Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos (VI. del)

Zakaj je Helena Blagne bolj znana kot Janez Lajovic
Johan Galjot

To je šesti del s tem naslovom. V prejšnjih delih sem razpravljal o Slovencih in Slovenstvu bolj na splošno. V tem spisu iščem pomen in smisel slovenstva na subjektivni ravni. Slovenci smo toliko vredni, kolikor znaša vsota vrednosti vseh Slovencev. To je tudi eden temeljnih vzrokov za ohranjanje naše identitete in korenin. Tudi kriteriji subjektivne vrednosti so relativni in jim je včasih težko odmeriti šir in dalj. Tole sem že kdaj napisal: na svoje slovenstvo nisem ponosen, v tem ne čutim nobene posebne milosti.... Kljub temu slovenstva nimam namena menjati za kaj drugega. Čisto dobro se počutim kot Slovenec, ne glede na to, kako je sintagma "biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos" pomensko nedoločljiva in celo utopična.

Zakaj je Helena Blagne bolj znana kot Janez Lajovic

Vsaj 95 odstotkov ljudi na Slovenskem pozna, tako se mi zdi, Heleno Blagne. Večina zaradi prijetnega petja, nekateri tudi zaradi videza in dogodivščin okrog nje. Heleno Blagne poznajo v bistvu vsi Slovenci.
Janez Lajovic je uveljavljen slovenski arhitekt. Je avtor hotela Prisank v Kranjski gori, hotela Kanin v Bovcu, Kraigherjeve ploščadi sredi Ljubljane, Mestnega gledališča ljubljanskegav Ljubljani in še mnogih drugih objektov, ki nedvomno sodijo v antologijo novejše slovenske arhitekture. Janez Lajovic je dobitnik Prešernove nagrade, Borbine nagrade za arhitekturo in Plečnikove nagrade. V arhitekturno snovanje je vnesel pojem regionalne identitete in lokalne razpoznavnosti. Zadnje velja posebno za oba hotela. In vendar pozna arhitekta Lajovica le malo Slovencev. Mogoče ga pozna 5 odstotkov mojih rojakov, mogoče celo manj.
Naj naredim preprost izračun: 5 v 95 gre 19 krat. Je Helena Blagne 19 krat bolj slavna, pomembna, usodna, neizbežna za Slovenijo in Slovence, kot je arhitekt Lajovic?
V Enciklopediji Slovenije Helene Blagne ni, Janez Lajovic ima razmeroma obširno geslo, dolgo skoraj četrt strani, natančneje 30 vrstic. To je razumljivo, saj je prvi zvezek Enciklopedije z gesli na "A" in na "B" izšel leta 1987, ko Helena Blagne še ni bila popularna. Primerjava je možna z ansamblom bratov Avsenik. Tudi ta ansambel je bil in je še zelo popularen. Poznajo ga skoraj vsi Slovenci in še mnogi ljubitelji alpskih poskočnic po celem svetu. Avseniki svoje geslo imajo. Je razmeroma kratko: in obsega 10 vrstic. Zraven Avsenikov ima geslo Franc Avsec (1863 - 1943). Dolgo je celih 15 vrstic. Franc Avsec je zaslužen za spomeniško varstvo na Slovenskem. Znani so njegovi izrisi tlorisov slovenskih cerkva. Njegovo ime je poznano le zelo ozkemu krogu strokovnjakov. V skladu z že nakazano matematiko je Franc Avsec 1, 5 krat bolj pomemben za Sslovenski narod, kot so to bratje Avseniki, Janez Lajovic je kar trikrat pomembnejši kot so bratje Avseniki - vse v skladu z dolžino navedkov v Enciklopediji Slovenije.
Splošna razglašenost očitno ni kriterij za usodnost in zgodovinsko pomembnost esencialne biti moje domovine, če zadevo merim po Enciklopediji Slovenije. In vendar me malo skrbi: so res skrbno narisani tlorisi slovenskih cerkva pomembnejši in težji od kompleksa, ki ga določa in zaznamuje delovanje bratov Avsenik? Ali pripada delo Janeza Lajovica in Franca Avseca pojmu visoke kulture, Avseniki in Helena Blagne pa bolj malovrednemu populizmu na robu zanimanja tistih, ki tehtajo usodnost osebnosti v slovenski zgodovini? Kje je smisel velikega pomena nekaterih ustvarjalcev, za katere nihče, ali skoraj nihče ne ve? V misel in v ospredje prihajajo sestavljalci in uredniki Enciklopedije. Sestava teh obširnih knjig je odsev njihovega subjektivnega vrednotenja posameznih pojavov v naši domovini. Tako se njim zdi, tako je njihovo pojmovanje in razumevanje, tako oni mislijo. Sitno je le, ker ima Eenciklopedija s svojo veličastno podobo in obsegom značaj uradnega dokumenta. To, kar je v Enciklopediji, je "za zmeraj" zapisano, dolžina gesla določa pomembnost.
