Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos! (III. del)

Čez goré, polja, doni naj prek sveta
Johan Galjot

Nekateri moji rojaki večkrat sporočajo po radiu, televiziji ali dnevnem tisku, kako bo njihova akcija pomembno promovirala Slovenijo v širnem belem svetu. Ponavadi gre za slovenske umetnike, športnike, včasih tudi znanstvenike in celo politike. Razumljivo je, da se včasih v njihovem imenu oglašajo tudi organizacije in institucije, ki združujejo njihova prizadevanja. To dejstvo stvari bistveno ne spreminja. Z delovanjem naštetih posameznikov in skupin naj bi se vedenje in zavedanje o Sloveniji in Slovencih razneslo po celem svetu. Skratka, “po celem svetu” naj bi po zaslugah požrtvovalnih promotorjev vedeli, kje in kaj smo Slovenci. Se bo res? Je za obstoj in vsakdanje življenje naše države pomembno, da nas pozna “cel svet” ?
Namesto špekulacij o domnevni “razglašenosti Slovenije po celem svetu” je mogoče zadevo zastaviti inverzno. Koliko, na primer, vejo Slovenci o tem, kje je kaj in kaj kdo dela na našem planetu?
Na primer: katera od držav Latvije, Litve ali Estonije se drži oziroma meji na Poljsko? Katero je glavno mesto te države? Kdo je njihov najpomembnejši pesnik ali pisatelj, slikar, glasbenik, filozof, politik in ne nazadnje kakšni in kateri so športni uspehi in športniki te države. Katera so še važnejša mesta v tej državi. Kakšne so poglavitne zgodovinske opredelitve države? Prav gotovo se bo našel kdo, ki bo vedel marsikaj o Litvi; to je namreč država, ki meji na Poljsko; za večino pa velja, da bi imeli s postavljenimi vprašanji velike težave. Litva je baltska država s tremi milijoni prebivalcev. Glavno mesto je Vilnius, pomembno mesto je še Kaunus. Litvanski pesniki, pisatelji, umetniki in znanstveniki so Donelaitis, Neris, Cvirka….. Leta 1932 je bila Litva svetovni košarkarski prvak, košarkarja Sabonis in Krumiš sta Litvanca. Litvanskega rodu je filozof Levinas. Litva je včasih obsegala ozemlje do Črnega morja, sedaj meri za približno tri Slovenije. Litva meji na Latvijo, Latvija meji na Estonijo. Vse tri države so do nedavnega pripadale Sovjetski zvezi.
Večina Slovencev o Litvi ne ve skoraj ničesar, čeprav je dežela primerljiva s Slovenijo. V marsikaterem aspektu jo prav gotovo tudi prekaša. Vendar se večini Slovencev zdi vedenje o Litvi zelo postranska in zanemarljiva stvar, v podzavesti večine Slovencev je precej daleč, celo njena pozicija na zemljevidu se zdi meglena. Če Slovenci ne vemo skoraj nič o Litvi in Litvancih, potem se zdi nadvse logičen sklep, da tudi Litvancem ne gre očitati nepoznavanje našega obstoja.
Slovenci smo hoteli v zvezo NATO. Ob teh sprejemanjih in nesprejemanjih smo se znašli skupaj z Romunijo. Če naj bi sprejeli v NATO Romunijo, potem bi sprejeli tudi Slovenijo in obratno. Na srečo nas niso sprejeli in tudi Romunije ne. Takrat se je mnogim Slovencem zdelo za malo, da nas enačijo in vzporejajo z Romunijo. Naša država naj bi bila mnogo odličnejša in v vsakem oziru boljša od Romunije. Življenski standard v Sloveniji je prav gotovo višji, kot je v Romuniji, imamo velike in prevelike hiše, preveč avtomobilov, mnogo nepotrebnih počitniških hišic, lepše smo oblečeni, mnogo potujemo - če je treba ali ne. Še kakšen materialen dokaz o izjemnosti Slovenije v primerjavi z Romunijo bi se našel. Slovenci naj bi bili tudi bolj svetovljanski in zahodnjaški - karkoli že pomenita ti dve besedi. Mogoče so tudi še kakšne druge primerjave, ki lahko Slovenijo in Romunijo postavijo v drugačna razmerja. Romunskega rodu je bil največji dramatik tega stoletja, Eugene Ionesco. Svetovno slavo uživajo romunski pesniki, filozofi, kiparji, glasbeniki: Eliade, Sioran, Brancusi, Tzara, Celidibashe, Enescu. Ob našteta imena bi težko sestavili ustrezno slovensko reprezentanco. Prve kratke filme so posneli Romuni že leta 1897, prvi celovečerni film leta 1912. Ne nazadnje je bil Romun tudi znameniti Drakula, ki je bil deležen mnogih filmskih interpretacij; je tudi prototip kasnejšega Frankenštajna.
