na­ših kra­jih. Po­dob­no izro­či­lo oz­na­ču­je za fran­co­ske­ga vo­ja­ka še ene­ga mo­je­ga dalj­nje­ga pred­ni­ka iz Tr­ži­ča na Go­renj­skem. Ta se je pi­sal Dev ali Deu, ori­gi­nal­no men­da Deux.

Raz­miš­lja­nje o na­ših fran­co­skih pred­ni­kih sem s te­mi od­stav­ki sa­mo na­ka­zal. Go­to­vo je to po­droč­je na­še zgo­do­vi­ne že kdo ra­zi­sko­val in upam, da sem ta­ke­ga s tem uvo­dom za­dost­no iz­zval za ob­ja­vo bolj te­me­lji­te­ga pris­pev­ka na gor­nji pod­na­slov.

Ko sem ta­ko­le na hi­tro opra­vil s pod­na­slo­vom, je tre­ba ne­ko­li­ko raz­lo­ži­ti še glav­ni na­slov. O ro­do­slov­nih vi­rih smo že več­krat go­vo­ri­li, za­to bi bi­lo tu po­nav­lja­nje od­več. Na krat­ko: ro­do­slov­ci ver­jet­no ve­či­no­ma naj­prej iz­čr­pa­mo dru­žin­ski ar­hiv, če nas ra­do­ved­nost si­li na­prej, si naj­več po­ma­ga­mo z ma­tič­ni­mi knji­ga­mi. Spi­sek vi­rov bi lah­ko na­da­lje­va­li z na­šte­va­njem šte­vil­nih bolj ali manj upo­rab­nih knjig in li­stin. Te knji­ge in li­sti­ne so bi­le po­go­sto pred­met stro­kov­nih ra­zi­skav, re­zul­ta­ti teh ra­zi­skav pa ob­jav­lje­ni. S tem so po­sta­le ne­pri­mer­no bolj ber­lji­ve za lju­bi­telj­ske ra­zi­sko­val­ce, obe­nem pa tu­di bolj pri­roč­ne. Tu bom za pri­mer na­ve­del ome­nje­ne Ko­so­ve Do­ne­ske. Mar­si­ka­te­re v Do­ne­skih ob­jav­lje­ne do­ku­men­te so Kos in dru­gi zgo­do­vi­nar­ji prou­če­va­li v ori­gi­na­lu v šte­vil­nih jav­nih in za­seb­nih ar­hi­vih in knjiž­ni­cah, v Slo­ve­ni­ji in tu­ji­ni. V na­šem bil­te­nu bi bi­lo ne­mo­go­če in ne­smi­sel­no pre­pi­so­va­ti re­zul­ta­te ta­kih ra­zi­skav, V ko­pi­ci gra­di­va bi se tu­di sa­mo po na­ključ­ju lah­ko naš­lo kaj ta­ke­ga, kar bi nam priš­lo prav pri na­ših ama­ter­skih ro­do­slov­nih ra­zi­ska­vah. Ne­ko­li­ko dru­ga­če je to pri spi­skih, kot so ur­bar­ji. Me­ni je bi­la in­for­ma­ci­ja o An­dre­ju Ma­rol­tu, pod­lož­ni­ku iz Lo­ga v Ži­rov­ski fa­ri za­do­sten do­kaz, da je prii­mek Ma­rolt v na­ših kra­jih iz­ka­zan vsaj le­ta 1560. Ob tem se na­vad­no pre­bu­di skuš­nja­va, da bi svo­je do­ku­men­ti­ra­ne pred­ni­ke sku­šal prek ne­kaj ge­ne­ra­cij po­ve­za­ti s ti­sto ose­bo, ki je za­pi­sa­na v kak­šnem sta­rem vi­ru, pa če­prav bi bi­lo za po­ve­za­vo tre­ba iz­br­ska­ti naj­več­krat pet ali več vme­snih ge­ne­ra­cij, kar pa je sko­raj ne­mo­go­če.

Po tem uvo­du si og­lej­mo ome­nje­ni spi­sek priim­kov, zra­ven pa še tri ne­ko­li­ko pi­kant­ne in pouč­ne utrin­ke iz ti­stih ča­sov, ki nam do­ka­zu­je­jo, da se ča­si ni­so ve­li­ko spre­me­ni­li. Ti­sti, ki ste ali bo­ste pre­bra­li ce­le Do­ne­ske, pa ste se ali se še bo­ste pre­pri­ča­li, da so ljud­je ved­no naj­več za­pi­so­va­li ti­sto, kar se je na­na­ša­lo na pre­mo­ženj­ske za­de­ve, spo­re, prav­de, ter­ja­tve in po­dob­no. Ci­ti­ram:

Št. 24.

1560

Ur­bar loš­ke­ga gos­pos­tva iz le­ta 1560. Vse­ga sku­paj ima 184 li­stov. Na pr­vih dveh stra­neh so na­šte­ti fev­di, kte­re so do­bi­le od loš­ke­ga gos­pos­tva raz­ne cerk­ve in po­bož­ne bra­tovš­či­ne. Na­to so ome­nje­ni fev­di, kte­re so pre­je­li od re­če­ne­ga gos­pos­tva nek­te­ri ple­me­ni­ta­ši, ka­kor An­ton ba­ron vom Thurn vnd zum Khreytz in Vi­ljem Rasp iz Sta­re Lo­ke, po­tem meš­ča­nje, ka­kor Ra­fael Na­glič in Gre­gor Gru­den, oba iz Lo­ke, ter dru­ge ose­be in druš­tva. Da­lje so na­ve­de­ni fev­di, ki so se na­ha­ja­li ve­či­no­ma bli­zu Stra­žiš­ča. Po­tem je zaz­na­mo­va­na ur­barš­či­na, kte­ro bi mo­ra­la do­bi­va­ti bra­tovš­či­na sv. Ka­ta­ri­ne v cerk­vi sv. Ja­ko­ba v Lo­ki. Ker je pa bi­la ome­nje­na bra­tovš­či­na si­cer us­ta­nov­lje­na, a še ni de­lo­va­la, do­vo­lil je frei­sinš­ki škof, da je loš­ka si­rot­ni­šni­ca do­bi­va­la ta de­nar. Na­to sle­de ime­na loš­kih pod­lož­ni­kov, in si­cer naj­prej kme­tov, po­tem pa kaj­žar­jev in rov­tar­jev. O vsa­kem pod­lož­ni­ku je po­ve­da­no, ko­li­ko je mo­ral pla­če­va­ti ur­barš­či­ne. Iz na­sled­njih stra­ni je raz­vid­no, kak­šna ime­na so ime­li nek­da­nji pre­bi­val­ci loš­ke­ga gos­pos­tva.

(sle­di­jo spi­ski po žu­pa­ni­jah. V do­dat­ku pa so is­ta ime­na ure­je­na še po abe­ce­di in z na­ved­bo po­go­sto­sti po­jav­lja­nja. Če te na­ved­be ni, po­me­ni, da gre za en sam tak prii­mek.)

Priim­ki ti­stih pod­lož­ni­kov, kte­ri so ži­ve­li le­ta 1560. na zem­lji loš­ke­ga gos­pos­tva.

