V RUSKEM UJETNIŠTVU

Leopold Zgaga z Bače pri Podbrdu 18, rojen 4. 11. 1896, umrl 7. 2. 1982
(zapisal sin Cvetko Zgaga, Prvomajska 22, Nova Gorica)

Leopold Zgaga je bil vpoklican v avstro ogrsko vojsko v aprilu 1915. Služil je v Gradcu pri 7. pehotnem polku. Nemški jezik mu ni delal večjih težav, saj ga je že prej precej obvladal. Trdo hribovsko življenje pa je pripomoglo, da je dobro prenašal naporna urjenja. 

Imel je zelo strogega »hauptmana« (stotnika), ki jih je gonil kot živali. Zjutraj se je pritihotapil v sobo in vojake zbudil s kratkim in tihim nagovorom: "Guten Morgen, kameradi, kako ste kaj spali, sedaj pa bo treba počasi vstati…"   Potem pa se je nenadoma zadrl: "Aufstehen!" Tisti, ki ni takoj stal na nogah, je bil kaznovan z ribanjem stranišč ali podobno.

Oče je imel rahel spanec in se je ponavadi prebudil takoj ob njegovem prihodu v sobo. Navadil se je, da je takoj skrčil noge in ob povelju je že stal ob postelji.

Stotnik jih je dan za dnem gonil po najgršem terenu, polnem kamenja in blata. Oče je imel to srečo, da priimka Zgaga ni mogel pravilno izgovarjati. Največkrat ga je klical »Skaka«, potem pa ga je raje pustil pri miru. Po treh mesecih urjenja so regiment že poslali na fronto v Galicijo. V prvi bitki je hudobni stotnik padel. Pripovedovali so, da ni padel od sovražnikove krogle, ampak naj bi ga krogla zadela od zadaj.

Oče je v Galiciji doživel veliko bitko, ko je nanje navalila številčno mnogo močnejša  ruska vojska. Večkrat se je spominjal, da jih je bilo kot listja in trave. Rusi so v  napad krenili kar stoje v vrstah. Prvo vrsto so deloma pokosili, potem pa so regiment dobesedno pregazili. Poleg očeta je bil zadet soborec, Nemec po narodnosti in se mrtev zvalil nanj. Zavlekel se je še bolj podenj in se potuhnil. Kri padlega tovariša je tekla po njem, da je bil ves krvav. Rusi so mislili, da je mrtev. Gazili so čezenj, tako da ga je pohodilo na stotine nog in je imel od tega  po vsem telesu črne podplutbe.

Nenadoma je priletela granata, ki jo je ob umiku izstrelila avstrijska artilerija in eksplodirala prav blizu njega. Mrtev soborec mu je še enkrat rešil življenje. Ko pa se je zavedel, je začutil v nogi pekočo bolečino. Šrapnel granate mu je preluknjal stegno.

Po končani bitki je čez bojišče prijezdila skupina brkatih kozakov s kučmami na glavah in z zakrivljenimi sabljami v rokah. Med kupi mrtvih so iskali preživele avstrijske vojake. Eden od njih je zagledal očeta, ko se je ves krvav dvigal izpod trupla. Skočil je s konja in se mu približal.«Aha, dobrovoljec!« je zavpil.  Nekateri fantje, ki niso bili še dovolj stari za služenje v redni vojski, so se namreč javili v vojsko prostovoljno. Rusi pa so vsakega ujetnika, za katerega so zvedeli, da je prostovoljec (žig v vojaški izkaznici), takoj usmrtili. Oče je res s svojim drobnim životom in mladostnim obrazom zgledal mlajši, kot je bil. Kozak ga je zgrabil za lase in dvignil sabljo, da mu odseka glavo. Oče je ostal popolnoma miren, samo nepremično ga je gledal naravnost v oči. Kozak je za trenutek okleval, nato pa se je zakrohotal, zamahnil s sabljo in mu odsekal šop las. Potem je skočil na konja in odjezdil. Spominjam se, da je imel ob pripovedovanju o tem dogodku vedno solzne oči.

Za kozaki so prišli ruski sanitejci (bolničarji) in ranjence, svoje in avstrijske, obvezali. Kozaki so se vrnili, nagnali vse ujetnike skupaj in jih navezali v vrvi. Očeta je šele takrat prešinilo spoznanje, da je od celega regimenta, to je  tisoč mož, preživelo le šestdeset.

Kozaki so vrvi s privezanimi ujetniki privezali h konjskim sedlom in začel se je naporen marš. Med hojo se niso ustavljali, celo potrebo so morali opraviti kar med hojo. Kdor se je ustavil ali obnemogel, so ga pri priči pobili.

V nekem večjem mestu so jih gnali skozi špalir množice ljudi, večinoma žensk in otrok. Ti so jih pljuvali, kamenjali in tepli s palicami. Mnogi izmed ujetnikov, predvsem težji ranjenci in  oslabeli,   so pri tem podlegli.

