Ni skorajda obrti, dejavnosti, javne ali skrivne druščine, ki bi ne imela bolj ali manj natančnih in obvezujočih pravil obnašanja in delovanja. Veljajo tudi za rodoslovca kakšna pravila? Odgovor na to vprašanje bi lahko bil vse od odločnega ne do ravno tako odločnega da.

V prvo skrajnost lahko uvrstimo večino ljubiteljskih rodovnikarjev. Zakaj bi nekdo, ki se je odločil dokumentirati svoje prednike in sorodnike, moral slediti kakršnimkoli pravilom? Kdo jih je postavil? V katerem uradnem listu so objavljena? Kakšne so posledice kršenja? Na taka in podobna vprašanja pri početju, ki mu rečemo rodovnikarstvo ali rodoslovje, ni lahko najti odgovorov. Rekel bi, da jih tudi ni potrebno iskati. Najbrž se ne motim, da tudi ni zakonov, ki bi urejali početje rodovnikarjev. Torej je nam samim prepuščena odločitev o načinu našega dela.

Sestavljanje rodovnika je zbiranje, urejanje, zapisovanje, prikazovanje in posredovanje podatkov o osebah. Gre za podatke, ki so jim v različnih časih in družbah posvečali in jim še posvečajo različno pozornost. V Slovenskem rodoslovnem društvu smo vidiku varovanja osebnih podatkov že posvečali pozornost, vprašanje smo obravnavali na srečanjih in v časopisu Drevesa objavljali temu vprašanju namenjene razlage.

V nekaterih zahodnih družbah, zlasti v ZDA, obstojajo telesa, ki kandidatom po določenem postopku podelijo različne kvalifikacije. Po opravljenem postopku pridobijo formalno kvalifikacijo profesionalnega rodoslovca. Obstoja tudi Združenje profesionalnih rodoslovcev (Association of Professional Genealogists), v katerega se lahko brez kakega preverjanja znanja in dokazovanja izkušenj včlani kdorkoli. Eni in drugi so oblikovali temeljna pravila, ki naj bi jih kandidati poznali in izpolnjevali. Ta pravila so objavljena na spletu, npr.: http://apgen.org/ethics/index.html. Vsi pa imajo v preambuli načelo etičnosti in od kandidatov pričakujejo predvsem prizadevanje za verodostojnost zbranih podatkov.

Etičnosti najbrž ni treba posebej razlagati. Na preprost način jo lahko zgostimo v načelo: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi!

Precej težje je vprašanje verodostojnosti podatkov. Zakonsko veljavo imajo samo uradni matični podatki in se jih zato samodejno jemlje za (najbolj) zanesljive. Izkušnje sicer dokazujejo, da tudi uradni podatki niso vselej zanesljivi. Možne so napake zapisovalca, bolj pogoste pa so napake pri navedbi staršev, zlasti očeta. Stroka ugotavlja, da je ta 'napaka' veliko bolj pogosta, kot si mislimo. Po laični oceni naj bi se biološki in zakoniti oče razlikovala v dveh do treh odstotkih. Stroka nas prepričuje, da je ta delež skoraj desetkrat večji. Če smemo verjeti stroki, bi se morali odreči rodoslovnim raziskavam po matičnih knjigah, saj mora že po nekaj generacijah po matematičnih, statističnih in drugih zakonitostih nujno nastopiti 'napaka'.

Poleg uradnega zapisovalca se toliko bolj lahko zmotijo prepisovalci. Teh je lahko celo več v verigi, kadar podatke prevzemamo od neuradne osebe. Samo izjemoma bi lahko bil ustni podatek bolj zanesljiv od uradnega. To bi bilo v primeru, ko informator ve za napako v uradnem viru in zna posredovati pravilen podatek.

