prva01

Domov

Priimki Mahnič, Obid, Pretnar in Stanovnik

 Silvo Torkar 

Priimki Mahnič, Obid, Pretnar in Stanovnik

Izvleček

V prispevku je na podlagi domačega in primerjalnega slovanskega lastnoimenskega gradiva podan poskus izantroponimske razlage priimkov Mahnič in Obid, medtem ko se na podlagi zgodovinskih virov ugotavlja izkrajevni izvor priimka Pretnar in slovenski izvor italijanske oblike Pradielis za krajevno ime Ter v Terski dolini. Priimek Stanovnik se v prispevku razlaga iz antroponima Stan, okrajšane oblike zloženih osebnih imen Stanimir ali Stanigoj.


Ključne besede:  slovenski jezik, priimki, etimologija, slovanski antroponimi, krajevna imena


Povzetek

Priimek Mahnič se v prispevku razlaga kot patronimik od osebnega imena Mahne, kar je hipokoristična tvorjenka iz svetniškega imena Matej oz. Matija ali Matevž. Priimek Obid, prvotno staroslovensko osebno ime, ima številne vzporednice v slovanskem občnoimenskem in lastnoimenskem fondu, le da se pri drugih Slovanih pojavlja v obliki obida oz. Obida. Razlaga se iz psl. *obvida, ta pa iz glagola *obviděti 'užaliti, naškoditi'. Razlaga izhaja iz ljudskih predstav o obstoju 'uroka', sposobnosti škodovati s pogledom. Priimka Pretnar (z žariščem na Bledu) in Pretner (z žariščem na Bovškem) sta izpeljana iz ponemčenih oblik (Pret, Predt) zemljepisnega imena (prevala) Predel, ki so se v nemških virih (za Bovško) dejansko nanašale na Strmec ter Log pod Mangartom oz. (na Bledu) na Predel, podolgovato brdo, ki loči Gorjansko polje od Rečiškega. Tudi Pradielis, italijansko ime za vas Ter je mogoče razložiti iz slovenskega apelativa predel, saj vas leži pod prevalom oz. predelom Tanamea, čez katerega se prevesi pot iz Terske doline v Rezijo. Priimek Stanovnik (z različico Stanonik) je verjetno nastal iz os. i. Stan, okrajšane oblike zloženih imen Stanimir, Stanigoj prek nekega zemljepisnega imena *Stanovo (brdo, polje, selo). Stanovnik je tvorjen enako kot priimka Strahovnik in Tehovnik ter toponima Stanovno (1343 Stanonik) in Čekovnik.

Mahnič

Priimek Mahnič je izvajal Bezlaj (1982: 160) iz apel. mah (rus. мох), kar je tako s semantičnega kot z imenotvornega vidika malo verjetno. Slovanski jeziki so tvorili tako iz domačih kot iz svetniških imen hipokoristika na -hъna, -hъno, -hъnę, prim. slovenski priimek Budihna in krajevno ime Budihni (pri Dornberku v Vipavski dolini), atn v 14. stol. v Trstu Dedohna (Dedochna), Bratohna (Bratocna) (Merkù 1996: 454), staropoljska imena Dachno (= Daniel, David), Jachno (= Jan), Machno (= Matej, Matjaž, Martin), Stachnię, Stachno (= Stanislav) itd. (Malec 1994: 104). Tako je nastal tudi hipokoristik Mahne, ki je pogosto izpričan v primorskih urbarjih konca 15. stol. (Kos 1954: 201, 225, 252, 236, 242, 246, 260) in ohranjen še danes v priimku Mahne. Mahnič je pač patronimik od imena Mahne. Merkù (1993: 89) v imenih z osnovo Mahn- sluti podstavo Matej, vendar se o tem ne želi izreči. Iz krstnega imena Matej je enako kot Mahne izpeljan tudi češki priimek Machek, saj se v literaturi navaja iztržek iz vira l. 1457: Matieg alias Machek (Moldanová 1983: 134).