Abes­si­bach-4, Adam, Ag­ne­šič-2, Aha­ci­jev sin-3, Al­breht-2, Alič-6, Aloj­na-3, Am­bro­žič, Amo­ta-2, An­dre­jec-4, An­dre­jev sin-2, Anin sin-3, An­kin sin, An­že­tov sin-2, Ar­nol-2, Av­gu­šti­nov sin, Av­ki­na hči, Avst­nic, Až­be-2, Až­man, Ba­ba, Ba­bič, Baj­želj, Bar­ba­rin sin-3, Be­lan-2, Belč, Be­lec-2, Be­ne­dek-3, Be­ne­dikt, Be­ne­dik­to­va hči, Be­ne­dik­tov sin-3, Be­za­vi­čar, Bez­jak-2, Biz­jak-3, Bla­žev sin, Bla­žič-2, Bo­bek-2, Bo­ga­te-8, Bo­hi­njec, Bo­hi­njič, Bon­celj-4, Bor­jan-2, Bo­žič, Bož­nar, Bra­tuš-2, Br­čič-8, Bre­gant, Bre­šar, Bretzl-2, Bri­tvar-2, Br­nad, Br­ni­čar, Bro­deš­ko, Buh-7, Bu­ko­vec, Bu­kovš­ček, Bu­nec, Bur­nik-3, Bur­jan, Caj­hen-2, Can­kler, Ceg­nar-2, Ce­pek, Ce­rer-3, Ci­jak, Cim­per­man-11, Cof-5, Co­klar-4, Cvi­ren, Ča­dež-2, Čebl, Čeh, Čik-2, Čr­ne, De­be­ljak-4, De­ga­rin, Dem­šar-6, Dienst­man, Div­jak, Do­be­nec, Do­bre-3, Do­brov­nik-2, Do­le­nec-6, Drak­sel-2, Dr­čar, Dre­bes, Dre­mo­ta-2, Dre­no­vec-2, Du­ša, Ele­nin sin-2, Era­zem, Er­hardt-2, Er­ja­vec, Er­žen-16, Er­že­nec, Fa­bi­ja­nov sin, Faj­far-4, Fa­kin-2, Fav­ce-4, Feuš-2, Fe­man-4, Fik-2, Fi­li­pič-3, Fi­nec, Flinč-2, Flo­ri­jan­čič, For­mac­her, Forst­ner-4, For­tu­na, Fra­ku­le-5, Fre­de, Freundtl, Fric-2, Fri­ce-tov brat-2, Fr­lan-3, Fr­lic-3, Frölich, Frð6lic­hauff-2, Fudt, Ga­ber-4, Ga­briel, Gam­pa-7, Gam­perl-3, Gan­sterl, Ga­riol, Gaš­per­jev sin-3, Gei­ger, Gla­dek, Go­dec-3, God­weiss, Go­lec-2, Go­lej, Go­li­bajs-2, Go­li­raj-3, Go­lob-4, Go­lov sin-2, Gom­pa, Gort­nar, Go­sar-3, Gos­po­di­nec, Go­ve­kar-3, Gra­har-10, Gra­hel, Gra­ho­var, Grat­zer-2, Gre­go­rin, Gre­gor­jev sin-8, Gre­ta, Gre­tin sin, Gri­lo­vec, Gro­selj-10, Gro­šec, Gru­den, Gun­tar, Gu­zel-10, Haf­ner-6, Hai­nrich, Hai­nric­her-11, Har­nisch-4, Hart­man-5, Har­zer-5, Hass, Haw­man, Her­man, Her­ter, Hert­zog-5, Hle­bec, Hod­nik, Hoj­kar, Holz­man, Ile-2, Ile-tov sin, Iva­no­va hči, Iva­nov sin-4, Iz­da-2, Ja­go­di­šnik-2, Ja­ko­be, Ja­ko­bo­va hči-2, Ja­ko­bov brat, Ja­ko­bov sin-3, Ja­kon, Jam­nik-3, Jan­ča, Jan­čič-12, Ja­ne­zov sin-3, Ja­ne­žič-3, Jan­sel, Jan­si­goj, Ja­rec, Jauch, Jaz­bec-3, Je­le­nec-4, Je­ler-jev sin-2, Je­mec-6, Je­reb-8, Jer­baš-2, Jer­ne­jev brat, Je­sen­ko-9, Jo­štov sin, Jug-2, Ju­na­uer, Ju­ra­čič, Ju­ran, Ju­ran­čič, Ju­ra­še, Ju­ri­jev brat, Ju­ri­jev sin-14, Jur­še, Jur­šek, Jur­šin-2, Ju­sti­nov sin, Kai­ser-5, Ka­lan-3, Ka­la­nin-2, Kal­čič-11, Ka­lec-9, Kam­per, Ka­pi­tov sin, Ka­ran­čič-2, Kar­ner, Kaš­man-6, Ke­kelj, Ken­da, Kest­ner-3, Ke­zar-5, Khauff­man-2, Khef­fer, Khu­nig-3, Kle­men­čič-3, Kle­men­tov sin-3, Kli­nar, Klo­bo­ves, Ko­ci­ja­nov sin-3, Ko­če­var-3, Kof­ler-6, Ko­kolj-2, Ko­lar, Kol­kar-2, Ko­ma­tar-2, Ko­mar, Ko­ni­goj, Ko­pač, Ko­ro­še, Ko­run-4, Kos-6, Kost­nar-2, Ko­še­ni­na, Ko­šir -5, Koz­jak-2, Ko­zo­mer­nik-2, Ko­ži­ca, Kralj-7, Kra­mar-2, Kra­pi­lec, Krav­ce, Kra­vec, Krek-2, Krem­žar, Kril, Kri­stan, Kri­sta­nov sin, Kri­štof­lič-2, Kri­vec, Kri­žaj-5, Kri­žec, Kri­že-jev sin-4, Križ­man, Kr­mel-4, Kro­pi­lec-4, Kruh-4, Kru­har-2, Kru­lec, Ku­mar, Kunc, Kun­stelj-6, Kun­tar-2, Ku­ralt-10, Lah-3, La­ker, Lam­breht-3, Lam­breh­tov sin, Lan­gan­dre, Lan­ger­holz, La­šič, Lat­za­nin-3, Lav­tar-3, Le­bar, Le­ben-2, Le­gat-3, Le­nar­tov sin-3, Leut­geb, Li­ko­zar, Li­lek-2, Lin­gič, Lip, Löll, Lo­štrek-2, Lo­štrk-3, Lo­trič-2, Lo­vre­tov sin-5, Lu­ci­ji­na hči-2, Lu­ka­no­va hči-2, Lu­ka­nov sin-4, Lu­ke­žev sin, Lu­ke­žič, Lu­kič-4, Lun­ger-3, Luz­nar-8, Luž­nik, Ma­ček-12, Mač­ko-5, Ma­ho­rič-2, Majn­hart, Ma­lik, Ma­lu­zer, Marc­her, Mar­ci­na-3, Ma­re­nek, Mar­graff, Ma­rin­ček, Ma­rin­šek, Mar­je­ti­na se­stra, Mr­je­tin sin-4, Mar­kelj-2, Mar­kol­čič, Mar­kov sin-3, Ma­rol­čič, Ma­rolt, Mar­tan­celj-5, Mar­ti­nov sin-6, Ma­ru­lin sin, Ma­taj­li, Ma­tev­žev sin-6, Ma­ti­jev sin, Ma­tuš, Mau­rer, Me­de­ni­čar, Med­ved, Me­gu­šar, Men­gu­šar-4, Me­yrl, Mež­nar-2, Mi­he­lec, Mi­he­lic-2, Mi­he­ljač-3, Mi­he­lov sin-5, Mi­kuš, Mi­lec, Mla­do­van, Mli­nar-7, Mli­nar­čič-6, Mo­če­rad­nik-2, Mo­dre-7, Mo­dri­jan-2, Mo­hor­jev sin, Moj­ster, Moj­strik, Mo­šic, Mo­vrin-6, Mrak-3, Mu­ha, Muh­lič, Mu­re-5, Na­ge­le, Na­glič-4, Na­pet, Na­ri­goj, Nemb­sagkh-3, Ne­žin sin-2, Ni­der­jung, Ni­kla­vec-5, Ni­ko­la­je­va hči, Ni­ko­la­jev sin-2, Ni­ku­ler-2, No­tar-6, No­vi­nec-4, No­vak-5, Ober­hue­ber, Obes­si­bach-2, Ob­lak-5, Obri­ven-3, Oko­ren-6, Os­ta­nek, Os­ter­man, Os­tre-2, Os­val­dov sin-3, Ov­se­nek-7, Oze­bek-2, Ož­be-2, Pac­her, Pa­der, Pa­jek, Pa­jer, Pa­pial, Pa­pi­ler-5, Pa­pit, Part­lov sin, Pa­vlič, Pa­vli­ni­na hči, Pa­vlov sin-6, Pe­če­lin, Peč­nik-6, Pe­haimb-9, Pe­kel-4, Pe­lu­han-3, Pe­pe­lan, Per-2, Pe­rac, Pe­rec, Per­ko-3, Per­ner-6, Pe­te­lin-3, Pe­ter­nel-3, Pe­tra­čar, Pe­tra­čič, Pe­trič-7, Pe­trov brat, Pe­trov sin-4, Pez­del-, Pi­brc-2, Pi­bric, Pie­rin-4, Pin­tar, Pi­rih, Pi­se­nik, Pi­šo­her, Pi­vek-5, Pla­ni­na-3, Pla­ti­ša, Pla­vec, Plaz­nik, Pleč­nar-2, Plo­ha, Po­dob­nik-10, Po­dre­ka, Pod­vi­zaj-3, Po­gač­nik-12, Po­ko­ren, Po­mi­nek, Po­ren­ta-3, Po­to­čen, Pov­še, Praust-3, Pre­bi­goj-2, Pre­lec-4, Pre­vod­nik-2, Pre­zelj-3, Pri­mec, Pri­mo­žev sin -3, Proj-3, Pro­sen-3, Pše­ni­ca-2, Puc-4, Puč, Pu­šar-4, Ra­der-2, Raingkh­ler, Raj­gelj-4, Ra­kar, Ra­mo­veš-2, Ran­ta-3, Rasp, Rat-4, Rav­ni­kar, Raz­nož­nik-4, Raz­voz­da-4, Rei­ter, Re­jec-4, Re­mec-2, Rep-2, Re­zak-5, Ri­bar-2, Ri­boldt, Rie­mer, Rih­tar­šič-2, Rja­vec, Ro­gel, Ro­ka-2, Ro­lec-3, Ro­senk­hranz-2, Ro­ti­jin sin, Rottl, Rov­tar-4, Rož­nik, Ru­ben­čič, Ru­dolf-2, Ru­ku­le-6, Ru­par-6, Ru­per­tov sin-2, Sam­še-2, Sar­goj-2, Sa­vi­nec, Schal­der­man, Schal­mai­ster, Schmid-8, Schwaiff­strigkh-2, Se­dej, Seidl-2, Se­jan, Se­la­nin-2, Se­men-12, Se­ni­čar-4, Se­nu­zen, Se­ret, Set­zer, Si­ber, Si­mo­nov zet, Ska­la, Sko­bel, Skut­nik, Slu­ga-4, Smojk-3, Smo­le-3, So­dar, Spind­ler, Spir­lič-3, Sra­kar-8, Ständigl-2, Star­man-3, Stern­see, Stor­man-4, Stov­cin, Strel-4, Stre­lec-6, Str­gar-2, Str­nad-2, Suhl, Su­šnik-7, Sve­tec, Svet­ko, Ša­ler-3, Ščin­ko­vec-3, Šču­rek-3, Še­gi­na, Šen­čur, Šer­folt­nik, Ši­frer-7, Ši­man, Šim­nov sin-6, Ši­nek-3, Ško­da-2, Šok, Šorl-3, Šorn-6, Šo­štar-19, Špeh, Šta­lič-2, Šte­fan, Šte­fan­čič, Šte­fa­nov sin-5, Šti­glic, Štre­kelj-3, Štup­ni­kar, Šu­bic-2, Šust-7, Taj­ne, Tauš-3, Tav­čar-4, Tel­ban-7, Ti­so­vec-3, Tol­čaj, To­ma­zin-2, To­maž, To­ma­žev sin-7, To­ma­žič, To­ma­žin, To­ne­to­va hči, To­ne­tov sin-3, To­rek, Tra­tar, Trat­nik-3, Tr­ček, Tre­bu­han, Tre­pal-2, Tre­ven-2, Trie­ster, Tril­ler-7, Tro­jar-7, Tro­tič, Tro­tiš, Tr­pin-9, Tur­nar-2, Ulri­ko­va hči, Ulri­kov sin-3, Ul­trin­čič-2, Ur­ban­čič, Ur­ba­no­va hči, Ur­ba­no­va se­stra, Ur­ba­nov sin, Ur­šin sin-3, Va­lan­to­va hči, Va­lan­tov sin, Varl-7, Vec-2, Ve­čer-2, Ver­we­ser-2, Vi­ček-3, Vi­čik, Vi­dec-5, Vi­dov sin-2, Vid­mar-15, Vi­kar-2, Vin­cen­ci­jev sin-2, Vi­vo­da, Vod­nik-4, Vol­čič, Von­či­na-4, Vrd­nik, Vre­ča, Vr­hu­nec-2, Vu­ješ, Vur­tel, Wach­ter-3, Wag­ner-2, Wal­ter-3, Walts, We­ber-4, Wein­man, Win­disc­her, Wipff­ler, Wi­sandt, Wol­ge­muet, Wulf­fing-5, Wu­nit­zer, Zaj­ka, Zi­bal, Zi­herl-3, Zi­her­li, Zo­rec, Zo­ren, Zue­poldt, Zu­pan, Zu­pan­čič-3, Zwen­ger-4, Žab­ni­kar-3, Ža­gar-5, Žni­dar-11, Žon­ta-2, Žon­tar-3, Žr­jun.

