Popis prebivalstva 1754. leta

Ta prispevek bo izšel kot uvod v knjigi Toneta Krampača, ki je Popis 1754 sistematsko obdelal 

Popis prebivalstva 1754. leta

Stane Granda

 Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.  
To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. 
In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. 
Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo,
v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem,  
ker je bil iz Davidove hiše in rodbine,  
da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. 

Znameniti svetopisemski odlomek nam sporoča, da je popis prebivalstva vpleten v dogodke, ki predstavljajo začetke naše ere, štetja po Kristusu oziroma našega štetja. Posredno nam sporoča tudi o visoki ravni rimske državne uprave, saj so države in državice na ozemlju nekdanjega Rima potrebovale več stoletij, da so bile zmožne kaj takega ponoviti.

Popis prebivalstva 1754. leta je, kljub nekaterim pomanjkljivostim,  eden prelomnih dogodkov naše zgodovine in kot tak ne more biti povezan z drugim kot izjemno pomembno vladarsko osebnostjo kot je bila Marija Terezija (1740-1780).

Zgodovinopisje naroda, ki je bil s strani oblasti formalno priznan šele 1848. leta, dejansko ga je priznala vsaj že leta 1570,[1] ko je poskrbela za objavo slovenskega prevoda zakona o uvedbi vinskega davka,[2] je dobesedno obsedeno z ugotavljanjem tistih dejstev, ki pomagajo pojasniti od kdaj, kje in koliko Slovencev oziroma prebivalcev je živelo na našem ozemlju. Izrabljene so bile številne možnosti, od posrednih, ko nas omenjajo neslovenci in toponomastike,[3] do srednjeveških cerkvenih in posvetnih dokumentov, zlasti urbarjev  ter novoveških cerkvenih matrik. Oblasti, svetne in cerkvene, od lokalnega nivoja do vrha, so se pomena evidence ljudi, njihovih bivališč, pa tudi velike živine, zaradi davčnih in vojaških potreb vselej zavedale, zato imamo že pred letom 1754 različne lokalne popise. Njihova uporabnost je glede na sposobnosti zgodovinarja lahko precejšnja, kar nam lepo ilustrira  primer seznama domcev Novega mesta iz leta 1515[4] kot tudi drugih krajev. Veliko pronicljivost na tem področju kažeta v zadnjih letih Boris Golec[5] in Jurij Šilc[6], ki pri tem izjemno implementira tudi obvladovanje računalništva. Zadnji je prav na primeru tega popisa pokazal na eno možnih analiz za našo krajevno zgodovino.[7] Tistim, ki bi v tej knjigi objavljene podatke radi podrobneje umestili v čas in prostor predlagamo, da v domačih knjižnicah ali pa preko danes običajnih elektronskih načinov iskanja, poiščejo monografije o posameznih krajih in župnijah, ki jih je v zadnjih letih izšlo zelo veliko. Večina njih je zelo kvalitetna.

Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je vse do nedavnega veljalo nenapisano pravilo, da mora vsak pomembni slovenski zgodovinar vsaj eno svojih velikih razprav nameniti demografski problematiki, po možnosti v povezavi z nacionalnim vprašanjem. Ne pozabimo, da sta Kozlerjev Zemljevid in program Združene Slovenije, namen je bil identificiranje takratnega slovenskega ozemlja, v veliki meri slonela na statističnem gradivu(!) in ga ni slučajno Zwitter označil kot »prvega slovenskega statistika«.  Kot osrednje delo s tega področja še vedno velja monografija Frana Zwittra Prebivalstvo  na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, ki je izšla že davnega 1936. leta v Ljubljani. Natančno analizo tovrstne znanstvene in strokovne literature ter z njo povezanih problemov do leta 1970  najdemo v geslu Kolonizacija in populacija Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek.[8] V novejšem času se z demografskimi vprašanji, predvsem sodobnimi, ukvarjajo tudi geografi, sociologi, ekonomisti in drugi.

O popisu prebivalstva 1754 leta so poleg že omenjenega Zwitttra v slovenskemm jeziku pisali Vlado Valenčič[9] in Anton Svetina in drugi.[10] Med zadnjimi se ga je v širšem kontekstu dotaknil žal že pokojni Janez Cvirn v članku Vojaška konskripcija 1770/71,[11] ki navaja tudi novejšo relevantno domačo in mednarodno literaturo. Glede na dejstvo, da ga je po Valenčičevi objavi, ki je za ta popis med Slovenci gotovo prva avtoriteta, okarakteriziral v kontekstu avstrijskega in jugoslovanskega popisovanja prebivalstva predvsem Zwitter, bomo navedli njegove ocene tega zgodovinskega dogasjanja. »Pravi pogoji za poskus splošne izvedbe štetja prebivalstva so bili ustvarjeni šele s Haugwitzovo upravno reformo po letu 1847. Država je hotela dobiti podatke o prebivalstvu, hkrati osnovo za nadaljnje reforme«[12] Takrat je z okrožji ali kresijami, na Kranjskem so to Ljubljana, Postojna, Novo mesto, takratna oblast s svojimi državnimi organi in uradništvom prvič segla pod deželni nivo. 1751. leta je bil ukinjen oglejski patriarhat in njegovo avstrijsko oziroma slovensko ozemlje je prevzela Goriška nadškofija. Podatek je pomemben, ker je imela ljubljanska škofija, popis je potekal po župnijah, na svojem današnjem ozemlju razmeroma malo župnij. V času popisa so bile na ozemlju zda že deset let nekdanje ljubljanske škofije tudi goriške ter veliko stiških in kostsanjeviških.. To ne velja popolnoma za Gorenjsko. Za boljše razumevanje takratne cerkvene organizacije je dobro poznati vsebino razprave Maksa Miklavčiča o predjožefinskih župnijah na Kranjskem[13]. Za današnje pojme razmeroma skromne, vendar vsaj osnovne, dobimo tudi v delu Josipa Lavtižarja Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica.[14] Omenja tudi nekatere popisovalce.

Temelji popisa prebivalstva 1754. leta sloni na vladarjevih ukazih za avstrijske dežele. 13. oktobra 1753. leta je bilo odrejeno cerkveno štetje in sicer naj predstojniki župnij takoj pošljejo svojim škofom sezname župljanov. Preko deželnih vlad naj bi ti podatki prišli na dvor. »Pri tem naj razlikujejo komunikanti (verniki, ki sprejemajo spoved in obhajilo, starost nad 12 let), za verski pouk sposobna mladina (starost 7- 12 let) in nedoraslo mladina«. Ob vsakem naj  naj  navedejo spol, starost in tudi družbeni položaj (condition), ki pa ga niso natančno opredelili. Sledil je ukaz 19. januarja 1754, ki je je odredil posvetno štetje. Izvedli naj bi ga za podeželje zemljiški gospodje, za mesta in trge  magistrati. Popisane naj bi ločili po spolu. Razdelili  bi jih morali v pet starostnih skupin (do 15 let, 15-20 let, 20- 40 let, 40-50 let, nad 50 let). Pri zadnjih treh naj bi ločili poročene od samskih. Oznaka socialnega položaja ni bila zahtevana. Popis je bil organizacijsko toliko nadgrajen, da ne bi pisali seznamov, ampak samo izpolnili formularje. Ti bi potem preko okrožnih uradov in deželnih vlad končali na dvoru. 16.februarja 1754 sta bili ukazani obe štetji, cerkveno in civilno po januarskem ukazu. Objavljamo cerkveno, ki je zaradi podatkov tudi veliko bolj bogato. Presega namreč »status animarum« popise družin določene fare in navaja vse skupaj živeče. Tudi takšne in drugačne posle: pastirje, pastirice, dekle, hlapce, delavce v obrtnih delavnicah in pomožnih prostorih. Podatki nam omogočajo ne samo pogled v takratno družino, ampak vseh ljudi, ki so bili z njo gospodarsko ali socialno povezani.

Cerkveno in civilno štetje sta bili izvedeni na podlagi obeh ukazov. Končano je bilo šele 1755 leta.  Za nas je še posebno dragoceno, kjer so upoštevali ukaz iz 1753. leta, ko je mogoče na podlagi  popisnih podatkov župnikov in upraviteljev župnij ločiti podeželsko prebivalstvo v kmete, kajžarje, gostače, posle in pripadnike neagrarnih poklicev.[15] Strukturiranost prebivalstva je izjemno povedna. Poglavitni očitki temu štetju so pomanjkanje kritičnega datuma, tega je uvedlo šele štetje 1857. leta, da ni bilo določeno ali se naj upoštva pristojne ali samo navzoče ljudi, v praksi je prevladal verjetno prvi vidik, nejasnost glede vdov in samcev. Ključno pa je vprašanje, ali je bilo zajeto vse prebivalstvo. Zwitter je bil prepričan, da so na podlagi primerjav s kasnejšimi popisi, rezultati štetja prenizki [16] Ocena velja za štetje kot celoto.

Popis prebivalstva, ki ga lahko vidimo tudi kot popis priimkov Gorenjcev 1754. leta, je v bistvu statistični pramaterial. Državo so zanimale samo različne kategorije prebivalstva, knjiga pa prinaša priimke takratnih družin po farah, kar je za nas bistveno bolj zanimivo. Fara ima zaradi statističnih potreb praviloma na koncu tudi seštevek prebivalstva, kar pa je bil samo eden, čeprav najpomembnejših iskanih podatkov.

Popisi so v latinskem in nemškem jeziku. To konkretno pomeni, če ne upoštevamo dejstva, da gre za rokopise župnikov oziroma krajevnih duhovnikov, tudi dve, tema jezikoma prilagojeni pisavi: humanistiko in gotico. PrepisovalecTone Krampač je imel izjemno zahtevno in težko delo, ki ga je odlično opravil. Njegovo delo je dopolnil Matjaž Bizjak, ki je identificiral  polatinjena ali germanizirana imena krajev in gospostev (!) in jih navaja v slovenski obliki. Zanimivo je, da mu prav vseh ni uspelo ugotoviti, kar kaže na zahtevnost dela oziroma spremembe pri nekaterih naseljih v zadnjih treh stoletjih. V neposredni okolici Kranja so se nekatera zlila z mestom in jih poznamo le še po ledinskih imenih( na primer Zlato polje. Posebno dragocen pa je Bizjakov uvodni seznam gospostev, ki pa presega naslov. Vsebuje namreč tudi njihovo kategorizacijo, to so dežela, mesta, svetna gospostva in cerkvena: škofija, proštiji, samostani, župnije, župne in podružnične cerkve, bratovščine in beneficiji, to so  cerkvene ustanove. Iz seznama lahko tudi razberemo, kako različni in številni so bili zemljiški gospodje po naših krajih. Ljudje imajo namreč zmotno mnenje, da je vsaka vas imela enega zemljiškega gospoda. Drugo opozorilo izhaja iz seznama cerkvenih gospostev. Mnogi so namreč prepričani, da je cerkev glede na posest ena pravna oseba. Resnica je ravno nasprotna. Celo znotraj ene župnije je bilo več cerkvenih gospostev: župnišče, župna cerkev, podružnična cerkev, kapele, posamezni oltarji, kaplanija, bratovščine in posamezni beneficiji. Beneficij sv. Barbare v Ljubljani, kapela je bila menda v prvem nadstropju današnje stavbe ZRC SAZU Novi trg 2, je imela posest in podložnike, to je vzdrževalce v več krajih, ne samo na Gorenjskem, tudi na Notranjskem in mogoče še kje. Praviloma je morala biti vsaka cerkvena inštitucija, izjema so beraški redovi, ekonomsko neodvisna oziroma samozadostna.