Obid

Osebno ime Obidse v virih pojavlja že leta 1377 v Zatolminu kot Habit in 1419 v Modreju kot Habith, nato 1515 v Modreju Gregor Abyt, 1523 zapisan kot Gregor Obed, 1515 na Reki (pri Cerknem) Abyt Moskh, 1523 prav tam Michel des Obed Masskh sun, 1515 na Kamnem Abyt vischer, na Svinih Abyt Corinziz, 1523 v Sužidu Obed Kurintzitz suppan; 1598 v Modreju Leonhardt Obidt, med 1638 in 1661 v Selcih (Selška dolina) Abied in Obid (Andrejka 1939: 320), 1654 v Modreju z Bačo Abeth, Obeth, v Kojci Gregor Abedt, v Orehku Obeth, pribl. 1714 v Modreju Thoni Obith, 1748 na Bukovem Anton Obed, 1768 prav tam Leonard Obid (Torkar 2003: 112). Zapisi v matičnih knjigah župnije Bukovo za 19. stol. izkazujejo večinoma obliko Obed, šele od konca 19. stol. se uveljavi fonetično pravilnejši zapis Obid. Najstarejši zapisi s h- pred začetnim samoglasnikom so samo pisna posebnost latinskega zapisa slovenskih imen, ki se začenjajo na vokal (prim. Hert za zaselek Ert oz. Rt, Habram za Abram, oboje v urbarju 1377). Zgodnji zapisi z nezvenečim t v izglasju pač kažejo na nezveneč izgovor d-ja (prim. 1377 tudi Golop namesto Golob), različica Obed pa je nastala zaradi prehoda kratko naglašenega i v kratko naglašeni e, ki je značilen za cerkljansko narečje (Ramovš 1935: 90), prim. Abèt na RabiehObid na Robeh, domačija pod Poreznom.

O priimku Obid je menil romanist Anton Debeljak, da gre za ime svetopisemske osebe (Debeljak 1946: 4). Rudolf Andrejka (1939: 320) ga že navaja med staroslovenskimi imeni in se pri tem sklicuje na Miklošiča (Miklošič 1860: 85). Miklošič navaja Obid обид circumire, torej v razlagi izhaja iz glagola obiti, zaobiti. Toda Svoboda (1964: 50) navaja priimek med raznimi abstraktnimi apelativi: Naděj, Obida, Pam'at', Pozor itd. V poglavju Imena s predponami in členki našteva: Bezděk, Naděj, Náhod, Obid, Obiděn, Obida(prim. rus. обида 'žalitev'), Podiva, Pomněn, Potěcha, Potvor, Provod, Přěboj, Utěšen, Závist (Svoboda 1964: 100). Pleskalová (1998: 89) razlaga staročeško ime Ob'ida iz glagola obiděti (stč. obida f., obid m. 'osramotitev', enako kot Malec razlaga staropoljsko ime *Obida (v poljskih tpn Obidowa in Obidzino) s pomočjo stcsl. obida 'krivica, brezpravje, podlost' (Malec 2003: 173). Veselovskij (1974: 224) navaja staroruski antroponim Обида: Иван Судаков Обида Бухвостов, 1603, Новгород; Oбида Темирев Панов, 1604. Tupikov (1903: 283) navaja: Степан Обида. Pri Pskovu obstaja vas Obiža (< *Obid-ja < atn *Obid), v Bolgariji pa vas Obidim (< atn *Obidim).

Leksem obida 'žalitev' poznajo vzhodnoslovanski jeziki, stara cerkvena slovanščina, srbohrvaščina, bolgarščina, češčina in slovaščina. Obida, psl. *obvida, je tvorjenka iz glagola *obviděti 'užaliti, naškoditi' (ESSJa 31: 50). Glagol je sestavljen iz predpone ob- in glagola *viděti, razlaga pa se iz ljudskih predstav o obstoju 'uroka', sposobnosti škodovati s pogledom. »Človeka in živine se primejo uroki od hudega pogleda, od hvale itd.« (Pleteršnik 1895: 724).

Kot vidimo, se je v tolminskem priimku Obid ohranil staroslovanski apelativ, ki ga je slovenščina v teku stoletij sicer izgubila.