Če sem prav pre­štel, je bi­lo ti­sti­krat v loš­kem okra­ju vse­ga sku­paj evi­den­ti­ra­nih 1633 ‘davč­nih za­ve­zan­cev’.

Če bi ime­li po­do­ben po­pis imen tu­di za os­ta­la po­droč­ja, ki so oze­melj­sko po­kri­va­la po­droč­je da­naš­nje Slo­ve­ni­je, bi priš­li do ze­lo dra­go­ce­ne zbir­ke po­dat­kov. Dra­go­ce­ne ne sa­mo za nas ro­do­slov­ce. Ker so zgor­nji, loš­ki priim­ki že pre­ne­še­ni na ra­ču­nal­niš­ki me­dij, jih lah­ko šte­je­mo kot za­me­tek še ene na­čr­to­va­ne zbir­ke po­dat­kov o ka­te­rih red­no go­vo­ri­mo v na­ših bil­te­nih v ru­bri­ki pod na­slo­vom Pre­nos ar­hiv­ske­ga gra­di­va na so­dob­ne me­di­je. Tu­le pa še ne­kaj pri­srč­nih drob­cev iz is­tih Do­ne­skov.

Št. 25.

1561, dne 4. sep­tem­bra.

Jer­nej Ov­se­nek iz Tre­bi­je, pod­lož­nik loš­ke­ga gos­pos­tva in sod­ni­je, priz­na­va, da je od­pe­ljal Je­ro ("Ge­ra"), že­no svo­je­ga bra­ta Lo­vre­ta, ter pri njej spal. Za­to je bil 14 ted­nov za­prt v spod­njem de­lu graj­ske­ga stol­pa, a vsled proš­nje svo­je že­ne in us­mi­lje­nja do svo­jih pe­te­rih otrok je bil zo­pet po­mi­loš­čen. Ven­dar mu Le­nart pl. Si­gesz­dorff zu Grosz­winkh­lern, kne­zo­frei­sinš­ki sve­to­va­lec, os­krb­nik in žit­ni­čar loš­ke­ga gos­pos­tva, pre­po­ve­du­je, da ne sme v loš­kem okra­ju sta­no­va­ti ta­ko dol­go ča­sa, do­kler mu te pre­gre­he ne od­pu­sti frei­sinš­ki škof. - Pe­ča­ti­li so Ju­rij Feich­tin­ger, loš­ki mest­ni sod­nik, Lu­do­vik Wei­ni­ger, Ur­ban Kun­stelj in Ja­kob Bisc­hoc­her, loš­ki meš­ča­nje in za­pri­se­že­ni sve­to­val­ci.

 

Št.33.

1560, pred 16. ju­li­jem.

Ja­kob Ro­glo­vič, meš­čan v Lo­ki, pri­to­žu­je se pri os­krb­ni­ku loš­ke­ga gos­pos­tva pro­ti od­lo­ku mest­ne­ga sod­ni­ka, ki mu je uka­zal, da naj vza­me k se­bi svo­jo pr­vo že­no ali pa naj gre iz me­sta. Ro­glo­vič je na­mreč za­pu­stil svo­jo pr­vo že­no, kte­ra ba­je ni spol­no­va­la svo­jih za­kon­skih dolž­no­sti, ter je vzel k se­bi dru­go.

 

Št. 34.

1569, pred 22. de­cem­brom.

Ja­kob Ro­glo­vič, meš­čan v Lo­ki, pro­si frei­sinš­ke­ga ško­fa, da bi se ga us­mi­lil ter mu do­vo­lil, da sme s svo­jo se­da­njo že­no mir­no os­ta­ti v Lo­ki, ako­rav­no se mu je uka­za­lo z od­lo­kom mest­ne­ga sod­ni­ka, da mo­ra v treh dneh za­pu­sti­ti me­sto.

 

Me­ne je najd­ba priim­ka Ma­rolt v Ko­so­vih do­ne­skih pre­pri­ča­la, da Ma­rol­ti ni­so po­tom­ci fran­co­skih vo­ja­kov, vsaj ne Na­po­leo­no­vih. Se­ve­da pa ne iz­klju­ču­jem mož­no­sti, da je bil kdo od njih tu­di fran­co­ski vo­jak. Nič ne­mo­go­če tu­di ne bi bi­lo, če bi se kak Ma­rolt od­se­lil v Fran­ci­jo in se vr­nil kot vo­jak. Če bi Fran­co­zi tu­di vo­jaš­ke ar­hi­ve iz­pred 200 let že pre­ne­sli na ra­ču­nal­niš­ke me­di­je in bi jih lah­ko tu­di mi na­ro­či­li na ce­de­ro­mih, bi se bi­la pra­va igra­ča pre­pri­ča­ti, ko­li­ko in ka­te­ri na­ših pred­ni­kov so bi­li Fran­co­ski vo­ja­ki. Do ta­krat pa upam, da bo še ko­mu od bral­cev za­ni­miv sez­nam loš­kih pod­lož­ni­kov iz ča­sov, ko je ži­ve­la 12., 13., 14. ali ce­lo 15. ge­ne­ra­ci­ja na­ših pred­ni­kov. In, če ne bom na­šel, ko bo­do na po­do­ben na­čin vne­se­ni še po­dat­ki za os­ta­li del sve­ta, no­be­ne­ga dru­ge­ga Ma­rol­ta, bom kar te­ga An­dre­ja hi­po­te­tič­no do­lo­čil za mo­je­ga skraj­ne­ga pred­ni­ka v tej ve­ji in s tem tu­di za pred­ni­ka vseh da­naš­njih Ma­rol­tov. To­vrst­ne po­sku­se sem že de­lal s po­dat­ki, ki so nam do­seg­lji­vi v vsa­kem od šte­vil­nih cen­trih za dru­žin­ske ra­zi­ska­ve. Nam je ver­jet­no najb­liž­ji ti­sti v Gra­zu, sam sem br­skal po du­naj­skem. Tu­di tam sem na­šel ve­li­ko mno­ži­co Ma­rol­tov, naj­več s po­droč­ja da­naš­nje av­strij­ske Šta­jer­ske.

()

Vse ob svo­jem ča­su (O tem­po­ra, o mo­res)

Utri­nek                                                                                  Ing. Loj­ze Ko­bi

V na­ših DREVESIH smo že pi­sa­li in na se­stan­kih go­vo­ri­li o do­bi v biv­ši Av­stroo­gr­ski mo­nar­hi­ji, zla­sti v dru­gi po­lo­vi­ci 19. sto­let­ja in na za­čet­ku 20. sto­let­ja, ko je plems­tvo po­la­go­ma si­ro­ma­ši­lo in za­ha­ja­lo v ma­te­rial­ne sti­ske. Ven­dar je za­ra­di si­ste­ma os­ta­ja­lo še ved­no po­mem­ben po­li­tič­ni de­jav­nik in je za­se­da­lo ve­či­no važ­nih vo­jaš­kih, uprav­nih in po­li­tič­nih po­zi­cij.

Z za­čet­ki in­du­strij­ske proi­zvod­nje se je za­čel kre­pi­ti tu­di meš­čan­ski sloj in po­sta­jal fi­nanč­no mo­čan druž­be­ni de­jav­nik.

Oba po­ja­va sku­paj sta spro­ži­la spre­mi­nja­nje druž­be­nih pra­vil in zrah­lja­la nek­da­nje pred­sod­ke o "pri­mer­nih za­kon­skih part­ner­jih iz pri­mer­nih dru­žin". V vse več­ji me­ri so se za­če­li skle­pa­ti za­ko­ni med po­li­tič­no moč­ni­mi ple­miš­ki­mi in fi­nanč­no moč­ni­mi meš­čan­ski­mi dru­ži­na­mi.

Sled o teh druž­be­nih pro­ce­sih naj­de­mo tu­di v knji­gi "Ge­nea­lo­gisc­hes Tasc­hen­buch der ade­li­gen Häuser Öster­reichs iz le­ta 1906/07". Ta ro­dov­niš­ki pri­roč­nik za ro­do­slov­je ple­miš­kih dru­žin, ki let­no ob­jav­lja ro­dov­ni­ke av­strij­skih ple­miš­kih dru­žin in po­ro­ča o no­vo­stih na tem po­droč­ju po po­sa­mez­nih dru­ži­nah. V uvo­du med dru­gim z na­sled­njim po­tr­ju­je zgo­raj na­ve­de­na opa­ža­nja o po­ja­vih v ome­nje­nem ob­dob­ju:

"...Ta av­strij­ski pri­roč­nik naj ne bo sa­mo ne­po­greš­ljiv vir po­dat­kov za urad­ne, po­slov­ne in hi­šne po­tre­be, naj­prej za ude­le­že­ne ple­miš­ke kro­ge, za ro­dov­ni­kar­je in he­ral­di­ke, am­pak naj slu­ži tu­di re­snim ra­zi­ska­vam do­mo­vin­ske zgo­do­vi­ne. Po­skus, da bi na te­me­lju ro­do­slov­nih ra­zi­skav v ta na­men za­sle­do­va­li tok zgo­do­vin­ske­ga in druž­be­ne­ga raz­vo­ja dru­žin ter nji­ho­ve­ga dvi­ga­nja, pa­da­nja in vzroč­ne od­vi­sno­sti, je na­šel po­tr­di­tev tu­di ti­stih kri­ti­kov, ki za­go­var­ja­jo mo­der­ne ra­zi­sko­val­ne ci­lje. Za njih so sprem­lje­val­ne oko­liš­či­ne in zad­nji vzro­ki pro­di­ra­nja po­sa­mez­nih dru­žin iz ši­ro­kih mno­žic de­lav­ske­ga, kmeč­ke­ga in meš­čan­ske­ga sta­nu mno­go važ­nej­še, ka­kor pa da­tum, ko so konč­no do­bi­li pi­smo o "po­ple­me­ni­te­nju", ki le pre­več­krat oz­na­či za­če­tek pro­pa­da. Re­dak­ci­ja pri­roč­ni­ka mo­ra za­to tu­di v bo­do­če pou­dar­je­no pos­ve­ti­ti po­zor­nost zgo­do­vi­ni dru­žin P R E D nji­ho­vim "po­ple­me­ni­te­njem", ka­kor tu­di na one po­klic­ne de­jav­no­sti in ti­ste dru­žin­ske zve­ze, ki so omo­go­či­le njih gos­po­dar­ski in druž­be­ni vzpon..."