Nazadnje so jih strpali v živinske vagone in vozili več dni. Tako se je znašel v bolnici v Odesi ob Črnem morju. Šrapnel granate mu sicer ni poškodoval nobene pomembne žile ali kite, toda naporni marš je opravil svoje in rana se mu je zagnojila. Večkrat je izgubljal zavest in ko se je nekoč prebudil, je spoznal, da je izgubil spomin. V bolnici so ga dodelili med Čehe, ker je govoril  podoben jezik, kot oni. Trpeli so veliko lakoto. Čehi pa so se pogovarjali samo o knedličkih (štrukljih). Vsak po svoje se je spominjal, kakšne je skuhala njegova mama. Oče je nekoč celo zakričal, naj utihnejo, saj je ob poslušanju čutil še večjo lakoto.

Po nekaj mesecih se mu je spomin začel počasi vračati. Vsako jutro se je nečesa spomnil: najprej staršev, domače hiše, le od kod je doma, se dolgo ni mogel spomniti.

Po osmih mesecih, ko je ozdravel, so ga s skupino sojetnikov, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev – Korošcev, odpeljali najprej z ladjo po reki, nato pa še z vlakom v notranjost dežele. Razdelili so jih po velikih posestvih na delo.

 

Očeta so dodelili na posestvo, katerega gospodar je bil grof nemškega rodu. Tam je pasel konje, krmil živino, delal na polju, pozimi pa čistil in popravljal poljsko orodje in stroje. Življenje v ujetništvu mu ni bilo prehudo, vsaj hrane ni primanjkovalo.

Pasel je več kot sto konjev. Naučil se je dobro jezditi . Spočetka je pri urjenju večkrat telebnil s konja. Domače hčere so se krepko zabavale na njegov račun.                              

Pozimi so ujetniki stražili ogromen sadovnjak, obdan z visokim obzidjem. Cele noči so kurili mokro slamo, da je gost dim varoval sadna drevesa pred hudim ruskim mrazom. Sadje je namreč imelo v Rusiji visoko ceno. 

Vsako nedeljo je s kočijo vozil domače hčere na ples v oddaljeno vas. Verjetno je doživel romanco z eno izmed njih. To sklepam po drobnem lističu s posvetilom v nemškem jeziku, ki sem ga našel med njegovo zapuščino v starem kovčku.

Toda v Rusiji je izbruhnila revolucija. Boljševiki so pobijali svoje nasprotnike in pri tem zravnali cele vasi z zemljo. Ujetniki na posestvu, kjer je delal oče, so uvideli, da bo kmalu tudi do njih pridrvela neustavljiva boljševiška Rdeča armada.

Zbralo se je okoli deset Slovencev in neke noči so skupaj zbežali s posestva. Po štirih dneh in nočeh  neprestanega beg so se ustavili na nekem velikem posestvu, ki so ga upravljale same ženske. Moški so bili v vojski ali pa so se že priključili boljševikom. Ženske so jih dobro postregle in kar nič se jim ni mudilo naprej. Ko so se po nekaj dneh dodobra odpočili,

so krenili naprej. Potovali so peš, pa tudi z vozovi, če so na  kakšnega naleteli.  Včasih so se skrili tudi v vagon tovornega vlaka in tako prek Madžarske pripotovali domov, v novembru 1918.

Ko je oče prišel iz ruskega ujetništva, prva vojna še ni bila končana. Po komaj štirinajstih dneh so prišli ponj orožniki. Spet se je znašel v Gradcu pri svojem na novo formiranem regimentu.   

Že po nekaj dneh so krenili z vlakom na soško fronto na pomoč avstrijski vojski. Nekega jutra so se pripeljali v Bohinjsko Bistrico. Sporočili so, da bo vlak nadaljeval vožnjo šele zvečer. Oče je svojega »hauptmana« in še nekaj oficirjev povabil v gostilno strica Luke. Ob s klobasami  obloženi mizi je našel priložnost in prosil »hauptmana«, če mu dovoli obiskati domače, preden gredo na fronto. Dovoljenje je dobil, ko je obljubil, da se jim bo pridružil na vlaku  zvečer v Podbrdu. Oče se je odpravil peš čez Bačarsko sedlo na Bačo pri Podbrdu, kamor je prispel v treh urah.  Zvečer ga je oče Jakob pospremil na železniško postajo v Podbrdo.

Avstrijska vojska je na soški fronti strla italijanski odpor in jih potisnila  do reke Piave. Ko je očetov regiment prispel na bojišče, je bila bitka že končana. Večkrat je pripovedoval, kako strašen je bil pogled na bojišče. Do koder je segel pogled, je ležal mrlič pri mrliču. Avstrijci so bili zmagovalci, toda monarhija je morala podpisati kapitulacijo.

Sredi novembra 1918 se je s skupino domačinov, še vedno oboroženih, vrnil v Podbrdo. Zasedli so železniško postajo in ustavljali vsak avstrijski vlak, ki je vozil domov izčrpane vojake. Z vlaka so ropali vse, kar je bilo koristnega. Tako so v Podbrdu z vojaškim materialom napolnili vsa skladišča.  Tudi zase si je prilastil celo balo pravega usnja. Oče je bil namreč čevljar in je tako dobil materiala za nekaj let.

Main page Contacts Search Contacts Search