Imenoslovje

Rodoslovje ali genealogíja je pomožna zgodovinska veda, ki proučuje in zasleduje družinsko poreklo ter vključuje imena živih in preminulih sorodnikov ter kraje, kjer so prebivali.[1] V rodoslovju s pridom uporabljamo izsledke jezikovnih raziskav v imenoslovju ali onomastiki, ki kot veda obravnava osebna imena, priimke, vzdevke in hišna imena, ter raziskav v etimologiji, ki razlaga besede po izvoru. Priimek skupaj z rojstnim ali krstnim imenom sestavlja dvodelno osebno ime in se pri nas deduje praviloma po očetu. Prvotno so s tem izrazom zaznamovali vzdevke ali tudi hišna imena [Torkar, 2].

Na slovenskem podeželju so hišna imena nastajala tudi že pred priimki v današnjem pomenu. Iz nekaterih se je razvil družinski priimek in obratno: marsikateri priimek je kasneje postal hišno ime. Prvi obsežnejši katalog priimkov in hišnih imen za rodoslovno rabo pri nas je spletni Leksikon priimkov [Toplišek, 3]. Najbolj sistematično so priimki oziroma hišna imena raziskani na Gorenjskem, drugod pa po posameznih župnijah (npr. PodbrdoPoljane, Smlednik in Valburga, Stara Oselica, ...) ali pa so jih raziskovali posamezni rodoslovci (npr. Peter Hawlina).

Slovenski priimki so pričeli nastajati v Trstu in okolici pod vplivom Beneške republike v 13. stoletju ter se šele v 16. stoletju pričeli uveljavljati v notranjosti današnje Slovenije (P. Merku). Priimek je kot izraz znan že iz Megiserjevega slovarja 1603 (prymik, tudi pridevik), nato iz Vorenčevega slovarja 1680-1710 (preimek, pridevik) itd.. Tako hišna imena kot priimki pa so nastajali glede na značilnosti, ki so jih določali: iz rojstnih imen ali očeta ali matere; iz ledinskih, krajevnih, pokrajinskih ali etničnih imen (kjer so živeli ali od koder so prišli); iz poimenovanj poklicev, obrti ali drugih dejavnosti in iz vzdevkov. [Torkar, 2]

Starejši viri namesto izrazov 'priimki in hišna imena' uporabljajo rodbinska in domača imena, kar je v zgodovinskem kontekstu lahko ustrezneje. Domače ime se namreč ni vedno držalo iste hiše, ampak se je lahko z rodbino selilo na drugo gospodarstvo. [Napotnik, 4] Pred zemljiško odvezo sredi 19. stoletja so se rodbine zaradi gospodove dobrote lahko dolgo obdržale na istem kmetijskem gospodarstvu. So se pa zaradi gospodove samovolje lahko tudi pogosto selile.  Selitve so postale pogoste tudi v času gospodarske krize v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja.

Kombinacija rodbinskega in domačega imena pomaga (1) razlikovati med več rodbinami z enakim priimkom na nekem zaokroženem prostoru ali pa (2) slediti spremembam priimka pri neki hiši ali pri rodbini, kjer se je hiša dedovala po ženski liniji in so se priimki s poroko spreminjali. To je še posebno koristno  pri raziskovanju rodovnika iz 18. in zgodnejših stoletij, ko na podeželju še niso uporabljali natančnih imen krajev in hišnih številk.

Najstarejši izpričani slovenski priimki so iz 13. stoletja (Trst, Beneška republika), glavnina priimkov pa je pričela nastajati šele v 16. in 17. stoletju.  V Sloveniji je znanih okoli 70.000 priimkov. Tipični slovenski priimki so na –šek ter –nik in kažejo na krajevni izvor (toponimiki). Najbolj številčna skupina pa so slovenski priimki na –ič [Torkar, 5].

Hišna in ledinska imena so del naše kulturne dediščine in rodoslovcu ponudijo pomembne sledi pri raziskovanju rodbinske zgodovine.  Zato se je vredno potruditi in razvozlati pomen določenih imen. Pri tem so v pomoč strokovne razlage iz različnih virov in slovarji, npr.:

Imenoslovna literatura in viri so pregledno podani v Leksikonu priimkov (Toplišek et al.), pregledno pa je tematiko popisal Sandi Berk v društveni reviji Drevesa: Osebna imena in njihovi dodatki v luči slovenskega pravopisa in zakonodaje.

V mednarodni zbirki Behind the Name že najdemo razlago in pogostost rabe tudi za slovenska osebna imena.

Zanimiva pa je tudi zbirka Prezime.net, v kateri najdemo znane nosilce priimkov, pogostost pojavljanja na Hrvaškem, pa tudi precej slovenskih priimkov, povezanih v hrvaške rodbine.

Vlasta Knapič

Main page Contacts Search Contacts Search