Natisni

V Sloveniji so primarni viri rodoslovnih podatkov v civilnih in cerkvenih matičnih arhivih večinoma še vedno dostopni v obliki originalnih knjig ali njihovih dvojnikov. Starejše matične knjige so pisane v latinščini, od 18. stoletja dalje v italijanščini oziroma v nemščini (z gotico) in od leta 1884 tudi v slovenščini. Do leta 1770 so vodene v obliki prostega zapisa dogodka, po 1770 pa v tabelarični obliki (glej prispevek Granda). Glavne matične knjige so rojstne, smrtne in poročne knjige, kamor so pristojni matičarji oziroma duhovniki vpisovali tovrstne življenjske dogodke svojih krajanov, ki so jim v določenem obdobju pripadali. Tako je potrebno za vsako obdobje poznati upravno oz. cerkveno ureditev, da znamo določen kraj, kjer raziskujemo rodovnik, geografsko umestiti in poiskati matične knjige v pravem arhivu:

Skupnost arhivov Slovenije je v letih 1972-1974 izdala celovit Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije (I-II Ljubljana 1972, III Ljubljana 1974), a v njem niso zajete matične knjige, ki so bile takrat še po župnijah. Vodnik je na voljo v tiskani izdaji v nekaterih knjižnicah in v vseh zgodovinskih arhivih, medtem ko lahko on-line predelano in izpopolnjeno različico uporabljate za rodoslovne namene skozi Zgodovinski imenik župnij. Cerkvene arhive v javnem interesu sofinancira država, saj želi trajno ohraniti to zasebno arhivsko gradivo in omogočiti njegovo uporabo.

Upravna ureditev

V 19. stoletju so slovensko ozemlje upravljali preko avstrijskih dežel: Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorske (Goriška in Istra) ter ogrskih županij Vas (Železna županija) in Zala. Dežele in županije so se delile na okraje, ki so jih upravljala okrajna glavarstva (glej zbirko: Leksikon krajev leta 1900). Po I. svetovni vojni je Primorska pripadla Italiji, preostale dežele pa so bile vključene v Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma v Kraljevino Jugoslavijo. Upravno se je ozemlje Kranjske, Štajerske in dela Koroške v obdobju med dvema vojnama imenovalo Dravska banovina, ki je bila razdeljena na okraje in štiri mesta (Ljubljana, Maribor, Ptuj in Celje). Zdajšnje meje Republike Slovenije so se izoblikovale po II. svetovni vojni. Leta 1954 je bila Slovenija razdeljena na 27 okrajev in 371 občin. Leta 1965 pa so ukinili okraje in uredili lokalno upravo na 62 občinah, ki so se leta 1995 preimenovale v upravne enote, hkrati pa je nastalo 147 občin. Za statistične raziskave prebivalstva so primerne zlasti upravne enote oziroma 'stare' občine, [Šircelj, 4] za rodoslovne raziskave pa nas zanima najbolj podrobna lokalna uprava tudi zaradi pripadnosti krajev šoli, pošti, sodniji, orožniški postaji in seveda občini. Priporočljiv vir za umestitev krajev v državno in cerkveno ureditev z okvirnimi značilnostmi kmetijstva, gospodarstva, prometa, družbenega utripa in znamenitosti je Krajevni leksikon Dravske banovine [5].

Civilne matične knjige so na občinah pri nas prvič vodili v času Ilirskih provinc v letih 1812-1814 (Kranjska in Primorska) v Avstro-Ogrski pa so se pričele voditi po letu 1870 za brezverce, in sicer na okrajnih glavarstvih. Po drugi svetovni vojni pa se vodijo matične knjige izključno v matičnih uradih (na 'starih' občinah oziroma po letu 1994 na upravnih enotah). Ponekod najdemo poleg matičnih knjig tudi že elektronske zbirke podatkov za zadnjih 100 let. Od leta 2005 dalje pa vodijo matični register kot elektronsko zbirko podatkov.