Listam po Enciklopediji Slovenije.V sedmi knjigi Enciklopedije iz leta 1993 ima geslo: "Narodno osvobodilni boj v Sloveniji" 458 vrstic in 12 slik. Obsežna gesla so še "Narodno- osvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije" in "Narodno osvobodilni boj in socialistična revolucija". Geslu "Domobranci" v drugi knjigi iz leta 1988 je posvečenih 43 vrstic in slika z domobranske prisege na ljubljanskem Stadionu. Domobranci so torej komaj kaj usodnejši za slovensko zgodovino kot je arhitekt Lajovic. So za tri Avsece in za štiri ansamble bratov Avsenik. Kot partner v vojnem spopadu so bili desetkrat minornejši od partizanske vojske. Ni čudno, da so bili poraženi. Tako zaključujem po dolžini gesel v Enciklopediji Slovenije.
V tem pisanju vrednotim pomembnost v linearnem smislu. Seveda je mogoče določati pomebnost tudi po kakšni drugi krivulji - eksponencialni, logaritemski in podobno. Po takih kriterijih bi bilo daljše geslo neprimerno pomembnejše od pol krajšega itd. Najdaljša gesla bi postala na ta način skoraj neskončno pomembna. Klub temu bi subjektiviteta in občutek neproporcionalnosti ostala. Poznam precej ljudi, ki jih spoštujem in cenim, a jih v Enciklopediji ni. V skladu z opisano aritmetiko so neskončno nepomembni. Ta ugotovitev je v opreki z ustavo in podobnimi kičastimi spisi, s katerimi je okrašena vsaka država - tudi naša ni izjema -kjer je mogoče prebrati, da so državljani naše največje bogastvo. Zaradi njih sploh naša država je. Naša država ni narejena zaradi Litostroja, Triglavskega parka, DARS-a - (Družbe za Apokaliptični Razvoj Slovenije), borznih dogajanj in podobno, temveč zaradi slovenskih državljanov.
Pravijo, da se skoraj nobena stvar ne spreminja tako hitro in tako pogosto kot zgodovina. Osebnosti in dogodki, ki so se zdeli sodobnikom nepomembni, dobijo s časovno odmaknjenostjo čisto druge pomene in smisle. France Prešeren je bil za razgledane sodobnike čudak, ki piše slovenske pesmi, za ostale pa pijanec in ženskar. Njegova razmerja z mladoletnicami bi bila še v našem času problematična. Lovor prvega pesnika na Kranjskem je pripadal Jovanu Veselu Koseskemu. Njegovi verzi, kot na primer: "Iskra šine, ko porine sin slovenske domovine", ali pa: "Kdo je mar?, je slovenski oratar!", so se zdeli sodobnikom smiselni in uporabni, Prešernove pesniške občutljivosti niso razumeli, zdela se jim je nepotrebna. Šele nekaj deset let po pesnikovi smrti ga Josip Stritar ustoliči na vrhu slovenskega Parnasa. Za zmeraj. Prešeren je največji slovenski pesnik. Tudi če bi se kdaj namerilo, da bi se na Slovenskem rodilo večje in močnejše pesniško pero kot je Prešernovo, bi ostal aksionomatično za zmeraj največji slovenski pesnik. Milan Jesih je po kritiškem mnenju Petra Kolška mogoče celo boljši od Prešerna, ni pa večji. Prešeren poje takole: O Vrba! srečna, draga vas domača ... Pesem je dovolj znana, in se mi je ne zdi potrebno brati navajati do konca.
Za pokušino in primerjavo zveni eden Jesihovih sonetov takole:

Neka pokrajina, nekako skrita
doslej v ta grič in mesto in ravan,
znenada tuja lupi se na dan:
stolp, reka, čeznjo most - pravzaprav ista

mila deželica kot kdaj poprej
in jo srce prav rado prepozna;
gozd, njiva, cesta in nebo brez mej -
prisegel bi, da tukaj sem doma,

a to ni to: srce, ti si neumno,
ljubljeni svet je spreponarejen,
tramvaji, jutro, psi, sejmišče hrumno,

visoki zvon in travniček zelen -
na sredi parka svetlega obstanem:
tuje bedi na preži v vsem poznanem.