Na­ve­de­ni od­sta­vek sku­ša opra­vi­če­va­ti spre­me­njen od­nos do­te­da­nje ured­niš­ke po­li­ti­ke te pub­li­ka­ci­je, ka­te­re­ga je iz­si­li­lo stvar­no do­ga­ja­nje v druž­bi. To je ved­no bolj zah­te­va­lo za one ča­se tu­di mo­der­nej­ši na­čin obrav­na­va­nja ro­do­slov­ja in po­la­go­ma opuš­ča­nje do­te­da­njih druž­be­nih pred­sod­kov.

Du­naj, ju­ni­ja 1907

Druž­be­no priz­na­nje. Do­kaz, da je na­ša de­jav­nost v re­sni­ci pre­ra­sla ra­zi­sko­val­ne am­bi­ci­je po­sa­mez­ni­kov in do­bi­la šir­ši po­men, je fi­nanč­na pod­po­ra, ki jo je za druš­tve­no de­jav­nost na­me­ni­lo Mi­ni­strs­tvo Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je za zu­na­nje za­de­ve, Urad za Slo­ven­ce po sve­tu v zne­sku 100.000 SIT. Dr­žav­ne­mu se­kre­tar­ju dr. Pe­tru Venc­lju smo pred­sta­vi­li vse bolj in­ten­ziv­no za­ni­ma­nje na­ših iz­se­ljen­cev, naj­več iz obeh Ame­rik in Ka­na­de. To za­ni­ma­nje smo ne­ko­li­ko ne­pri­prav­lje­ni vzbu­di­li zla­sti z na­šo pred­sta­vi­tvi­jo na In­ter­ne­tu in s po­ši­lja­njem na­še­ga bil­te­na. Ob­seg poi­zvedb že pre­se­ga na­šo tre­nut­no spo­sob­nost od­zi­va­nja, za­to iš­če­mo na­či­ne za us­trez­nej­še po­sre­do­va­nje od­go­vo­rov. Na­sta­ja­jo­ča ob­li­ka vzpo­stav­lja­nja sti­kov z na­ši­mi ro­ja­ki po sve­tu bi z bolj or­ga­ni­zi­ra­nim od­zi­va­njem z na­še stra­ni kaj kma­lu ge­ne­ri­ra­la po­mem­bno in traj­no se­sta­vi­no v po­ve­zo­val­nih od­no­sih.

Z dob­lje­no po­moč­jo smo po­kri­li stroš­ke za do­tisk raz­pro­da­nih bil­te­nov, ki jih bo od­slej  do­bi­val tu­di ome­nje­ni urad in ne­ka­te­ri dru­gi pre­jem­ni­ki v tu­ji­ni. Dr. Venc­lju se za ve­li­ko ra­zu­me­va­nje in hi­ter od­ziv naj­lep­še zah­va­lju­je­mo in ver­ja­me­mo, da bo­mo po­ve­za­ni tu­di v bo­do­če kos za­ni­mi­vim in ko­rist­nim pro­jek­tom. Nič prez­go­daj bi ne bi­lo, če bi vzgle­du MNZ sle­di­le še dru­ge dr­žav­ne us­ta­no­ve.

Priročnik za rodovnikarje v "help" datoteki

Za vse ro­dov­ni­kar­je, ki si pri svo­jem de­lu po­ma­ga­jo z ra­ču­nal­ni­kom, bo za­ni­mi­va mož­nost upo­ra­be "Pri­roč­ni­ka za ro­dov­ni­kar­je" v ob­li­ki Win­dow­so­ve on-li­ne Help da­to­te­ke.

Iz­kuš­nje več­jih soft­ver­skih hiš in nji­ho­ve ra­zi­ska­ve so po­ka­za­le, da ve­či­na lju­di ne­ra­da be­re na­vo­di­la v ob­li­ki "knjiž­nih" pri­roč­ni­kov. Dru­ga­če je s pri­roč­ni­ki v ob­li­ki ta­kojš­nje (on-li­ne) po­mo­či na oseb­nih ra­ču­nal­ni­kih, ki jo nu­di­jo Help da­to­te­ke. Te so za­ra­di svo­je pre­gled­no­sti in mož­no­sti upo­ra­be t.i. hyper­tex­ta (be­se­di­lo, sli­ka, vi­deo, bar­ve, zvok) nad­vse pri­ljub­lje­ne. S svo­jo pre­gled­nost­jo in na­zor­nost­jo, zla­sti če je do­bro in pre­gled­no na­čr­to­van, omo­go­ča, da lah­ko v vsa­kem tre­nut­ku naj­de­mo naj­pri­mer­nej­ši nas­vet.

Pi­sa­nje Help da­to­tek je bi­lo do po­ja­va po­seb­nih pro­gra­mov s pre­va­jal­ni­kom v HLP da­to­te­ke - ra­zen za iz­ku­še­ne pro­gra­mer­je, prak­tič­no ne­mo­go­če. V zad­njem ča­su se je po­ja­vi­lo kar ne­kaj oro­dij, pro­gra­mov, ki omo­go­ča­jo iz­de­la­vo pri­roč­ni­kov iz že po­stav­lje­nih tek­stov ali pa z di­rekt­nim pi­sa­njem v sam pro­gram, npr. Doc-To-Help 1.6[1] ali Whiz­No­tes S2.1[2], ki ga je upo­ra­bil av­tor. S te­mi orod­ji pi­še­mo (upo­ra­bi­mo) hel­po­vo be­se­di­lo nič dru­ga­če kot na­vad­no ob­li­ko­va­no be­se­di­lo v kak­šnem od so­dob­nih ure­je­val­ni­kov be­se­dil, ne da bi nam bi­lo tre­ba ve­de­ti vse o raz­lič­nih ele­men­tih Win­dow­so­ve­ga Hel­pa, kot so navz­križ­ne po­ve­za­ve, "vro­ča me­sta" ipd. in še manj o vsej po­treb­ni slov­ni­ci uka­zov v zve­zi s te­mi ele­men­ti.

Help da­to­te­ka omo­go­ča po­leg os­nov­ne­ga be­se­di­la še:

·    navz­križ­ne in hi­per­tekst­ne po­ve­za­ve,

·    li­sta­nje na­prej in na­zaj ter "zgo­do­vi­no" pre­gle­do­va­nja,

·    "vro­ča me­sta" (book­mark),

·    pri­ka­zo­va­nje slik, skic, fo­to­gra­fij,

·    stvar­no ka­za­lo, slo­var poj­mov, in­dek­se,

·    do­dat­na po­ja­sni­la, raz­la­ga, re­fe­ren­ce ali opom­be v ob­li­ki "pop-up" raz­la­gal­nih okenc, ki se od­pre­jo ob be­se­di­lu,

·    iz­pi­so­va­nje po­sa­mez­nih de­lov ali ce­lot­ne­ga be­se­di­la,

·    po­go­vor­na ok­na,

·    bar­ve, ok­vi­re, ta­be­le,

·    eno­stav­no is­ka­nje be­se­di­la in poj­mov,

·    ob­li­ko­va­nje ukaz­nih gum­bov, ikon in "hot-spot" ma­kro uka­zov,

·    prei­me­no­va­nje stan­dard­nih na­pi­sov v ukaz­ni Hel­po­vi vr­sti­ci

·    ter še mar­si­kaj za na­zor­no pri­ka­zo­va­nje pri­roč­ni­ka.

Pri­roč­nik za ro­dov­ni­kar­je v on-li­ne Help da­to­te­ki ima ena­ko vse­bi­no in po­glav­ja kot ti­ska­ni, s tem da je obo­ga­ten z vr­sto pri­ka­zov ro­dov­ni­kov, fo­to­gra­fij, po­ro­čil in dru­gih iz­pi­sov.

Ne­kaj mož­no­sti upo­ra­be tak­šne Help da­to­te­ke za pri­roč­nik je raz­vid­nih iz spod­nje sli­ke.

(slika)

Pri­roč­nik za ro­dov­ni­kar­je v on-li­ne Help da­to­te­ki ("" preiz­ku­sna ver­zi­ja), bo čla­nom druš­tva brez­plač­no na vo­ljo na vseh druš­tve­nih sre­ča­njih, po­tre­bu­je­te le praz­no di­ske­to za pre­pis da­to­te­ke. Av­tor bo ob­ča­sno iz­bolj­še­val be­se­di­lo pri­roč­ni­ka in do­da­jal no­ve mož­no­sti upo­ra­be Help da­to­te­ke. Z g. John Stee­dom se bo­mo po­sku­si­li do­go­vo­ri­ti, da bo­mo Help Pri­roč­nik lah­ko vsta­vi­li tu­di v os­nov­no ukaz­no vr­sti­co Win­dows pro­gra­ma BK5.

Vas­ja Bu­ti­na

[1] Proi­zva­ja­lec Wex­Tech Syste­ma, inc, za­stop­ni­ka v Slo­ve­ni­ji SINONIM Ce­lje, tel.: 63/411-260; ce­na 800 DEM.

[1] Proi­zva­ja­lec Sa­njay, Ka­na­da (Shar­wa­re), ce­na prib­liž­no 55$.

()

Ka­ko za­če­ti

                                                                                  Peter Hawlina

Po­go­sto sli­ši­mo po­sa­mez­ni­ke, ki tr­di­jo, da si ze­lo že­li­jo ra­zi­ska­ti svo­je po­re­klo in so­rods­tvo, pa ne ve­do, ka­ko bi se te­ga lo­ti­li, pre­pri­ča­ni so tu­di, da je na­lo­ga za ama­ter­ja pre­zah­tev­na.

Več­krat smo v na­šem bil­te­nu že da­ja­li na­vo­di­la za de­lo, vse­bu­je jih Pri­roč­nik za ro­do­slov­ca za­čet­ni­ka. Kljub te­mu ne bo od­več, če krat­ka na­vo­di­la po­no­vi­mo. To je to­li­ko bolj smi­sel­no, ker sta za de­lo na vo­ljo tu­di dva obraz­ca: Mo­ji pred­ni­ki in Dru­žin­ski list. Obraz­ce lah­ko do­bi­te na druš­tve­nih sre­ča­njih. Na­vo­di­la za­če­nja­mo brez omem­be ra­ču­nal­ni­ka, o njem bo­mo do­da­li ne­kaj mi­sli na kon­cu.

1. Pred­po­goj za de­lo je ta, da se na­lo­ge za­res že­li­mo lo­ti­ti. Na­lo­ga ni za­ple­te­na, ni po­treb­no predz­na­nje, ne ra­bi­mo pri­po­moč­kov, ven­dar je z nji­mi de­lo laž­je, za­to jih pri­po­ro­ča­mo.

