Domov

Hlapci, za hlapce rojeni... ?

V vsakdanjem zavedanju slovenstva se Slovenci oklepamo nekaterih ustaljenih zgodovinskih stereotipov in trditev. V vsej slovenski zgodovini naj bi bili kar naprej ogroženi od svojih neprijetnih in agresivnih sosedov: Nemcev, Avstrijcev, Italijanov, Madžarov, pa tudi Hrvatov in Srbov. Vsi našteti narodi naj bi nas kar naprej ogrožali; kar naprej naj bi posegali po našem ozemeljskem in narodnostnem telesu. Zmeraj naj bi popuščali pod pritiski naših sosedov, zmeraj naj bi bili oškodovani in bili sploh na strani ponižanih in razžaljenih. Značaj slovenskega naroda naj bi bil liričen in melanholično pohleven; Slovenci naj bi bili vdani v usodo, nezmožni naj bi bil resnejšega zoperstavljanja ali celo agresije. Potuhnjenost naj bi bila temeljna samoohranitvena značajska poteza, ki je ohranila skozi stoletja naš narod, jezik in tudi teritorij. To stereotipno prestavo o Slovencih široko utrjujejo s svojimi deli mnogi slovenski literarni ustvarjalci. Ivan Cankar je v tudi v tem smislu najbolj izpostavljena osebnost. “Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni... ker so hrbti upognjeni in biča vajeni” je znani citat iz Cankarjevih del. S tem in podobnimi citati se slovenski značajski stereotipi povzdigujejo v mitske razsežnosti. Veliko slovenskega zgodovinskega in značajskega svetobolja je v delih Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Srečka Kosovela, Prežihovega Voranca, Alojza Gradnika, Frana Levstika, Otona Župančiča, Toneta Pavčka... 

V tem sestavku bi skušal opozoriti na nekatere sekvence v zgodovini slovenskega naroda, ki odstopajo od ustaljene predstave o milih, ponižanih in razžaljenih Slovencih. Kaj hočem reči: tudi Slovenci so bili že zmožni nasilja, etničnega čiščenja, celo genocidnosti.
Nekaj zgodovinskih nejasnosti je že ob prihodu Slovencev na današnje ozemlje. V naših zgodovinskih predstavah ima alegorične razsežnosti. Prišli naj bi v nekakšni prvomajski slavnostni povorki. Na čelu naj bi bil starosta našega plemena v ovčjem kožuhu z vrčkom piva v roki in čebelnjakom na hrbtu. Ob njem naj bi korakal prototip slovenske žene s snopom klasja. Za njim naj bi se vrstili smehljajoči mladci in pojoče mladenke z otročički v naročju sem in tja naj bi bilo videti še kakšno domačo žival – govedo, ovce in podobno. Orožja ali celo oboroženega spopada predstave o prihodu starih Slovenov v naše kraje ne obsegajo. Idilično predstavo prihoda Slovenov v naše kraje dopolnjuje lepo vreme in pomladna pokrajina. Resnica je bila zagotovo drugačna. Rimskega imperija, ki je vladal na tem ozemlju skoraj pol tisočletja, ni bilo več. Skoraj gotovo pa to ozemlje ni bilo brez prebivalcev. Ti prišlekov niso mogli biti posebno veseli. Proces naseljevanja gotovo ni bil miroljuben. Slovenci so si morali ozemlje pridobiti z nasiljem in agresijo nad avtohtonimi prebivalci. V aktualnem političnem jeziku bi se reklo, da so naši predniki svoje ozemlje okupirali. V primeri s staroselci so bili naši predniki civilizacijsko zaostali, materialna in ustvarjalna kultura sta bili na nizki ravni. Verovanja so bila skoraj gotovo animistična. Nekateri domnevajo, da so bili stari Slovani, Sloveni ali Slovenci še kanibali. Vitalizem in številčna premoč sta bila na strani naših prednikov. Ob zasedbi ozemlja sedanje Slovenije so zatrli in za zmeraj uničili zadnje ostanke antične kulture in antičnega prebivalstva. Kar niso pokončali, se je moralo asimilirati in prilagoditi novim gospodarjem. Eksistenca mojega naroda na sedanjem ozemlju se zdi neproblematična in logična. Slovenija je naše ozemlje in naš teritorij. Na svoji zemlji smo mi gospodar, smo radi poudarjali in še poudarjamo ob različnih priložnostih. Nekateri pripominjajo, da je Slovenija naša tudi zato, ker jo srčno ljubimo. Ob besedi “ljubimo” se moji rojaki spomnijo na Bled, Prešerna, alpske poskočnice, Heleno Blagne, nageljčke, Triglav in Kučana, v zadnjem času še na Srečka Katanca in Zlatka Zahovića. Mene bi zanimalo načelno vprašanje: koliko časa mora okupator vztrajati na zasedenem ozemlju, da to postane njegova dokončna last? Je dovolj deset, dvajset, sto, dvesto, tristo ali celo več let? Kdaj je postalo zasedeno ozemlje “naše”? Zgodovina je v teh zadevah zelo nedosledna in neprincipielna. Italijanska država je med obema vojnama obsegala tudi Slovensko primorje in Kras. Po končani drugi svetovni vojni se nam je zdelo normalno in čisto naravno, da je postal omenjeni teritorij del LRS, kasnejše SRS v okviru DRJ, kasnejše FLRJ in še kasnejše SFRJ. Namesto Trsta so nam zavezniki dodelili Koper, Izolo in Piran z okolico. Ta mesta niso bila nikoli slovenska. Več kot 2000 let so bila naseljena z romanskim prebivalstvom. V zadnjih nekaj desetletjih so postala v zavesti Slovencev integralni del Slovenije. Kakšen italijanski pledoaje po teh krajih bi se nam zdel nesramno poseganje v sveto slovensko zemljo, itn.