Prešernov in Jesihov sonet sta nekoliko lokalno urabanistična. Prešeren toži nad zgubljeno idilo domače Vrbe, Jesih se domnevno vrača v domači kraj, ki je, kot pravi, "spreponarejen". Jesih je mojster besedovanja. "Spreponarejen" je njegov izum. To ni "ponarejen" ali pa "spremenjen" kraj, temveč gre za "spreponarejen" kraj, gre za prostorsko pohabljen kraj. Strokovno rečemo temu: neizmerna rast infrastrukture na račun ustaljenih prorstorskih in urbanističnih kvalitet. Sliši se kunštno, ni pa v resnici nič lepše. Zadnje čase se izogibam Hrvatsškega trga. Strah me je pohabljenehga trga, potem, ko so zrušili Šarabonovo hišo. Tam bo parking, mogoče parkirna hiša. Cestarji, ki so v Ljubljani itak alfa in omega vsega prostorskega načrtovanja, bi radi speljali čez ta prostor, razširjeno cesto s širokimi ovinki, travnatimi otočki in podobno cestarsko ropotijo. Skica te odurne cestarske rešitve je bila pred nekaj dnevi objavljena v Delu. Gospod Kastelic z gradbene fakultete in gospod Gunde z mestne uprave sta že zmenjena. Začela bosta še en erinijski ples po Ljubljani. Hravatski trg se je začel "spreponarejevati", kot bi rekel Jesih. Arhitekti bomo na koncu dodali še nekaj okrasnih betonskih korit, sem in tja bomo postavili kakšno klopco. Za te reči bomo mogoče razpisali natečaj.
Nazaj k literatom! Njihova slava je opoteča.
Po začetni zadregi in negotovosti kritike se Kosovelova slava kar naprej vzpenja. V njegovi, sicer količinsko skromni poeziji, je mogoče zmeraj na novo odkrivati nove in nove asociativnosti. Vitomil Zupan je bil zmeraj cenjen pisatelj, verjetno je bil v letih po vojni naš najuspešnejši romanopisec. Nekaj let je bil zaprt med drugim tudi zato, ker sta s Pirjevcem v razposajenosti telefonirala našim takratnim političnim voditeljem: Vidmarju, Marinku, Mačku itd, da so Sovjeti napadli Jugoslavijo. Takoj so nabasali kovčke, torbe in cule ter se usmerili prioti zahodnim mejam ...Te potegavščine mu niso nikoli odpustili.
France Balantič je bil zaradi sodelovanja v beli gardi do srede osemdesetih let neobstoječ v uradni slovenski literaturi. Niti strašna smrt v goreči hiši ga ni mogla očistiti. Antona Slodnjaka je omemba Balantiča stala profesuro na univerzi. Bil je predčasno upokojen, ni bil pa zaprt. Kljub vsemu ima Balantič v Enciklopediji Slovenije geslo, dolgo 33 vrstic.
Brodenje po enciklopedijah, leksikonih, slovarjih in podobnih knjigah je zabavno početje. Pravijo, da je pokojni Bojan Štih najrajši prebiral take knjige. Zadnjič mi je prišel v roko Veliki splošni leksikon Državne založbe Slovenije DZS, Drznih znanilcev sprememb, ali kar so že. Na voljo sem imel zvezke Enciklopedije od A do M. Zanimalo me je, kako so zastopani moji kolegi in kako se obravnava moja stroka. Zanimalo me je, kaj je napisano pod geslom Jože Brumen. Ne morete si misliti, kako sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da našega eminentnega grafičnega oblikovalca v tej obsežni publikaciji ni. Morda si bo kdo mislil, češ, gre pač za SVETOVNO publikacijo, kjer je sito zelo gosto in je le malo kdo tako posvečen, da lahko nastopa v teh knjigah. To je mogoče res, ali pa tudi ne. Mnenja sem, da gre za čisto navadno uredniško površnost in šlamparijo. Namreč: na abecednem mestu, kjer bi moralo biti zapisano Brumnovo ime, je mogoče najti geslo Brummell, citiram dobesedno: Brummell George Bryan, * 7. 7. 1778 London, + 30. 3. 1830 Caen, ang. dandy, imenovan tudi Beau Brummell, mladostni prijatelj kralja Jurija IV.; v svojem času vplival na moško modo. Kakšen naj bi bil pomen angleškega dendija iz 18. stoletja za slovensko bralstvo, zlasti če ga primerjam z delom Jožeta Brumna, ne bom nikoli ugotovil. Zraven so še, na primer, podatki za BRUNFELZIJO, rastlino iz rodu razhudnikovk. To je brazilski polgrm z lila cvetovi. Bog se usmili Velikega splošnega leksikona DZS. Menašejev Svetovni biografski leksikon, ki ima vsaj desetkrat več imen kot DZS, Brummella ne omenja.