2. Os­kr­bi­te se z ne­kaj iz­vo­di obeh obraz­cev - Mo­ji pred­ni­ki in Dru­žin­ski list. Že po krat­kem og­le­du vam bo­sta ra­zum­lji­va. Se­di­te in oba iz­pol­ni­te ko­li­kor ve­ste na pa­met.

3. Manj­ka­jo­če po­dat­ke do­pol­ni­te s po­dat­ki iz do­ma­če­ga ar­hi­va. Še bo­lje pa je, da vam obraz­ce iz­pol­ni­jo va­ši star­ši ali ce­lo sta­ri star­ši, če jih ima­te. Manj­ka­jo­če po­dat­ke po­sku­si­te zbra­ti pri ži­ve­čih so­rod­ni­kih. De­lo si or­ga­ni­zi­raj­te kot vam naj­bo­lje us­tre­za, na tej stop­nji bo­ste že upo­ra­bi­li last­no me­to­do ure­ja­nja do­ku­men­ta­ci­je, jo raz­po­re­di­li po ma­pah in za­njo iz­bra­li stal­no me­sto.

4. V do­se­da­njem de­lu ste obra­zec Mo­ji pred­ni­ki iz­pol­ni­li z vse­mi po­dat­ki vsaj za šti­ri ge­ne­ra­ci­je. Na­bra­lo se vam je več dru­žin­skih li­stov. Mo­re­bit­ni manj­ka­jo­či po­dat­ki vam sa­mi na­ka­zu­je­jo sme­ri na­dalj­nje­ga ra­zi­sko­va­nja. Va­še za­ni­ma­nje bo mor­da us­mer­je­no bolj v ne­ko iz­bra­no smer, ve­či­na pa bo ver­jet­no vsem sme­rem pri­pi­so­va­la enak po­men. Pri ra­zi­ska­vah se je na­vad­no smi­sel­no osre­do­to­či­ti na ti­ste, kjer je de­lo laž­je, vred­no je čim­prej ‘iz­ko­ri­sti­ti’ naj­sta­rej­še so­rod­ni­ke. Lah­ko po­sku­si­te z do­pi­so­va­njem, ven­dar so iz­kuš­nje po­ka­za­le, da je od­ziv maj­hen. Za­to je tre­ba zbi­ra­nje kom­bi­ni­ra­ti z obi­sko­va­njem iz­bra­nih oseb in po­dat­ke zbi­ra­ti ne­po­sred­no. Naj­bo­lje je, da sta pri tem de­lu ra­zi­sko­va­lec in in­terv­ju­va­nec sa­ma. Ra­zi­sko­va­lec naj in­terv­ju­van­ca paz­lji­vo po­slu­ša, pu­sti naj mu, da ta pro­sto go­vo­ri in ga sa­mo opom­ni na mo­re­bit­na nes­klad­ja ali po­manj­klji­vo­sti. Še­le po tem, ko bo očit­no, da je in­terv­ju­va­nec kon­čal, mu lah­ko po­sta­vi­mo še do­dat­na vpra­ša­nja. Zla­sti pri sta­rej­ših lju­deh je tre­ba bi­ti ob­zi­ren, da bi jih ne utru­ja­li. Bo­lje je po­no­vi­ti obisk po ne­kaj dneh.

5. Za vsak vne­se­ni po­da­tek je ze­lo važ­no, da si oz­na­či­mo vir. Si­stem oz­na­če­va­nja je po­lju­ben. Npr. po­ve­dal X.Y., do­ku­ment /oz­na­ka/ in po­dob­no. Če ste si pri de­lu po­leg os­nov­nih po­dat­kov be­le­ži­li tu­di kraj­še ali dalj­še opom­be, opi­se, zgod­be, do­go­divš­či­ne, živ­lje­nje­pi­se, je pri­po­roč­lji­vo, da vse to in mor­da ori­gi­na­le ali ko­pi­je do­ku­men­tov, fo­to­gra­fij, pred­me­tov in dru­ge­ga gra­di­va shra­ni­te z ro­dov­niš­kim gra­di­vom. Mor­da bo­ste na­sta­vi­li ma­pe, fas­ci­kle, al­bu­me in po­dob­no.

Če ste pri svo­jem de­lu sle­di­li na­vo­di­lom, ste zbra­li po­dat­ke za ne­kaj manj ali več kot 100 oseb. Za de­lo ste po­tre­bo­va­li ne­kaj ted­nov, sku­paj ka­kih 10 do 20 ur. Zbra­no gra­di­vo lah­ko shra­ni­te in ga ob­ča­sno do­pol­ne­te z no­vost­mi, rojs­tvi, po­ro­ka­mi in smrt­mi.

Va­še de­lo lah­ko s tem za­klju­či­te. Opra­vi­li ste de­lo, ki bo mo­re­bit­ne­mu zain­te­re­si­ra­ne­mu de­di­ču ve­li­ka dra­go­ce­nost.

Več kot ver­jet­no pa ste pri svo­jem de­lu za­ču­ti­li ve­se­lje za na­da­lje­va­nje. Na­da­lju­je­te lah­ko brez po­mo­či in iz­ku­šenj dru­gih, na tak na­čin de­la ve­či­na ra­zi­sko­val­cev. Lah­ko pa si de­lo olaj­ša­te s tem, da po­se­že­te po li­te­ra­tu­ri. Tu­je li­te­ra­tu­re je ze­lo ve­li­ko, knjig in ča­so­pi­sov, na­sta­ja pa tu­di do­ma­ča. Po­leg ome­nje­ne­ga pri­roč­ni­ka so v vsa­ki šte­vil­ki bil­te­na na­še­ga druš­tva šte­vil­ni pris­pev­ki, ki vam bo­do, če jih bo­ste pra­vo­ča­sno spoz­na­li, moč­no olaj­ša­li de­lo. Mno­gi ra­zi­sko­val­ci so že ugo­tav­lja­li, ko­li­ko de­la bi jim bi­lo pri­hra­nje­ne­ga, če bi poz­na­li pri­po­ro­či­la. Ro­do­slov­no druš­tvo pri­re­ja red­na me­seč­na sre­ča­nja, po­leg te­ga pa še te­mat­ska pre­da­va­nja, og­le­de ar­hi­vov, pred­sta­vi­tve raz­lič­nih na­či­nov de­la, raz­stav­lja ro­do­slov­no gra­di­vo in ro­dov­niš­ke pri­ka­ze, čla­ni si iz­me­nju­je­jo iz­kuš­nje, de­lov­ne pri­po­moč­ke, li­te­ra­tu­ro, po­dat­ke itd. Druš­tvo tu­di skr­bi za po­ve­za­ve s tu­ji­no.

Za ko­nec še ra­ču­nal­nik. Mno­gi ra­zi­sko­val­ci so opra­vi­li osup­lji­ve ra­zi­ska­ve in zgra­di­li za­vi­dlji­ve ro­do­slov­ne iz­del­ke brez ra­ču­nal­ni­ka. S tem so neiz­pod­bit­no do­ka­za­li, da ra­ču­nal­nik pri tem de­lu ni ne­po­greš­ljiv. Rav­no ta­ko pa je očit­no, da si z njim lah­ko bis­tve­no olaj­ša­mo de­lo, ra­zi­ska­ve pa lah­ko ši­ri­mo prak­tič­no brez ome­ji­tev. Tu­di za to tr­di­tev ne manj­ka do­ka­zov, ne le v tu­ji­ni, do­volj jih je že tu­di do­ma. Na sre­ča­njih druš­tva ro­do­slov­cev in v bil­te­nih se te­mu po­droč­ju pos­ve­ča ne­neh­na po­zor­nost, zain­te­re­si­ra­ni lah­ko de­lo z ro­dov­ni­kom, ra­ču­nal­ni­kom in v slo­venš­či­no pre­ve­de­nim pro­gra­mom spoz­na­jo na te­ča­ju. Če bo­ste pri svo­jem de­lu upo­rab­lja­li ra­ču­nal­nik, vam bo­do tu­di ta­le pri­po­ro­či­la za de­lo sko­raj ne­po­treb­na, od­več vam bo­sta tu­di oba ome­nje­na obraz­ca, za­če­ti pa se vsee­no spla­ča prav z nji­ma, naj­prej pa iz­pol­ni­te obra­zec Moj ro­dov­nik. Če ga bo­ste iz­pol­nje­va­li na pa­met, bo­ste zanj po­ra­bi­li ne­kaj mi­nut. To bo preiz­ku­sni ka­men va­še pri­prav­lje­no­sti za de­lo.

()

KAJ DELAMO?

Za­kaj in ka­ko sem se za­čel uk­var­ja­ti z ro­do­slov­jem?

        

      

           fo­to­gra­fi­ja

An­ton Kos

Že kot otrok sem rad pri­sluh­nil pri­po­ve­do­va­nju star­šev in sta­rih star­šev, ka­dar so pra­vi­li o svo­jem po­re­klu. Iz­ha­ja­li naj bi iz va­si Kač­ji dol pri Pod­če­trt­ku. Do ta­kih po­go­vo­rov je pri­ha­ja­lo ved­no tu­di ta­krat, ka­dar se je za­ra­di raz­lič­nih raz­lo­gov zbra­lo več­je šte­vi­lo so­rod­ni­kov. Ob ta­kih pri­lož­no­stih in ob teh po­go­vo­rih je mar­sik­do od nas ugo­tav­ljal, ka­ko važ­no bi bi­lo vsaj ne­kaj te­ga, kar je bi­lo po­ve­da­ne­ga tu­di za­pi­sa­ti, da bi se ohra­ni­lo ka­snej­šim ro­do­vom.

Ven­dar pa se ni­ko­li ni na­šel ti­sti, ki bi se te­ga lo­til. Tu­di sam sem dol­go ok­le­val. Pred do­brim le­tom pa sem si re­kel: Če si dru­gi ne zna­jo vze­ti ča­sa, si ga bom pa sam! Brez vsa­kr­šnih pri­prav in vzor­cev sem si za­čel za­pi­so­va­ti naj­prej vse ti­sto, kar sem ve­del sam, na­to sem 'za­sli­šal' še bliž­nje in manj bliž­nje so­rod­ni­ke in od vsa­ke­ga do­bil mar­si­kaj za­ni­mi­ve­ga. Zbral sem po­dat­ke o več kot 500 ose­bah, na vse stra­ni pa bi še lah­ko na­da­lje­val, kar tu­di na­me­ra­vam. Po­dat­ke sem zbi­ral pri ži­ve­čih so­rod­ni­kih, ko se je po spo­mi­nu tu­di njim us­ta­vi­lo ali se nanj ni­so več za­ne­sli, sem po­se­gel tu­di po ar­hiv­skih vi­rih. Prav tu me naj­več de­la še ča­ka. V za­čet­ku sem po­dat­ke za­pi­so­val v zve­zek in po­sa­mez­ne po­le, zdaj upo­rab­ljam ra­ču­nal­nik in ugo­tav­ljam, da je z njim de­lo v vseh ozi­rih olaj­ša­no.