Za Slovence pod Italijo in fašizmom življenje ni bilo prijetno. Mnogi vsakršnega nasilja niso vzdržali in so se odselili ali prebežali v Dravsko banovino, kot se je takrat reklo matični Sloveniji, ki je bila takrat del kraljevine SHS. Največ se jih je naselilo na severu Slovenije, predvsem v Mariboru. Pozoren študij telefonskega imenika za Maribor še sedaj razkriva neverjetno veliko število primorskih priimkov. V Mariboru in drugih večjih mestih na Štajerskem je bilo namreč precej nezasedenih stanovanj, ki so jih zapustili bivši nemški prebivalci. Zdajle sem začel drezati po nekem posebnem obdobju v slovenski zgodovini, ki ni posebno raziskano in o katerem Slovenci neradi govorijo in pišejo. Nemško prebivalstvo je tvorilo večino v večjih štajerskih mestih, pa ne samo to, Nemci so obvladovali kulturno, gospodarsko in politično dogajanje v teh krajih pred prvo svetovno vojno. Po prvi svetovni vojni se je Slovencem zazdelo, da je napočil njihov čas. Nemcem so dali vedeti, da so nazaželeni in da je najbolje, če se v izogib sitnostim izselijo iz Slovenije. Nemci so bili proglašeni za izkoriščevalske tujce, ki jih je treba odstraniti. Nemci naj bi bili tujek na slovenskem narodnostnem telesu. V času po prvi svetovni vojni je bilo na severu Slovenije opravljeno etnično čiščenje. Narejena je bila neke vrste “rekonkvista”, če uporabim besedo, ki se je uporabljala ob izgonu Mavrov iz Španije. Avtohtono nemško prebivalstvo je bilo nagnano iz Slovenije, zato so bila na voljo prosta stanovanja, hiše in posesti. Maribor je tako postal največje “primorsko” mesto. Kljub temu je precej Nemcev še ostalo na Slovenskem. Te je po koncu druge svetovne vojne pregnala ljudska oblast. Od takrat prebivalcev nemške narodnosti na Slovenskem praktično ni več. Etnično čiščenje Nemcev na Slovenskem je bilo zaključeno. Omenil sem že, da so Nemci na Slovenskem so pogosto označeni kot tujci. Ta trditev je primerna za politične in propagandne potrebe, je pa zgodovinsko in objektivno neresnična. Nemci, nemško govoreči prebivalci so stoletja živeli na ozemlju današnje Slovenije. Lahko da so se do slovensko govorečih prebivalcev grdo obnašali, lahko da so jih zatirali, dušili v narodnostnem razvoju itn., v drugi svetovni vojni so se večinsko opredeljevali za nemški hegemonizem. Vse našteto je lahko res, in vendar zato niso bili tujci na današnjem ozemlju Slovenije. Bili so avtohtoni prebivalci tega ozemlja. Nemci so v pretežni meri obvladovali intelektualno in gospodarsko sfero življenja na Slovenskem. Bili so poglavitni politiki, bankirji, tovarnarji, umetniki, zdravniki, pravniki, veleposestniki, da ne naštevam naprej. Prebujajočemu slovenstvu so se zdeli kot pokrov, ki duši slovenske aspiracije po prevladi na Slovenskem. Ko se je ponudila prilika, so se nemškega “pokrova” nemudoma rešili.
