prva01

Domov

Pravična delitev

Pričujoči prispevek ima z rodoslovjem samo posredno zvezo. Delitev premoženja, zlasti dediščine, je zelo pogosto dokaj zapletena in neprijetna zadeva, ki ima še pogosteje precejšen vpliv na odnose med sorodniki, s tem pa bolj ali manj tudi na pripravljenost za sodelovanje pri raziskovalnem delu. Nič si ne utvarjam, da bo ta prispevek kaj zmanjšal možnosti za družinske zdrahe, do katerih pride pri delitvi premoženja. K pisanju me je pripravil prispevek o pravični delitvi neke dobrine, katerega sem ga prebral v reviji Življenje in tehnika julij/avgust 1996 - Zanimiva matematika - Kako odmeriti, da ne bo zamere). Svetujem vam, da najprej preberete omenjeni prispevek in šele nato nadaljujete z branjem mojega. 
V prispevku so močno poudarjeni silni miselni napori dveh pravičnih znanstvenikov (ameriških matematikov Stevena Brahmsa in Alana Taylorja), ki so privedli do inovativne rešitve, po kateri naj bi vsaka v delitvi udeležena stranka dobila optimalni delež, ki je vsaj matematično izenačen z ostalimi udeleženci, zaradi subjektivne ocene pa je vsakdo lahko dobil le še več od matematično enakega deleža.
Morda vse razlage nisem dovolj dobro razumel, ponekod je bila po nepotrebnem razvlečena in je imela nemalo nepotrebnih manj razumljivih odstavkov. Tudi izhodiščna modela nista bila dobro zastavljena. Najprej je bolj kot razvpit uvodni primer navedena Salomonova razsodba. Vendar tam ni šlo za delitev premoženja, šlo je za iskanje resnice.
Drug uvodni model je uporabnejši. Ta je star in bi zato moral biti splošno znan. Gre za zanesljivo pravično delitev na dva dela na način: eden deli, drugi izbira. Vendar je v citiranem prispevku za tovrstno razpravo torta kot simbolično premoženje manj primerna. Torto je vendar praktično mogoče deliti na popolnoma enake dele; tu ni potrebna znanost. Bolj mi je bila všeč neka druga razlaga, za katero sem zvedel pred leti. V tej je vzeta za primer delitev enega konja med dva brata, dediča; torej eno dobrino, katero je treba razdeliti na dva dela. Ne spuščajmo se v rešitve, da lahko ostane skupna last, da ga prodata in si izkupiček delita in morda še katero drugo, ne nazadnje, da si ga razdelita kot torto. Ne, eden od njiju bo postal lastnik konja, drugi bo dobil svojo polovico izplačano. Tu je mogoče še bolje uporabiti zgoraj omenjeni način: eden deli, drugi izbira. Eden od obeh ima možnost konju določiti vrednost, drugi pa ima prvi možnost konja po tej ceni od brata kupiti ali ga bratu prodati. Odveč je razlagati, da je špekulacija nemogoča. Če je prvi postavil prenizko ceno, bo drugi kupil, če je postavil previsoko, bo drugi prodal! To je vsa modrost! Ni žive duše, ki tega principa delitve ne bi razumela in mu priznala skrajne pravičnosti. Če se s tem ne strinjate, ne berite naprej. (Možno je sicer, da bi samo eden od obeh vedel za skrito lastnost, zaradi katere bi lahko bil konj vreden več ali manj, glede tega pa je spet vedno bilo tako, da je znanje poplačano in neumnost kaznovana. Tu ne gre za nepravičnost.)
Model je videti uporaben samo v primeru, kadar sta dediča dva. Pa ni tako. Brez težav ga lahko razvijamo naprej. Poglejmo najprej vmesno rešitev, ki je podobna izhodiščni. Vzemimo, da si morajo konja razdeliti trije dediči. Spet eden predlaga ceno, drugi kupi ali proda, tretjega za trenutek pozabimo. Izkupiček si vsi trije razdelijo, vsak dobi do ene tretjine. Zdaj lahko nastopi še tretji in zahteva korekcijo. Seveda lahko od novega lastnika odkupi konja samo po višji ceni, kot jo je ta plačal prvemu. Če pride do tega, postane lastnik konja tretji, razliko v ceni med prvo in drugo kupčijo pa si spet razdelijo do tretjine. Lahko bi razvijali še druge inačice delitve, lahko bi število udeležencev še povečevali, razlike ne bi bilo nobene.
Tisti, ki tovrstnim delitvam niso pripravljeni priznati njihovega neizogibnega atributa pravičnosti, bodo morda porekli: No ja, pri delitvi konja bi to morda še šlo, resnične situacije pa so povsem drugačne. Seveda so, vendar samo navidezno. V našem modelu je bil konj simbolična in poenostavljena predstavitev celotnega premoženja, ki je predmet delitve med poljubno število dedičev, ki so upravičeni do dediščine po enakih (ali tudi neenakih) deležih. Premoženje je lahko veliko ali majhno, število dedičev in.njihova upravičenost poljubna; pravična delitev po nakazanem modelu ostane vseeno do skrajnosti uporabna.
