prva02

Domov

Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos - Somrak Slovanov

“Veličanstvo, prvi Rim je padel, drugi Rim (Carigrad) je padel, tretji, Moskva, stoji in četrtega Rima ne bo!” Tako se je poklonil menih Filoteos svojemu carju, samodržcu vesoljne Rusije Vasiliju III. Hotel je povedati, da se je po turškem zavzetju Carigrada leta 1453 središče sveta preselilo v Moskvo. Menih podpre svojo izjavo z nadvse tvegano špekulacijo, da bo Moskva ostala središče sveta na vse vekov veke -“a četvjortoga Rima ne budjet.” Predhodnik Vasilija III., Rruski car Ivan III., se je poročil s sestrično zadnjega bizantinskega cesarja Konstantina Paleologa XI., s čimer je hotel na simbolen način pokazati, da je naslednik tradicije bizantinskega imperija.

V tem tekstu bom skušal opozoriti na pojem središča sveta. Zemlja je okrogla, teoretično je lahko vsaka točka na zemeljski obli središče sveta. Meni ne gre za geometrični vidik stvari, temveč za civilizacijsko središče sveta. Tako središče sveta je kompleksen pojem in obsega prevlado v kulturnem, političnem, gospodarskem, vojaškem in mogoče še kakšnem smislu. Biti mora še žarišče razmeroma velike skupine prebivalcev iste narodnosti ali vsaj državljanov velike države. Pri opisu se bom ozemeljsko omejil na pojem “zahodnega sveta”. Ne bi hotel podcenjevati drugihe delove sveta, to sploh ne, na zahodni svet, to se pravi na Evropo z okolico, se bom omejil zato, ker mi je ta del sveta najbolj domač in je za mene najbolj usoden.
V skladu s tem, kar so me učili pri zgodovini, naj bi bilo eno prvih središče sveta v Mezopotamiji ob bregovih Evfrata in Tigrisa, tam, kjer je sedaj Sadamov Irak. Potem se središče sveta preseli v Egipt. Današnji Egipt zagotovo ni kakšno pomembnejše obračališče sveta. Iz Egipta se preseli v Grčijo. Tudi sodobna Grčija ni posebno impresivna država. Za Grki so na vrsti Rimljani in tisočletni rimski imperij. Imperij se razdeli na vzhodni in zahodni del. Zahodni del zastane, ko barbarski Alarih zasede in opleni Rim okrog leta 410. Vzhodni del s središčem v Carigradu in grškim uradnim jezikom vztraja do padca Carigrada leta 1453. Kot sem že napisal, se ga tega leta polaste Turki. Še pred tem blišč vzhodnega rimskega imperija precej potemni. Že prej se zdi, da se je središče sveta prestavilo v Benetke, mogoče tudi v Genovo. Renesansa in začetek novega veka preneseta središče sveta na osrednje dele Apeninskega polotoka. Firence, Mantova, Pisa, Ferrara, Napoli, Pistoja, Sienna, Milano se med seboj bojujejo za primat in obenem formirajo novo središče sveta. Na koncu prevlada papeški Rim. Rim postane spet novo središče sveta. Med tem z Iberskega polotoka preženejo Arabce. Katoliška Španija preraste skupaj s Portugalsko v dva svetovna imperija. V sedemnajstem stoletju je bilo središče sveta na Iberskem polotoku. Potem doživi svoj zgodovinski vrh Francija. Pod vladavino sončnega kralja Ludvika XIV. sonce ni nikoli zašlo. Francija je bila središče sveta do Waterlooja, leta l815. leta, ko Angleži in Nemci dokončno premagajo Napoleona. Od takrat naprej, tako se zdi, se središče sveta premakne na Britansko otočje. Rule Britania! je bilo geslo devetnajstega stoletja. Z neverjetnim razmahom industrije se ob koncu devetnajstega stoletja začne središče sveta premikati v Nemčijo. Do poraza v drugi svetovni vojni je bila Nemčija vodilna svetovna sila in središče sveta. Tole, kar sem napisal, je precej shematičen opis premikanja središča sveta;, marsikdo bi tako središče premikal iz obdobja v obdobje drugače, včasih bi se dalo ugotavljati več hkratnih središč, v kakšnem bolj kaotičnem obdobju ga morda sploh ni bilo itn. No, glede tega, kje se je ob koncu druge svetovne vojne znašlo svetovno središče, pa ne more biti nobenega dvoma. Preselilo se je v Severno Ameriko. Središče tega središča je New York. Zadnjih petdeset let je središče sveta v Ameriki. Tudi začetek enaindvajsetega stoletja pripada še naprej trdno Ameriki. Take svetovne prevlade, kot jo prakticira Amerika v zadnjih desetletjih, zgodovina ne pozna. Tako popolne hegemonije svet še nikoli ni videl. Čas ne prizanaša nikomur in ničemur, mogoče sta porušeni stolpnici v New Yorku prva odpadla kamna iz trdne zgradbe svetovnega ameriškega monopola. Bo Bruselj kot središče združene Evrope prevzel vlogo prihodnjega središča sveta? Se bo potem središče sveta selilo na daljni vzhod, denimo Kitajsko? Taka predvidevanja so seveda čisto možna in verjetna, vendar za misel, ki jo hočem razpredati, niso bistvena. Naj spoštovane bralke in bralce spomnim na naslov tega teksta: Somrak Slovanov!