Promocijske aktivnosti se zelo rade ukvarjajo s športom in športniki. Ta dejavnost je v Romuniji zmeraj visoko kotirala. Posebno je v Romuniji razvita telovadba, borilni športi, ekipni športi, tenis, veslanje, streljanje, atletika, plavanje itn. Romunska ekipa je bila na preteklih olimpijskih igrah zmeraj med prvimi petimi na svetu. Med športniki se je treba spomniti vsaj na Nadio Comaneci in Jolando Balas. Na športnim področju smo z Romunijo povsem neprimerljivi. Romunija je po površini desetkrat večja od Slovenije in ima več kot 20 milijonov prebivalcev.Tudi ta dva podatka po svoje določata pomembnost posamezne države.
Ko se razpravlja o Sloveniji, katere glas naj bi šel v vsako svetovno vas, je pogosto šport prav v ospredju. Športni uspehi naše države oziroma njenih reprezentantov naj bi bili najbolj odmevni po svetu. Skozi šport naj bi najlaže dokazovali svojo uspešnost in pomembnost. To radi poudarjajo zlasti tisti, ki na široko nastavljajo roke za ogromna sredstva vsakoletnega državnega proračuna. Na vse pretege dokazujejo in rotijo vse in vsakogar o pomebnosti športne uveljavitve naše države. Kdor ima kakšen pomislek ali zadržek, dobi mimogrede oznako izdajalca interesov Slovenije po svetu. Za interese slovenskega športa se funkcionarjem na tem področju ne zdi zamalo za velike denarje kupovati in slovenizirati športnike iz bivše Sovjetske zveze, Hrvaške, Srbije, Bosne, bivše Vzhodne Nemčije, Amerike, Češke, Nigerije in ne vem še od kod, da bi bil slovenski šport dovolj odmeven in konkurenčen svetovni športni sceni. V teh prizadevanjih so povsem neskrupulozni. Zgodovinski spomin postavlja šport in športnike v čisto drugačna razmerja. Vzhodna Nemčija je bila športna velesila brez primere. Njihova športna alkimija je po svetu vzbujala posmeh in celo zaničevanje. Športna politika te države je bila prej znak avtokracije in manipulacije z državljani kot kompleks občudovanja in priznanja.
Spomin na bivšo Vzhodno Nemčijo ni posebno blesteč. Tega vtisa športni uspehi te države v ničemer ne popravljajo. Tudi bivša Sovjetska zveza s svojimi športniki gre v ta kalup in še marsikatera druga država. Nadvse uspešni kenijski dolgoprogaši in etiopski Gebraselasie ne moreta poraviti globalnega vtisa o teh dveh afriških državah.
Značilno je novinarsko sprenevedanje ob poročanju s športnih prizorišč. Če pričakovani šampion ne osvoji prvega mesta na kaknem od velikih tekmovanj, stoično dodajo k svojim poročilom nekako: “Šampion je razočaran, saj ve, da za javnost in športno zgodovino štejejo le prva mesta”. Če osvoji slovenski športnik razmeroma visoko uvrstitev ali celo bronasto kolajno, potem poročajo naši novinarji o: ”…uvrstitvi, ki bo ponesla slavo Slovenije na vse konce sveta”. S takim pisanjem si novinarji zagotavljajo razmeroma neprekinjena potovanja “na vse konce sveta,” ne glede na resnično pomembnost športnih dogodkov. Svetova športna srenja se mora pehati za uvrstitvami, za slovenske športnike je dovolj, da le sodelujejo.
Precej na dolgo sem se razpisal o športu in športnikih. Zato, ker je njihovo delovanje najbolj medijsko razglašeno in dnevno pričujoče. Podobnih metod kot športniki in športni funkcionarji se poslužujejo tudi drugi “promotorji” Slovenske države: filmarji, gledališčniki, literarni ustvarjalci, znanstveniki…organizatorji raznih srečanj, kongresov, mednarodnih delavnic, Vilenic in podobnih prireditev. Gostovanje kakšnega slovenskega gledališkega ansambla v eksotičnih prekomorskih deželah naj bi bilo silno pomembno za promocijo naše države, prav tako naj bi bilo pomembno gostovanje glasbenih ansamblov, skupin slikarjev, arhitektov - naštevanju zlepa ni konca.
Letos smo priredili v Ljubljani mesec kulture. S to prireditvijo naj bi postala Ljubljana svetovna kulturna prestolnica, tako so zatrjevali programski eksperti, ki so se potegovali za to akcijo. Ljubljana naj bi s svojo kulturniško angažiranostjo v tem mesecu preglasila svetovna žarišča podobnih dogajanj v Parizu, New Yorku, Edinburgu, Milanu, Londonu, Madridu, Berlinu… Ljubljana ima že tako in tako veliko in preveliko kulturniško ponudbo. Prireditev v okviru Evropskega mesta kulture so to ponudbo pognale čez vse predstavljive mere. Zato so bile prireditve izjemno slabo obiskane, saj zaradi Evropskega mesta kulture ni prišlo v Ljubljano omembe vredno število obiskovalcev. Stroški za prireditve so znašali po nekaterih podatkih več kot 570 000 000,00 SIT. To je ogromna vsota, še večja se zdi ob podatku, da je bilo s prodanimi vstopnicami za prireditve Evropskega meseca kulture zbranega nekaj več kot 1 300 000,00 SIT. Sredstva za Evropski mesec kulture bi se dala porabiti za marsikaj. Z njimi bi lahko odprli 100 do 200 novih delovnih mest, lahko bi pospravili smeti, ki ležijo vsepovsod po naši domovini, s tem bi lahko zasadili na kilometre drevoredov, rekonstruirali nekaj razpadajočih spomeniških objektov, štipendirali nadarjene študente, sezidali domove za vsakršne potrebe itn, itn, naštevanju, spet, zlepa ni konca. Zagovorniki akcije so na veliko poudarjali promotivni učinek Evropskega meseca kulture. Efekt je bil v tem smislu minimalen, ali pa ga sploh ni bilo. Večina, ki je bila udeležena pri polomiji skuša zadevo čimprej odstraniti iz zavedanja javnosti in prepustiti pozabi. Mnogi so si pri tem finančno opomogli, nekaj o tem je pricurljalo v javnost v zvezi z izdajo knjige Ljubljana, mesto kulture. Kako in na kakšne načine se je delilo pri tem podvigu, ne bomo nikoli izvedeli. Vsekakor ostaja občutek vsesplošne opeharjenosti in malodušja. Mene je akcija, ne glede na uspeh ali neuspeh, že od začetka spominjala na socrealistične čase, ki so bili polni kampanj, petletnih načrtov, državno zaukazane kulture, udarniškega dela in podobnih stvari. Po petdesetih letih se mi je zdelo, da so take horuk akcije že nekako stvar preteklosti. Evropski mesec kulture ja dokaz, da je tradicija državno zaukazane kulture še živa - le porabniki zaukazane kulture že precej upehani.
Precej dobro se spominjam velikopotezne akcije slovenskega gospodarstva oziroma ministrstva za gospodarstvo v naši državi. V najeti ladji so organizirali potujočo razstavo naših industrijskih in drugih slovenskih potencialov. Ladja je obiskala različne eksotične kraje zlasti Daljnega vzhoda. Organizatorji so poudarjali promocijski vidik akcije, da do kakšnega resnega posla na ta način ne more priti, je bilo že tako in tako jasno. Domnevna promotivnost je široko odpirala denarnice slovenske države. Akcija je bila draga, efekta najbrž ni bilo nobenega. Napisal sem najbrž. To pa zato, ker je “promocija naše države” nadvse zmuzljiv pojem. Težko ga je izmeriti, opredeliti ali kako drugače ovrednotiti, zato je tem bolj prikladen za vsakršne manipulacije in meglene interpretacije; nekateri si z njim verjetno gmotno opomorejo, življenje jim poteka znimivo in pestro, to je najbrž temni cilj teh akcij.
Iz napisanega bi morda morebitni bralci sklepali, da sem nasprotnik športa, znanosti, kulture in ne vem še česa na Slovenskem. To ni res, tega sploh ne mislim. Moti me, če se v imenu naštetega manipulira s podobo moje države in izsiljuje velika sredstva za privide in utvare. Če moja država čuti in ima denar za to, da pošilja nekatere svoje državljane na vse konce sveta, naj jih pač pošilja. Edino, kar bi si ob tem želel, je to, da ne bi tistih, ki ostanejo doma, slepila z domnevnimi promotivnimi cilji teh poslanstev. Iz nekaterih časopisnih poročil je mogoče včasih začutiti, da se naši športniki, kulturniki, gospodarstveniki in podobni celo žrtvujejo, da razdajajo svojo dragoceno življensko energijo in čas za blagodat naše države. Ta vidik stvari se mi zdi še posebno neokusen.
Naj sklenem. Živimo v majhni ne preveč izpostavljeni državi na obrobju Alp. Naša država ni v nikakšnem smislu kaj posebnega, izjemnega ali kako drugače izpostavljena v primeri z bližnjo in tudi bolj daljno okolico. Naša eksistenca ne bo nikoli, poudarjam nikoli, zanimiva za širšo svetovno publiko, ne glede na to, koliko damo ali ne damo za našo promotivnost. Svet bo vedel o nas natančno toliko, kot vemo mi o njem in to ni, kot je znano, posebno veliko. To so realni okviri našega vsakdanjika, v teh se je treba gibati in se z njimi sprijazniti. Osebno ne vidim v tem nobene posebne tragike. Jasno mi je, da bodo tujci zmeraj zamenjevali pojme, kot so Čehoslavija, Jugoslavija, Slovakia, Slovenija, Slavonija, Češkoslovaška, Slavija, Slovanija itn; nekatere kombinacije so lahko zelo eksotične. Ob konkretnih priložnostih jih bomo seveda podučili in popravljali njihove zmote, da bi bili ti pojmi splošno po svetu razčiščeni in razmejeni - o tem se še sanjati ne izplača, tega nikoli ne bomo učakali.
Toda, ja, zmeraj se najde kakšen toda. Če bi se Slovenija odločila za zelo samosvojo življensko ureditev, če bi življenje zelo odstopalo od bližnjih, evropskih in recimo - zahodnjaških stereotipov, potem bi se utegnilo zgoditi, da bi svet postal na našo državo kot kompleksen pojav pozoren. Recimo, da bi naša država razvila izjemno stopnjo zdravstvenega in socialnega varstva, uspelo bi ji skoraj v celoti odpraviti brezposelnost, imela bi šolski sistem, ki bi bil zaradi kvalitete privlačen tudi za tujce, velik poudarek bi naj dajali varstvu pri delu in delovnim pogojem, uveljavili bi učinkovito sodstvo in pravosodni sistem, kriminala naj bi skoraj ne poznali, pospeševali bi javne službe in inštitucije, obrzdali bi individualni transport, obrzdali bi požrešnost in pogoltnost posameznikov, individualna skromnost naj ne bi bila znak zaostalosti in življenjskega neuspeha, drastično bi zmanjšali državno porabo, uvedli bi visoko stopnjo recikliranja, skušali bi čimmanj smetiti in svinjati po naši državi, zmanjšali ambicije oglaševalcev nepotrebnih stvari, ne bi na vseh koncih in krajih gradili gromozanskih prometnih naprav, ne bi gradili prevelikih hiš in vikendov, zmanjšali hrup na vseh koncih in krajih, skušali bi nabavljati in uporabljati predvsem domače izdelke itn, itn. Taka Slovenija ne bi potrebovala nobenih promotivnih akcij, svet bi bil pozoren nanjo kot na neverjeten fenomen življenjske kavlitete. Bili bi kar naprej deležni vsakršne pozornosti in zelo kompleksnega proučevanja, celo več kot bi si želeli. Če bi imeli ob tem še izjemne inštrumentaliste, literate, slikarje …celo športnike in politike, ki bi presegali domače kvalitativne zahteve in bi vzbujali svetovno pozornost, bi bilo še lepše. Življenje v taki državi bi se mi zdelo prijetno in smiselno. Za tako strukturalno ureditev bi se mi zdelo vredno žrtvovati marsikaj, predvsem pa - na tako Slovenijo bi bil ponosen, sintagmo “ Biti Slovenske krvi bodi Slovencu v ponos” bi razumeval zelo dobesedno.

(Nadaljevanje)

Main page Contacts Search Contacts Search