UrbarUrbarji so bili knjige obveznosti uživalcev zemljiške posesti. Za Slovenijo je najstarejši škofjeloški (freisinški) iz leta 1150. Prenehali so jih uporabljati po zemljiški odvezi leta 1848. Več o tem najdete na spletu.

Urbarje rodoslovci pogosto omenjajo kot raziskovalni vir. Po mojem prepričanju so zapisi v urbarjih za rodoslovje skorajda neuporabni. Res vsebujejo zapise uživalca posesti, vendar so ti zapisi imen in (ne vedno) priimkov lahko zavajajoči. Saj je zelo težko vpisano osebo sorodstveno opredeliti. Bil je sicer zavezanec, torej gospodar, ni pa bila navedena njegova starost ali kak drug atribut, po katerem bi ga lahko zanesljivo umestili v rodovnik.

Vpis uživalca posesti je bolj referenčni kot rodoslovni podatek. Rodoslovci zlepa ne izčrpajo niti matičnih knjig, ki so najboljši in najbolj zanesljiv vir za rodoslovne raziskave.

Za povrh se je treba zlasti pri starejših urbarjih privaditi pisvi. Saj je lepa, vendar začetniku skorajda neberljiva.

Koliko je lahko urbar uporaben kot referenčno gradivo, lahko ugotavljamo na primeru urbarja za Škofjo Loko iz leta 1560. Posnet je po obdelavi Franca Kosa Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (Matica Slovenska, 1894).

Urbar loškega gospostva iz leta 1560. Vsega skupaj ima 184 listov. Na prvih dveh straneh so našteti fevdi, ktere so dobile od loškega gospostva razne cerkve in pobožne bratovščine. Nato so omenjeni fevdi, ktere so prejeli od rečenega gospostva nekteri plemenitaši, kakor Anton baron vom Thurn vnd zum Khreytz in Viljem Rasp iz Stare Loke, potem meščanje, kakor Rafael Naglič in Gregor Gruden, oba iz Loke, ter druge osebe in društva. Dalje so navedeni fevdi, ki so se nahajali večinoma blizu Stražišča. Potem je zaznamovana urbarščina, ktero bi morala dobivati bratovščina sv. Katarine v cerkvi sv. Jakoba v Loki. Ker je pa bila omenjena bratovščina sicer ustanovljena, a še ni delovala, dovolil je freisinški škof, da je loška sirotnišnica dobivala ta denar. Nato slede imena loških podložnikov, in sicer najprej kmetov, potem pa ka