Priimki in imena so le malo laitinizirani ali germanizirani. Bolj problematični so zapisi priimkov, ki še niso bili standardizirani in so jih zapisovalci zapisali tako, kot so jih slišali ali znali zapisati. Neredko je bilo tudi njihovo prevajanje, zlasti, če so hoteli njihovi nosilci pokazati svojo pomembnost. Tako je lahko Volk Wolf, Kovač Faber.. vsekakor priimek ni znak nacionalnega izvora oziroma opredelitve. Kljub vsemu moramo opozoriti na takratne nemške jezikovne otoke, zlasti belopeškega in soriškega, ki pa so že izginjali. Priimek Tavčer (Teutscher-Deutscher) nedvomno kaže na poreklo, verjetno pa nam predvsem sporoča, da se je nekdo kot Nemec naselil v slovensko okolje in so ga tako označili. Podobno je sporočilnost priimkov Kočevar, Hočevar, Bohinjc,  ne nujno Gorenc ali Dolenc in podobno. Migracije, čeprav v majhnem obsegu, so obstajale in to ne samo v mestih in trgih (obrtniki), ampak tudi na podeželju. Da o grajskih oskrbnikih in raznih uradnikih niti ne govorimo. Pogosto so tudi župniki »potegnili« za seboj kakšnega družinskega člana, ki so se potem v njegovi fari naselili kot kmetje.  Slovensko poreklo in govorico je jasno čutiti. Tudi pri navajanju slovenskih oblik nekaterih krajevnih imen. Žal hiš ni mogoče natančno lokalizirati, ker je bilo njihovo oštevilčenje vpeljano šele 1771. leta. Takrat so bili tudi združeni nekateri zaselki v števne oddelke, kar je povzročilo, kot smo opozorili pri Bizjakovem delu, nekaj težav v lokalizacijah krajev.

Objava popisnega gradiva iz leta 1754 nima tolikšnega pomena zaradi samega popisovanja, ampak predvsem spoznavanja takratnih družin in njihovih družinskih članov. Vidimo takratne prebivalce gorenjskih vasi, vidimo iz katere vasi je »doma« posamezen priimek, takratno socialno in zlasti podložniško razdrobljenost. Prav v tem pogledu je objavljen seznam eden najbolj izpovednih virov. Pri navajanju priimkov moramo vedeti, da so jih zapisovali tako, kot so jih slišali. Pri tem so imeli nemalo težav, ne samo s slovenskimi, ampak tudi nemškimi. Obvladati moramo take podrobnosti kot je na primer dejstvo, da Walloch v resnici pomeni Baloh. Walland Balant, Watschnigk Bačnik, Werganth Bergant …, -er na koncu je ar Finžger –Finžgar. Šumnike (Č, Š, Ž) moramo videti oziroma razbrati iz današnjega izgovarjanja priimkov.   Zato ni nobena posebnost, če imata celo brata različne priimke. Današnjo obliko priimka bomo lažje ugotovili, če zapis iz leta 1754 preberemo na glas.

Pogrešamo podatke o županih oziroma članih lokalne samouprave. Škoda, da niso zapisali tudi takratnih domačih (vulgo) priimkov.

Popisa za Bled (Veldes) oziroma  blejsko župnijo je izjemno sistematičen. Najprej je navedeno vodstvo gospostva, ki je bilo v lasti briksenških škofov: upravitelj gradu, nato kaplan Globočnik, sledi oskrbnik in gospodinja, nato njihova služinčad (famulitium). Za prebivalci so našteti najprej celi kmetje (huebani), ki sodijo pod blejski grad, nato posestniki pol kmetij (semi huebani) kajžarji (caisleri), kajžar župnije, kmetje župnije cerkve sv. Jurija v Gorjah, kajžarji Martinove cerkve, kmetje proštije v Radovljici...skratka vsi podložniki cerkvenih in posvetnih gospostev, ki so imela posest in podložnike na ozemlju blejske župnije. Pri cerkvenih je treba ločiti one, ki so podložni župniji ali proštiji od onih,  ki so podložni zgolj cerkvi kot stavbi, tudi podružnični ali celo kakšnemu oltarju. Med tukajšnjimi »podložniki« dežele Kranjske, deželnoknežje,  gre verjetno za svobodnike, celega kmeta (Seničarja) in štiri kajžarje. Kot da bi si razdelili nekoč celo kmetijo na štiri dele. Pri družinah je najprej naveden gospodar (pater familias), žena (uxor) otroci in služinčad. Ponekod odkrijemo tudi sostanovalce ene hiše. Iz podatkov lahko razberemo strukturo družin, njihovo velikost in prisotnost hlapcev, dekel, pastirjev.. Tu in v številnih naslednjih župnijah lahko vidimo, kako so bili krajani enega kraja upravno-politično razdrobljeni pod različne gospodarje. Konkretno nam to pove, do koga so izpolnjevali fevdalne obveznosti, kdo je imel nad njimi patrimonialno sodstvo… Že na prvi strani popisa najdemo med služinčadjo (famulitium) Marjeto in Nežo Kunšički, kar kaže na takratni način zapisovanja  priimkov  žensk: ne Kunšič, ampak Kunšička To ni nekaj gorenjska posebnost, ampak splošna praksa.   V seznamu najdemo  številne priimke še danes živečih blejskih in okoliških družin.

Popis blejske fare je enkraten tako v metodološkem pogledu kot po vsebini. Toliko pravnih oseb, pa naj bo cerkvenih ali svetnih nam zastavlja vprašanje, kako je takratna družba funkcionirala, še težje pa, kako so se takratni podložniki ob tako številnih in različnih gospodarjih sploh lahko dogovorili in organizirali v kmečke upore.

Sledi župnija Bohinj. Popis ni  podoben prejšnjemu, saj manjka oznaka velikosti oziroma kategorij kmetij. Popisovalec, ki je bil ljubitelj latinskega jezika, je bil bolj samosvoj oziroma si je navodila razlagal po svoje. Zato so pri nadaljnjih popisih tudi morali uvesti rubrike, ki so onemogočale  tako samovoljo. Tako zvemo le za navedbe, katerim so bili tukajšnji farani podrejeni: gospostva Bled, Radovljica in proštija Blejski otok. Določena posebnost so družine, ki so spadale pod rudnika Bohinjska Bistrica, ki je imel svojega kaplana in šest bivališč in Stara Fužina. Rudarji so bili takrat posebna kategorija ljudi. Niso bili podložniki in so imeli svoje sodstvo. Tako zvemo le za sorodstvena razmerja gospodarja: oče, mati, žena, brat, sestra, sin, hči, sestra, gostač-podnajemnik, dekla, hlapec, vdova, vdovec… župnik Martin Zupan je bil dokaj samosvoj tudi pri zapisovanju krajev in priimkov: Ratmannsdorf je Rottmonstorff, Žvan je Schuan, Vidic je Bidiz… vsekakor se mora bralec malo potruditi pri branju.

Podobno kot gornji, le v nemškem jeziku, je ravnal popisovalec župnije Dovje, ki je sodila pod gospostva Škofja Loka, župnijsko cerkev Dovje in župnijo Dovje. V Dovjem je bilo tudi nekaj kovačij (hamerschmid). Kmete je delil na posestnike hub ali celih kmetij in manjših. Nekatere označuje zgolj kot podložnike. Posebej omenja tudi gostače (inwohner). Navaja tudi različno  služinčad (dienstmensch, dienstbothen, dienstknecht, berače (betler). Posebno mu pri srcu stari gospodarji in stare gospodinje, katerih obstoj posebej omenja.  Jurij Jeklič je podložnik Bleda. Tiste, ki jih ta kraj posebno zanima, opozarjamo na vrhunsko raziskavo starejše zgodovine tega področja izpod peresa Pavleta Blaznika.[17]

 Popis za faro Gorje ima že tretjo obliko.  Je nemški. Srednja vas je zapisana tudi slovensko. Popisovalec je zapisoval prebivalce po vaseh, pri katerih je navedel, pod katero gospostvo spadajo, lastnika gospostva, sledi navedba gospodarja, velikost kmetije, starost in družinske člane ter gostače. Ne preseneča, ampak dobesedno pretresa socialna struktura tukajšnjih kmetov, saj prevladujejo kajžarji (keischler), ki imajo kajžo in nekaj malega zemlje, manj kot četrt kmetije in gostači. Glede slednjih se sperašujemo, kako živijo v hišah kajžarjev. Tu so živeli nekateri tudi kot pastirji (vuech huerth) Navedeni so celo kmetje, ki imajo pol kajže, poldrugo kajžo,  četrt hube, pol kmetije, tri četrt kmetije,  nekaj gruntarjev (ganzhuebler), nekoga, ki ima kmetijo in četrt. Velikost kmetije ni prvenstveno odvisna od njene površine, ampak njene donosnosti. Če ima slabo zemljo je polovična kmetija lahko večja od cele. Male kmetije so nekako shajale, zlasti pri reji živine na račun skupne zemlje in služnostnih pravic v gospoščinskih gozdovih, kjer so lahko tudi pasli in se stalno spopadali z rudarji, ki so imeli prednost pred njimi. Tomaž Anderle je verjetno Greissler-prekupčevalec, ne vemo, zakaj je popisovalec posebej omenil konjederca Janeza Wohlgutha, mežnarja Černeta… Na koncu seznama je zanimiva opomba, da bodi farovški hlapci z družinami popisani v svojih krajih, kar potrjuje tezo prof. Zwittra o upoštevanju načela pristojnosti. V tej popisni enoti je kar nekaj 80 in več let starih ljudi: kajžarca Marija Mobika, berač Kossu, poldrugi (!) kajžar Sima, Doroteja, mati kajžarice Žemvouke, gruntar Pretnar, ki noče prepustiti kmetije 40 letnemu sinu Andreju, Marija Šobrl mati lastnika polkmetije Janeza Šoberla, že omnjeni mežnar Černe, ki jih ima 83. Srečamo tudi nezakonskle (unehlich, illegitima) otroke.