Enciklopedija DZS ne obsega imena Gregorja Košaka, obsega pa Mira Košaka, slovenskega zdravnika kardiologa. Miro Košak je prominentna slovenska osebnost. To v ničemer ne opravičuje odsotnosti Grege Košaka. V to sem globoko prepričan, ne glede na to, kolikokrat sva se sprla in kolikokrat sem bil jezen nanj. V Sloveniji je razmeroma precej uspešnih arhitektov, katerih imena se začenjajo na črko "K". DZS se skoraj na vse požvižga. Tudi Miloša Bonče ni, lahko pa preberete kaj o gabonskem politiku Bongi, itn.
Za mnoge ustvarjalce pravimo, da so dobri risarji: Kostja Gatnik, Nikolaj Pirnat, Milan Bizoviečar, Bard Jucundus, Milko Bambič, Elo Justin, Hinko Smrekar, France Tratnik, Božidar Jakac, Marjan Tršar, Jure Cihlarš, France Mihelič, Janez Bernik, Maksim Gaspari, Tomaž Kržišnik, Marij Pregelj, Boris Kobe, Edo Ravnikar, Ivan Čargo, Bogdan Grom, Marjan Amalietti, Robert Hlavaty, France Slana, Milan Maver, Erič, Lavrič, Jože Plečnik, Bine Rogelj, Miki Muster, Marjan Mušič, Borut Pečar, Savo Sovre, Božo Kos, Marjan Bregar, Franc Kavčič, Karel Zelenko, vseh gotovo nisem naštel. Večina imen je poslušalstvu bralstvu znana. Skoraj nihče najbrž še ni slišal za Valentina Scagnettija. Scagnetti je izjemen risar. Najbolj znane so njegove ilustracije Shakespearejevih sonetov. Komur pač so. Scagnetti se namreč boji promocij, razstav, publicistike in sploh kakršnegakoli javnega nastopanja. V umikanju pred javnostjo je skoraj tako izjemen, kot je dober risar. Zaradi te posebnosti v objektivnem smislu ni nič manj vreden in pomemben kot tisti, ki niso bili tako zadržani v vsakdanjem komuniciranju s svetom, ki so razstavljali, tiskali monografije, dobivali nacionalna priznanja, in še drugače popularizirali svoje delo. Scagnettijevo delo eksistira, čeprav skoraj nihče zanj ne ve.
Aktualni so svetniki. Hrvati so dobili pravkar še enega svetnika, kardinala Alojzija Stepinca, Slovenci naj bi kmalu dobili svojega prvega svetnika, Antona Martina Slomška. V krščanskem svetu naj bi bili svetniki tisti, ki so nadstandardno in izjemno živeli in delali v skladu z krščansko etiko, moralo itn. Uradno so v tem smislu razglašeni za svetnike le tisti, ki so na tak ali drugačen način svetu dali vedeti o svojem delovanju, o svojem delu so svetu sporočali. Ogromno je ljudi, ki so anonimni, za katere nihče več ne ve, in so vendarle v svojem času in v okolju živeli svetniško življenje, vendar tega niso dovolj intenzivno sporočali okolici, ali pa niso imeli te sreče, da bi bila okolica nanje dovolj pozorna. Mnogo je bilo nesebičnih in herojskih ljudi in dejanj, ki niso zapisana v zgodovini. Ker je Bog vseveden, seveda tudi ti uživajo slavo blaženih v nebesih. Bog je namreč inštanca, ki edini zmore s pomočjo nadangela Mihaela in njegovo tehtnico izmeriti in razvrstiti vse ljudi po vrsti od prvega do zadnjega brez napake. Vrstice v njegovem Leksikonu vseh ljudi na svetu, od prej in od zdaj, so natančno do zadnje pikice pravilno razpodeljene in dodeljene. To je prednost božanskega spoznanja in moči. Bilo bi lepo, če bi lahko dobili od Boga separat iz njegovega Leksikona vseh ljudi z idealnim razporedom vseh Slovencev od prvega do zadnjega za vse, ki so kdajkoli živeli in se imeli za Slovence. Narodna sprava, podelitve Prešernovih nagrad, sprejemni izpiti na naši šoli, kadrovanje za naše ministre, (športnikom sploh ne bi bilo treba tekmovati), itn, vse bi bilo enostavno. Razvrščanje s pomočjo takega separata bi bilo pravi mačji kašelj. Ljudje tega ne zmoremo, naša razporejanja so zmeraj samo približna in subjektivna. Ko delimo naslove, medalje, priznanja, nagrade svetujem nekaj previdnosti in miselne higiene. Zmeraj je dobro, če se zavarujemo z nekaj pogojnimi stavki in z izrazi dvoma in skepse. Če začnemo stavek z :"Mislim, da je to tako in tako", je to že razmeroma precejšnje zavarovanje zoper morebitna presenečenja. Še bolje je: "Zdi se mi, da je..."