Slovenci so v času med obema vojnama slabo ravnali s Kočevarji. To je bila nemška manjšina, ki so jo v teh odročnih in gozdnatih krajih naselili v 14. stoletju ortemburški grofi. Kljub stoletnemu prebivanju v teh krajih so bili za Slovence v Kraljevini Jugoslaviji moteči tujci. Elementi nasilja nad Kočevarji so bili podobni, če ne kar isti, ki so jih prakticirali Italijani in Avstrijci s Slovenci na Koroškem in Primorskem, čeprav ne tako drastični in nasilni. Pa vendarle, bili so. Zato ni čudno, da so še bolj, kot bi morda sicer, simpatizirali z nemškim osvajalskim pohodom po Evropi v drugi svetovni vojni.
Ob priključitvi Kopra, Izole in Pirana se je mojim rojakom spet zazdelo, da je prišel njihov čas. Večinskemu italijanskemu prebivalstvu je nova oblast na različne načine grenila življenje: od justifikacij domnevno najbolj gorečih fašitov do pretepanj in šikaniranj vseh vrst. Večina italijanskega prebivalstva pritiska novih slovenskih oblasti ni vzdržala in se je izselila v Italijo. Moji rojaki so v Kopru, Izoli in Piranu opravili etnično čiščenje. Tudi ta zgodovinska epizoda nam ni v čast. Seveda je res, da je bil fašizem neusmiljen do primorskih Slovencev, o tem ni nobenega dvoma. In vendar je treba poudariti, da smo se do Italijanov, ko se je ponudila priložnost, na Obali obnašali na zelo podoben način, morda še celo grozovitejše. V izpraznjena mesta so se naseljevali Slovenci iz vse Slovenije, posebno s Štajerske, nova slovenska obala je bila dežela priložnosti in kraj, kjer je mogoče dobiti skoraj zastonj hišo in stanovanje. Za Slovenci so omenjena mesta poselili še priseljenci iz vseh krajev takratne FLRJ. Prebiranje telefonskih imenikov nas lahko o tem spet popolnoma prepriča.
Realiteta dogodkov, ki jih popisujem, premore precejšno mero dvoličnosti. Iz Kopra je doma skladatelj Antonio Tarsia (1643–1722), iz Pirana sta violinist in skladatelj Giuseppe Tartini (1692–1770) ter grafik in arhitekt Giovanni Batista Piranesi (1720–1778). Vsi trije so pripadali italijanski kulturi in s Slovenci niso imeli nobene zveze. Mogoče so vedeli, da v okolici njihovih rodnih mest ne govorijo italijansko, to je najbrž tudi vse. Ker so Koper, Izola in Piran postali del Slovenije, so po neki čudni sprevrženi logiki postali neke vrste Slovenci, njihovo delo pa del slovenske glasbene in likovne preteklosti. Podobno smo poslovenili tudi umetnostne spomenike na Obali. Skratka, avtohtono prebivalstvo smo izgnali, si pa pripisujemo in se kitimo s kulturo bivšega prebivalstva na Obali.
Podobna dvoličnost velja tudi za pomembne nemške osebnosti, ki so bile rojene na ozemlju današnje Slovenije. Zadnjič sem nekje prebral, da je bil admiral Wilhelm Tegetthoff (1827–1871) Slovenec zato, ker je bil rojen v Mariboru. Prisvaja si ga slovensko vojaško zgodovinoslovje, čeprav smo po prvi vojni podrli njegov spomenik v Mariboru. Žiga Herberstein je Slovenec, ker je bil rojen v Vipavi in je znal slovensko. Če nam paše in če se nam zdi imenitno, pripišemo med Slovence še Herberta Auersperga, pa Celjske grofe, Janeza Vajkarda Valvasorja, Frideriha von Gagerna, Krištofa Lambergerja, če naštejem le nekaj imen. Pri nemških osebnostih skoraj redno slovenimo njihova imena. Reinkarnirani Siegmund Herberstein bi bil začuden, če bi videl ali slišal, da smo ga preimenovali v Žigo! Nikoli ni bil v svojem življenju Žiga, v nobenem dokumentu ni zapisan kot Žiga. Tole ne spada čisto zraven, pa vseeno: Med Slovence radi prištevamo in smo ponosni na športne uspehe košarkarja Raša Nesterovića. Mož je bil menda rojen nekje v Sloveniji. Spominjam se, da je nekoč, ne vem več kje, po zmagi Olimpije nad nekim moštvom, norel po igrišču s srbsko zastavo. Upam, da prizor še hranijo televizijski arhivi. To je bilo pred nekaj leti, ko se je godilo vsemogoče po Balkanu in ko je bil socialist iz Beograda na vrhu moči.
