Kot regrat skozi asfalt

Rodoslovne raziskave so v Sloveniji pričele dobivati razpoznavnejše obrise z ustanovitvijo Slovenskega rodoslovnega društva. Rodoslovne raziskave sicer niso novost zadnjih let ali desetletij, vseeno pa je res, da šele od začetkov delovanja društva opažamo nekaj več sistematičnosti in zlasti povezovalnih prizadevanj, katerih brez društva ne bi bilo.

Slovensko rodoslovno društvo je bilo ustanovljeno leta 1995 z namenom, da bi dejavnost nekaterih raziskovalcev, ki so spontano delovali že pred tem, dobila tudi formalni status.

Najpomembnejša dejavnost društva so redna mesečna srečanja. Na njih se seznanjamo o aktualnostih, predvsem pa vsi ugotavljamo, da udeleženci največ pridobivamo ob predstavljanju rezultatov lastnega dela in spoznavanju dela drugih. Vsak mesec prirejamo tudi strokovno predavanje na temo, ki je blizu rodoslovju. Naslednja pomembna dejavnost društva je izdajanje rodoslovnega časopisa Drevesa, edinega tovrstnega v Sloveniji. Še veliko je rezultatov posamične ali skupinske dejavnosti članov društva. Izšel je rodoslovni priročnik, v slovenščino je preveden računalniški program za rodoslovno delo, nabirajo se rodoslovne in referenčne datoteke, priredili smo rodoslovno razstavo, pod okriljem društva je šla na pot po Sloveniji in tujini razstava, ki primerjalno predstavlja kraje, ki so v zgodovini tvorili posest freisinške škofije, prirejamo predavanja o rodoslovju, organiziramo tečaje za uporabo računalnika pri rodoslovnem delu, vodimo krožke, se povezujemo s sorodnimi društvi v svetu in še marsikaj drugega.

Besedni sklop ‘še marsikaj drugega’ je pogosto samo fraza, ki se navadno uporablja, ko bi radi še kaj dodali, pa ni več kaj dodati. V tem primeru ni tako. Zgornja predstavitev dela Slovenskega rodoslovnega društva je bila potrebna samo zato, da prek teh dejavnosti spregovorimo še o eni, ki v društvu sicer nikoli ni bila načrtovana, se je pa kljub temu razvila v eno pomembnejših. Gre za navezovanje stikov med potomci slovenskih izseljencev. To je dejavnost, ki jo imajo sicer v svojem programu številne druge ustanove in združbe. Slovensko rodoslovno društvo je nima, opravlja pa jo vseeno.

Že v samem začetku ali celo pred začetkom formalnega obstoja društva, smo zglede za svoje delovanje iskali pri razvitejših sosedih, zlasti zahodnih in med njimi zlasti pri Američanih. To so bili prvi zametki stikov, ki so nas povezali tudi s potomci slovenskih izseljencev. Ti stiki potekajo skoraj izključno prek Interneta. Na Internet smo začeli s stranjo v angleškem jeziku. To je vzdrževalec po nekaj letih ukinil. Vzporedno se je kmalu pojavila stran v slovenskem jeziku. S pojavljanjem preprostih orodij za spletno objavljanje smo oblikovali osrednjo stran, ki je obenem razdelilna plošča za povezavo na mnoge druge rodoslovne sestavine. S tem postaja naša spletna predstavitev vse bolj razpršena.
Kljub temu, da je stran še vedno skoraj izključno v slovenskem jeziku, se prek nje za nami povezujejo rodoslovci iz tujine. Med temi je daleč največ potomcev slovenskih izseljencev. Ti potomci slovenskih izseljencev niso prav nič več Slovenci. Stike namreč vzpostavljajo taki, ki za svoje poreklo skoraj ne vejo več. Mnogi so se ga zavedli šele, ko so začeli dokumentirati svoje prednike. To so največkrat druga ali tretja generacija izseljencev, ki so domovino zapustili okrog preloma stoletja. Mnogi so svoje poreklo celo želeli pozabiti. Ta populacija navadno ne ve nič o različnih organizacijah, ki naj bi skrbele za ohranitev narodne zavesti, ne glede na motive in asociacije, ki za to skrbe. O domovini svojih dedov vejo navadno osupljivo, naravnost sramotno malo. Skoraj nihče ne zna pravilno zapisati ‘Ljubljana’. Njihovi predniki so prišli iz takratne Avstrije, včasih je komu še ostala rahla sled, ki jih vodi v kak Waixelburg, Möttling, Vigaun in podobno. Toliko manj vejo, da je Šmarjet v današnji Sloveniji vsaj pet. Pogosto razpolagajo celo z napačnimi podatki. Vse to jim vsaj v začetku tudi ni nič mar. Nenadoma se zavejo želje po odkrivanju svojega porekla. To je tisto, kar jih vodi v iskanje stikov z domovino svojih prednikov. Izkoristiti želijo vsako, še tako skromno pomoč.