Cerkvena ureditev

Sredi 16. stoletja je ob prenovi rimskokatoliške Cerkve potekal cerkveni zbor v Tridentu, kjer so med drugimi novostmi določili standarde obredov in ukazali voditi krstne in poročne matične knjige. V 17. stoletju pa so pričeli voditi še knjige smrti in birmanske knjige. Katoliška cerkev se teritorialno deli v jurisdikcijska območja – škofije, ki jih vodi škof, in v manjše upravne enote - župnije, na čelu katerih so župniki. Več župnij je lahko združenih v dekanije, ki jih vodijo dekani. V Ljubljansko cerkveno pokrajino sodijo: Nadškofija Ljubljana, Škofija Koper in Škofija Novo mesto. V Mariborsko cerkveno pokrajino pa sodijo: Nadškofija Maribor, Škofija Celje in Škofija Murska Sobota.[4] V Sloveniji imamo 786 župnij. Pet koprskih župnij je upravno razdeljenih tudi na manjše enote, kot so kaplanije, kuracije in vikariati.

V srednjem veku se je med pokristjanjevanjem na Slovenskem (razen Prekmurja) širilo območje dveh metropolij: Ogleja (škofije: Trst, Koper in Istrske škofije) in Salzburga. Oglejska metropolija je segala vse do Drave. Salzburški metropolit je leta 1072 ustanovil prvo stalno škofijo na Koroškem:  Krško škofijo (Gurk). Lavantinska škofija pa je nastala najprej le na ozemlju med Dravo in mejo do Radelj, po Jožefinskih reformah so bila pridružena ozemlja Koroške, Savinjske doline in Celjskega okrožja, danes pa sega vse do Save, Maribora (sedež škofije), Slovenskih goric in Prekmurja (pridruženo šele leta 1964). Ljubljanska škofija je nastala v 15. stoletju in ni imela sklenjenega ozemlja. Meja med Mariborsko–Lavantinsko škofijo in Ljubljansko nadškofijo na jugu meji z reko Savo, od Save navzgor do državne meje pa so njene mejne župnije Trbovlje, Marija Reka, Vransko, Šmartno ob Dreti, Bočna, Gornji grad, Luče in Solčava. [Hozjan, 2]

Od 11. stoletja dalje so nastajale pražupnije, ki jih je oskrbovalo več duhovnikov. Ti so v oddaljenih krajih občasno opravljali bogoslužje in zasnovali vikariate. Z večanjem števila vernikov so se vikariati osamosvajali in nastajale so nove župnije. Župnije so torej nastale iz pražupnij. V srednjem veku so bili poleg števila faranov pomemben pogoj za nastanek župnije primerni dohodki, s katerimi so se mogli vzdrževati župnik, cerkovnik in organist ter kriti stroški za vzdrževanje cerkvenih in župnijskih poslopij. Viri dohodkov so bili: lastna zemlja, dajatve podložnikov ter obvezne pristojbine vernikov in njihovi darovi. Z Jožefinskimi reformami pa so se na celotnem slovenskem ozemlju oblikovale župnije in lokalne kaplanije. Pripadnost krajev župnijam kot tudi same meje župnij so se v preteklosti zelo spreminjale, čemur je težko slediti. Zato je za rodoslovce odličen pripomoček Zgodovinski imenik župnij [Toplišek et al., 5], ki ne le popisuje geografski obseg župnij skozi čas, ampak vključuje tudi podatke, katere matične knjige in za katero obdobje so za župnijo ohranjene.

Kako začeti?

Z nekaj vaje bo rodoslovec prepoznal značilne vpise v matične knjige, zato je najbolje, da prične prebirati zapise iz konca 19. stoletja, ko so že uporabljali slovenščino, in se potem pomika v starejše knjige, ko bo moral prepoznati rokopisno gotico in se znajti z nemškim ali, še bolj zgodaj, z latinskim jezikom.  Vpisi osebnih imen v matičnih knjigah so lahko zelo različni: v času rabe latinščine v cerkvi so latinizirani (Janez – Joannes), kasneje pa germanizirani (Janez - Johan). Isti priimek je lahko že v nekaj zaporednih vpisih različno zapisan, včasih celo ponemčen (npr.: Schmied / Schmid / Šmit ali Kovač). Priporočljivo je, da se začetnik v arhiv poda z bolj izkušeno osebo ali pa v arhivu poprosi uslužbence za pomoč. Tudi tu velja, da vaja dela mojstra. 

Zgodovinske matične knjige in prepisi matičnih podatkov na spletu:

 

Ogledov: 31414

Ocena uporabnika: 4 / 5

Zvezda aktivnaZvezda aktivnaZvezda aktivnaZvezda aktivnaZvezda neaktivna