Se­ve­da sem naj­prej ra­zi­sko­val moš­ko li­ni­jo po oče­to­vi stra­ni. Naj­prej sem mi­slil ra­zi­ska­ti sa­mo to li­ni­jo, kma­lu pa sem ugo­to­vil, da so os­ta­le sme­ri ra­zi­ska­ve rav­no ta­ko ali še bolj za­ni­mi­ve. Ta­ko so priš­li na vr­sto priim­ki Ver­tov­šek, na­to pa Ma­ček, Pe­tan, Grač­ner, Po­toč­nik, Zdol­šek in dru­gi. Še mno­go več raz­lič­nih priim­kov pa se je po­ja­vi­lo ta­krat, ko sem za­čel po­pi­so­va­ti tu­di te­te in stri­ce ter bra­tran­ce in se­strič­ne v raz­lič­nih ko­le­nih.

Pri tem de­lu sem na­šel te­ga ali one­ga so­rod­ni­ka, ki je imel kar pre­cej po­dat­kov že pre­gled­no raz­vrš­če­nih in sem jih z lah­ko­to pri­dru­žil svo­ji 'zbir­ki'. Vsa­ke­mu od so­de­lu­jo­čih so­rod­ni­kov sem izro­čil po en iz­vod ce­lot­ne evi­den­ce, le­tos ima­mo na­men pri­re­di­ti dru­žin­sko sre­ča­nje, do­go­var­ja­mo se tu­di o tem, da bi na­pi­sa­li dru­žin­sko kro­ni­ko.

Zbra­ni po­dat­ki odra­ža­jo do­kaj zna­čil­ne vzor­ce, ki jih naj­de­mo v do­lo­če­nih ob­dob­jih v pov­preč­ni slo­ven­ski dru­ži­ni. Ne­kaj ge­ne­ra­cij na­zaj ima sko­raj vsa­ka dru­ži­na več­je šte­vi­lo otrok. V zad­njih de­set­let­jih se to šte­vi­lo moč­no zmanj­šu­je. Ve­či­na so­rods­tva (po Ko­so­vi stra­ni) ži­vi še ved­no na Koz­jan­skem, ne­kaj pa se nas je raz­kro­pi­lo po Slo­ve­ni­ji in tu­ji­ni.

Od­kar sem se pri­dru­žil ro­do­slov­ne­mu druš­tvu, sem s pri­dom upo­ra­bil mar­si­ka­te­ra pri­po­ro­či­la za de­lo in de­lov­ne pri­po­moč­ke. Sre­čal sem dru­ge ra­zi­sko­val­ce in ve­sel ugo­to­vil, da se mo­je ra­zi­ska­ve del­no zdru­ži­jo z ra­zi­ska­vo ne­ke­ga dru­ge­ga čla­na. Ne za­mu­dim no­be­ne­ga druš­tve­ne­ga sre­ča­nja ali pre­da­va­nja. Spoz­nal sem, da ni­so za­ni­mi­ve le ra­zi­ska­ve last­ne­ga so­rods­tva. Pri svo­jem de­lu na te­re­nu sem na­le­tel na sku­pi­no ra­zi­sko­val­cev, ki so v ok­vi­ru ra­zi­skav na pro­jek­tu za ce­lost­ni raz­voj po­de­že­lja po­zor­nost pos­ve­ča­li pre­tež­no sta­rim po­de­žel­skim ob­jek­tom, ven­dar so jim de­lo mo­je ro­do­slov­ne ra­zi­ska­ve nji­ho­ve še do­dat­no os­vet­li­le, del­no so jih vklju­či­li v svoj pro­jekt, ob pred­sta­vi­tvi re­zul­ta­tov pa so jih tu­di raz­sta­vi­li. Ob tem je bi­lo pred­stav­lje­no tu­di de­lo na­še­ga druš­tva in na­ši bil­te­ni, kar je med obi­sko­val­ci vzbu­di­lo ne­ma­lo za­ni­ma­nja. Pri­re­di­tev je bi­la de­lež­na do­dat­ne po­zor­no­sti tu­di za­to, ker se je ča­sov­no uje­la s kra­jev­nim žeg­na­njem pri Sv. Vi­du v Ko­stanj­ku v žup­ni­ji Zdo­le pri Krš­kem.

Po­leg last­nih ra­zi­skav me pri­vla­či­jo tu­di dru­ge, med ta­ki­mi zla­sti ro­dov­nik A. M. Slomš­ka, ki ga je ra­zi­sko­val že Fran­ce Kav­čič.

Pri­pom­ba ured­ni­ka. Ve­či­na čla­nov An­to­na Ko­sa poz­na tu­di po tem, da je za šte­vil­na druš­tve­na sre­ča­nja pre­skr­bel dvo­ra­no v pod­jet­ju, kjer je za­po­slen in tu­di si­cer zna pri­sko­či­ti na po­moč, ka­dar je to po­treb­no.

()

Kaj de­la­jo

V tej ru­bri­ki smo vsa­kič že­le­li pred­sta­vi­ti do­ga­ja­nje v ne­ki dr­ža­vi. Ta­ko smo že pred­sta­vi­li Nem­či­jo, ki ima v Leip­zi­gu svo­jo ro­do­slov­no cen­tra­lo. Ce­lo­vi­tih pred­sta­vi­tev os­ta­li dr­žav še ne mo­re­mo po­da­ti, ker na­cio­nal­nih in­sti­tu­cij (še) ni­ma­jo ali pa z nji­mi še ni­smo na­ve­za­li sti­kov.

Da­nes, v ča­su In­ter­ne­ta in dru­gih pri­do­bi­tev so­dob­ne teh­no­lo­gi­je, bi bi­lo ko­le­ge v tu­ji­ni ne­smi­sel­no nad­le­go­va­ti na kla­si­čen na­čin, ko pa bi lah­ko sko­raj vse o njih zve­de­li kar s svo­je­ga na omrež­je pri­klju­če­ne­ga  ra­ču­nal­ni­ka. Mi smo si­cer ob­ja­vi­li elek­tron­ski na­slov druš­tva, ima­mo tu­di svo­jo pred­sta­vi­tve­no stran in ne­kaj dru­gih za­ni­mi­vo­sti, a kaj nam vse to ko­ri­sti, ko pa zlah­ka pre­šte­ješ na pr­ste ene ro­ke ti­ste med na­mi, ki bi ime­li mož­nost in čas uži­va­ti v tam po­nu­je­nih do­bro­tah. in, kar bi bi­lo še po­mem­bnej­še, manj­ka ti­stih, ki bi ra­zi­ska­ne kon­ti­nen­te pred­sta­vi­li tu­di ti­stim, ki se sa­mi ne na­me­ra­va­jo po­da­ja­ti na In­ter­ne­to­vo av­to­ce­sto.

To­krat ra­do­ved­ne­žem po­nu­ja­mo ne­kaj na hi­tro zbra­nih elek­tron­ski na­slo­vov. Mi­mo­gre­de ome­ni­mo, da pri­re­ja­jo na­ši ko­le­gi v tu­ji­ni kon­fe­ren­ce, na ka­te­rih obrav­na­va­jo ra­ču­nal­niš­ko kom­po­nen­to pri ro­do­slov­nem de­lu. Naj­več te­ga pa nam je do­stop­no na In­ter­ne­to­vih po­li­cah, ne­ma­lo­krat ce­lo brez­plač­no.

 

Tokrat torej objavljamo nekaj zanimivih nemških naslovov na Internetu (WWW), ki smo jih našli v zadnji (33.) številki nemškega časopisa Computergenealogie:

Genealogie - Homepage:

            http://ftp.cac.psu.edu/~saw/genealogy.html

German Genealogy FAQ’s and Overwiews:            http://www.genealogy.com/gene/genealogy.html

Deutscher Spiegel:

            http://www.med.uni-giesen.de/gene

            ftp.//www.med.uni-giesen.de/pub/mirrors/genealogy.com

Nachfahren Karls des Großen:

            http:/faui80.informatik.uni-erlangen.de:80/html/chl-enetr.html

Genealogy Resources on the Internet:

            http://www.umich.edu/~cgaunt/gen_intl.html

            gopher://alpha.cc.utoledo.edu:70/llgopher-root%

Federation of Eastern European Family History Societies:

            http.//wheel.dcn.davis.ca.us:80/~feefhs/

            http://dcn.davis.edu/~feefhs

Krat­ka ka­te­go­ri­za­ci­ja ro­do­slov­cev                        Pe­ter Haw­li­na

Ro­do­slov­ce bi bi­lo mo­go­če raz­vrš­ča­ti na več na­či­nov. Npr.

·    na lju­bi­te­lje in stro­kov­nja­ke,

·    na za­čet­ni­ke in iz­ku­še­ne,

·    na ti­ste, ki de­la­jo za la­sten na­men in ti­ste, ki de­la­jo po na­ro­či­lu in za pla­či­lo,

·    na ti­ste, ki ne zna­jo brez ra­ču­nal­ni­ka in ti­ste, ki ne zna­jo z njim,

·    na ti­ste, ki jih za­ni­ma­nje za ro­do­slov­je po­pa­de tre­nut­no in ti­ste, ki mu ved­no os­ta­ne­jo zve­sti,

·    na ti­ste, ki se za­ni­ma­jo sa­mo za pla­vo kri in ti­ste, ki se ne ozi­ra­jo na stan in po­mem­bnost pred­ni­kov ali ra­zi­sko­va­nih oseb,

·    na ti­ste, ki za na­zaj in za na­prej ra­zi­sku­je­jo sa­mo moš­ko li­ni­jo in ti­ste, ki se ne ome­ji­jo na prii­mek,

·    na ti­ste, ki jim za­doš­ča ime in prii­mek in ti­ste, ki se za­do­vo­lji­jo še­le s po­pol­ni­mi po­dat­ki.