Po očetovi strani sem z Barja, Dobrove pri Ljubljani in Zelene jame, po materini iz Vipavske doline, odraščal sem za Bežigradom v Ljubljani. S temi kraji se čutim bolj povezan kot z ostalimi deli Slovenije. Vse skupaj nič posebnega, bolj nekakšen sentiment kot kaj drugega. Pa vendar, kadar sem na Vipavskem, se počutim nekam bolj domače, kakor takrat, ko sem v Prekmurju. Najbolj čustveno intenziven odnos imam z mojo družino, potem z brati in sestrami in drugim sorodstvom. Potem pridejo na vrsto prijatelji in znanci. Mnogi moji sorodniki so mi v bistvu tudi prijatelji, z nekaterimi imam bolj redke stike itn. Potem pridejo ljudje, s katerimi združujem delo, pa kolegi iz stroke. Kot arhitektu so mi na sploh blizu umetniško naravnane osebnosti. Potem mogoče Ljubljančani, kajjastvem, v to nisem prepričan, nasploh Ljubljančanov ne cenim preveč, mislim da so vis-aa-vis ostale Slovenije precej sebični in centralistično usmerjeni. Preveč oblasti je skoncentrirano v Ljubljani. Ljubljana je, to kar tako mimogrede, preveč hegemonistično središče Slovenije. Veliko simpatij čutim do kmečkega stanu, pa do obrtnikov in do vseh, ki kaj konkretnega delajo. To najbrž zato, ker sem tudi sam deloma mizar. Čez vse čutim pripadnost Sloveniji in Slovencem v celoti. Na to dejstvo nisem ne vem kako ponosen, te okoliščine ne doživljam kot kakšno posebno milost. Kljub temu svojega slovenstva ne mislim menjati in ga nisem nikoli imel namena menjati. S svojim slovenstvom razmeroma zložno živim, Slovenija in Slovenci so z menoj, tako upam, za silo zadovoljni. Vojna dogajanja na Hrvaškem in potem v Bosni, bombardiranje Beograda in Novega Sada, dogodki na Kosovuem itn., so me bolj prizadeli kot kakšna podobna soeasna dogajanja v Afganistanu, v afriški Somaliji ali Kuvajtu. S Hrvati, Srbi, Bošnjaki itn. smo bili več kot pol stoletja v skupni državi, poleg tega sestavljajo ti narodi skupnost južnoslovanskih narodov. Povezuje nas marsikatera skupna rodbinska in zgodovinska usoda. Mogoče se bo kdo namrgodil, toda ne morem si pomagati, v primerjavi z drugimi evropskimi narodi je moja čustvena naveza do Južnih Slovanov bistveno močnejša in intenzivnejša. Še zmeraj se počutim kot Južni Slovan, Balkanec če hočete. To razumevam kot objektivno dejstvo. Potem pridejo na vrsto ostali Slovani. Branje Tolstoja in Haška ima nekaj načelno drugačnih odtenkov od branja Balzaca in Hemingwaya. Med branje se pogosto vpleta zavedanje o slovanskosti prvih dveh avtorjev. Na nek poseben način so, na primer, Napoleona v ruskih prostranstvih premagali “naši”. Nobelova nagrajenca za književnost Sienkiewicz in Andria sta mi bližja kot denimo: Senghor in Canetti. Itn. S tem, kar sem napisal nazadnje, sem se približal in vrnil na začetek tega spisa, kjer sem izpostavil Ruse kot najštevilčnejši in vodilni slovanski narod.