Popisovalec Jurij Mole župni upravitelj Zgornjih Gorij je bil dokaj računovodske narave, saj je njegov popis izjemno pregleden. Jeziku ni namenjal toliko pozornosti, saj je nekako starikav, neprimeren za duhovnika. (vuch hurth –pastir.

V latinskem jeziku vzorni popis za Jesenice nam sporoča, da  številni tamkajšnji kmetje in kajžarji  spadajo pod gospostvo Bela peč, katerega danes nima več v zavesti skoraj nobeden Slovenec. Je edini del Kranjske, ki je po I. svetovni vojni prišel pod Italijo in je tam še danes. Navedeni so tudi gostači in hišni delavci. Tudi tu preseneča veliko število kajžarjev, med katerimi pa so nekateri očitno fužinarji (faber ferarius)

Svojevrstna posebnost je popis Kamne Gorice. Ves je prepojen z tamkajšnjo metalurgijo in kovaštvom. Ne preseneča  toliko  navajanje tamkajšnjih obrtnikov, ampak oznake hiš, kot so villa, domus, casa, aeditura, povezane s priimki, na primer domus Kappusiana. Žal ne poznamo kriterijev razlikovanja. Gre za vpliv italijanskih poslovnežev, »bergamašev«, ki so pri nas modernizirali železarstvo?

Popis župljanov Koroške Bele je latinski in zelo skrben. Prevladujejo blejski, belopeški in javorniški podložniki, župnij Radovljica, Koroška Bela in nekaterih drugih cerkve. Preseneča nas veliko število kajžarjev. Izstopajoč je družbeni položaj družine Noč, ki izhaja verjetno iz njene vloge v fužinarstvu..

Izjemno obsežen in zanimiv je popis Šmartina pri Kranju, ki po zunanjosti oziroma načinu pisanja spominja na onega za Zgornje Gorje. Je eden najobsežnejših. Tukajšnji ljudje so bili podložni gospostvom Goričane, Rocen pri Šmartnem pod Šmarno goro,  Tržič,  Smlednik, Kamnik,  Šempeter Stražišče,  Škofja Loka,  Puštal,  Gandin,  Ajmanov grad, Šempeter v Stražišču, Brdu pri Kranju,  Golnik, Tržič, Grošlu iz Krope, Huebenhoferju v Stražišču, deželi Kranjski; župniji in župnišču v Šmartinu, cerkvi sv. Pavla v Mavčičah, Ljubljanski škofiji, škofjeloškim klarisam, župniji sv. Marjete v Velesovem, župniji Sora, podružnični cerkvi sv. Mihaela v Drulovki, cerkvi sv. Lenarta Jama,  podružnični cerkvi sv. Magdalene v Prašah, cerkvi v Podreči, župnija Stara Loka, podružnični cerkvi sv. Uršule, cerkvi Marijinega oznanenja Crngrob,  cerkvi sv. Janeza v Spodnji Besnici,  cerkvi sv. Tilna v Zgornji Besnici, župniji Mošnje, cerkvi sv. Marjete na Šmarjetni gori,  beneficijem sv. Katarine ,  sv. Lenarta v Kranju in sv. Jurija v Kranju, oltarju sv. Valentina v Kranju, neki cerkvi pri Tržiču, cerkvi sv. Andreja v Mošnjah, župniji Cerklje oziroma tamkajšnji podružnični cerkvi sv. Magdalene, sv. Petra v Naklem, župniji v Kranju, podružnični cerkvi v Naklem,    bratovščini sv. Rešnjega telesa v Kranju, bratovščini sv. Trojice v Škofji Loki, špitalu v Kranju. Pred seboj imamo strahotno razdrobljenost, preko 50 svetnih kot cerkvenih gospostev in ustanov. Med zemljiškimi gospodi sta tudi dva neplemiča: Grošel iz Krope in Huebenhofer iz Stražišča, kar kaže na še dodaten rakroj fevdalnega družbenega reda. Izjemne razdrobljenosti tukajšnje posesti tako pri svetnih kot pri cerkvenih gospodih ne znamo pojasniti, še toliko manj, ker gre za rob in obrobje največjega sklenjega zemljiškega gospostva: freisinške Škofje Loke. Mogoče pa je odgovor prav v tem, kajti znano je, da je bila cerkvena posest najbolj na udaru nezakonitega prilaščanja. Zelo sistematična je tudi socialna kategorizacija. Navedbam kmetov po krajih sledijo kajžarji. Pogrešamo vmesne kategorije. Sledijo navedbe gostačev in njihovih »gostiteljev«. Tudi nekateri gostači imajo pri sebi podrejene ljudi (Halter, Halterin – pastirja?), kar si je težko predstavljati. Za nekatere osebe ženskega in spola je navedeno samo ime in ne vemo, kakšen je njihov položaj v družini.  Pri kraju Drulovka je kot zadnji naveden podružnični cerkovnik, kar pa verjetno ne kaže na njegov družbeni status. Je bil le premožnejši od gostača. Zelo dragoceni so tudi podatki o družinskih članih. Ponekod vidimo dokaj velike družine, tudi s starši, tetami in strici, nekatere so majhne. Tu so še podatki o hlapcih in deklah, rejencih, pestunjah.. Skratka, podatki kar kličejo po dodatni in poglobljeni raziskavi, vendar je vprašanje, koliko je to ob taki množini gospostev in ohranjenih arhivih sploh mogoče. 

Kranjski popis je bil, kot smo že zapisali, objavljen. Škoda, da niso navedeni poklici, ampak le družinska in najemniška ter podnajemniška stanovanjska razmerja. Popisovalec se je zadovoljil zgolj z meščanskim statusom, ki pa ga imajo tudi mnogi gostači.

Popis župnije Kranjska Gora nam že v naslovu pove, da so bili njeni prebivalci podrejeni gospostvu Bela Peč.  Župnik baron Hallerstein je imel zaradi starosti  še svojega namestnika. Tu je živel tudi nek puščavnik. Kaplan Golia je bil verjetno v okviru gospostva, graščinski duhovnik. Pri podložnikih loči popisovalec kmete in kajžarje, ki prevladujejo ter gostače. Za nekatere ni podatkov.Zanimivoje, koliko takratnih priimkov je še danes živih.

Pri faranih župnije Križe so navedene kemčke družine. Najprej kmetje, nato kajžarji, za katere pove, da so dninarji, gostači, prosjaki. Očitno so spadali pod župnijo, le na koncu dva k župnijski cerkvi sv. Križa.Tu so še podložniki gospostva Kiselštajn: kmetje, kajžarji in mlinar. Kar nekaj jih je spadalo pod mesto Kranj(!), nekaj župnišču Kranjska gora, samostanu Velesovo, gospostvom Golnik, Kamen, Novi Grad-Tržič, deželi Kranjski, gozdu kneza Auersperga,   gospodu pl. Possareliju, Dupličarju, podružnični cerkvi v Lescah, cerkvi sv. Jerneja v Seničnem, cerkvi sv. Vida v Dupljah, župnišču v Kranju, podružnični cerkvi sv. Štefana v Suhi pri Predosljah, župnišču Radovljica, župnišču Naklo, župnijski cerkvi sv. Križa v Križah, cerkvi sv. Gregorja v Bistrici pri Tržiču in sv. Neže pri Brezjah. Zopet je zadnji cerkovnik. Razmeroma veliko je kmetov, kar je doslej bolj izjemno, manj je kajžarjev in gostačev. Tudi  hlapcev in dekel je mnaj kot pri dugih.

Kropa nam vzbudi pozornost že zaradi Kamne Gorice. Najprej smo presenečeni zaradi mladega župnika (napaka?) in razmeroma starega beneficiata. Tu so navedeni najprej rudarji z družinami in njihovi gostači, zakaj je samo za enega navedeno, da je rudar, ne znamo pojasniti. Vsekakor tega popisa ne moremo primerjati z Kamno gorico.

