Če ne boš nehal, te bom tožil

"Sluvencisočistpupizdl" je nedavno tega komentiral moj kolega, ko sem mu povedal, da grem na srečanje rodoslovcev. Ko sem ga vprašal, zakaj tako misli, sem spoznal, da na to početje gleda kot na izkrivljenost, ki jo je prinesla doba političnih sprememb. Po njegovem je to početje ne le nepotrebno, temveč nekako izrojeno. Videl sem, da živi v prepričanju, da se z rodovnikom ukvarja samo plava kri, mi pravi Slovenci pa smo tako ali tako vsi potomci kmetov, s tem pa tudi tlačanov in sužnjev. Takih rodovnikov pa ne le ni vredno raziskovati, bolje je, da na to poreklo pozabimo ali ga celo premažemo z dopadljivejšo prevleko.

Ta kolega se je v življenju uspešno odrival s partijskimi pospeški, morda je bilo v njegovem komentarju nehote skritega še kaj več, česar brez podrobnejšega poznavanja ni mogoče vedeti.

Nobenega posebnega razloga nimam za to, da sem ravno s tem primerom začel navajati tiste primere nezainteresiranega, odklonilnega ali celo odbijajočega odnosa do raziskovanja porekla ali družinske štorije, kot je zgornji. Takih primerov namreč ni malo. Nekateri v slabo prikrit posmeh zavijejo vprašanje: Rodovniki? A ja, a pasji?

Precej več je tistih, ki jih to področje ne zanima. To ni nenavadno, morda bi to lahko na hitro poskusili razložiti kar s tem, da smo si ljudje v marsičem različni in se med seboj močno razlikujemo tudi pri izbiri amaterskih posvečanj različnim področjem, na kratko konjičkom.

Nezainteresiranost je torej dokaj normalna, čeprav bi bilo zanimivo ugotoviti ali in koliko v tem v resnici zaostajamo za zahodnimi sosedi. Ali velike razlike v absolutnih pokazateljih odražajo tudi relativno zaostajanje? Če je tako, ali lahko vzroke za to pripisujemo tudi narodnemu značaju, zgodovinskim in političnim danostim? Bilo bi zanimivo, morda bomo zvedeli, posebno važno pa to ni. Pustimo nezainteresiranost.

Naslednja kategorija odnosa je odklonilen odnos. V tem, ki je pogosto skrit za navidezno nezainteresiranostjo, pa je že precej več. Odklonilen odnos mora imeti svoj globji razlog. Ta pa je spet lahko zelo različen, skoraj vsakokrat pa poskus prikrivanja. Prikrivanja, ki temelji na strahu in sramoti. Prikrivanja, ki skušajo zagrebsti neljube hude dogodke, grehe, goljufije, vsakovrstno bedo, včasih pa celo prav malenkostne spodrsljaje in neredko celo zmotne in neosnovane predsodke.

Prikrivanje porekla, še bolj pa njegovo prirejanje, je bilo nekdaj potrebno pri preskakovanju statusnih, družbenih ali celo kastnih razlik. Literatura, ne samo antični miti in pravljice, tudi sodobni roman, nam prikazuje neštevilne zgodbe o "princih in plesalkah", princesah na zrnu graha, oznaka "mešanec" in "pankrt" ima še danes negativen, pogosto žaljiv pomen. Bloody bastard velja v Angliji za eno najhujših žalitev.

Najpogostejši razlog za izogibanje sorodstvu so prav gotovo spori ob dedovanju. Večina drugih izhaja iz tega, kakih 10 odstotkov pa je tudi takih, ki z dediščinskimi spori nimajo povezav. Vprašali boste, od kod sem privlekel teh 10 odstotkov. Ne vem, to je moja lastna ocena.

Med temi ostalimi bi jih lahko naštevali skoraj brez konca. Lepa ilustracija teh je po mojem mnenju izjava nekega znanca, ki pravi: s svojimi raziskovanji sem prenehal, ko sem pri tem odkril prednike, ki so bili vsi po vrsti tatovi in kurbe.

Mnogi se sramujejo nezakonskega rojstva. Največkrat je nezakonski oče znan vsaj materi, zelo pogosto tudi otroku, pa ga je bolje zatajiti. O številu nezakonskih otrok so bile že narejene študije, ki so temeljile na sistematičnem proučevanju tega pojava.

Raziskovanje porekla, prednikov, zlasti pa njihovih lastnosti in početja, nosi v sebi stalno nevarnost, da bomo odkrili tudi kaj neprijetnega. Tu bi še posebej našli prelepih opisov iz vseh časov, za naše potrebe pa vse to dovolj dobro pove Krpan: Vsak človek je tak, kakršnega je Bog dal; vsak ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda je pa trobast.

Staršev si prav gotovo nismo sami izbrali, ravno tako ne sorodnikov. Če smo že imeli kaj možnosti izbire, je bilo to pri partnerju za življenje, zakoncu, komur je to uspelo. Poleg tega, ali pa povrh tega, pa tistim bolj ali manj bežnim spletom okoliščin, na katere sami nismo mogli zares vplivati, za posledico pa so imeli rojstvo.

Kljub temu pa dejanja posameznikov niso brez vpliva na sorodnike in njihov ugled. Od srca se je nasmejal neki znanec, kateremu sem ta odnos ilustriral s primerjavo, da bi sam bil manj neprijetno presenečen, če bi pri raziskovanju sorodnikov naletel na Metoda Trobca, kot na katerega od današnjih vodilnih Slovencev.

Marsikatera dejanja nas samih in naših prednikov ter sorodnikov je res bolje prepustiti pozabi. Zakaj bi po nepotrebnem prenašali in se obremenjevali s tistim, čemur bi katoliki rekli izvirni greh, ki nam je ob krstu odvzet.

Po drugi strani pa verjamem, da zatajevanje travmatičnih dejanj lahko zelo obremenjujoče vpliva na prizadete sorodnike, ki so lahko popolnoma nedolžni. Nasprotno, odkrito soočenje z njimi ima lahko odrešujoče učinke, podobno kot jih je pogosto imela Freudova psihoanaliza. S tem želim izreči še eno svojo trditev: raziskovanje porekla in družinskih štorij ima lahko odrešujoče učinke. To se je zlasti izkazalo v primerih, ko se je ravno zaradi raziskav ugotovilo, da so dotedanje predstave o družinski preteklosti temeljile na zmotnih predpostavkah.

Pričujoče razmišljanje sem pripravil tudi kot uvod v temo naslednjega meseca; pravni vidiki rodovnikarskih in rodoslovnih raziskovanj. Takrat bomo, upam, natančno vedeli, kaj je zakonsko dovoljeno in kaj prepovedano; etično in človeško plat tega vprašanja pa bo moral vsak razčistiti sam s seboj. Takrat bo tudi laže postopal tisti naš kolega, kateremu je neki sorodnik zažugal: Če ne boš nehal raziskovati, te bom tožil.

Peter Hawlina, Drevesa, letnik 2, št.4, april 95

 

Main page Contacts Search Contacts Search