Pri rodoslovnem delu podatke pridobivamo postopoma. Pri tem pogosto razpolagamo z nepopolnimi podatki. Nič ni narobe, če neko družino nastavimo z nepopolnimi podatki. Bolje je nakazati okvirno (domnevno, približno) družinsko zgradbo, kot povsem opustiti vnos nepopolnih podatkov.

Resen in odgovoren rodovnikar si bo sicer prizadeval za popolne in verodostojne podatke, mora pa se sprijazniti z dejstvom, da je vsaj določen odstotek podatkov napačen. Najbolj boleče pri tem je to, da največkrat ne vemo, kateri podatek je napačen.

Soočenje s tem dejstvom rodovnikarjem zagotovo ni prijetno, saj v veliki meri razvrednoti njihovo raziskovalno delo. Vse več upanja v možnost potrjevanja pravilnosti rodovnikov vnaša hitro razvijajoča se uporaba genetskih primerjav. Prepričan sem, da se moramo zlasti rodoslovci pogumno pridružiti naporom pri izpopolnjevanju genetike kot znanosti in prakse in pri tem v čim večjem obsegu sodelovati.

Še bolj bi postalo avtorstvo občutljivo, kadar gre za naročene in plačane raziskave. Vendar tudi tu ne bi smelo priti do zapletov, če bi vsi najeti raziskovalci zaračunavali samo tisto, kar je bilo opravljeno zaradi naročila in ne tisto, kar bi se morda znašlo v lastnem ali v že raziskanih in objavljenih rodovnikih kolegov. Sam sem že delal raziskave po naročilu in za plačilo. Nekajkrat se je zgodilo, da sem z nekaj urno raziskavo ugotovil zvezo z že evidentiranimi družinami. Namesto raziskanih nekaj deset oseb, je naročnik dobil za povrh še vse tisto sorodstvo, ki je že bilo evidentirano. Tega pa je bilo lahko celo nekaj tisoč oseb.

Etičnost profesionalnega dela vsebuje tudi napotitev naročnika na rodoslovca, za katerega vemo, da je iskano področje že raziskoval in ga mnogo bolje pozna.

Diskretnost: O etičnih standardih je govora posebej. Presoji vsakega posameznika je prepuščena odločitev o obsegu in vsebini vsega tistega, kar bi osebo ali družino opisalo poleg osnovnih podatkov v temeljnih rubrikah. Pri tem nismo omejeni ne po obsegu, ne po vrsti arhivskega gradiva in ne po vsebini. Program dopušča vključevanje prilog v obliki teksta, slik, zvoka, filma in podobnega, z eno besedo multimedije. Vendar lahko kljub vse večjim računalniškim zmogljivostim take priloge postanejo ovira. Zlasti pri izmenjavi rodoslovnih datotek lahko pride do zapletov, kakršnih pri delu na lastnem računalniku ne poznamo. Zavedati se moramo tudi, da so slike in podobne priloge za tretje osebe lahko povsem nepotreben balast. Premisliti je treba, ali je primerno beležiti občutljive podatke. V vsaki družini so se kdaj dogodile stvari, ki se jih je pred javnostjo skušalo prikriti. Družinski tabu je ponekod vzrok, da se rodoslovja sploh ne lotijo. Dokler bi tako razkrivanje še lahko koga prizadelo, je tvegano tak dogodek beležiti. Po preteku generacije ali dveh in prizadeti niso več živi, pa postanejo taki dogodki neboleči, če ne celo družinska legenda. Tako nemara ne bo neprimerno, da iz različnih virov prepišemo tudi zapise kot so 'ubil jo je nori brat Vincenc', 'umrl v deželni blaznici', 'Bila vlačuga in pijanka, umrla za mrtvoudom v farni cerkvi', 'Habuit concubinam Antoniam Zicherl….', 'pater illeg. zum Gertrude Mur e Leskovica'. Zlasti slednji zapis nam je morda edino vodilo pri identifikaciji nezakonskega očeta, kar je tako zelo iskan podatek, kadar gre za osebe, ki jih že davno ni več med živimi.