Glede na bližino Ljubljane, danes je pravzaprav že njen sestavni del, je zelo zanimiv popis fare Št. Vid ali Šentvid. Napisan je v nemškem jeziku. Gospodarji in njihove družine oziroma prebivalci hiš so navedeni po vaseh in gospostvih. V socialnem pogledu ločuje gospodarje (hauswuerth), domnevamo, da se za tem skriva več kategorij kmetij, kajžarje, gostače in služinčad. Popis je izveden dokaj skrbno in je izjemno poveden, ker nam kaže tudi na razmerja med gospostvi na robu Ljubljane. Izjemno močno so zastopana cerkvena oziroma s cerkvijo povezana gospostva. Najprej so navedeni župnik, kaplan in nek pomožni duhovnik ter člani njihovega očitno skupnega gospodinjstva. Sledijo podložniki župnije oziroma župnišča kot sedeža gospostva, župne cerkve, v letu popisa umrlega nekdanjega generalnega vikarja ljubljanske škofije, mecena in operoza ljubljančana Janeza Jakoba Schillinga (1664-1754), ki je svoje prihodke v veliki meri »pretopil« v nakupe kmetij, žal ne vemo, kdo so bili prodajalci, dohodki od njih pa so šli v dober namen, škofijsko gospostvo in ljubljanski špital. Vas Poljane pri Šentvidu je spadala pod ljubljanske križnike in župnijo Šentvid, vas Podgora pod Schillinga in že omenjeni špital, Trata pod Schillinga, tu se omenja soseskin kravji pastir Primož Pegan, Pržanj je sodil pod Fužine in barona Codellija[18], Vižmarje pod ljubljanski špital, ljubljanske križnike, škofijsko gospostvo,  stolni kapitelj, Schillinga, ljubljanske jezuite. Grofa Lamberga[19] in gospostvo Fužine; Brdo pod Schillinga, križnike in Smlednik,  Gunclje pod ljubljansko škofijo, beneficij sv. Sebastijana v Kranju, ljubljanski špital. Dvor pri Stanežičah je bil po pripadnosti podložnikov zgolj »posveten«, saj so bili tukajšnji kmetje podložni grofu Lambergu, gospostvu Goričane in Codelliju, Stanežiče so bile podložne že omenjenim jezuitom, križnikom, Schillingu, župnijski cerkvi v Šentvidu,  šmarnogosrki cerkvi,  podružnični cerkvi sv. Jakoba v Stanežičah, ljubljanskemu špitalu, gospostvom Fužine, Goričane in Smledniku, Medno grofu Lambergu in gospostvu Smlednik ter križnikom in ljubljanskemu špitalu, Seničica Goričanam in Mali loki pri Ihanu, Zavaše gospostvu Dragomelj; Golo Brdo studeniškemu samostanu, Jama grofu Lambergu, Babni Dol, nemška oblika je v bistvu slovenski dialektalni zapis Wabendou, studeniškemu samostanu in ljubljanskim križnikom, njihova je bila tudi vas Suša, Brezovica je bila »civilna«, saj je sodila pod Rocen in Goričane, Kozomer je bil pod škofjeloškimi Oblaki, ki še niso bili baroni, Topol je bil špitalski, Ilovk je bil tudi njihov, od Goričan in deželni po eno hišo, štiri pa je imel ljubljanski špital;Toško čelo je bilo od grofa Lamberga, Kamna Gorica Codelijeva in pod stolnim kapitljem, Dolnice Codellijeve, špitalske, Schillingove in križniške,  Glince so bile po eno kmetijo pod tamkajšnjo podružnično cerkvijo sv. Antona, beneficijem sv. Trojice v ljubljanski stolnici, župnijsko cerkvijo v Šentvidu  in 5 pod križniki, ter dve pod Codellijem, Podutik kot vas samih kajžarjev je bil v lasti turjaških knezov in eden  pod seželnim glavarjem. Zapuže so bile podložne že omenjennemu Schillingu, ki je bil močno prisoten tudi v Dravljah, kjer pa so bili prisotni tudi križniki, šentviška župnija in cerkev, ljubljanski špital, škofijsko gospostvo, podružnična cerkev sv. roka v Dravljah in grof Lamberg, Koseze so bile križniške, tamkajšnje podružnične cerkve sv. Marjete, škofijske, pod stolnim kapitljem in meščanskim špitalom. Zgornja Šiška je sodila po ljubljansko šempetersko cerkve, križnike, ljubljanski špital, ena hiša pod nekega duhovnika Marinarja in škofijsko gospostvo, Jama pod križnike, ljubljanske jezuite, meščanski špital in grofa Lamberga, barona Valvasorja iz Zgornje Šiške,  in graščino Jamo v zgornji Šiški, katere solastnik je bil skupaj z Valvasorjem pl. Schifferstein. Spodnja Šiška je bila pod grofom Lambergom in nekim pl. Francem Utschanom, ki je imel poleg podložnikov še lastne hiše ali kajže, ljubljanskimi križniki in cerkvijo sv. Jerneja, ki je imela cerkovnika in kajžarja ter še nekoga, ki je živel v »proehlstube«. Gre za nek pomožen gospodarski objekt, ki ga bomo v večjem številu še srečali  Iz seznama gospostev ne vidimo samo izjemne razdrobljenosti in prevlado cerkvenih zemljiških gospodov, ampak predvsem podrejenost Ljubljani oziroma njenim inštitucijam.

Zanimiv je nemški popis župnije Mošnje. Vtis je, da je popisovalec 58 letni župnik Tomaž Erlah hodil kar od hiše do hiše. V nasprotnem primeru bi namreč le bil malo bolj sistematičen in bi prebivalce razporedil po velikosti kmetij: kmetje, kajžarji, gostači; pripadnosti gospostvom in podobno. Tako pa si sledijo hiša za hišo in njihovi prebivalci z navedbo zemljiškega gospoda, stanu in družinskih članov ter služinčadi oziroma drugih stanovalcev – gostačev. Prebivalc1i vasi Mošnje so spadali pod gospostva Radovljico – večinsko ter Kacenštajn, Podvin, Bled, Kamen, mesto(!) Kranj,  cerkev sv. Andreja v Mošnjah, župnijo Mošnje. Posebnost je, da je popisovalec navedel tudi obrtnike: mlinarja, krojača, tkalca, čevljarja in cerkovnika, kar je bolj stan kot poklic. Vsi so bili obenem tudi kajžarji. V vasi Vrbnje so bili prebivalci podložni župniji Mošnje, tamkajšnji cerkvi sv. Andreja,  župniji in cerkvi v Radovljica, cerkvi sv. Lucije v Zadnji vasi, cerkve Naše ljube gospe v Lescah, cerkvi v Kranjski Gori, gospostvoma Bled in Radovljica. Iz vasi Gorica so sodili pod cerkev v Kranjski Gori, župnijo Mošnje,  Pipanovo-Predtrg v Radovljici, gospostva Kamen, Grimšče, Radovljico, Kacenštajn – torej skoraj vsak pod drugega. Omenjen je lastnik polovične kmetije Primož Erjavc (Ariauiz). Vaščani vasi Otok spadajo pod deželo Kranjsko, gospostva Kamen, Kacenštajn, Pipanovo, Radovljico. Šempeter –Stražišče, Podvin in cerkev Janeza Krstnika na Spodnjem Otoku. Poleg kmetov se omenjata še 2/3 in 1/3 kmet – verjetno sta jo delila, ker sta soseda in sodita pod isto gospostvo, kajžarji in gostači. Kot zadnja je navedena neka »stara« (pri 60 letih)    žena s hčero, (nezakonskim?) otrokom in gostačico. Kraja Gorica in gospostvo Podvin verjetno spominjata na nekdanje vinograde.

 Zelo dragocen je podatek, da spadajo naslednje naštete vasi v sosesko sv. Vida na Brezjah, to je današnja znamenita romarska cerkev.  To dopušča sklepati, da so tudi  poprej obranavane vasi sodile v  sosesko. Kmetje vasi Brezje so bili podložni gospostvom Kamen, Kacenštajn, Radovljica, Podvin, Bled, župniji in cerkvi Mošnje.Med kmeti najdemo kar nekaj lastnikov polovične kmetije in ene četrtinske, kajžarje in gostače in mlinarja, ki je sicer kajžar. V Dolenji vasi  je prvi navedeni kmet Jeglič hkrati  podložen gospostvu Radovljica in cerkvi sv. Andreja v Mošnjah. Domnevamo, da je on ali kakšen prednik kmetijo razširil s površinami, ki so dotlej spadale pod dve gospostvi.. V nadaljevanju srečamo podložne že imenovani cerkvi v Mošnjah, brezjanski cerkvi sv. Vida in gospostvu Radovljica. Iz Noš so podložni gospostvu  Kamen in Bled ter cerkvi v Mošnjah. Kmetje iz vasi Zgornja, srednja in Spodnja Dobrava, Prezrenje in Podnart so bili vsi podložni gospostvu Radovljica, kar je, kot smo doslej videli, zelo redko. Ne vemo ali tvorijo svojo sosesko.. V Dobravah prevladujejo kajžarji, nekaj je kmetov, eden je polovični, najdemo tudi gostače in to celo pri kajžarjih. Podobno je tudi v Prezrenjah in Podnartu  Zadnja je vas Mišače, kjer kot zemljiški gospod  prevladuje gospostvo Radovljica, najdemo pa podložne tudi tamkajšnji cerkvi, župniji Mošnje ter po enega  gospostvoma Bled in Kamen. Dva radovljiška podložnika imata polovične kmetije Če je bil popisovalec Erlah dosleden, nas preseneča majhno število obrtnikov.

Razmeroma obsežen nemški popis župnije Naklo navaja podložnike po gospostvih: Brdo, Turn pri Predvoru, Hrib pri Predvoru in župnijsko cerkev sv. Petra v Naklem. Podložniki iz Malega Nakla  so sodili pod gospostva Golnik, Turn pri Predvoru, Brdo, Tržič,  mesto Kranj ter župnijsko cerkve sv. Petra v Predvoru in  župnišče Kranj. Bistrica: pod deželo Kranjsko je spadal nek mitničar, ostali pa pod gospostva: Tržič, Golnik,  mesto Kranj, župnijo Šmartin, podružnično cerkev sv. Nikolaja v Strahinju, že znanega Schillinga, kje pa imamo pojasnilo, da je bilo to poprej vicedomsko, to je deželnoknežje. Prebivalci vasi Zadraga so sodili pod mesto Kranj, župnijo in župnijsko cerkev Naklo, gospostvi Turn pri Predvoru in Rocen.. Iz zgornjega Duplja so sodili pod gospostva Brdo, Tržič, Golnik,  mesto Kranj in  župnijo Naklo. Nepojasnjena vas Pettschan je imela podložnike iz nakeljske župnijske cerkve sv. Petra, gospostev Tržič, Duplje in mesta Kranj.

Spodnje Duplje se začenjajo z izjemno zanimivimi podatki o tamkajšnjem graščaku baronu Pasarelliju. Bil je vdovec. Z njim sta živeli dve neporočeni sestri in štiri hčere. Kje je bil sin Vajkard ni podatka. Na gradu so bili še sobarica, kuharici, lakaj, služkinji, dva hlapca in pastir (halter). Kako so vzdrževali tolikšno število ljudi, plačila so bila verjetno zelo majhna, je veliko vprašanje. Še zlasti, ker gre za manjšo plemiško posest »gut«. Gospodar je že pet let po popisu umrl in dediči so 1773. leta vse skupaj na dražbi prodali.[20] Očitno se niso mogli dogovoriti o premoženju. V kraju so imeli šest kajžarjev. Prebivalci vasi Pivka, osem kmetov in kajžar, so bili podložni gospostvu Brdo in so imeli  tudi gostače. Nekaj jih je bilo podrejenih gospostvom Turn pri Predvoru, Tržič in mestu Kranj. Kmeta iz Polic sta pripadala Rocnu. Prebivalci Struževa, danes predmestja Kranja,  so spadali pod mesto Kranj, gospostva Turn pri Predvoru, Rocen, Tržič, radovljiško proštijo[21] in župnijo Šmartin.

Strahinjski vaščani  so bili podložni gospostvom Brdo, Turn pri Predvoru, Rocnu, Golnik Tržič, mestu Kranj,  župnijam v Kranju in Naklu, podružnični cerkvi sv. Nikolaja v Strahinju,  samostanu v Velesovem. Prebivalci Gorič so sodili pod župnijo Naklo, kostniški beneficij v Kranju, cerkev sv. Andreja v Goričah, mestu Kranj, Turnu pri Predvoru, Kamniku, Hrib pri Predvoru, podružnični cerkvi sv. Lamberta v Zalogu. Srednja Vas – Goriče so podložne gospostvom Golnik, Brdo in Turn pri Predvoru. Prebivalci Zaloga pri Golniku so sodili pod gospostva Golnik, Rocen, Brdo, mesto Kranj,  podružnično cerkev sv. Nikolaja v Strahinju in sv. Lamberta v Zalogu in župnijo Naklo. Za celo župnijo velja isto presenčenje, kot smo ga že večkrat izrazili, to so številni kajžarji.