Sa­mi bo­ste ver­jet­no naš­li še kak­šno mož­nost raz­vrš­ča­nja. V svo­jih do­se­da­njih raz­miš­lja­njih sem lo­če­val med tre­mi sku­pi­na­mi:

·    ro­dov­ni­kar­ji,

·    ro­do­slov­ci in

·    ra­zi­sko­val­ci.

Ne­ko­li­ko na­tanč­ne­je bi jih lah­ko lo­če­va­li tu­di po na­sled­njih zna­čil­no­stih:

·    Ta­ki, ki bi že­le­li se­bi in vsem dru­gim za­gr­ni­ti za­ve­so pred pre­te­klost­jo, ki jo od­gri­nja­jo ro­do­slov­ne ra­zi­ska­ve. Teh je ze­lo ma­lo.

·    Ma­lo je tu­di ti­stih, ki jih ro­dov­nik prav nič ne za­ni­ma.

·    Naj­več je ti­stih, ki jih to si­cer za­ni­ma, o so­rods­tvu ze­lo ve­li­ko ve­jo, red­ko pa svo­je ve­de­nje pre­ne­se­jo na pa­pir in ga s tem ohra­ni­jo po­tom­cem

·    Prib­liž­no en od­sto­tek je ta­kih, ki si vza­me­jo čas in svo­je poz­na­va­nje do­ku­men­ti­ra­jo

·    Sa­mo en od­sto­tek od teh zad­njih je ta­kih, ki se lo­ti­jo te­me­lji­tej­ših ra­zi­skav. Na­vi­dez­ne ovi­re jih pri de­lu še po­dži­ga­jo.

·    Iz te zad­nje po­pu­la­ci­je se ne­ka­te­ri dvig­ne­jo na še viš­jo ra­ven. Ta zah­te­va vsaj del­no poz­na­va­nje šte­vil­nih po­dro­čij, ki jih si­cer obrav­na­va­jo zgo­do­vin­ske, geo­graf­ske, et­no­graf­ske, so­cio­loš­ke, an­tro­po­loš­ke in še mar­si­ka­te­re dru­ge ve­de. Tak ro­do­slo­vec v tej svo­ji po­seb­ni us­po­sob­lje­no­sti na­vad­no pre­ka­ša ti­ste z aka­dem­ski­mi na­slo­vi.

Po tem uvo­du, ki mor­da na­re­di re­sen vtis, smo do­volj ogre­ti, da si og­le­da­mo še na­sled­nje­ga. Ka­te­go­ri­je so na­me­no­ma iz­bra­ne s poj­mi, ki se kon­ča­jo na ‘-ač’. Ta konč­ni­ca be­se­dam naj­več­krat pri­da ne­ko­li­ko slab­ša­len po­men, po­dob­no kot ti­ste, ki se kon­ča­jo na ‘-uh’. Poz­na­val­ci bo­mo koš­ček se­be naš­li v sko­raj vsa­ki od na­ve­de­nih ka­te­go­rij.

·    Sa­njač. Ne­pre­sta­no sa­nja­ri o tem, kaj vse bo na­re­dil. V sa­njah se mu vse pri­ka­zu­je ve­li­ko lep­še, kot je v re­sni­ci. Za­to ra­je os­ta­ne pri sa­njah. Sa­nja­ču je po­do­ben

·    Meč­kač. Ta se je si­cer spri­jaz­nil z ugo­to­vi­tvi­jo, da živ­lje­nje ni­so sa­nje, ne mo­re pa se lo­ti­ti de­la. Te­mu je bli­zu 

·    Ner­gač, ki raz­lo­ge za svo­je meč­kaš­tvo zvra­ča na šte­vil­ne neu­te­me­lje­ne ovi­re. Te­mu sle­di

·    Čve­kač. Ta je si­cer ne­kaj ma­le­ga za­pi­sal na pa­pir, še ve­li­ko več­je ima na­čr­te. Že za­pi­sa­no raz­ka­zu­je nao­krog kot ba­bi­ce fo­to­gra­fi­je svo­jih vnuč­kov in iš­če pri­lož­nost, da bi so­go­vor­ni­ka dol­go­ča­sil z dol­go­vez­ni­mi pri­po­ved­mi o svo­jem ro­du, ki da je di­rekt­no po­ve­zan z bi­zan­tin­skim dvo­rom.

·    Ba­hač na­re­di ali še ra­je na­ro­či ro­dov­nik za­to, da se z njim po­na­ša. Če ne gre dru­ga­če, si ga iz­mi­sli.

·    Be­rač pros­ja­či od vrat do vrat in ne­red­ko pri­be­ra­či pra­ve po­sla­sti­ce. Ta­ko pri­dob­lje­ne­ga po­go­sto ni pri­prav­ljen de­li­ti z dru­gi­mi, ni­ti s ti­stim, ki ga je ob­da­ro­val. Ne za­ve­da se, da je in­for­ma­ci­ja do­bri­na, ki na vred­no­sti pri­do­bi, če jo da­mo od se­be, sa­mi pa pri tem nič ne iz­gu­bi­mo. Če jo za­pi­ra­mo, se ski­sa, sple­sni in zgni­je. Če jo od­pre­mo, oži­vi in se raz­ra­se.

·    Go­stač se pu­sti go­sti­ti ob tu­ji mi­zi, sam ne zna so­de­lo­va­ti.

·    Hla­stač na­bi­ra vse, kar mu pri­de pod ro­ko. Ne ozi­ra se na ka­ko­vost po­dat­kov. Zbra­no gra­di­vo je neu­re­je­no, za­to ne­pre­gled­no in naj­več­krat ma­lo vred­no.

·    Ska­kač ska­če od ene ra­zi­ska­ve k dru­gi. No­be­ne ne ob­de­la te­me­lji­to, o vsa­ki pa bi ho­tel ime­ti v raz­pra­vi glav­no be­se­do.

·    Ko­vač ali kle­pač ku­je in klep­lje. Svo­je iz­del­ke obe­ša na ste­ne kot hi­ste­rič­na gos­po­di­nja svo­je go­be­li­ne.

·    Ga­rač bi prev­zel vsa­ko de­lo. Ra­zi­sko­val bi za­se in za vsa­ko­gar. Ko­maj ča­ka na no­vo pri­lož­nost, da se za­kop­lje v de­lo. Re­zul­ta­te raz­da­ja brez pla­či­la.

·    Skri­vač je ti­sti ga­rač, ki re­zul­ta­te svo­je­ga de­la ob­ču­du­je sam in jih ne že­li po­ka­za­ti ni­ko­mur. Za to ima naj­več­krat neu­te­me­ljen raz­log. Vča­sih gre za to, da dru­gi, po nje­go­vem mne­nju, te­ga ne za­slu­ži­jo, več­krat pa ne že­li od­kri­ti so­rods­tve­nih zvez, ki se jih sra­mu­je.

·    Uži­vač bi lah­ko re­kli ti­ste­mu, ki so mu ra­zi­ska­ve pra­vi uži­tek. Ni mu žal ča­sa, na­po­rov in sred­stev. Svo­je re­zul­ta­te je pri­prav­ljen brez za­drž­kov po­sre­do­va­ti ko­mur­ko­li.

·    Orač je ti­sti, ki zna ora­ti le­di­no. Pri de­lu od­kri­va no­ve na­či­ne in mož­no­sti za ra­zi­sko­val­no de­lo. Je ino­va­tor.

Vzdev­kov na -ač je še ve­li­ko.Če se vam lju­bi, jih kar do­daj­te.

Pe­trač Po­ri­vač

()

RAST - Ra­zi­sko­val­ski sti­ki

To­krat ob­jav­lja­mo tri TT (Tiny Ta­fel). Nji­ho­va raz­la­ga je bi­la že več­krat po­da­na v prejš­njih šte­vil­kah.

N Ne­nad No­va­ko­vi­æ

A Nus­dor­fer­je­va 9

A 1000 Ljub­lja­na

A Slo­ve­ni­ja

T +386 61 452305

D /IBM/

F Brot­her's Kee­per 5.2

Z 27 Brot­her's Kee­per  MP

B560 1911:1911 BAČNAR

B325 1855:1976 BEDJANIČ

B200 1900:1900 BEKIÆ\Bi­no­vac, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

C420 1791:1791 CLAUS\Maut­hen, Ko­roš­ka

Č421 1874:1874 ČOLAKOVIÆ\Lo­zo­vik, Ve­li­ka Pla­na, Sr­bi­ja

D200 1825:1825 DOGSCHA\Pol­strau

G400 1776:1910 GOLL\Grei­fen­burg, Ko­roš­ka

H252 1815:1815 HOCHENEGG

H616 1909:1972 HRIBAR

I151 1907:1907 IVANOVIÆ\Sko­balj, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

J521 1923:1943 JANKOVIÆ\Vu­čak, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