Nosilcev priimka Obid je 222 (stanje na dan 1. 1. 2011, http://www.stat.si/imena.asp), danes je razširjen predvsem na Cerkljanskem, različica Obed ima 37 nosilcev, v zapisu Obit pa je dobro znan tudi v slovenski Benečiji.

Iz priimka Obid je z manjšalnim priponskim obrazilom -ič nastal tudi priimek Obidič(35 nosilcev). V virih se prvič pojavlja v Trstu že leta 1325 kot Obediç (Merkù 1984: 278), na Tolminskem pa leta 1591 v Ravnah (pri Cerknem) v zapisu Martin Abidig, nato še 1598 prav tam enako zapisan kot Abidig.

Pretnar

Obrazilo -ar je v slovenskih priimkih izredno pogostno. Na prvem mestu je obrazilo -ič (14,5 %), takoj za njim je že -ar (9 %) (Jakopin 1981: 122). Priimki na -ar označujejo največkrat krajevno pripadnost in pa poklicno dejavnost.

Priimek Pretnar se pojavlja v treh različicah in ima naslednje število nosilcev (stanje na dan 1. 1. 2011): Pretnar 433, Pretner 42, Prettner 10 (http://www.stat.si/imena.asp). S pomočjo podatkov iz telefonskega imenika je mogoče ugotoviti, da obstajata dve žarišči priimka: na Bledu (Pretnar) in na Bovškem (Pretner). Blejsko žarišče potrjuje tudi zapis v blejskem proštijskem urbarju iz l. 1524 Lienhart Pretnar v Hlebcah (zw Chlewicz) pri Lescah.[1] V listini briksenške škofije iz leta 1586 se omenja Andrej Pretnar z Rečice, ki so ga skupaj s štirimi luteranskimi voditelji (z Bleda in Mlinega) izgnali in njihova posestva zaplenili (Gornik 1990: 141).

Pot k razrešitvi nastanka priimka Pretnar oz. Pretner leži v nemških zapisih za preval Predel oz. za bovško vas Log pod Mangartom.

Avstrijski nemško pisani viri 19. stol. so za vas Strmec na Predelu, ki leži tik pod prevalom z imenom Predel, uporabljali poimenovanje Ober Breth, za Log pod Mangartom, ki se deli na Spodnji in Zgornji Log, pa so pisali Unter in Mittel Breth. Starejše omembe teh treh zemljepisnih imen na starih zemljevidih so: Pret, Mitel Pred in Ober Pred (karta bovške ceste iz l. 1760, avtor Capellaris, F. Klavora 2003:155), Unterpret, Miterpret in Oberpret (furlanski zemljevid 1778, avtor Capellaris, V. Klavora 2003: 54), Unter Breth, Mittel Breth in Ober Breth (vojaški zemljevid 1780, Jožefinski 1997: 3), Unter Preth, Mittel Preth in Ober Preth (francoski zemljevid 1797, V. Klavora 2003: 58), Unterpred, Miterpred in Oberpred (FK 1813), Unter Preten, Mitel Preten, Ober Preten (vojaški zemljevid prve pol. 19. stol., F. Klavora 2003: 163).

Iz leta 1515, ko je zaradi kmečkih uporov nastal popis upornih kmetov v tolminskem gospostvu, izhajata zapisa An Predt ob der Klausen in Undter dem Predt (Register der beschreibung der herschafft Tulmein, 28. 11. 1515, StLA Graz, HK Sach. K 116/2).

Najzgodnejši znani zapis za preval Predel iz leta 1447 še ohranja obliko, ki je blizu slovenskemu izvirniku: an dem Prediel (Eichhorn 1819: 260). Tudi Bellonijev urbar rožaškega samostana 1494–1507 (Cadau 1989: 67) navaja zapisa Pradiel, Pradiello. Zemljevid Kranjske iz l. 1569 prinaša najbolj natančen zapis: M. Predel, čeprav ga umešča nekoliko preveč južno (http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SELEMSCP).