Popis župnije Ovsiše ima podobno ureditev popisa kot pop župniji  Gorje in  Šmartin, kar dopusšča sklepati, da so se nekateri duhovniki o delu predhodno posvetovali. To pravzaprav dokazujejo tudi drugi primeri. So pa Ovsiše, ki so bile dejansko šmartinski vikariat, nekaj posebnega. Tukajšnji  popisovalec beneficiat 47 letni Janez Krstnik Pitterle ni hotel vpisovati imena žena in mater, ampak je zapisal samo beib (weib – žena) ali muetter (mutter-mati). Imena hčera in dekel je zapisal. Vsem je pripisal tudi starost. Najprej je navedel kmete, nato gostače »inbaurn« Najdemo pa obrtnika čevljarja Nekatere priimke je zapisal kar po slovensko: Fabianka, Potočenca, Tominka, Zupanka, Bohinka, Pegamka…Večina je bila podložna škofjeloškemu gospostvu, le nekaj grofu Lamberg in cerkvam sv. Tomaža na Češnjici in sv. Nikolaja  v Ovsišah..

Popis vikariata Podbrezje je napisan  v latinskem jeziku. Njegova posebnost je oznaka kmetije: 1.fund. Ločeno navaja kmete, kajžarje in gostače. Prebivalci Podtabora so bili podložni gospostvu Radovljica in župnijski cerkvi sv. Jakoba v Podbrezjah. Isto velja tudi za Britof. Srednja vas ima kmete podložne Radovljici, crrkvi sv. Križa v Križah, bratovščini sv. Rešnjega telesa v Kranju, tamkajšnjemu špitalu in proštiji Radovljica. V Dolenji vasi so bili podložni gospostvu Radovljica, peti vpisani je nek Finsigar, kar je verjetno Finžgar in župnijski cerkvi sv. Jakoba v Podbrezjah. Podložniki iz Zvirč so morali priznavati gospostvo Radovljice, Drnče in radovljiške proštije. Iz sv. Lovrenca v Ljubnem, vidimo poldrugega (peti po vrsti) in celo dvojnega, pa tudi 3 polovične kmete, so bili podložni gospostvom Radovljica, Drnča, ljubljanskem Lontovžu, cerkvi sv. Lovrenca v Ljubnem, župnijama Kranj in Mošnje; pri sv. Antonu v Otočah pa gospostvu Radovljica.. Otoče so imele samo enega podložnika, za katerega ni jasno kam je sodil. V Zalošah, kjer imamo dva polovična kmeta, so spadali pod gospsotvo Radovljica. Podložniki iz Praproš, dva polovična in cel kmet so sodili pod gospostvo Radovljico in eden pod Drnčo, iz »Ouzhe« dvojni kmet pod Kaceštajn, kajžarji pod Radovljico. Iz kraja Posavec so bili podložni Radovljici. Tu najdemo zanimiv primer, da ima nekdo polovično kmetijo in kajžo.. Kmeta iz Dobrega polja sta podložna gospostvu Radovljica. Na koncu se nam predstavijo 4 duhovniki iz Ljubnega in trije iz Podbrezij. Nihče ni župnik! Vsekakor moramo vedeti, da je bilo Ljubno znamenita božja pot. Ta popis je nedvomno eden bolje urejenih in si je dal popisovalec z njim veliko dela. Zanimiva je tako velika, kot nekaj polovičnih kmetij.

Med obsežnejšimi je nemški popis Predvora. Urejen je po vaseh in gospostvih. Zdi se, da je popisovalec delal popis po hišah oziroma kmetijah v naravi, ne pa kategorijah. Najpreje nam predstavi crkveno oblast, kamor vključuje tudi mežnarijo, ki je marsikje zadnja v seznamu, nato pa osebje dvorca Predvor, ki ga je upravljal Valter Lamovic z družino in zaposlenimi, ki pa žena nimajo navedenih. Očitno so tam samo delali, živeli pa pri družinah. Nato so navedeni prebivalci vasi Predvor in Nova vas, ki so bili vsi podrejeni dvorcu. Socialna polarizacija je huda: gruntarji in vaška revščina. Sledi dvorec Hrib z lastnikom Gandinom, ki je imel dvajset let mlajšo ženo in številčno služinčad ter  dvorcu podrejenimi podložniki v vaseh Dol in Srednja Bela. Večina njenih prebivalcev je bila podrejena Brdu.. Prebivalci Zgornje Bele so podložni samostanu Velesovo, župni cerkvi sv. Petra v Predvoru, sv. Tilna v Srednji Beli, Brdu in mestu Kranj. Diferenciacija med posestniki je velika, vidimo celo pol kajžarja, vendar manjša kot pri prejšnjih vaseh Kar nekaj je obrtnikov. Prebivalci Spodnje Bele so podrejeni Brdu, preje omenjeni župniji in samostanu, gospostvu Rocen in mestu Kranj.

Prebivalci  Hraš so tudi podložni prejšnji župni cerkvi, kranjski župni cerkvi in Golniku. Nekaj posebnega je vas  Tatinec, ki ima dva gruntarja in šest kajžarjev, ki pa so svobodnjaki, ostali prebivalci pa so podložni Rocnu, podružničnam cerkvam sv. Tilna v Beli in sv. Jakoba v Predvoru. Po navedbi cerkovnika sv. Jakoba nad Predvorom in kmeta nad Predvorom, ki je bil podrejen Turnu pod Novim gradom, srečamo istemu fevdalnemu gospodu podrejene prebivalce Potoč, kmetov na Schaushauem in Žagi.

Dvorec Turn pod novim gradom je imel zanimive prebivalce in številno služinčad in tri gostače..Podružnična cerkev sv. Klemena v Tupaličah je imela cerkovnika s tremi sinovi.

Prebivalci Tupalič so spadali pod kamniško župnijo, Turn pod Novim gradom, samostanu Velesovo, ljubljanski jezuitski kolegij in podružnici sv Vida na Visokem in Mače.

Predvoru so bili podložni iz Mač, Bašlja, Laškega, Babnega vrta. Kokra je imela najemnika, kmetje pa so sodili pod Brdo in  Turn pod Novim gradom. Cerkovnik podružnične cerkev sv. dominika v Tenetišah je imel kar pet sinov. Prebivalci Zgornjih Tenetiš so spadali tamkajšnjo podružnično cerkev, kranjsko župno cerkev, velesovski samostan in kranjski špital. Sosedje iz spodnjih Tenetiš so imeli iste gospode, le kranjski špital je nadomestila župna cerkev sv. Petra v Naklem. Letenice so sodile pod Brdo, Golnik in kranjsko župnišče. Naselje Zavoda je bilo podložno gospostvu Tržič. Prebivalci Kamnjeka so sodili pod Tržič, župnijo Naklo, dvorec Prevola na Rupi nad Kranjem ter podružnični cerkvi  sv. Dominika. V podružnični cerkvi sv.   Ksista v Predosljah je imel 80 letni vdoveli mežnar 16 letnega sina. Predoslje so imele dva kajžarja svobodnajaka, ostali vaščani pa so spadali pod Brdo, Smlednik, Turn pod Novim gradom, kranjsko župnišče,  podružnične cerkve v Predosljah, Suhi in Primskovem, kranjsko kostnico in Studenice.

Izjemno zanimiv je opis gospostva Brdo, saj so na njega zapisali le devet mesečnega otroka, ostalo družino pa v Ljubljani. Upravni aparat in služinčad so bili zelo številni. Prebivalci Trtstenika pa so spadali pod župnijo Kranj, trsteniško podružnično cerkev, gospostvi Brdo in Kiselštajn, mesarski ceh v Kranju. Pod kranjsko župnijo sta sodila tudi dva prebivalca Pangrščice, eden pod trsteniško podružnično cerkev, dva pod gospostvo Novi grad in eden pod Kiselštajn.

Vaščani Povlja so spadali pod Predvor, Čadovelj pa pod tržiški Novi grad in blejsko gospostvo. Ravno tja tudi prebivalci Žabelj. Podružnična cerkev sv. Štefana v Suhi pri Predosljah je imela duhovnika in mežnarja, tamkajšnji prebivalci pa so spadali pod Brdo, Turn pod Novim gradom, Rocenj, samostan Bistra, kranjsko župnišče in podružnično cerkev sv. Lovrenca na Kokrici. Njeni vaščani pa so bili podložni Brdu, Kamnu, Turnu pod Novim gradom, komornemu uradu v Kranju,  kranjskemu župnišču, tamkajšnji kostnici, oltarju sv. Lenarta v kranjskem špitalu, cerkvi sv. Radegunde v Srednji vasi, cerkvi v Primskovem in lastni cerkvi. Srakovlje so spadale pod Brdo in trsteniško podružnično cerkev. Prebivalci Mlake pod kranjski mesarski ceh in kranjskega mesarja Šumija, kranjsko kostnico, gospostvi Brdo, Tržič. Prebivalci Bobovka pod Brdo, delno tudi Ilovke, ki so pa imeli za gospodarje  še Turn pod Novim gradom, cerkev sv. Lenarta v Bregu ob Kokri in zgoraj imenovani ceh. Prebivalci Brega ob Kokri so priznavali za gospodarje tamkajšnjo podružnično cerkev, gospostvo Predvor, v Rup je bilo nekaj svobodnjakov, drugi pa so bili podložni Turnu pod Novim gradom, Brdu, Kamniku in cerkvi v Strahinju. Prevola pri Rupi je imela nekega plemiča, ki je imel kar šest zaposlenih, mlinarja. Imeli so tudi mežnarja in duhovnika. Prebivalci Primskovega so bili podložni Brdu, Turnu pod Novim gradom, posestvu Hrib in samostanu Velesovo. Vaščani Gorenja, ki je danes predmestje Kranja, so bili podložni Brdu in zgoraj omenjennemu Turnu., Huj Križam in Radovljici, kamor so spadali tudi nekater prebivalci Klanca, ostali pa podružnični cerkvi v Primskovem, oltarju sv. Lenarta v kranjskem špitalu, kapeli sv. Tomaža v Cerkljah,   kranjskemu župnišču, farni cerkvi v Naklem, podružnični cerkvi sv. Tomaža na Britof in gospostvu Brdo. Prebivalci Britofa so sodili pod tamkajšnjo podružnično cerkev, samostan Studenice, kaplanijo sv. Rešnjega telesa v Kranju, gospostvom Smlednik, Šempeter, Stražišče, Brdo in posestvo Hrib. Prebivalci Orehovelj so spadali pod Smlednik in Šempeter, Brdo (?) in kranjsko župnijo. Prebivalci Čirč, danes predmestje Kranja, so bili podložni župnijski cerkvi v Kranju, rocnu, Ajmanovem gradu, Križam, posestvu Hrib  in Brdu. 

