Peter Hawlina: Prenos arhivskega gradiva na sodobne medije XXXIX

Ta tema se nam ponavlja v vsaki številki časopisa. Lahko bi rekli, da smo o tem povedali že prav vse in nadaljevanja niso potrebna. Kljub temu nadaljujemo, ker smo prepričani, da je varovanje in dostopnost arhivskega gradiva osnovni pogoj za rodoslovne raziskave.

Pod arhivsko gradivo v tem pogledu uvrščamo predvsem matične knjige kot daleč najbolj uporabno raziskovalno gradivo, ki ima poleg tega edino tudi zakonsko veljavo. Matične knjige so torej daleč na prvem mestu, ne zanemarjamo pa še vsega drugega, kar je bilo že tolikokrat našteto in opisano.

Z razvojem tehnologij se pojem sodobnosti medija spreminja. V novejšem času so se najbolj množično uporabljale naprave za kopiranje in fotografiranje. To dvoje danes močno prevzema skeniranje. Digitalno kopiranje, fotografiranje in skeniranje nam original preoblikuje v digitalni zapis. Šele tega je mogoče računalniško obdelovati in spletno objavljati.

Spletno objavljen digitalni zapis je torej naslednja stopnja v pogledu sodobnosti. Vse tiste kopije in fotografski posnetki, ki so dostopni samo na arhivskih projektorjih so še daleč od sodobnosti. Toliko manjšo vrednost ima vse tisto, kar so na podoben način naredili posamezniki in to zadržali v svoji posesti.

Skenirano gradivo je delno mogoče obdelati tudi tako, da postane računalniško prepoznavno in ga je mogoče računalniško preiskovati po izbrani ključni besedi. S tem se izognemo zamudnemu pregledovanju in vizuelnemu iskanju določenega zapisa v digitalnem prikazu.

Zapis na digitalnem mediju je torej lahko samo podoba originalnega zapisa. Iskanje je vizuelno in zato lahko dokaj zamudno, tudi če je dostopno prek spleta.

Naslednja stopnja je delno indeksiran zapis, ki močno skrajša čas dostopa do iskanega dokumenta. Na ta način je urejen spisek ladijskih potnikov, ki so bili registrirani v priseljenskem centru na otoku Ellis pred njujorškim pristaniščem. Strani iz registra so fotokopirane, osnovni parametri pa indeksirani. Z iskalnim argumentom, to je največkrat priimek z ali brez dodatnih atributov, dobimo spisek vseh tistih ki ustrezajo iskani kombinaciji. Nadaljujemo z vizuelnim pregledovanjem.

Tudi slovenski arhivi imajo vse več gradiva na mikrofilmih ali digitalnih zapisih. Zelo malo tega je indeksiranega. Za ilustracijo bi opisal zglaševalne pole v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani. Te so fotokopirane in urejene po abecedi nosilne osebe v vsaki poli. To je največkrat družinski oče. Iskalec mora priti osebno v arhiv, izbrati ustrezno rolo, jo vstaviti v projektor in s previjanjem poiskati stran z iskanim atributom. Prenos vsebine iz mikrofilma na splet je zagotovo lažji, hitrejši in cenejši kot je bilo preslikovanje na mikrofilm. Če bi poskrbeli še za indeksiranje, bi iskalci v sekundah dobili sliko iskane strani na zaslonu svojega računalnika.

To je tretji, najsodobnejši način iskanja po določenem argumentu, kjer se takoj odpre prikaz z osvetljenim iskanim atributom.

Sodobni medij je torej spletna objava originalnega dokumenta, ki je vsak čas dostopna neposredno z vnosom iskalnega atributa.

Si lahko želimo še kaj več? Seveda.

Rodoslovcem bi najbolj ustrezalo, da bi dobili kar manjši ali obsežnejši rodovnik za iskano osebo. To je tisti prenos arhivskega gradiva, ki bi najbolj zadovoljeval rodoslovca.

Tudi to že imamo. To pa izdelujemo rodoslovci sami in s svojimi prispevki gradimo svetovno zbirko rodovnikov. Seveda samo tisti, ki rezultate svojih raziskav vstavljamo na svetovno primerljiv način v zbirke, katere gradimo na svojih računalnikih in jih občasno objavljamo na spletu na svoji spletni strani ali na strani ene ali mnogih svetovnih kumulativnih zbirk.

Ta postopek pa je za zdaj še v veliki meri 'ročen'. Svoj rodovnik izdelujemo z vtipkavanjem osnovnih parametrov, katere prepisujemo iz matičnih knjig. So nekateri, ki v arhivu prepisujejo na papir, vse več pa je tistih, ki prebrane zapise rojstev, porok in smrti vnašajo neposredno v svojo rodoslovno datoteko. Je potrebno povedati, da je slednji način najbolj priporočljiv? Na ta način odpade prepisovanje ali tudi kopiranje in fotografiranje. Saj je treba kasneje prepisano ali preslikano uporabiti na enak način kot bi neposredno lahko uporabili original. Original pa je skoraj vedno laže obvladljiv kot je prepis ali slika.

Najvišja oblika prenosa arhivskega gradiva na sodoben medij je za rodoslovca prepisovanje osnovnih parametrov rojstva/poroke/smrti iz originala v računalniško rodoslovno datoteko in za tem objava vpisanih rodovnikov na splet. Seveda so tudi pri tej obdelavi možne napake. Zato taki rodovniki nimajo zakonite veljave. Vsakomur pa bo mnogo laže preverjati pravilnost rodovnika, če bo šel ciljano odpret matično knjigo na pravem mestu brez zamudnega prebiranja strani za stranjo. Tudi obraba originalnega gradiva se bo zaradi vse večje dostopnosti že narejenih rodovnikov močno zmanjšala.

Je potrebno to dokazovati? Nekdo je v svoji zbirki izdelal rodovnik z nekaj sto ali nekaj tisoč sorodstveno povezanimi družinami. Delal je dneve, tedne ali mesece. Prelistal in prebiral je na desetine matičnih knjig. Ko je dal tak rodovnik na spletni ogled, je najditelj prekrivanja z njegovo raziskavo pridobil del ali vse objavljene rezultate. S svojimi dodatki pa se bo lahko oddolžil predhodniku. Je to še prenos arhivskega gradiva na sodobne medije? Je! In JE varovanje arhivskega gradiva. Kumulativni referenčni indeks Slovenskega rodoslovnega društva vsebuje 1.300.000 zapisov in raste.

Da o svetovnih ne govorim.

(Načelno bi lahko govorili o še sodobnejšem prenosu. Ta bi bil neposredno iz originalnega arhivskega gradiva v 'svetovni rodovnik' tipa GENI, MyHeritage in morda še kakšnega. Že mogoče. Mene so ti sanjski načini razočarali in nič kaj ne verjamem, da bom o tem kmalu spremenil prepričanje.)

Peter Hawlina

Main page Contacts Search Contacts Search