Menih Filoteos seveda ni imel prav. Iz Carigrada se je v Moskvo preselilo središče pravoslavja. Zaradi pravoslavja Moskva ni postala središče sveta. Slovanska Rusija pod Vasilijem III. in njegovimi nasledniki ni bila nikoli središče sveta, čeprav je večkrat odločujoče posegla v svetovno zgodovino. To se mi zdi kot Slovanu objektivno bridko dejstvo.
V novem veku je središče sveta pripadalo najprej romanskim državam in narodom, potem sledijo Germani in za njimi naj bi bili na vrsti Slovani. Prihodnja najbolj žarka luč naj bi prisijala iz Orienta, tako je bilo v devetnajstem stoletju prepričanje mnogih eminentnih evropskih duhov. Herder je bil v tem smislu najbolj eksponirana osebnost. To je obdobje panslavističnega gibanja, ki je hotelo v svojem najglobjem bistvu plasirati središče sveta v slovanske dežele. Tudi med Slovenci je bilo mnogo navdušenih panslavistov. Takrat smo, na primer, prevzeli od Rusov belo-modro-rdečo zastavo.
Panslavistična namera se ni nikoli uresničila. Mislim, da Slovani niso bili nikoli središče sveta. Če rečem Slovani, merim seveda še najbolj na Ruse. Kot populacijsko in teritorialno daleč največji slovanski narod so bili skoraj edini možni in poklicani narod za prevzem bremena središča sveta. Kot sem že napisal, se zadeva ni posrečila. Čisto brez poskusov in ambicij pa Rusi vendarle niso bili. Peter Veliki in Katarina Velika sta gotovo imela vizijo vsestransko razvite in močne Rusije. Največje možnosti za prevzem središča sveta so se nakazovale ob zmagi Oktobrske revolucije. Široke ljudske množice in najbolj pronicljivi duhovi vsega sveta so bili uprti v boljševistični eksperiment. Pričakovanja so bila velika. Nekateri nastavki v slikarstvu, arhitekturi, književnosti, v gledališki umetnosti in še kje, so bili neverjetno visoko postavljeni. To bi bili lahko zametki novega središča sveta. Zelo hitro postane Rusija oziroma nova država sovjetov dežela strahu in terorja. Pomisel na to državo kot središče sveta postane absurdna. Strah je bilo eno temeljnih določil nove države. Sovjetska zveza postane strašna dežela. Sovjetska zveza postane svetovno središče strahu. Cel svet se je bal Sovjetske zveze posebno še po drugi svetovni vojni, ko v svoj strašni sistem podvrže še vse druge slovanske narode in države. Močna armada, policija in administracija so glavni akterji režima strahu. Skoraj vse žitje in bitje je piramidalno usmerjeno v permanentno obnavljanje in vzdrževanje kraljestva strahu. Ko Sovjetska zveza osvoji izdelavo jedrskega orožja in medcelinskih raket, se občutek svetovnega strašnega centra še pomembno poveča. Cel svet se še bolj boji Sovjetske zveze. Najbolj strašna država se zdi tudi najbolj silovita država na svetu. Strah in nasilje niso kakšne vrline - prej narobe. Pa vendarle, v tem času so bili Slovani, vsaj kar zadeva moč in morebitno nasilje, enakovreden partner Ameriki. Tako svetovno pomembni in upoštevanja vredni niso bili Slovani nikoli poprej. Potem pride še dobesedno zvezdni trenutek slovanstva. “Rusi” spustijo v zrak in okoli Zemlje prvi umetni satelit. Mnogi se še spominjajo znamenitega Sputnika in psičke Lajke na njem. S Sputnikom se je svetovno razmerje moči zamajalo. Svetovno središče znanosti in tehnologije, predvsem tiste za oboroževanje in vojsko, naj bi se prevesilo v slovanske dežele. Vse oči sveta so bile uprte v Sovjetsko zvezo, ki je prva zakoračila v vesolje, pričakovanja so bila neizmerna, glavni ameriški konkurent se je zdel vsaj v enem od pomembnih segmentov civilizacije ponižan in poražen. Kasneje Amerika dohiti in prehiti Sovjetsko zvezo tudi v vesoljskih zadevah, vsekakor ostaja Sovjetska zveza še zmeraj pomembnen svetovni akter moči.