Starejši italijansko pisani viri uporabljajo za Log pod Mangartom včasih kar slovensko ime, zapisano kot Loch (cerkvena statistika cca. 1775, Kapiteljski arhiv v Čedadu, AC F14-31), v 19. stol. pa so italijanski pisarji in kartografi prevzeli nemško obliko, le da so ji dali italijansko preobleko Bretto. Zgodovinar S. Rutar razlaga »italijansko-nemško ime Pret – Breth« iz it. prato 'travnik' (Rutar 1882: 219). Vendar je Breth le nemška adaptacija slovenskega imena Predel. O starih zapisih in semantiki nekdanjega Predela, današnjega Brettla v Spodnji Avstriji, je pisal dunajski slavist G. Holzer (2001: 50). Na razvodju ali predelu med rekama Grosse in Kleine Erlaf je namreč vas Brettl, nedaleč stran pa še potok Brettlbach. V viru 1260/80 najdemo za ta potok zapis Predel, 1352 Predelbach in 1389 Predel. Krajevno ime Predel pa najdemo še na slovenskem Štajerskem (o. Šmarje pri Jelšah), na avstrijskem Koroškem (nem. Priedl), avstrijskem Štajerskem (Predlitz) in Tirolskem (Pradl).

Kot lahko vidimo iz spodnjeavstrijske vzporednice, so nemški pisarji zaradi neločevanja med zvenečimi in nezvenečimi zaporniki namesto vzglasnega P- v imenu bovškega Predela (oz. Loga pod Mangartom) konec 18. stol. začeli pisati B-, namesto -d- sredi besede pa -t-. Opustili pa so tudi končni -l, ki ga je spodnjeavstrijski Predel v nemščini vendarle ohranil (Brettl), kar bi se dalo razložiti s tem, da so ga najbrž občutili kot odvečno pomanjševalnico na -l (oz. -le).

Nemški viri so torej poimenovali na in pod Predelom ležeča naselja Strmec ter Zgornji in Spodnji Log z imenom prevala, ki je bil na tej važni prometnici tako dominantna točka, da je popolnoma zasenčil druga imena.

V Bovcu se za Predel deloma še ohranja tudi različica Predol (izg. Predó), kar verjetno kaže na precejšnjo sinonimnost obeh apelativov (B. Ivančič Kutin, ustno). To potrjuje tudi Badjura (1953: 104–105), ki opisuje Predole in Predele kot praktično enake pojave in izrecno pravi za Predel: »Goropisno se tak prehod od prevala ali predola skoraj nič ne razločuje.« SSKJ sicer razlaga predol kot 'stranska dolina'.

Stanovalce teh naselij so v nemščini poimenovali Prettnerji. Priimek Pretner je torej nastal iz stanovniškega imena Prettner in pomeni toliko kot Predelec, Predelčan (N. Gliha Komac, ustno) oz. Predeljan (SKI 1985: 219), po smislu pa pravzaprav bolj kot ne Ložan. V priimku imamo nemško pripono -ner in ne -er (prim. tudi Leitner iz Leite, Lackner iz Lacke).

Glede na dejstvo, da je drugo, še bolj aktivno žarišče priimka Pretnar nekje v okolici Bleda, se je porodil neizogiben sklep, da je moral tudi tod obstajati mikrotoponim Predel. Potrditev se je našla pri R. Badjuri: »Predel, na Predelu pravijo podolgastemu brdu pri blejski Rečici, ki loči, predeli Gorjansko polje od Rečiškega« (Badjura 1953: 105, Badjura 1963: 166).

V luči dejstva, da je nemško ime za Log pod Mangartom nastalo po slovenskem imenu prevala nad vasjo, si poglejmo še vas Ter v Terski dolini, ki nosi v italijanščini ime Pradielis, v virih 1161 Pradelle, 1256 Pradellis (Cinausero Hofer – Dentesano 2011: 684). Po mnenju Pellegrinija in Fraua je Pradielis manjšalnica na -ellu v množini iz lat. pratum 'travnik' (Frau 1978: 98). Enako razlaga Frau (prav tam) tpn Pradolino pri Pordenonu (1214 Pradulini) kot dem. iz pratum z manjšalnima priponama -ulu in -inu. Ti etimologiji se glede na številne druge mikrotoponime Pradulin, Pradulina v vzhodni Furlaniji in Pradolina v Terski dolini (Merkù 2006: 64) ne zdita prepričljivi. V naštetih toponimih se najverjetneje skriva slovenski 'predel' oz. 'predolina'. Za zgodnjo substitucijo -ě- > -a- v furlanskem okolju prim. vodno ime Malina v Terski dolini (1327 Malina), ki ga tako Frau (1978: 77) kot Merkù (2006: 127) izvajata iz sloven. melina, in tpn Clauiano na desnem bregu spodnjega Tera (1031 Cleulanum, 1176 Claviam), ki ga smemo izvajati iz *Hlevljane (Torkar 2007: 485).