Mimogrede naj omenim tudi tisto situacijo, ki včasih nastane takrat, kadar med dvema ali več zapustnikov navidezno ni lahko upoštevati različnih zahtev in argumentov, ki jih posamezniki pri tem uporabijo. Nemalokrat se v takih situacijah zgodi, da se eden od upravičencev, navadno tisti, ki ima že sicer manjše premoženje, odloči, da se dediščini delno ali v celoti odpove. Kadar ta misli, da se je s tem znebil sitnosti, ki so povezane z dedovanjem, se je zmotil, še bolj se je zmotil, če misli, da bo njegovo gesto kdo cenil in bo s svojim dejanjem prispeval k ohranitvi dobrih sorodstvenih odnosov. Nič takega ne bo dosegel! Spoznal bo, da se je slabo odločil. Pustimo take in podobne neznačilne situacije in se vrnimo tja, kjer smo ostali.
Vzemimo zdaj malo bolj značilen primer dedovanja. Vzemimo, da je zapustnik petim dedičem zapustil premoženje, ki ga sestavljajo hiša, počitniška hiša, mizarska delavnica in zazidljiva parcela. To so nepremičnine. Tem sledi avto, čoln, oprema, nakit, umetnine, gotovina, terjatve in dolgovi. Zapustnikova želja je, da vsak od dedičev dobi enak delež.
Podobno kot pri dveh bratih in konju, lahko začnemo s katerimkoli elementom celote, navadno od najvrednejšega do najbolj nezanimivega. Ko bo vse razdeljeno, bodo vsi dobili enak delež. Po subjektivni cenitvi pa je dobljeni delež lahko celo vrednejši od matematično izračunanega.
Stvar je naravnost osupljivo preprosta. Tako preprosta, da je navadno nihče ne jemlje resno. Ko jo predstavite poslušalcem, ti navadno nejeverno obmolknejo, nato pa začnejo z najrazličnejšimi ugovori, ki so vsi po vrsti plod spontanih reakcij in niso niti najmanj premišljeni. Ko jo posameznik začenja razumevati, pa vseeno začne postavljati spet prav nepotrebna vprašanja.
Eno od njih je: Kaj pa če ima nekdo od petih dedičev že toliko lastnega premoženja, da bi pokupil vso dediščino? Ostali štirje bi mu morali vse prodati!? Pri odgovoru na to dokaj naivno in nepremišljeno vprašanje si lahko najlaže pomagamo s tistim, navadno teoretičnim izhodom, ki ga pogosto omenjajo samozvani poznavalci delitve premoženja, ki pravijo: Najbolje je vse prodati in izkupiček razdeliti po ustreznih (enakih) deležih med upravičence. Ta rešitev je sicer vabljiva, vendar ima kar nekaj slabih plati: prodaja ni zastonj, ob realizirani prodaji je treba plačati davke, našli se bodo taki, ki bodo očitali neustrezno (prenizko) ceno. izključena je možnost pripisovanja subjektivne vrednosti posameznemu elementu in še bi se našlo. Prodaja vsega in delitev izkupička se kmalu izkaže kot dokaj slaba rešitev. Ohranjena je morda samo enakost pri razdelitvi izkupička, stroški so najmanj 25 odstotkov, če ne pride do pravde, ki lahko požre vse in več kot to. Prodajo na trgu torej odsvetujem. V bistvu pa tudi pri mojem načinu delitve ne gre za nič drugega kot za prodajo. Vendar gre za interno prodajo med dediči (upravičenci). Ta prodaja pa ni prava prodaja, je le način določanja vrednosti. To določanje vrednosti pa je tako neusmiljeno natančno, da ga ne more prekositi noben drug način.