O umrlih vse dobro. Primerjava obvestil o smrti ima vse lastnosti groteske. Za zgled jemljem ljubljansko Delo. Titovi smrti je bilo posvečenih v celoti nekaj zaporednih številk. Iz zadnjega časa sta imela celostranska žalna sporočila direktor Petrola Franc Premk in poslovnež sumljivega slovesa Veselin Jovović - Veso. O smrti akademika, profesorja Eda Ravnikarja poročata le dve obvestili običajne velikosti. Ravnikar je bil po osvoboditvi nesporno največja slovenska arhitekturna avtoriteta na Slovenskem. Brez smisla je naštevati, kaj vse je v naši stroki vezano na njegovo ime. V Enciklopediji Slovenije so Ravnikarju dodeljene zajetne štiri strani! Knjiga z gesli na črko "T", kjer bo geslo "Tito", še ni izšla. Franca Premka v Enciklopediji Slovenije ni.
Usoda Plečnikove slave je dovolj znana. V letih po vojni je bil skoraj povsem marginaliziran. Znani profesor v šestdesetih letih izjavlja, da je Plečnik produciral turistično arhitekturo. Znani umetnostni kritik mu očita pajdašenje z meščanstvom in kapitalisti, pade celo beseda fašizem. Plečnikovo delo naj bi bilo reakcionarno. Prešernovo nagrado za življensko delo dobi Plečnik leta 1952 za delo pri spomenikih in obeležjih Narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem. V množici teh obeležij imajo Plečnikove rešitve gotovo pomembno in dragoceno mesto, ključna dela za Plečnika pa to prav gotovo niso. Nekaj podobnega se je zgodilo Einsteinu. Nobelove nagrade ni dobil za relativnostno teorijo ampak za razmeroma manj pomembno delo o kvantni teoriji. No, z razstavo v centru Pompidou v Parizu postane Plečnik tudi za Slovence pomembene arhitekt, največji arhitekt, kar smo jih kdaj imeli. Umestitev na bankovec za petsto tolarjev je eden od takih dokazov priznanja velikemu sinu slovenskega naroda. In vendar: za potrebe strankarskega prerivanja na Slovenskem pošilja ideolog Slavoj Žižek Plečnika k fašistom, če že ne prav med fašiste, pa vsaj pred njihova vrata. Takle piše: "Ravno avtorji, ki se proslavijo s pisanjem knjig o Plečniku, nam delajo pridige o Laibachu. Kje je bil oster čut teh avtorjev za detekcijo fašistične nevarnosti, ko so brali, gledali, pisali o Plečniku. V dobri knjigi Braca Rotarja Risarji, učenjaki je kup prepričljivih citatov samega Plečnika in plečnikovsko orientiranih teoretikov, ki se - takrat ko so bili ti članki napisani - koncem 30-ih let - eksplicitno sklicujejo na izkustvo nove povezanosti arhitekture z ljudskostjo in zavračanja modernizma, ki prevladuje eksplicitno in kot pozitiven model v Nemčiji in Italiji. V drugi polovici 30-ih let se je plečnikovstvo dojemalo kot ost proti funkcionalističnemu modernizmu (horror je bil kot material že železobeton), proti železobetonski utilitarni funcinalistični arhitekturi in za neko narodno utemeljeno, organsko enotno, hkrati - to je zanimivo - hkrati elitno, aristokratsko in vsenarodno umetnost proti brezdušnemu liberalnemu železobetonskemu modernizmu. Ne govorim oslarij. Ne govorim: Plečnik je fašist. Govorim samo, da so tam vsi nastavki nekega diskurza, ki si ga brez problema prisvoji fašizem ..." Povedano mi je bilo, da je Slavoj Žižek uveljavljen svetovnoznani psihoanalitik. