Prenos arhivskega gradiva na sodobne medije XXXVIII

V tej seriji govorimo predvsem o prenašanju tistega gradiva, ki je neposredno uporabno pri rodoslovnih raziskavah. 

Primarno rodoslovno gradivo so matične knjige. To so uradni zapisi krstov, porok in smrti. Do 20. stoletja so bile to skoraj izključno cerkvene matične knjige, v novejši dobi so se jim pridružile ali jih nadomestile civilne. Poleg matičnih knjig pa je spisek uporabnih arhivskih podatkov skorajda neskončen.
Po bogastvu rodoslovcem zanimivih podatkov pa so rodoslovcem bolj od matičnih knjig uporabni popisi župljanov in civilni popisi prebivalstva. Primerljivo gradivo so npr. zglaševalne pole v civilnih registrih prebivalstva.
Pustimo naštevanje še drugih virov rodoslovnih podatkov. Spregovoriti želim o najbolj smiselnem postopku digitalizacije tega gradiva.
Rodoslovci gradimo rodovnike v katere povezujemo osebe, za katere pridobivamo podatke v omenjenih virih. Nastajajo nekakšne odslikave podatkov, ki jih vsebujejo arhivski viri. Te odslikave niso verna kopija originala. Saj nobena kopija ni verna slika originala. Še tako natančna slika originalnega zapisa ne more v popolnosti reproducirati originala. Tudi ponovni tisk mikrofilmane, fotografirane ali skenirane slike ne moremo natisniti povsem enako originalu. Naše odslikave vsebujejo največkrat samo tisto, kar je pomembno z rodoslovnega vidika. Podatke pogosto tudi smiselno priredimo. Večina nas pri zapisovanju podatkov o osebah uporablja sodobne oblike atributov iz originalnega zapisa. Namesto Laibach pišemo Ljubljana. Ne prepisujemo originalne pisave, če je ta npr. gotica, prevajamo v različnih drugih jezikih zapisane podatke. Imena in priimke večina zapisuje v današnji prevladujoči obliki zapisa imena in priimka. Ne vsi, večina pa. Naši zapisi torej v mnogočem izgubljajo originalno sporočilnost, pridobivajo pa splošno in računalniško prepoznavnost. In kar v naših rodoslovnih datotekah posebej prekaša originalne zapise, je širina in globina rodoslovnih povezav. Saj nastajajo evidence, ki se sorodstveno razraščajo dobesedno v nedogled.
Naše datoteke so sicer nepopolna in z vidika pravovernega zagovornika zvestobi originalu netočna odslikava, z vidika praktičnosti pa edina smiselna.
Morda bo moji trditvi kdo ugovarjal. Vendar jo je praksa že več kot potrdila. Na kratko povedano: prepričali smo se, da je najbolj smiselno in splošno uporabno tako prepisovanje rodoslovnih podatkov, ki neposredno gradi rodovnik. To pomeni, da je neposredno prepisovanje rodoslovnih dogodkov v rodoslovno datoteko tisti način, ki z najmanj napora daje največ.
Poskusil bom ponazoriti na nekaterih primerih.
Med referenčnim gradivom, ki se delno nabira pri posameznikih, nekaj tega pa je ponujeno tudi v skupno rabo, so poskusi čim bolj vernega prepisovanja zapisov iz matičnih knjig. Velikokrat gre za sistematična prepisovanja celotni knjig rojstev, porok, smrti in raznih drugih rodoslovnih virov zlasti popisov. Taki prepisi so se nekoč zapisovali na papir, ponekod v kartice, danes skoraj izključno v računalniške datoteke. Kot orodje pa se največkrat uporabljajo orodja za tabelarično predstavite, ki je podobna zapisom rubrik v matičnih knjigah ali popisih. Najpogosteje se uporablja EXCELL, redkeje programi za podporo besedila kot je WORD ali še kakšna druga orodja.
Tabelarična računalniška datoteka je sicer sodoben medij, ni pa rodoslovna datoteka. Iz takih datotek je mogoče podatke rodoslovno povezovati šele s ponovno obdelavo. Ti prepisi so torej nič več kot polizdelek. Praktična uporabnost tega polizdelka je sicer veliko večja od originalnega zapisa, še vedno pa to ostane polizdelek.
Ponavljam: najbolj produktivno prenašanje rodoslovnih podatkov je neposredno prepisovanje v datoteko, ki jo gradimo s programom za rodoslovje.
Rekel sem že, da popolnega povratnega procesa ni mogoče speljati niti s faksimilom originala. Toliko manj je to možno, če smo pri prepisovanju nekatere sestavine izpuščali, npr. kdo je otroka krstil, kdo so bili botri, in babica, katere veroizpovedi so bile vpisane osebe in še kaj podobnega. Razmeroma dobra kopija originalnega zapisa so omenjene tabelarične datoteka, če vsebujejo vse v originalu vpisane atribute. Povratni proces bi bil v tem primeru vsebinsko dokaj podoben originalu, bil pa bi rodoslovno enako nepovezan v razširjen rodovnik kot je sam originalni zapis.
Rodoslovnega zapisa torej ni mogoče uporabiti za tvorjenje nečesa, kar bi bilo podobno originalnim vpisom.
Pa je to sploh komu potrebno?
Originalni zapisi so največkrat v arhivih. Tam so že ali še bodo tudi v različnih kopijah. Tja gremo lahko vsak v našem rodovniku vpisan dogodek preverjati z originalom.
Z našimi podatki pa lahko izdelujemo poljubne rodoslovne prikaze. To je tisto, kar rabimo rodoslovci. Podatke lahko za povrh analiziramo po poljubnih kriterijih. Zlahka in brez stroškov jih izmenjujemo in objavljamo na spletu. Lahko pa po potrebi izdelujemo tudi na različne načine razvrščene spiske prepisanega gradiva. Izpisi poljubnih rubrik o osebah so lahko razvrščeni po izbranem kriteriju, najpogosteje priimku, kraju, datumu. Torej lahko iz rodoslovne datoteke kljub vsemu izdelamo originalu podoben zapis.
Spet bi se lahko vprašali – komu je to potrebno. Ne glede na potrebnost ostaja dejstvo, da je to možno. Družinsko poročilo, ki ga izdelamo z rodoslovnim programom je zelo podobno popisu družine v statusu animarum ali zglaševalni poli. Lahko tudi izdelamo preglednico rojstev po zaporedju datumov s podatki o rojeni osebi z vsemi iz originala prepisanimi atributi. Enako lahko naredimo s porokami in smrtmi.
Še na nekaj ne smemo pozabiti. Rodoslovna datoteka je najmanj redundantni prepis originalov. Vsebuje samo enkrat vse tisto, kar o osebi in dogodkih rabimo.
Vsakdo je bil v matično knjigo vpisan vsaj dvakrat. Ob rojstvu in smrti. Poročene osebe so vpisane tretjič. Če imajo otroka so vpisane četrtič. Še enkrat bodo starši vpisani, če se otroci poročijo. Če za župnijo obstoja status animarum, če obstoja civilni popis, če obstojajo oklici, če…. Kolikokrat je torej v povprečju neka oseba vpisana v matičnih knjigah? Ocenjujem, da v povprečju vsaj petkrat, lahko tudi več kot dvajsetkrat. Spomnimo ob tem tudi na to, da zelo pogosto posamezni atributi za iste osebe v različnih zapisih niso vpisani enako. V naših rodoslovnih datotekah pa smo vsako osebo vpisali samo enkrat. Na enem mestu imamo za to osebo vse, kar nas o njej zanima. Še posebej pa so nam rodoslovcem zanimiva sorodstvena razmerja in možnost njihovega prikaza.
To sem zapisal zato, ker se še vedno dogaja, da posamezniki izdelujejo polizdelke namesto končnega izdelka, za katerega bi porabili vsaj petkrat manj časa, če je točna ocena, da je vsaka oseba v povprečju vpisana vsaj petkrat. Koristnost končnega izdelka pa mnogokrat prekaša vrednost polizdelka.

Peter Hawlina

Main page Contacts Search Contacts Search