Določanje vrednosti smo že nakazali. Zdaj si ga oglejmo pobliže. Omenjenih pet dedičev bi lahko vsakemu od naštetih elementov, ki tvorijo celotno dediščino pripisalo neko izhodiščno orientacijsko vrednost. Seštevek vseh tako ocenjenih elementov bi bila v denarju izražena protivrednost premoženja. Če bi bila ta en milijon (tolarjev, mark, cekinov, … ni važno, katere enote vzamemo), bi vsak od upravičencev ob končani delitvi lahko pričakoval 200.000. Vsak ima torej v konkretnem primeru pred delitvijo za 200.000 pravic do dediščine. Imamo spisek elementov dedovanja, imamo grobo okvirno vrednost. Pogoji za delitev so izpolnjeni. Zdaj pride do najvažnejšega! Noben element se ne bo nujno 'prodal' po ocenjeni vrednosti, bolje rečeno, našel svojega novega lastnika. Za vsakega od njih bo vsak od upravičencev smel postavljati svojo ceno; navzdol, če ne bo interesenta za izklicno ceno ali navzgor, če bosta interesenta vsaj dva. Prišlo bo do licitacije! To je bistvo ideje! V tej licitaciji pa ima spet vsak enake možnosti. Vsak od upravičencev ima pravico 'kupiti' vsakega od elementov celotnega premoženja. Vsakokrat izlicitirana cena se zabeleži. Ko je licitacija končana, bo vsak pobral elemente v naravi in vedel, da je dobil popolnoma enak delež kot vsak od ostalih. Če je kdo licitiral nad svojimi pravicami, mora razliko poravnati v denarju. Morda je za ta namen dovolj zapustnikova gotovina, ki se v enakih zneskih razdeli udeležencem, če ne, mora dolg poravnati s svojim lastnim premoženjem.
Komur je bila razumljiva dosedanja razlaga, bo sprejel še naslednjo poenostavitev. Elementov dediščine ni potrebno niti okvirno ovrednotiti. Niti tako, da bi vsak element ovrednotili s simbolično vrednostjo 1. Zadostuje njihov spisek. Licitacija vsakega posameznega elementa se lahko začne z vprašanjem: Koliko bi bil kdo od upravičencev pripravljen plačati za ta element?
Razlago bi s tem lahko zaključili in bralcu prepustili, da sam naprej razvija morebitne posebnosti in prej ali slej ugotovi, da jih ni. Če je v načinu našel napake, naj mi jih pove. Zelo bom vesel utemeljene kritike, morebitne korekcije ali izboljšave.
Vseeno bom omenil še nekatere manj pomembne podrobnosti. Zapustnik včasih iz nerazložljivih razlogov postavlja določene omejitve ali pogoje uživalcem dediščine. Včasih ne dovoli prodaje, zahteva preužitek, naloži nekomu od dedičev, da nadaljuje z nekim njegovim početjem, zahteva, da nekdo od dedičev zadrži njegovo zbirko znamk in podobno. Tudi v takih primerih omenjena licitacija enako natančno rešuje nastalo situacijo. V vsakem primeru pride do licitacije. Če ta ni možna navzgor, je možna navzdol. Zdrsne pa lahko tudi v negativne zneske. Torej nekdo za nek element ne bo plačal, temveč bo zanj nekaj dobil. Če je npr. zapustnik želel, da se starinski avtomobil ne sme prodati in ga mora hraniti nekdo od dedičev, potem morajo dediči licitirati do zneska, za katerega bi ga bil nekdo od njih pripravljen hraniti. Bolj pogosto bi se taka licitacija primerila takrat, kadar bi zapustnik delil premoženje pred smrtjo (kar je zgrešeno in vedno škodi zapustniku in dedičem) in bi hotel pri nekem od dedičev oskrbo v starosti. Tudi v tem primeru je odškodnino za dano oskrbo najbolj pošteno izlicitirati. V teh zadevah najprej nastopi nekakšen pobožnjakarski odpor proti to vrstnemu 'preveč materialnemu' urejanju vprašanja ustrezne oskrbe neke osebe, navadno enega ali obeh zapustnikov.
Prav je, da skušamo staršem vsaj malo povrniti vse tisto, kar so za nas storili oni. Vendar sc prepogosto izkaže, da konkretni skrbnik uveljavlja pravice kar na celotnem premoženju zapustnika, kar mu zaradi navidezno neocenljive izkazane požrtvovalnosti neradi odrekamo. Nekajmesečna ali morda nekajletna oskrba starejše osebe se v teh primerih navadno poplača z dedovanjem stanovanja, hiše ali celotne zapuščine, ostali upravičenci pogosto popustijo in nezadovoljstvo bolj ali manj uspešno prikrijejo.
Vse doslej sem skušal prikazati samo tak način delitve, ki ali ne dovoljuje špekulacij ali pa jih pravično kaznuje. Nič ni bilo govora o ostalih pridobitvah ali obvarovanjih pred izgubami, čeprav je po mojem prepričanju pravična delitev, v kateri vsak zares dobi enak delež, v subjektivni cenitvi pa celo več, pri vsem skupaj največ vredna zato, ker bi morali s tem odpasti razlogi za nezadovoljstvo in iz njih porojene zamere. Ta način naj bi bil jamstvo za ohranitev dobrih odnosov med dediči. Poleg tega pri prikazanem načinu ni nobenih stroškov! Ni potreben cenilec, odvetnik in morebitni drugi izvedenci! Ni razloga za pravdo! Delitev lahko kot simulacijo večkrat ponovimo. Lahko jo za posamezne elemente ponavljamo vse do tiste rešitve, katero smo pripravljeni registrirati pri oblastnih organih in s tem postane dokončna.
