Zanesljivost rodoslovnih podatkov in genetika

Peter Hawlina

Podatke, ki jih uporabljamo za sestavljanje rodovnika, večinoma pridobivamo iz lastnega védenja, posredovanja informacij od drugih in iz arhivskega gradiva. Zanesljivost katere koli od naštetih kategorij glavnih virov je težko oceniti. Morda se lahko zanesemo na lastno védenje, nekoliko manj pa na podatke, ki nam jih posredujejo sorodniki in drugi informatorji. Koliko pa so zanesljivi arhivski viri?

Med arhivskimi viri veljajo za najzanesljivejše matične knjige, zapisi rojstev (nekoč krstov), porok in smrti. To so primarni in obenem najzanesljivejši rodoslovni viri. Povsem natančni tudi ti niso in težko bi bilo oceniti delež možnih napak. Nekoliko manj so zanesljivi prepisi in razni popisi, kot je npr. popis župljanov (status animarum).
Zapisovalcu v matično knjigo se je lahko nehote zapisal napačen podatek, morda je šlo kdaj tudi za namerno ponaredbo. Druga vrsta napake je posledica dejstva, da biološki starši niso vedno tudi zakoniti starši, ob krstu pa se je praviloma zapisovalo zakonite starše in ne bioloških, tudi takrat, kadar ti niso bili isti. Če mati ni bila poročena, so ob krstu vpisovali samo ime in priimek matere, ne pa tudi očeta, ne glede na to, da je bil morda poznan. Take prakse sicer ne moremo označiti kot napako, kvečjemu lahko obžalujemo, ker se nam zaradi manjkajočega vpisa očeta raziskava v tej smeri verjetno povsem ustavi.
In drug primer. Za očeta se je dosledno vpisoval materin mož, tudi če ta ni bil biološki oče, pa naj je bilo to dejstvo znano ali ne. Lahko bi rekli, da je šlo v takih primerih za zavestne ali nezavedne, tihe posvojitve. Rodoslovce pa verjetno brez izjeme zanimajo biološki starši in ne morebitni posvojitelji. Tako se kaj lahko zgodi, da kak rodoslovec vloži mesece ali leta raziskovalnega dela, ne da bi vedel, da ga ne vlaga v raziskovanje lastnega rodovnika.
Hočeš nočeš se bomo morali sprijazniti, da zakoniti starši niso vedno tudi biološki. Kolikšen je delež takih primerov, je zaenkrat še bolj ali manj stvar ocene, ki se giblje od dveh do 15 odstotkov. Če bi verjeli tem ocenam, bi se morali zavedati tudi neizprosnega dejstva, da se verjetnost dogodka pri ponavljanjih množi in ne sešteva. V vsaki generaciji imamo po dva prednika, v dveh šest, v treh štirinajst, v štirih trideset.
Za veliko bolj natančen zapis je poskrbela narava sama. Ne le natančnejši, temveč povsem zanesljiv. Rojstvo in vse človekove telesne lastnosti so se vse od človekovega nastanka oblikovali po načrtu, ki ga je otrok podedoval po starših.
To je znanost odkrila v drugi polovici dvajsetega stoletja. Genetika se od odkritja DNK izredno hitro razvija, morda hitreje od razvoja računalništva, ki je odločilno pripomoglo tudi k razvoju genetike. Za najnujnejše razumevanje genetike v rodoslovju je pomembno, da vemo za obstoj materinega (mtDNK) in očetovega (Y kromosom) dednega sporočila, ki se od generacije do generacije praktično ne spreminjata. Y kromosom se nespremenjen prenaša z očeta na otroke in ga na naslednjo generacijo (vnuke) prenašajo samo moški potomci, prav tako pa se mtDNK prenaša z matere na otroka in ga na naslednjo generacijo prenašajo samo hčere.
Če ostanemo pri tem preprostem pravilu, nam ne bo težko razumeti, da v vsaki celici svojega telesa nosimo nezmotljiv zapis o svojem rodoslovnem poreklu. Tega zapisa pa s prostimi očmi pa tudi z mikroskopom ne vidimo. Razbrati ga je mogoče samo z laboratorijsko analizo. Te analize so še razmeroma zapletene in temu primerno drage. Trenutno je treba za tako analizo odšteti približno 80.000 SIT. Cena je zagotovo prepričljiva omejitvena postavka. Za primerjanje genoma dveh oseb bi moral vsak od teh dveh dobiti sliko svojega genoma.
Rodoslovec, ki bi želel genetski dokaz za pravilnost svojega rodovnika, pa bi moral imeti slike genoma vsakega prednika. Večina teh ni več živih in tako prav daleč ne bomo prišli. Lahko pa si pomagamo drugače. Najprej bi lahko napravili genetsko primerjavo med živečimi brati in sestrami. Naslednja mogoča primerjava bi bila med bratranci in sestričnami po očetu in po materi in tako naprej do bratrancev v kateri koli generaciji.
Obstaja pa še druga razmeroma preprosta možnost. Zaenkrat je tudi ta bolj teoretična kot praktično izvedljiva. Če bi svojo genetsko sliko lahko primerjali s slikami vseh drugih, nekako tako kot v kriminalistiki iščejo enakost prstnih odtisov, bi nemara našli enako sliko pri povsem neznani osebi moškega ali ženskega spola. Zadostna enakost bi pomenila, da sta ti dve osebi v sorodu. Morda jima to spoznanje samo po sebi še ne bi prav veliko pomenilo. Rodoslovci pa bi dobili tretje orodje pri svojem delu, če je prvo lastno védenje in drugo arhivsko gradivo. To tretje orodje je za povrh nezmotljivo, česar za prvi dve ne moremo trditi.
Ker smo v zahodni kulturi vajeni prenašati priimek po moški liniji, bi morale biti tudi osebe z istim priimkom (vsaj pri manj razširjenih priimkih) genetsko sorodne. Prav to zlasti v ZDA že vneto preskušajo. Tam nastajajo primerjalne datoteke s tisočimi vzorci.
Nemalokrat se zgodi, da raziskovalci pri svojem delu zaidejo v slepo ulico, največkrat zaradi odsotnosti prvega ali drugega "orodja". Zdaj smo na pragu dobe, ko smo se rodoslovci približali srečanju tretje vrste.

Genetsko vzorčenje se v prvi polovici leta 2004 izvaja tudi v Sloveniji v okviru Sorensonove ustanove pod okriljem Zavoda za zdravstveno varstvo. Morebitni prostovoljci, ki bi želeli sodelovati, se lahko najavijo po telefonu: +386 70 515 912 ali na e-naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Main page Contacts Search Contacts Search