Brez preštevanja posamičnih primerov iskanja tovrstnih stikov pri drugih ustanovah in asociacijah, si upam trditi, da je največ teh naslovljenih prav na spletne strani Slovenskega rodoslovnega društva. In kar je ob tem še posebej pomembno, je dejstvo, da odgovorimo, skoraj brez izjeme, na vsako poizvedbo. Spraševalcem skušamo dati vsaj nasvet, kako naj usmeri svoj naslednji korak. Pogosto se iz enega odgovora razvije dolgotrajno dopisovanje, nekaterim ‘lažjim primerom’ smo sposobni posredovati celo konkretne odgovore na njihova vprašanja. Profesionalnih raziskav društvo ne prevzema, posredujemo pa naslove tistih strokovnjakov, ki so pripravljeni prevzeti plačane raziskave.

Redki so tisti posamezniki, ki se zadovoljijo z informacijo o tem, da je bil njihov praded Janez Pomlade rojen 31. 3. 1870 v Lučarjevem Kalu, da sta bila starša Franc Pomlade in Marija Pajk. Tudi ne, da se je 5. 2. 1902 poročil s Franco Oberstar, 18. 4. 1877 rojeno Francu Oberstarju in Ani Maver v Zagradcu.

Nasprotno. Dobljeni podatki radovednost samo še razvnamejo. Iskalec je prišel na pravi teren. Vrgel je sidro in raziskoval bo globje in širše. Brskal bo za imeni in priimki, datumi in kraji, sestavljal bo koščke v svojem mozaiku. Obiskoval bo kraje, arhive, župnišča, pokopališča, družine, si sproti delal zapiske in vsevprek fotografiral. Organiziral bo srečanja ljudi, ki naj bi bili med seboj v daljnem sorodstvu, pa tega še sami ne vejo. Prvemu obisku bo sledil drugi. Nakupil si bo knjige, slovarje, zemljevide. Postal bo pravi poznavalec krajev, o katerih se mu še nikoli ni sanjalo in jih nikoli ni bilo v nobenem turističnem oglasu. Na Lučarjevam Kalu in Mali Loki pri Višnji Gori se je zadržal precej več kot je nameraval, pa še ni vsega opravil. Svoje načrte je spremenil. Ne bo šel za en teden še na Dunaj in v Benetke. Domov bo vseeno prišel dva tedna kasneje.

Vsi primeri res niso enaki opisanemu, ki je resničen. Po drugi strani pa v Slovenskem rodoslovnem društvu verjetno vemo samo za delček vseh podobnih primerov. Daleč od tega, da bi nam bili znani vsi primeri rodoslovnih raziskav iz tujine. Vseeno pa je teh dovolj, da znamo oceniti privlačno moč turistično povsem nepomembnih krajev. Zavedamo se, da prav z našo dejavnostjo in pomočjo izdatno prispevamo k temu, da pri raziskovalcih razpihamo dolgo tlečo željo po obisku dežele, ki je nekoč na zemljevidu ne bi uspeli najti.

Smo s tem kaj naredili za promocijo Slovenije? Je od tega še kakšna druga korist? Mi verjamemo, da je. In zato to počnemo. Da se zaveda pomena naše dejavnosti in s tem dopolnitve njihove, je dokazalo vodstvo Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani na Cankarjevi 1/IV, ki nas je povabilo, da večino teh dejavnosti opravljamo v njihovih prostorih.

Najbolj prepričljiv dokaz povedanega pa je letos že tretja rodoslovna konferenca. Prve se je leta 2001 udeležilo 50 Američanov, druge leta 2009 prav toliko. Letos je prišlo 81 takih, katerih glavni namen desetdnevnega obiska je bilo raziskovanje rodovnika in obiskovanje krajev, katere so pred sto leti zapustili njihovi predniki. 

Peter Hawlina

Main page Contacts Search Contacts Search