Popis župnije Predvor se nekoliko razlikuje od drugih predvsem po vsebini, to je prebivalstvu. To ni socialno tako polarizirano kot ponekod ob gornji Savi. Presenečajo podatki o manjših kmetijah, tudi četrtinskah, ki so na primer na Dolenjskem dokaj običajne, na Gorenjskem pa smo zanje našli malo podatkov. Veliko je tudi navedb obrtnikov.

Med najdragocenejšimi popisi je popis radovljiške župnije. Napisan je v latinskem jeziku. Po predstavitvi najodlčnejših meščanov povezanih z gospostvom in proštijo so navedeni meščani, med katerimi najdemo kar dva kirurga, sodnika, slikarja… več poklicev bi moralo biti navedenih. Sledijo kajžarji grofa Turna, svobodniki iz Predtrga in nato različne kategorije podložnikov cerkve v Lescah, na Bregu,  proštije, Pipanovega, Kamna, Bleda, Kacenštajna in številnih drugih, zlasti cerkvenih, po posameznih krajih. Župljani Radovljice so bili podložni številnim gospodom, kar je na sploh značilno za precejšen del Gorenjske. Pogrešamo podrobnejše oznake velikosti kmetij, saj izpostavlja le kajžarje. Ker gre za razmeroma velik teritorij, vasi, ki so dale Slovencem nekatere največje rojake, med drugimi: Lesce, Vrba, Žirovnica, Zabreznica, Breznica, Rodine, Begunje, Zgoše, Zapuže, Leše,  je branje dokaj razburljivo. Nekatere kasnejše znamenite priimke pogrešamo. Prednike Prešerna, ki so gotovo med njimi, nam ni uspelo ugotoviti.

Popisovalec župnije Smlednik je izbral nemški jezik. Po predstavitvi krajevne duhovščine, podložnikov tamkajšnje cerkve in župnišča so najprej trije svobodniki, nato podložniki gospostva Smlednik – sami kajžarji in gostači, ljubljanskega kapitlja in Rasternove posesti Češenik. Vaščani Hraš so bili podložni Smledniku, ljubljanskemu kapitlju kamnu, posestvu Črnelo, Stari Loki in Dolu pri Ljubljani. Zopet je veliko kajžarjev. Vaščani Moš, veliko je bilo gruntarjev,  so bili podložni smledniški župni cerkvi, Smledniku, Ajmanovemu gradu, Perovem pri Kamniku, Brdu, ljubljanskemu kapitlju in kranjskemu oltarju Rešnjega telesa. Iz Dragočajne so bili Podložni cerkvi na Šmarni gori in Smledniku. Prebivalci Zgornjih Pirnič, sprva je veliko gruntarjev, dediči kosezov(?), so bili podložni Goričanam,  Rocnu, Smledniku in župi Kozarje kanonika Šilinga. Prebivalci Verij so služili Goričanam, Smledniku in ljubljanskemu kapitlju. Iz Spodnjih Pirnič so bili podložni Smledniku, Rocnu, ljubljanskemu kapitlju, Mekinjam, Šmarni gori in kranjskemu beneficiju sv. Uršule. Vikrčani šmarnogorski cerkvi, preje omenjenemu beneficiju in Smledniku. Zavrh pod Šmarno goro Smledniku. Podreča očitno tudi Smledniku, grofu Lambergu, Črnelu; Rocnu in ljubljanski škofiji. Zbilje so bile podložne Puštalu, Rocnu, Ajmanovem gradu, Smledniku, zbiljski cerkvi, ljubljanskemu kapitlju in Velesovem. Tacenski prebivalci so bili podložni Rocnu, Smledniku, ljubljanskemu kapitlju in ljubljanskim avguštincem-eremitom. Kmet na Šmarni Gori je pripadal Smledniku. Pod njega je spadala tudi večina prebivalcev Trboj, nekaj pa pod beneficij sv. Urše v Kranju in ljubljanski stolni kapitelj, cerkev v Trbojah, ljubljanske križnike, beneficij sv. Nikolaja Kranj in ljubljansko škofijo. Veliko je kajžarjev. Iz Žerjavke so verjetno spadali tudi pod ljubljansko škofijo. Prebivalci Valburge, kjer je bil tudi kar dobro naseljen smledniški grad, so kmetje sodili pod njegovo gospostvo. Bili so skoraj sami kajžarji. Kot zadnji je naveden nek sodni sluga. Navedeni sta tudi soseski Verje in Zavrh pod Šmarno goro.

Popisovalec župnije Sora je rad sešteval število ljudi. 106 ljudi vasi Pungert je bilo podložnih Škofji Loki. Kar nekaj je gruntarjev, nekaj tudi kajžarjev in gostačev. Vaščani Dol, poudarjeno je, da je mala, so bili podložni škofjeloškim klarisam, in župnišču Sora. Bilo jih je 64.  119 prebivalcev Drage je bilo podložno župniji Stara Loka,  sorški cerkvi in Goričanam. Prebivalci Gosteč so bili podložni škofjeloškemu gospostvu, in eden cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Prebivalci Goričan se predstavijo najprej s prebivalci gospostva Goričane, med uslužbenci bi izpostavili ribiča, ki smo ga kot poklic srečali tudi v nekaterih drugih primerih. Vaščani Goričan, bilo jih je 163,  so bili podložni ljubljanskemu škofu kot lastniku. Prevladovali so kajžarji, veliko je tudi  gostaćčev. Prebivalci Ladje so bili podložni župnišču Sora in manjšinsko graščini. Prebivalci Osolnika in okoličani so bili podložni Škofjeloškemu gospostvu, Goričanam, Fužinam in Raspovem beneficiju v Kamniku. Večina prebivalcev Preske je pripadala Goričanam. Pod njih pa pod Puštal, Rocen, Češenik in cerkev sv. Marjete v Žlebah so sodili prebivalci Žleb. Njihovi stanovski tovariši iz Studenčic z dolino Ločnice in  Trnovec so bili podložni Goričanam, Puštalu, Češeniku, Hribu pri Predvoru in cerkvi sv. Florijana na Tehovcu. Bilo jih je kar 205. Iz Zgornje in Spodnje Seničice so pripadali Škofji Loki, veliko župnišču v Sori in Goričanam.  Prebivalci Svetij Goričanam, knezoškofijskemu gospostvu, Velesovem, jeperški cerkvi, klarissam v Škofji Loki, soriški župni cerkvi, Vaš Goričanam, Rocnu, Češeniku, šmarnogorski cerkvi, cerkvi v Preski, Medvodčani Goričanam, Smledniku in cerkvi v Preski. Soričani Raspovem beneficiju v Kamniku, župnišču Sora, tamkajšnji in škofjeloški župnijski cerkvi,  Brdu pri Lukovici, Radovljici škofjeloškim klarisam, meščanskemu špitalu v Ljubljani in Goričanam. Bilo jih je 255, vseh župljanov pa 2088. Opozoriti moramo na nekaj dokaj znanih priimkov in veliko kajžarjev. Jera Podvisin je imela 90 let in je ena najstarejših v vsem popisu. Nasploh bi bilo zanimivo računati povprečne starosti popisanih po farah, vdov in vdovcev, različnih kategorij služinčadi…

Predzadnji v gorenjski seriji popisanih fara so prebivalci Šmartnega Pod Šmarno goro. Popis je nemški. Večinsko so spadali pod Goričane, posamezniki pa pod škofijsko gospostvo v Ljubljani,  tamkajšnji stolni kapitelj,  in župnijo Šmartno, nihče pa pod romarsko cerkev! Gameljčani so spadali pod Velesovo, Bistro, mestno župnijo Kamnik, ljubljanski meščanski špital, cerkev sv. Lenarta v Spodnjih Gameljnah  ter Smlednik in Jablje. Podobno velja tudi za Srednje Gameljne. Dodati moramo še Rocen, ljubljanski beneficij sv. Trojice, in cerkev v Srednjih Gameljnah.

Popis prebivalcev Vodic je zadnji obsežnejši. Napisan je v nemškem jeziku. Najprej so navedeni vašani Bukovice, ki so bili podložni samostanu v Mekinjah. Opažam. o precej gruntarjev, ki pa imajo v nekih pomožnih prostorih (terilnica za lan?) naseljene gostače. Nekaj je tudi kajžarjev. Takšen običaj se ponavlja tudi pri naslednjih zemljiških gospodih. Sledijo jim majhne skupine podlonikov Češenika, Dola pri Ljubljani, Jabelj, Smlednika, Rocna in Kranja ter cerkvenih ustanov: beneficijev sv Barbare v Ljubljani in sv. Uršule v Kranju, ter podružnične cerkve sv. Duha v Cerkljah.  Vaščani Dobruše so bili podložni dvorcu v Repnjah, zanimivi so tudi njegovi prebivalci, lastnika[22] Franca Mihaela Purgarja pl. Purg ni med njimi, Smledniku in cerkvi sv. Tilna nad Repnjami. Prebivalci Polja pri Vodicah so bili podložni gospostvom  Smlednik, Puštal pri Škofji Loki, Rocnu, Dolu, stolnemu kapitlju v Ljubljani, mekinjskemu samostanu in preje omenjeni podružnični cerkvi sv. Tilna. Lastnik Šmarne Gore je bil ljubljanski stolni kapitelj. Prebivalci Povodenj so sodili pod Smlednik. Kot zadnji je naveden kajžar Rebolj, ki pa ni imel nič urbarialne posesti. Zanimiv primer imamo pri Repnjah. Tu je bil lastnik polovične kmetije pl. Burger, o njegovem dvorcu Križate ni podatkov, ki je imel podložnega kmeta in pet gostačev, ki so stanovali v njegovih hišicah, zadnji pa verjetno pri kmetu v že omenjenem posebnem prostoru. Sledijo podložniki dvorca Repnje, Tuštanja,[23] Šinkov Turn, Puštal, Burgerjeva posest,  Velesovo in podružnico naše Ljube gospe v Šinkovem turnu, ki je očitno imela mežnarico! Primerov, da bi gostači stanovali v pomožnih prostorih, verjetno terilnicah, več ne opažamo. Prebivalci sela so spadali pod Smlednik, Bokalce,Novi grad pri Tržiču, Jablje in župno cerkev v Tržiču. Prebivalci Skaručne so vsi morali ubogati lastnike Smlednika. Prebivalci Vesce pa so bili glede oblastnikov razdeljeni pod Šinkov Turn, Dol pri Ljubljani in Rocen. Njihovi sosedje iz Tika so spadali pod ljubljanski kapitelj, ljubljanske križnike, tamkajšnjo cerkev sv. Štefana in ena kmetija pod Dol. Prebivalci vasi Vojsko so bili podložni Rocnu, Križam,  Dolu, in kranjskim stanovom, Vodic Smledniku Repnjam, Križam, kranjskim stanovom, kamniškemu komornemu uradu, ljubljanskemu stolnemu kapitlju, Velesovemu, komendski komendi., župniščema v Kamniku in Cerkljah, škofjeloškim klarisam, vodiški cerkvi in tamkajšnji batovščini sv. Rešnjega telesa. Vseh prebivalcev fare je bilo 2176. Čeprav popisovalcu kaplanu  Waetschnigu kakšne posebne skrbi za jezik ne moremo priznati, pa je bil očitno zelo občutljiv za razne lokalne posestne posebnosti in je zato za zgodovinarje še posebno dragocen.

