Poleg treh osnovnih vrst matičnih knjig so v župnijah vodili tudi druge evidence. Ker se je rodilo precej nezakonskih otrok, so vodili posebne tajne knjige (lat. Liber arcanus), v katere so bili vpisani nezakonski otroci in njihovi očetje.  Evidence zakoncev, ki so bili pred poroko pozvani k maši, da bi pred pričami ugotovili njihov samski stan, so vodili v knjigah oklicev. Od leta 1614 dalje so vodili birmanske in druge pastoralne knjige (npr. oznanila, družinske knjige  župljanov). Na župnijah so ustvarili tudi kronike župnij, urbarje za zemljišča, ki so jim pripadala, knjige bratovščin in družb, blagajniške in računske ter druge zapise, ki pridejo v poštev za raziskave. Tudi to arhivsko gradivo je lahko pomemben vir pri raziskovanju rodovnikov.

Kadar pa rodoslovec sestavlja sorodstvo, o katerem mu je malo znanega, je najkrajša pot do dragocenih podatkov v družinski knjigi župljanov (Status animarum), v katerih so župniki vodili evidence o pripadnosti krajanov rimokatoliški verski skupnosti in izpolnjevanju njihovih obveznosti (izpraševanja, prejeti zakramenti, obiski maš, itd.).[1] Knjige župljanov so na podeželju bogati zbirniki podatkov o ljudeh, ki so živeli v posameznih hišah. Za hišo je naveden vsaj naslov s hišno številko (če je že obstajala), pa tudi hišno ali domače ime in status gospodarja (kočar, zemljak, ½ zemljak itd.). Za vsako hišo je najprej naveden gospodar, potem njegova žena in otroci ter drugi (dekla, hlapec, gostač). Ob prebivalcih pa so le nekateri župniki izpolnjevali vse rubrike življenjskih dogodkov: datum in kraj rojstva, datumi zakramentov, poroke in smrti. Toda, že če dobimo imena otrok in letnice rojstva, lahko v krstnih knjigah hitro poiščemo izvirne podatke. Pogosto pa še izvemo, kam se je katera od hčera primožila, kakšen priimek je prevzela, da je kakšen od otrok odšel študirat (pripisani so poklici izobražencev), da je šel kdo v Ameriko in podobne zanimivosti, ki nam nakažejo smeri nadaljnjega raziskovanja.

Pregled nad temi arhivskimi fondi, ki so jih do nedavna še vse hranile župnije v lastnih arhivih, dobimo v nadškofijskih arhivih. Vsekakor je priporočljivo vprašati, kateri SA so ohranjeni, tako na župniji kot v arhivih. Orientiramo pa se lahko na podlagi popisa v Zgodovinskem imeniku župnij in Vodniku po župnijskih arhivih SR Slovenije iz leta 1975.