J260 1845:1845 JÄGER\Ko­roš­ka

K400 1835:1835 KLAIÆ\Du­brov­nik

K656 1800:1800 KRINNER

K656 1830:1863 KRINNERSTORFF\Ji­čin, Češ­ka, Mo­rav­ska

L135 1800:1863 LÜ­FTNER

M410 1898:1934 MILOŠEVIÆ\Vr­bo­vac, Sme­de­re­vo, Sr­bi­ja

N342 1893:1893 NEDELJKOVIÆ\Ra­lja, Sme­de­re­vo

N121 1881:1995 NOVAKOVIÆ\Lo­zo­vik, Ve­li­ka Pla­na, Sr­bi­ja/Ljub­lja­na

P141                   PAVLOVIÆ

R352 1799:1799 RADINKOVIÆ

R200 1880:1880 RAJIÆ

R165 1861:1861 REBERNIK

V620 1854:1881 VERČKO

W 23 Apr 1996

N Mar­ta Ber­ginc

A 5243 Pod­br­do 32

A Slo­ve­ni­ja

T +386 65 808030

D /IBM/

F Brot­her's Kee­per 5.2

Z 36 Brot­her's Kee­per  MP

B200 1818:1818 BEGUŠ\Po­re­zen/Po­re­zen

B625 1817:1962 BERGINC\Sr­pe­ni­ca/Ljub­lja­na

B120 1809:1809 BEVK\Hu­da­juž­na 1/Hu­da­juž­na 1

B520 1835:1888 BIANCA\/San Da­nie­le

B265 1634:1989 BOŽIČ\Ra­ko­vec 55/

B640 1818:1845 BRELIH\Trt­nik 25 / Fok/

B652 1722:1722 BREMEC

B610 1772:1772 BROVČ

D600 1934:1983 DRAŽIÆ\Su­šak/Ljub­lja­na

H345 1748:1824 HADALIN

J523 1934:1934 JENSTERLE

K530 1761:1761 KENDA

K200 1742:1742 KOS

K100 1687:1687 KOVAČIČ

K114 1841:1841 KOVAČIČ/FOLTOVA\Lo­garš­če/Lo­garš­če

K650 1846:1846 KURINČIČ

K365 1879:1879 KUŠTRIN

L256 1753:1753 LAHAJNAR

M400 1742:1911 MIHELAČ\Pod­br­do 5/

M530 1850:1850 MONTI

O130 1808:1808 OBID

O252 1791:1833 OSMUK\Ko­rit­ni­ca 34/Ko­rit­ni­ca 73

S120 1876:1904 SIVEC\Ko­ba­rid/Bo­hinj­ska Bi­stri­ca

S364 19__:19__ STERLING/KORENOVA

Š364 1753:1796 ŠTERLING

T500 1728:1728 TINČU\Bo­rov­ni­ca/Bo­rov­ni­ca

T626 1785:1785 TORKAR\Kuk/Kuk

T610 1870:1870 TREBŠE\Sr­pe­ni­ca/Sr­pe­ni­ca

T626 1786:1786 TROJER\Trt­nik/Trt­nik

Z200 1784:1992 ZGAGA\Ba­ča 10/

W 24 Apr 1996

N An­ton To­ma­žič

A Vir, Par­mo­va 1

A 1230 Dom­ža­le

A Slo­ve­ni­ja

A to­ne.to­ma­zic­Žius-soft­wa­re.si

T + 386 61 373 903

D 3.5" 1.44M MS-DOS

F Vi­sual ROOTS ver­sion 1.01a

Z 144 TT ver­sion 74

D460 1825*1825*DOLAR/Tro­bel­no 3

G653 1814*1814*GROMAT, Grad 10/Bled, Grad 10

H316 1787*1787*HUDOVERNIK/Bled

K652 1955*1955*KRANJAC/Ljub­lja­na

P311         *        *PODBEVŠEK/Pa­lov­če

P414 1856*1856*PLEVEL/Pa­lov­če

P600 1884*1884*PIRŠ, Zg. Tol­min/Ci­ku­še

S240 1860*1860*SOKLIČ, Grad 10/Bled, Grad 10

T500 1950*1950*TOMAŽIČ/Ljub­lja­na

U650 1785*1785*URANČIČ/Pri To­me­tu

V345 1883*1883*VODLAN/Pa­lov­če

Ž122 1886*1886*ŽABJEK/Ljub­lja­na

W 24 APR 1996

·    Pe­ruz­zi (v po­ve­za­vi s Pri­ja­telj, Praz­nik, Ma­rolt) za­če­tek 19. sto­let­ja naj­več v za­hod­ni oko­li­ci Ljub­lja­ne. Spra­šu­je Pe­ter Haw­li­na.

·    Va­len­tin Se­ljak, * 10.2.1890 v oko­li­ci Tr­sta, Le­ta 1907 se je iz­se­lil v USA. Spra­šu­je Sta­ni­slav Juž­nič.

()

No­vi čla­ni

 

Mag. Sil­vo Žle­bir, Dvor­je 76, 64207 Cer­klje, 064 422230

Mar­ko Aha­čič, Kranj­ska ce­sta 7, 64290 Tr­žič, 064 53571

Zu­pan­čič  ing. Be­no, 1000 Ljub­lja­na, Ane Zi­her­lo­ve 2

Mi­klič Jo­že­fa, 8000 No­vo me­sto, Nad mli­ni 14, 068 323132

Sle­ko­vec Dag­mar, 6310 Izo­la, Na­zor­je­va 13, 066  61380

Maj­ce­no­vič Mi­ja, 1240 Kam­nik, Ko­vi­nar­ska 23a, 061 812047

To­ma­žič An­ton, 1230 Dom­ža­le, Par­mo­va 1, 061 712023

Ber­ginc Mar­ta, 5243 Pod­br­do 32,  065 808030

Bo­jo­vi­æ Lju­bi­ša, 1000 Ljub­lja­na, Roj­če­va 24, 061 452082

Cajn­ko Stan­ko, 1000 Ljub­lja­na, Muc­her­je­va 3, 061 1684144

Vi­do­vič Ma­ruš­ka, 1000 Ljub­lja­na, Beet­hov­no­va 9/III, 061 1323245

Sev­ljak Jo­že, 1270 Li­ti­ja, Graš­ka 4, 061 881085

Ta­di­na Sta­ne, 4000 Kranj, Šiš­ko­vo na­se­lje 21, 064 310207

Str­lič Du­šan, 4226 Ži­ri, Se­lo 60, 064 691727

Mrav­lja Igor, 1000 Ljub­lja­na, Žau­cer­je­va 11, 061 267783

Do­bro­doš­li!       ()

 ()

V to­rek, 14. 5. 1996, vas ob 18. uri va­bi­mo

v sej­no so­bo pod­jet­ja IMP na Du­naj­ski ce­sti 7 v Ljub­lja­ni na

dru­gi obč­ni zbor na­še­ga druš­tva.

Za raz­pra­vo se ni pri­ja­vil nih­če, za­to bo­mo na zbo­ru po­da­li sa­mo po­ro­či­la.

Obč­ne­mu zbo­ru bo sle­di­lo na­še red­no me­seč­no sre­ča­nje.

Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo

Pred­sed­nik

Ar­hiv Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je in Slo­ven­sko ro­do­slov­no druš­tvo

va­bi­ta na pre­da­va­nje mag. Sta­ni­sla­va Juž­ni­ča z na­slo­vom

Us­ko­ki, na­ši pred­ni­ki

ki bo v či­tal­ni­ci Ar­hi­va Re­pub­li­ke Slo­ve­ni­je, Zvez­dar­ska uli­ca 1

v to­rek, 21.5.1996 ob 18. uri

                                                                                                                                

Ju­nij­sko in ju­lij­sko sre­ča­nje

bo­sta v sej­ni so­bi pod­jet­ja IMP na Du­naj­ski ce­sti 7 v Ljub­lja­ni.

 Če to­rej ne bo po­seb­nih ob­ve­stil, ste vab­lje­ni 11.6. in 9.7., oba­krat ob 18. uri .

Ne­ka­te­ri ljud­je lah­ko sprem­lja­jo svo­je dru­žin­sko deb­lo vse do ti­stih, ki so na njem če­pe­li. (gra­fit)

Grb po­sta­ne pre­bi­va­liš­če du­še ne­ke dru­ži­ne, za­to je na­lašč po­skrb­lje­no, da ga ne zna ra­zu­me­ti kdor­si­bo­di. (pro­sto po Pet­zol­du)

Ing. Ra­sto Švaj­gar, član SRD, je po­slo­ve­nil in pri­re­dil knji­go Ve­ne­ti - Ili­ri - Slo­va­ni, ki jo je pred sko­raj 200 le­ti v Leip­zi­gu iz­dal zdrav­nik in na­ra­vo­slo­vec Bal­ta­sar Hac­quet. Nje­go­va pri­če­va­nja so za slo­ven­sko zgo­do­vi­no te­melj­ne­ga po­me­na. Knji­ga je ilu­stri­ra­na, ima prek 260 stra­ni, izš­la bo v ju­ni­ju 1996 in v pred­na­ro­či­lu sta­ne 2490 SIT. Na­ro­či­te jo lah­ko pri za­lož­bi BRANKO, Ul. Grad­ni­ko­ve bri­ga­de 27, 5000 No­va Go­ri­ca.

Pri za­lož­bi Co-Li­bri je v po­na­ti­su izš­la knji­ga dr. Iva­na Šu­štar­ši­ča z na­slo­vom Moj od­go­vor. Knji­ga je pr­va iz se­ri­je Ko­re­ni­ne. Za­lož­ba Co-Li­bri se je od­lo­či­la, da bo v tej se­ri­ji ob­jav­lja­la živ­lje­nje­pi­se, dnev­ni­ke in dru­žin­ske kro­ni­ke. Vsa­ko le­to naj bi izš­le šti­ri knji­ge. Pri iz­da­ji pr­ve je so­de­lo­va­lo tu­di na­še druš­tvo, zla­sti ing. Ko­bi. Za­lož­ba va­bi čla­ne, da z gra­di­vom in pri­po­ro­či­li so­de­lu­je­jo pri iz­da­ja­nju knjig v tej zbir­ki. Knji­go si bo­ste lah­ko og­le­da­li in po že­lji na­ro­či­li na druš­tve­nem sre­ča­nju.

So­de­lav­cem bil­te­na Dre­ve­sa

Av­tor­je pro­si­mo, da pri pri­pra­vi pris­pev­kov upo­šte­va­jo na­sled­ja na­vo­di­la:

Lek­to­ri­ra­ne pris­pev­ke poš­lji­te sti­ska­ne in s so­dob­nim ure­je­val­ni­kom tek­sta za­pi­sa­ne na di­ske­ti na na­slov SRD, Li­pi­ca 7, 4220 Škof­ja Lo­ka.

Ured­nik


[1] Proi­zva­ja­lec Wex­Tech Syste­ma, inc, za­stop­ni­ka v Slo­ve­ni­ji SINONIM Ce­lje, tel.: 63/411-260; ce­na 800 DEM.

[2] Proi­zva­ja­lec Sa­njay, Ka­na­da (Shar­wa­re), ce­na prib­liž­no 55$.

10. let rodoslovne skupine Velenje
15. 11. 2006 smo se v Velenju prvikrat sestali, da preverimo ali je tudi v našem okolju zanimanje za raziskovanje prednikov. V vseh teh letih, ko pregledujem sezname rodovnikov, lahko rečem, da...
Koliko smo si Slovenci v sorodu
Mitja Rosina S prijateljem sva po 40 letih prijateljevanja ugotovila, da sva »četrta bratranca«. Seveda smo to takoj proslavili s šampanjcem. Ob drugi priliki, ko smo ugotavljali sorodstva, se je...
Hišna imena iz rodoslovne zbirke...
V svojo rodoslovno datoteko vpisujem, kadar vem, hišno ime, kjer je bila doma vpisana oseba. V spodnjem spisku so hišna imena, kraj ob rojstvu in kraj ob smrti. Abenk,Hudo 2,____Abenk,Hudo 2,Hudo...
Pokopališča
Nagrobni spomeniki so pogosto koristen vir informacij za rodoslovca. Če bodo v kamen vklesane podatke kmalu zamenjali digitalni, bo mogoče dobiti še več podatkov, vključno s slikami. Na...
Main page Contacts Search Contacts Search