Naštel sem štiri zgodovinske epizode, kjer so se moji rojaki obnašali nasilno do drugih narodov. S tem spisom sem hotel pokazati, da znamo biti tudi Slovenci neizprosni in grobi do svoje okolice, če se nam za tako ravnanje ponudi zgodovinska priložnost.
Takole pisanje ne more mimo dogajanj med drugo svetovno vojno. V tej vojni smo se Slovenci razdelili med pristaše teutonskega totalitarizma in sovjetskega boljševizma. Izid spopada med obema totalitarizmoma v državljanski vojni, ki je sledila, je znan. Zmagoviti totalitarizem je neusmiljeno obračunal s poraženim totalitarizmom. Opravljeno je bilo etnično čiščenje Slovenije na moralno politični osnovi. Hekatombe so daleč presegle vse zgodovinske zglede. Kar je ostalo od drugačemislečega, je bilo potisnjeno na rob življenja in dogajanja. Vpeljana je bila praksa drugorazrednih državljanov, v bistvu politični apartheid. V vsakdanjem slovenskem evfemističnem jeziku se je temu reklo “moralno politična neoporečnost”. Neka druga sintagma se je glasila “Kdor ni z nami, je proti nam” in dobro opredeljuje možnosti posameznika in mišljenja v povojni politični konstelaciji na Slovenskem. Zanimivo je udarno geslo “ Na Slovenskem smo mi gospodar”. Od tod do “Tujci ven” je samo še korak.
Genocidnost mojega naroda ni primerljiva s podobnimi dogodki velikih narodov. Tudi na tem področju nas Angleži, Španci, Francozi, Nemci, Rusi, Kitajci, Japonci, Mongoli, Američani itn. prekašajo. Slovenski narod je premajhen za kakšne res velike podvige. Izjema so dogodki v Kočevskem rogu po drugi svetovni vojni. Ti dogodki imajo svetovne razsežnosti in so primerljivi, na primer, s poboji v Katynskem gozdu. Kakorkoli že, če bi bili večji in mogočnejši, bi si lahko privoščili še kakšne večje podvige. Iz naštetih primerov se da ugotoviti, da so značajske posebnosti mojih rojakov take, da lahko v posebnih zgodovinskih okoliščinah sprožajo celo genocidne akcije. V tem nismo prav nič drugačni od “velikih” narodov. Na splošni ravni ni ta ugotovitev nič posebnega, vsak posamezen primer in posamezna usoda je seveda polna žalosti in trpljenja. S tem pisanjem sem hotel omajati stereotipen mit o domnevni liričnosti in melanholičnosti slovenskega naroda, ki da naj bi nikdar ne storil nikomur nič žalega. Mili slovenski značaj, ki ne pozna nasilja in sovraštva, je zgolj zgodovinski stereotip in propagandna mitologija. Podmena je pripravna za dnevna prepričevanja in politične manipulacije. Mnogi se z njo radi okoriščajo. Mislim, da brez potrebe, resne presoje ne zdrži. Mogoče bodo nekateri bralci zmigovali z rameni: “Že spet to brskanje po preteklosti, pozabimo na vse te naše zgodovinske peripetije, pogled naj bo usmerjen naprej v prihodnost.” Ko pišem o zgodovinskih izkušnjah, mislim prav na to: namreč na prihodnost našega naroda. Zavedanje o značajskih lastnostih nas bi nas lahko v kakšni preizkušnji, ki nas še čaka, odvrnilo od nepremišljenih akcij!

Johan Galjot

Prispevki za varovanje arhivskega...
Člani SRD imamo odprt konto, v katerem se evidentirajo prostovoljni prispevki namenjeni ohranjanju arhivskega gradiva. Kadar ta znesek preseže 500€, zbrana sredstva izročimo ljubljanskemu...
Koliko genetskih vzorcev ima Slovenija
Ne vem. Nihče tega ne ve. Navadno vsak laboratorij ve, koliko analiz je naredil. Saj še kopirni aparat ve, koliko kopij je naredil in ravno tako vsak tiskalnik. Moj telefon mi zdaj dnevno šteje...
Dosedanja predavanja
20.4.1994 Peter Hawlina: Novi programi za rodoslovje 28.8.1994 Janez Toplišek: Prevedena verzija programa Brother's Keeper 10.1.1995 Lojze Kobi: Rodovnikarstvo z računalnikom 14.2.1995 dr. Marjan...
Mednarodna rodoslovna konferenca
Za september 2016 z ameriškimi kolegi načrtujemo četrto rodoslovno konferenco. Prijavnico s programom lahko posredujete svojim ameriškim ali drugim potomcem slovenskih izseljencev.
Main page Contacts Search Contacts Search