V dvajsetem stoletju se je večkrat zdelo, da je spopad med Sovjetsko zvezo in Ameriko neizbežen. Izid takega spopada se je zdel negotov za obe strani. Nekateri so bili mnenja, da v takem spopadu zmagovalca zaradi vsesplošnega uničenja sveta sploh ne bo. Spopada ni bilo, zmagovalca kljub temu imamo; to je Amerika. Sovjetskemu Samsonu odreže lase pravzaprav en sam človek. To je bil premeteni Amerikanec Geoffry Sachs. Sredi Moskve v centralnem komitetu VKPB pregovori utrujene Sovjete, da se odrečejo boljševizma, sprejmejo turbokapitalizem in posledično spustijo v Sovjetsko zvezo Coca colo, Mac Donalda, Holywood in še na tisoče firm, ki poosebljajo potrošništvo kot edini možen način življenja. Amerikanska zmaga je popolna, nasprotnik se je predal brez boja, premaganci izplačajo Sachsu za njegovo mešetarjenje še masten honorar! S tem je bila podpisana kapitulacija Sovjetske zveze in v nekem čudnem smislu tudi začetek somraka slovanstva. Nekdanja Sovjetska zveza se razdeli na celo vrsto držav, ena od njih se imenuje Rusija, ki pa se je nihče več ne boji. Na novo gospodarsko in politično ureditev Rusija ni bila pripravljena. Globalni in novonastali domači kapitalizem se po njej grabežljivo pase sem in tja, kakor hoče in kakor mu paše.
Bivša Sovjetska zveza je bila kraljestvo strahu. To ni bilo blesteče kraljestvo, bilo pa je kraljestvo. To, kar je sedaj Rusija, je bolj crkovina kot kaj drugega; pogosto imam občutek, da je z romansko-germansko-ameriškim zahodom v vazalnem odnosu. Usoda drugih slovanskih držav je več ali manj že strasirana. Večina se skuša preriniti v Evropsko gospodarsko skupnost. Ve se, kdo je v tej hiši gospodar; slovanskim narodom se utegne v tej družbi nekoliko bolje goditi, kot so bili navajeni pod okriljem Sovjetske zveze. Kljub temu bodo v skupnosti postranski akterji. To so bolj ali manj perspektive tudi naše države. Bistvo življenja bo drugje, središče sveta bo drugje. Sanje o tretjem Rimu - Moskvi se zdijo bolj oddaljene kot kdajkoli poprej. Jaz doživljem vse opisano kot somrak slovanstva..

Janez Suhadolc, dec 2002

Tretja rodoslovna konferenca
Društvi SGSI (Slovenian Genealogy Society International) in SRD (Slovensko rodoslovno društvo) bosta od 18. do 27 septembra 2013 organizirali že tretjo rodoslovno konferenco. Prva je bila leta...
Metode in pripomočki
Rodoslovje odkriva in beleži osebne podatke o posameznikih in jih glede na sorodstvo med seboj združuje v rodbinske povezave v določenem času in prostoru. Pri tem proučevanju rodoslovec posega v...
Društveni pogledi in priporočila
Društveni pogledi na priporočila pri rodoslovnem delu in vprašanje etičnih standardov, zlasti z ozirom na zakonske okvire Ta vprašanja se občasno pojavljajo na društvenih srečanjih. Postavljajo...
Rodoslovna konferenca 2001
updated 11. 12. 2001 Bridging Our Worlds - Conference Material Full Text in CV CV Speaker Subject Title and Summary English Slovene Eng Slo Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled...
Main page Contacts Search Contacts Search