Leta 1998 je pri Cankarjevi založbi izšel obsežnejši priročnik z naslovom Moj rodovnik, ki ga je napisal Vasja Butina. Priporočila za delo so bila večkrat objavljena v časopisu Drevesa, ki ga izdaja Slovensko rodoslovno društvo. Od leta 2002 je bil na spletu objavljen Rodoslovni priročnik, ki je bil leta 2004 na spletu objavljen tudi v hrvaškem prevodu. Leta 2004 je izšel kot posebna številka časopisa Drevesa. Ta priročnik je v 5000 izvodih leta 2008 izdala Mladinska knjiga in leto pozneje Mozaik knjiga v hrvaškem prevodu kot Rodoslovni priručnik. Leta 2004 je tudi Janez Toplišek izdal knjigo Rodoslovje., ki jo je leta 2018 posodobil in izdal kot dopolnjeno izdajo Rodoslovje. Rodoslovne literature Slovencem torej ne manjka. Tole pa so zares kratka priporočila za začetnika. Namenoma vsebujejo res samo tisto, kar bo ljubiteljskemu rodovnikarju lahko prišlo prav, ko bo pri svojem delu usmerjal prve korake.

Rodoslovje ni nujno znanost. Morda bo kdo ugovarjal, ker ga uporabljajo tudi zgodovinarji. Za to početje je uveljavljen tudi pojem, ki stvari daje nekoliko znanstvenega pridiha in nekateri se raje ukvarjajo z genealogijo kot z rodoslovjem ali tistim, čemur bi še bolj ustrezno rekli rodovnikarstvo. Zapisovanje imen posameznih oseb in njihovih sorodstvenih povezav res ni zahtevno opravilo. Dokaz za to je že v tem, da so to ljudje počeli v vseh obdobjih v zgodovini in za to početje niso hodili v posebne šole. Kdor se je tega lotil, ni rabil drugega kot nekaj dobre volje ali pa zadostno motivacijo. Motivacija je bila največkrat pogojena z materialnimi učinki, saj je bilo dokazovanje sorodstva mnogokrat potrebno zaradi uveljavljanja določenih pravic.

Pustimo tu ob strani take posebne primere in se zadržimo pri razmeroma preprostem početju, ki ga mora opraviti tisti posameznik, ki se je odločil, da bolj ali manj na široko popiše svoje prednike in sorodstvo. Izdelku navadno rečemo rodovnik. Rodovnik je torej zapisan ali izrisan prikaz oseb, ki so med seboj v sorodstvenih odnosih. Pri tem početju se ni nihče dolžan držati nikakršnih pravil. Vsakdo se lahko brez slehernih omejitev in okvirov prepusti lastni domišljiji, odgovornosti, spretnosti, vztrajnosti, veščini, smislu za urejenost, preglednost, estetskemu občutku in drugim načelom, ki so pri tem delu lahko prisotni. Izdelek bo vedno rodovnik.

Skoraj pravilo pa je, da se rodovnikar prej ali slej sooči z ugotovitvijo, da bo njegovo delo bolj kakovostno, če pri delu upošteva izkušnje mnogih, ki so isto počeli že pred njim. Kolikokrat že so se rodovnikarji z obžalovanjem zamislili: Zakaj mi vsega tega ni bilo mar že od samega začetka. Veliko dela bi bilo prihranjenega in izdelek bi bil kakovostnejši.

Rodovnik za tri ali štiri generacije prednikov ali potomcev je sicer mogoče napraviti v razmeroma kratkem času. Popisanih ali na različne načine izrisanih bo nekaj deset oseb. Sorodstvene povezave so v takih popisih ali slikovnih prikazih navadno brez posebnih razlag razvidne vsakomur, toliko bolj tistim, ki so sami sestavni del takega rodovnika. Takim res ni treba poznati in upoštevati priporočil, ki so se pri tovrstnem delu izoblikovala v tisočletjih. Zgodi pa se včasih, da rodovnikar začuti potrebo, da bi njegov izdelek ne služil samo njemu samemu ali najožjemu sorodstvu. Pripravljen bi ga bil posredovati morebitnim sorodnikom.

Rado se zgodi, da pri svojem delu naleti na rodovnikarja, katerega delo se prekriva z njegovim delom. Izkaže se, da sta oba zainteresirana za medsebojno izmenjavo in dopolnjevanje zbranih podatkov. In nič ni narobe, če rodovnikar lepega dne začuti željo, da bi njegovo delo ne imelo samo sprotni pomen; želi ga ohraniti potomcem - rodovnik naj bi postal zgodovina.

Kdor je prišel do tu