Akad. M. Matičetov sicer opozarja (ustno), da Pradielis oz. Ter leži na ravnem. Vendar vse kaže, da je bilo pri poimenovanju odločilno dejstvo, da vas podobno kot Log pod Mangartom leži pod prevalom oz. predelom. Pradielis leži pod prevalom Tanamea, čez katerega se prevesi pot iz Terske doline v Rezijo (V. Černo, ustno, Merkù 2006: 129).

 

Stanovnik

Na slovenskem etničnem ozemlju so v historičnih virih nemalokrat izpričana nekdanja osebna imena na Stan-, tako zložena Stanigoj, *Stanimir, Stanislav, kot okrajšana Stan, Stanko, *Stah, *Staneša, *Stanoša, *Staneta, *Staniša, *Stanec, *Stanek. Večino od njih je na podlagi historičnih zapisov in tipologije mogoče rekonstruirati iz današnjih krajevnih imen Stanečka vas, Stanetinci, Stanežiče, Stanjevci, Stankovo, Stanošina, Stanovno, Stanovsko, Stolnik (1493 Zw Stanawnikg), Stolovnik (1309 Stanonik).

Današnji Vrh Sv. Treh Kraljev, kraj v o. Logatec, se je npr. l. 1636 še imenoval Stanomer(ji) Hrib (Stanommer Hribu bei dennen drei H. H. Khönig). Marsikatero od nekdanjih osebnih imen na Stan- se je ohranilo tudi v priimkih. Med njimi sta najverjetneje tudi priimka Stanovnik (200 nosilcev, stanje na dan 1. 1. 2011, http://www.stat.si/imena.asp) in Stanonik (398 oseb). Slednji je lahko le gorenjska različica prvega (prim. gorenjsko monoftongizacijo ov > o) ali pa je nastal samostojno,  v drugem žarišču.

Priimek bi sicer lahko bil izpeljan tudi iz zemljepisnega imena Stan (< stan 'bivališče') prek pridevniške oblike stanoven z obrazilom -ikъ (M. Snoj pri Bezlaju 1995: 311; Snoj 2009: 396). Toda glede na način, kako je tvorjen (svojilnopridevniško obrazilo -ov in sestavljeno obrazilo -nik), še zlasti pa glede na primerjalno slovensko izantroponimsko toponimijo, se zdi, da je nastal iz okrajšane oblike Stan zloženih imen Stanimir, Stanigoj prek nekega zemljepisnega imena *Stanovo (brdo, polje, selo). Stanovnik je torej besedotvorno enak priimkom Vrhovnik, Borovnik, Brezovnik idr., ki pa so nastali iz takih zemljepisnih imen, ki imajo za podstavo občna imena vrh, bor, breza.

Stan v zloženih imenih Stanimir, Stanigoj je nastal iz glagola stati v pomenu 'postati, nastati', medtem ko je v občnem imenu stan 'bivališče' skrit glagol stati (< stojati) v pomenu 'biti pokonci'.

Na enak način kot Stanovnik sta iz slovanskih osebnih imen *Strah in *Teh tvorjena priimka Strahovnik in Tehovnik, iz osebnih imen *Stan in *Čak pa tpn Stanovno (1343 Stanonik) in Čekovnik.