Kasnejše korekcije so medsebojne zamenjave ali prodaje, ki pa navadno niso več proste davščin.
Odveč je pripominjati, da morajo biti pred delitvijo razčiščene morebitne vnaprej prejete pravice ali obveznosti posameznikov. Pravilneje rečeno: zapustnik bi moral zagotoviti, da do tega sploh ne bi prišlo ali pa bi bile vnaprejšnje pravice ali obveznosti enakomerno porazdeljene med vse upravičence. Obveznosti so v tem primeru večja prejemanja posameznikov od skupnega premoženja še pred dedovanjem, pravice pa obratno tista večja vlaganja ali prispevki bodočih dedičev, ki so prispevali k večji celotni vrednosti premoženja. Ravno tako je odveč pripomniti, da je tudi te pravice in obveznosti mogoče ovrednotiti po istem sistemu licitacije.
Če je kdo hotel oporekati s tem, da naj bi bilo potrebno pri tem načinu opravljati zahtevna preračunavanja pri vsakem od licitiranih elementov, naj tudi glede tega ne skrbi. Res je treba preračunavati in z izklicanim zneskom za vsak element popraviti njegovo vrednost, skupno vsoto in delež posameznika, oziroma višino njegove neizkoriščene in izkoriščene pravice. Videti je zapleteno, pa v resnici ni. Za povrh pa se za ta namen lahko uporabi računalnik. Sam sem pred leti napisal program v BASIC-u, ko smo po domovih še imeli računalnike Sinclair; odkar imamo zmogljivejše PC-je pa lahko skoraj vsakdo problem reši kar s preglednico in enostavnim vnašanjem vsakokratnih sprememb. Nič bi ne bil presenečen, da bi kateri od rodoslovnih programov vseboval že kakšne dodatne rutine, ki bi bile uporabne v dediščinskih zadevah.
Če po povedanem kdo misli, da je po predstavljeni učenosti v obeh prispevkih, citiranim (Brahms/Taylor) in pričujočim (Hawlina), kaj več možnosti za izogib v uvodu omenjenim zdraham, mu moram povedati, da se je zmotil. Tovrstna teoretiziranja so morda prav zanimiva, dokler ostanejo na pogovorni ravni. V praksi se ne morejo uveljaviti. Če bi za to bilo kaj možnosti, bi se jih ljudje oprijeli že v pradavnini. Nič ni namreč novega na tem svetu. Zato bodo delitve tudi v bodoče potekale po ustaljenem načinu, torej 'klasično'. To pa je tako, da bodo že zapustniki poskrbeli za to, da se dedičem ne bo lahko znajti, ti pa bodo zadevo zapletli še vsak na svoj način. Reševanje nastalih zagat bodo prepuščali izvedencem in 'izvedencem' različnih strok, največkrat cenilcem, odvetnikom in sodišču. Ti bodo najbolj zanesljivo dobili 'svoj' delež. Cenitve bodo plačane, vendar jih ne bo nihče upošteval. Advokate in pravde bo treba plačati, pa z izidom ne bo nihče zadovoljen. Prijatelji bodo na prijateljstvo pozabili. Naj se sliši še tako neverjetno, dediči se pravične delitve bojijo. Bojijo se, da bi pri pravični delitvi vsak dobil samo svoj delež in nič več. To pa jim je premalo.
Naj je prislovični primer delitve konja med dva dediča še tako neizprosno podoben Salomonovi rešitvi, delitev z uporabo licitacije jo prekaša. Pa, kaj za to?

Peter Hawlina (objavljeno v rodoslovnem časopisu Drevesa 3-4/1996)

Povzetek vojnega dnevnika Milana Škerlja
Nekaj za uvod. Milan Škerlj se je rodil 4. septembra 1975 v Ljubljani. Svojo mladost je preživljal na službenih krajih njegovega očeta sodnika – in to v raznih slovenskih krajih (Črnomlju, Kranju,...
Metode in pripomočki
Rodoslovje odkriva in beleži osebne podatke o posameznikih in jih glede na sorodstvo med seboj združuje v rodbinske povezave v določenem času in prostoru. Pri tem proučevanju rodoslovec posega v...
1994/95/96
Člani društva se na rednih mesečnih srečanjih medsebojno obveščajo o aktualnostih in pomembnejših izkušnjah ter organizirajo predavanja. Pregled strokovnih predavanj v letih 1994 - 1996:...
Rodoslovje je tudi turizem
Z novimi turističnimi trendi, sodobnimi oblikami turizma in predvsem z zanimanjem za raziskovanje lastnih korenin dobiva tudi rodoslovje turistično podlago in se vključuje na turistično tržišče....
Main page Contacts Search Contacts Search