Zadnji je popis prebivalcev župnije Zasip v latinskem jeziku. Po kakšnem kriteriju je na koncu popisa ne vemo. Napisan je v latinskem jeziku. Avtor je 34 letni župnik Anton Federer, ki je bil za ta položaj v takratni konkurenci nekoliko mlad. Njegova leta in mladostno energijo skupno z odnosom do latinskega jezika razkriva tudi popis, za katerega je značilna ljubezen do kratic. Najprej navaja podložnike Zasipa, ki so spadali pod Kamen in Drnčo, Grimšče, Brdo in Bled. Pod kamen oziroma Drnčo je sodil tudi del prebivalcev vasi Mužje, ostali pa pod Grimšče, Kacenštajn in Bled. Prebivalec Požru je sodil pod Bled. Pri popisu so našteti prebivalci hiš, to je družinski člani, služinčad in gostači. Pogrešamo oznake velikosti kmetij.

Glede zanesljivosti popisa se ob koncu naslonimo na ugotovitve Vlada Valenčiča  »Za nobeno izmed štetij, katerih rezultate smo uporabljali,[24] ne moremo apriorno trditi, da je točnejše ali nezanesljivejše od drugega. Na splošno ne kaže, da bi popisovalci pri cerkvenem štetju 1754 svoje delo pomanjkljivo opravili in niso v sezname vnesli vseh župljanov. Saj so celo primeri, ko so pri tem štetju ugotovili v župniji več duš kot pri poznejših vojaških konskripcijah.«… »Takih napak je bilo po vsej verjetnosti 1. 1754 manj, ko je popisovala župnijska duhovščina in je bilo treba za vsako osebo posebej ugotavljati določene znake, n. pr. starost, za družinskega poglavarja tudi zemljiško gospostvo, kateremu je bil podložen, stan itd. Župniki so gotovo imeli pregled nad svojimi župljani ali vsaj nad posameznimi družinami, gospodinjstvi ali hišami, po katerih je bil popis izveden. Pri količkaj sistematičnem popisovanju po pretežno majhnih naseljih skoraj ni verjetno, da bi mogli v posameznih župnijah prezreti in ne zajeti s popisom večjega odstotka prebivalstva. Primeri, da so zaradi pomanjkljivega in površnega popisovanja duš nastale večje netočnosti in da je število ugotovljenega prebivalstva prenizko, so mogli biti redke izjeme.«… »Številke o stanju duš po duhovnijah v škofijskem sumariju, kjer so sicer navedene ločeno po spolu, v glavnem soglašajo s seštevki v seznamih, kolikor seznami sploh navajajo skupno število župljanov; kolikor so razlike, so le majhne. Večje napake je bilo mogoče ugotoviti za dve župniji. V popisnem seznamu župnije Dob, ki sicer nima seštevka, sem naštel 2824 popisanih oseb, v škofijskem sumariju stoji 2618…«… « S te strani rezultatom štetja iz 1. 1754 ni mogoče očitati večjih pomanjkljivosti. V tem pogledu je lažje presojati zanesljivost ali nezanesljivost štetja iz 1. 1754 v župnijah, za katere so popisni seznami ohranjeni. Štetje sicer ni bilo brez pomanjkljivosti in brez napak, toda take napake, nastale zaradi nepopolnega popisa, se dajo po posameznih župnijah vsaj delno odkriti in korigirati, ako opazimo n. pr., da posamezni kraji niso bili zajeti. Za isti čas imamo še podatke iz drugega vira, na podlagi katerih je mogoče presoditi stopnjo popolnosti žup. popisnih seznamov. Ta vir so spisi tereizijanskega katastra ali davčne rektifikacije, ki vsebuje seznam vseh zemljiških posestnikov po gospostvih in krajih. Primerjava števila zemljiških posestnikov pri štetju 1. 1754 s številom v rektifikacijskih spisih bi bila brez dvoma zanimiva in bi pokazala, ali so popisni seznami bolj ali manj točni. Za župnije, kjer zemljiška posest ni bila razkosana na preveč gospostev, taka primerjava ne bi bila niti težko izvedljiva«[25]

Omenjanje celih kmetij in njihovih delov kot tudi kmečkih gospodarjev brez hiš in zemlje je mnogim danes težko razumljivo. Mnogi enostavno ne morejo razumeti, kaj je cela kmetija, ker mislijo, da je to površinska kategorija. V resnici je to ekonomska in predstavlja tak gospodarski potencial, ki omogoča normalno življenje kmečke družine, izpolnjevanje vseh obveznosti do zemljiških gospostev in države kot tudi zmeren napredek. Z naraščanjem prebivalstva in kolonizacijo so se kmetije tudi delile oziroma nastajale manjše. Na njih so bile vezane tudi naturalne in denarne obveznosti posameznih kmetij do zemljiških gospodov in države. Tako je cela kmetija imela na primer 4 dni tlake, polovična dva itd. Šele v 19. stoletju so začeli kmetje plačevati obveznosti od donosa kmetije. Domnevamo, da je bila tretjinska kmetija zadnja možnost za gospodarsko neodvisnost, vsi ostali četrtinski in manjši kmetje pa so si morali pomagati z dnino (taberch, tagwerk…9 in delom v neagrarni dejavnosti kot so razne uslužnostne obrti pa tudi rudarstvo, metalurgija, kovaštvo, žganje oglja, kuhanje apna.. V spodnji tabeli smo za boljše tazumevanje in poznavanje navedli, kaj pomeni konkretno cela kmetija in njeni deli v posameznih kataterskih občinah. Te so resda sedemdeset let mlajši podatki, vendar se od popisa 1754 do naše objave niso spremenili. Opozorimo naj, da je poleg zemlje svetnih in cerkvenih gospodov (dominikalna posest) ter kmetij različnih kategorij (rustikalna posest) obstaja še takoimenovana »uiberlandgruende«, nekakšna dodatna, prvotno nerazdeljena in za kmetijstvo težje uporabljena zemlja, ki so jo zainteresirani, ki niso bili nujno kmetje, za majhno najemnino, na Dolenjskem so tam nasedili trto in ustavrili vinsko gorico, zato imenovano gornina, najemali od zemljiškega gospoda. Nekatere te površine so se držale kmetije, nekatere parcele pa so bile ob soglasju zemljiškega gospoda predmet  trgovanja. Te posesti so omogočale tudi preživetje ljudi oziroma kmetov, ki so imeli premalo ali pa uradno celo nič zemlje.

V prvi koloni so navedene katasterske občine (k. o.), ki jih je bilo na Gorenjskem okoli 350. pri njihovem imenu je njihova arhivska številka iz Arhiva Slovenije. Zainteresirani mora tako ugotoviti oziroma približno prisoditi v katero faro sodi kakšna k. o. Številke x-x pomenjo velikost v oralih, 1 oral je 0, 575 ha, število v oklepaju pa število taknih kmetij v k. o. Kajžarji so lahko imeli nekaj zemlje, marsikje pa so bili brez zemlje. Tudi kajže niso bile vselej njihove. V popisu so dokaj številni primeri gospodarjev, ki so zgradili hišice za kajžarje Hišarji (Haeussler) so gostači (inwohner. inquilinus), ljudje brez hiše in zemlje, ki so živeli v gospodarjevi hiši ali pomožnih gospodarskih poslopjih. Podatki so zbrani iz cenilnih operatov franciscejskega katastra v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani[26]

k. o.

cela kmetija

tri četrt

polovica

tretjina

četrt

osmina

kajžar

hišarji

Begunje[27]

8-22(36)

1(12)

5-8(3)

1/3-11(59)

7(1)

 

¼-1(27)

0 (23)[28]

Bela

20-32(22)

 

4-12(21)

8-9(2)

2-4(19)

1 ½-3 (19)

0(14)

 

Bela Peč[29]

 28-198 (3)

 

20-37(5)

7-28(37)

10-30(2)

 

1-8(18)

 

Sp.Besnica[30]

10-30(11)

 

11-12(2)

2-3 ½(4)

   

0(17)

 

Bitnje[31]

16-26(49)

 

11-12(2)

2-4(49)

   

0(55)

 

Bl.Dobr.[32]

16-27(7)

 

8-19(4)

1-21(15)

   

¼-1(2)

0(2)[33]

Boh.Bist.[34]

11-29(11)

 

5-8(5)

2-4(31)

   

0(53)[35]

 

Cerklje[36]

 24-40(31)

 

8-16(12)

 

3-4(9)

174-1 ½ (37)

0(8)

 

Češnice[37]

11-57(23)

 

5(1)

1-7(26)

     

0(22)

Dovje[38]

21-53(34)

 

25(1)

1-28(74)

   

0(23)

 

Senično[39]

9-27(24)

 15(1)[40]

5-12(6)

2-7(18)

2-4(6)

 

¼-3(3)

 

Zg.Gorje[41]

11-34(10)

 30(1)

5(1)

1-22(37)

2-16(3)

 

¼-4(21)

1[42]

Hraše[43]

9-27(46)

14(1)

 

½-6 (11)

3(1)

   

0(2)

Hrušica[44]

15-30(3)

 

10-36(4)

9(1)

4(1)

 

¼-5(12)[45]

13

Javornik[46]

32(1)

24(1)

3-13(5)

1-24 (18)

8-11(2)

 

1-6(6)

0(?)