Zapis im Stano iz l. 1498 za današnje hišno ime Stanovnik pri Šentjoštu nad Horjulom (Kos 1975: 569) najbrž kaže na domnevano *Stanovo (brdo, polje, selo), čeprav še ne vsebuje svojilnopridevniškega obrazila -ov, pač pa nastopa tu osebno ime Stan v pridevniški rabi brez vidnega obrazila, nanj kaže le -o, ker se je pridevniški Stan nanašal na samostalnik sr. spola (Bošković 1978: 380–382). Na ta način lahko razložimo krajevna imena Dragomilo (pri Šmarju pri Jelšah) – iz os. i. Dragomil, ali pa Hiteno na Blokah – iz os. i. Hoten (1780 Hottenie) in Bogo pri Sežani – iz os. i. Bog, Sveto pri Komnu – iz os. i. Svet, pa tudi krajevna imena iz občnih imen, kot so Trno pri Šentjurju – iz trn, Arto pri Sevnici – iz rt, Debro pri Laškem – iz deber.

Občno ime stanovnik 'prebivalec, stanovalec' v slovenskih narečjih ni izpričano, obstaja kot zastarelo le v knjižnem jeziku, pač pa je stanovniško ime ustaljena terminološka zveza za 'ime prebivalca', 'etnik', rabo katere so utrdili slovenski jezikoslovci od L. Pintarja, F. Ramovša do  F. Bezlaja in celotnega kroga njegovih učencev.[2]

Literatura

 

R. Andrejka, 1939: Doneski k postanku in razvitku rodbinskih imen v Selški dolini,  Glasnik      Muzejskega društva za Slovenijo 20, Ljubljana, 310-332.

R. Badjura, 1953: Ljudska geografija, Ljubljana.

R. Badjura, 1963: Krajepisno gradivo. Dodatki k Ljudski geografiji (1953). Tipkopis.

F. Bezlaj, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika, Druga knjiga, K–O, Ljubljana.

F. Bezlaj, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga, P–S, Ljubljana.    Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan.

R. Bošković, 1978: Р. Бошковић, Поводом неких топонима, v: Oдабрани чланци и     расправе, 379–392, Титоград.

B. Cinausero Hofer – E. Dentesano, 2011: Barbara Cinausero Hofer, Ermanno Dentesano,     Enos Costantini, Maurizio Puntin, Dizionario toponomastico. Etimologia, corografia,    citazioni storiche, bibliografia dei nomi di luogo del Friuli storico e della provincia di    Trieste, Udine 2011.

A. Debeljak, 1946: Živalski priimki v Slovencih, Lovec 29, Ljubljana.

A. Eichhorn, 1819: Beyträge zur älteren Geschichte und Topographie des Herzogthums    Kärnten ˙2, Klagenfurt.

Essjа  1–36–:  Этимологический словарь славянских языков. Праславянский    лексический фонд. Под редакцией  академика О.Н. Трубачева, Москва,    1974–2010–.

G. Frau, 1978: Dizionario toponomastico Friuli Venezia Giulia, Udine.  

G. Holzer, 2001: Die Slaven im Erlaftal. Eine Namenlandschaft in Niederösterreich, St. Pölten.

P. Jakopin, 1981: Entropija imena i prezimena u Sloveniji. Magistarski rad, Zagreb.

M. Malec, 1994: Imiona chrześcijańskie w średniowiecznej Polsce. Kraków.

M. Malec, 2003: Słownik etymologiczny nazw geograficznych Polski, Warszawa.

P. Merkù, 1984: Patronimici in -ič a Trieste nel basso Medioevo, Linguistica, XXIV, 275–    282, Ljubljana.

P. Merkù, 1993: Svetniki v slovenskem imenoslovju. Trst.

P. Merkù, 1996: Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307–1406), v: Zbornik    Brižinski spomeniki, Ljubljana–Trst 1996, 451–455.

P. Merkù, 2006: Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu. Uredila M. Furlan in S. Torkar, Ljubljana.

D. Moldanová, 1983: Naše příjmení, Praha.

J. Pleskalová, 1998: Tvoření nejstarších českých osobních jmen, Brno.

M. Pleteršnik, 1894–95: Slovensko-nemški slovar, Ljubljana. Citirano po transliterirani    izdaji, ur. Metka Furlan, Ljubljana 2006.

F. Ramovš, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti, Ljubljana.

M. Snoj, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana.

S. Torkar, 2003: Zgodovinska antroponimija vzhodne Tolminske. Magistrsko delo  (mentorica prof. dr. A. Šivic-Dular), Ljubljana.

S. Torkar, 2007: Toponim Preserje in slovansko-romansko prepletanje pripon -jane in -anum, v:  Merkujev zbornik (Jezikoslovni zapiski 13/1-2), Ljubljana, 481––492.

J. Svoboda, 1964: Staročeská osobní jména a naše příjmení, Praha.

N.M. Tupikov, 1903: Н.М. Тупиковъ, Словар древне-русских личных собственных имен,  С.-Петербургъ. Reprint Böhlau Verlag Köln Wien 1989.

S. B.Veselovskij, 1974: С.Б. Веселовский, Ономастикон. Древнерусские имена,    прозвища и фамилии, Москва.  

Viri

M. Cadau, 1989: L'abbazia di Rosazzo, Udine.

F. Gornik, 1990: Zgodovina blejske župnije, Celje.

FK: Franciscejski kataster  (http://www.arhiv.gov.si/)

Jožefinski zemljevidi, 1995–2001: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zv. 1–7.    Ur. V. Rajšp, Ljubljana.

F. Klavora, 2003: Ampletium, Vliz, Plez, Flitsch, Belc: kdo dal podobo je Bovškemu: o    zgodovini, življenju, cesti in naseljih na Bovškem, Tolmin.

V. Klavora, 2003: Predel 1809: avstrijsko-francoski vojni spopadi na slovenskem    narodnostnem ozemlju, Celovec – Ljubljana - Dunaj.

 

M. Kos, 1948–54: Urbarji Slovenskega Primorja I-II, Ljubljana.

M. Kos, 1975: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I-III, Ljubljana.

S. Rutar, 1882: Zgodovina Tolminskega. Gorica.

SKI, 1985: F. Jakopin, T. Korošec, T. Logar, J. Rigler, R. Savnik, S. Suhadolnik, Slovenska krajevna imena, Ljubljana.

Sskj = Slovar slovenskega knjižnega jezika. I–V. Ljubljana 1970–1991.

 

Seznam krajšav:

apel. – apelativ

atn – antroponim

it. – italijanski (-o)

nem. – nemški (-o)

o. – občina

os. i. – osebno ime

psl. – praslovanski (-o)

rus. – ruski (-o)

tpn – toponim



[1] Proštijski urbar Bled,  fol. 3 (nefoliiran); Diözesanarchiv Brixen, Propstei Veldes, L38/7; digitalna kopija v lasti dr. Matjaža Bizjaka z Inštituta za zgodovino ZRC SAZU. Zahvaljujem se mu za posredovane podatke. Akad. M. Kos je proštijski urbar datiral z letom 1524, kar je glede na letnico 1523, ki se pojavlja v besedilu dajatev, dokaj verjetno.

[2] M. Snoj je v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (2009) sprejel terminološko zvezo prebivalsko ime, ki jo je v Slovenski slovnici (1976) in Slovenskem pravopisu (2001) začel uporabljati akad. J. Toporišič.

Povzetek vojnega dnevnika Milana Škerlja
Nekaj za uvod. Milan Škerlj se je rodil 4. septembra 1975 v Ljubljani. Svojo mladost je preživljal na službenih krajih njegovega očeta sodnika – in to v raznih slovenskih krajih (Črnomlju, Kranju,...
Računalniška podpora
Ralunalniških pripomočkov je veliko. Na prvem mestu so rodoslovni programi. Nekateri sicer uporabljajo standardna orodja kot je Word, Excell, Corel Draw in še marsikaj, morda celo lasten...
Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v...
Čez goré, polja, doni naj prek svetaJohan Galjot Nekateri moji rojaki večkrat sporočajo po radiu, televiziji ali dnevnem tisku, kako bo njihova akcija pomembno promovirala Slovenijo v širnem belem...
Lista članov
Član SRD postane tisti, ki poda Pristopno izjavo in plača članarino 40,00 € za koledarsko leto. Članstvo v naslednjem letu se podaljšuje s plačilom članarine do konca februarja tekočega leta. Kdor...
Main page Contacts Search Contacts Search