Kokra[47]

119-731(18)

 

110-411(10)

14-126 (2)

4-33(12)

42-138(10)[48]

   

Kor.Bela[49]

12-72(13)

14(1)

7-13(4)

1-8(42)

   

1/8-1/4(3)

0 (?)[50]

Kr. Gora[51]

19-54(2)

 

11-39(10)

5-37(11)

5-18(4)

 

1/4-12(34)

0(?)[52]

Križe[53]

9-25(41)

 

8-16(7)

5-8(23)

3(1)

 

 ¼-2(6)

 

Ljubno[54]

6-22(28)

7-8(2)

4-9(6)

¼-7(32)

   

1/8-2(12)[55]

0 (13)

Mlaka[56]

17-25 (2)

16(1)

8-16 (2)

4-8(46)

13(1)

 

0(22)

 

Mošnje[57]

6-23(26)

7(1)

 

1/3-10(27)

   

¼-7(12)[58]

0(2)

Naklo[59]

16-24(17)

 

8-15(8)

10-15(6)

8-9(2)

   

0(18)[60]

Sp.Pirniče

17-24(11)

 

10-19(12)

5-10(8)

2-8(10)

 

0(20)[61]

 

Podbrezje[62]

14-26(31)

   

12-20(48)

   

0(28)[63]

 

Predoslje[64]

14-26(16)

   

10-13(12)

1/3-3(4)

 

0(24)[65]

 

Primskovo[66]

15-19(29)

 

8-19(8)

1 ¼(1)

3-4(2)

 

0(33)[67]

 

Ribno[68]

4-18(30)

 

4-9(7)

1-6(33) 

   

¼-1½(12)

(2)[69]

Smlednik[70]

11-29(11)

 

5-8(5)

2-4 (31)

   

0(53)[71]

 

Sora[72]

10-15(16)

 

3(1)

2(1)

   

0(33)[73]

 

Šenčur[74]

16-26(25)

2 1/2-29(4)

10-16(24)

 

2-3(17)

1-2 (69)

0(22)[75]

 

Št.Vid[76]

7-26(11)

11(1)

8-13(11)

 

2-4(7)

2-3 (2)

0(70)[77]

 

Tenetiše[78]

cca18(1)

 

10-12(2)

1-3(7)

2-4(2)

 

0(17)[79]

 

Velesovo[80]

19-24(16)

 

7-12(29)

 

2-6(13)

 

0(15)

 

Zabreznica[81]

7-25(30)

 

5-10 (7)

½-6(5)

3-7(2)

 

¼-2(6)[82]

5

Zminec[83]

30-80 (20)

 

8-20(13)

       

?[84]

Žirovnica[85]

7-26(23)

 

8-13 (10)

¼-5(22)

9(1)

 

¼-3(4)[86]

3


[1] Janez HÖFLER,. Trubarjevi "Lubi Slovenci" ali Slovenija pred 650 leti v Strasbourgu : o pojmu Slovenije v srednjem veku. Ljubljana, 2009.

[2] Marija Verbič, Slovenski zapovedni list iz leta 1570. Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 179-180.

[3] Na tem področju so veliko prispevali tudi »venetologi«, ki jih del zgodovinopisja popolnoma odklanja.

[4] Meta Matijevič, Novomeške hiše in ljudje s poudarkom na obdobju od srede 18. stoletja do srede 19. stoletaja.  Ljubljana - Novo mesto 2007,  str. 36 ss.

[5]Boris Golec Ormož v stoletjih mestne avtonomije: posestna, demografska, gospodarska, socialna, etnična in jezikovna podoba mesta ob Dravi 1331-1849 ... Ljubljana 2005

[6] Njuna bibliografija je dostopna v javno dostopnih elektronskih bibliografskih pregledih. Glej tudi http://csd.ijs.si/silc/Hobby/D84a.pdf
http://csd.ijs.si/silc/Hobby/D1124.pdf

[7]Liselotte Artel in Jurij Šilc Rekonstrukcija statusa animarum župnije Šmartno pod Šmarno goro za leto 1754

csd.ijs.si/silc/Hobby/D84a.pdf

[8] Ljubljana, 1970, str. 27ss. Dalje citiram ZAP

[9] Vlado Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane pred 200 leti Kronika II, 1954 in  Štetje prebivalstva 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati ZČ 16, 1962. Rezultate za posamezne župnije je objavil tudi v nekaterih krajevnih zbornikih.

[10] Anton Svetina, Prebivalci Kranja v letu 1754 ZČ 37, 1983.

[11]Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju  Ljubljana 2012.

[12] ZAP, str. 34.

[13]Maks Miklavič, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave. Glasnik Muzejskega društva za Kranjsko, XXV-XXVI, 1944- 1945, str. 3-64 in barvni zemljevid na koncu publikacije. Dostopna je tudi na internetu.

[14] Ljubljana, 1897.

[15] ZAP 34- 36

[16] ZAP, str. 37, str. 100

[17] Pavle Blaznik, Freisinška županija Dovje. Zgodovinski časopis 9, 1955, str. 7-25.

[18] Verjetno gre za Petra Antona pl. Fahnenfeld, ki je imel po podatkih Majde Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana, 1982, str. 596 Turn ob Ljubljanici (Dalje citiram, Smole, Graščine)

[19]  Verjetno gre za Leopolda Karla, ki je imel po podatkih iste avtorice, str. 636  Bokalce, Cekinov Grad, Čeplje in Dragomer

[20] Smole, Graščine str. 141.

[21] V bistvu ni bila proštija, ampak je sodila pod ljubljanskega stolnega prošta.

[22] Smole, Graščine, str. 419

[23] Glej Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah,  Kronika, 2009, št. 2.

[24] Gre predvsem za konskripcijska, to je štetja za vojaške potrebe,

[25] Vlado Valenči č Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati. Zgodovinski časopis 16, 1962, str. 51 ss.

[26] Arhiv Republike Slovenije, SI AS Franciscejski kataster za Kranjsko

[27] L 321 »In uiberlande, die nach Belieben der Grundeigenthuemer zerstuebelt, und verkauft werden koennen, und bis allen kulturen jedoch nicht haufig vorkommen. Gospodarska poslopja brez višjega dovoljenja niso smela biti ločena od stanovanjskih hiš

[28] Označuje jih kot kleinhueslr

[29] L 330, 91 hiš, 134 stanovanj, 124 kmetov, 10 oboje kmetov in obrtnikov.

[30] L309

[31] L 54

[32] L 35 Blejska Dobrava

[33] inwohnerhausler

[34] L 56, Bohinjska Bistrica

[35] Skupaj imajo 11 oralov

[36] L 145

[37] L 106 pri Kropi 75 hiš. 99 stanovanj, 86 kmetov 8 obtrt, 5 oboje

[38] L 139 41 hiš in 239 stanovanj, 223 kmetov, 16 oboje

[39] L271 Senično Golnik, 55 hiš, 73 stanovanj, 18 kmetov 18 oboje 43 lesenih stavb. Poleg mlina tri »Gipsstampfen«, ki pridelajo letno 3000 centov gipsa

[40] Dve tretjini hube

[41] L 179 ,75 hiš, 101 stanovanj, 24 stavb še  lesenih. Ena hiša je ahswirt(?)

[42] Inwohnerhaus. V k. o. je23 cerkvenih gilt

[43] L 80 še 16 stavb lesenih

[44] L 16 Le še 16 lesenih stavb.

[45] Obstaja 64 hiš, 86 stanov še 13 Haeussler. V čem se razlikuje od kajžarja?

[46] L 90 42 hiš z 62 stanovanji grad, in obrat 34 hiš z 48 stanovanji, 48 kmetov

[47] L 98

[48] Osminska kmetije. So to kajžarji? 46 hiš, 69 stanovanj Wohnpartei le župnišče in cerkev

[49] L 102 Koroška Navaja tudi Heusler vendar brez številke

[50] V občini je 76 hiš z 116 družin, 106 jih živi od kmetijstva, 10 od kmetijstva in obrti.

[51] L 127 Kranjska Gora, omenja tuudi hauslerje brez zemlje vendr brez njihovega števila

[52] Pravi, da so hauslerji brez zemlje. V kraju je 99 hiš z 180 stanovanji, 161 kmetov, 19 oboje tudi obrt. Graščinska stavba. cerkev, župnišče, šola.

[53] L125

[54] L 137

[55] 13 haeusler, 23cerkvenih gilt

[56] L 158

[57] L 159

[58] 2 haeusler, 23 cerkvenih gilt

[59]  L 166

[60] 18 haeusler, ki nimjo urbarialne zemlje

[61] 20 hišnih posestnikov ima skupaj 4 orale kleinhausler jih označuje

[62] L 15

[63] Nimajo urb. zemlje

[64] L215 imajo tudi lovsko hišo

[65] Nimajo urbarialne zemlje

[66] L 218

[67] Nimajo urbarialne zemlje

[68] L 224

[69] Inwohnerhauser

[70] L 57

[71] Skupaj imajo 11 oralov zemlje

[72] L 344

[73] Skupaj imajo 4 orale

[74] L 61

[75] Nimajo nič zemlje. Poleg njih še 69 1/8 hube to je 1-2 orala. V k. o. ni industrije. Uiberland gruende so v njivah. Pravi, da je v vasi 164 konskripcijskih števik s 187 stanovanji družin vsi kmetje. Prve posesti so domiikalne. Pripadajo Kiselštajnu in so vpisane le v deželno desko.

[76] L 316 obstaja le rustikalna in uiberland posest, ki je v njivah

[77] Vsi skupaj imajo 5 oralov zedmlje. 0bstaja tudi dva 1/8, ki ima 2+3 orale. Ni nobene industrije!

[78] L 291 samo rustikalna zemlja, uiberland so pri vseh kulturah

[79] Nimajo urbarialne zemlje

[80] L 155 so tudi freje uiberland pri vseh kulturah

[81] L 233 uibland njive, travniki gozsd, vebdar malo

[82] 23cerkvenih gilt v k. o.. Je še 5 hausler, ni obrti

[83] L 261

[84] Ostali hišni posestniki so kajžarji, ki imajo skupaj 2 orala. Pravi, da je v občini 40 hiš z 55 stanovanji, 48 kmetov, 2 obrtnika 5 oboje

[85] L 248

[86] Še 3 hauslerji, tudi tukaj 23 cerkvenih gilt

Main page Contacts Search Contacts Search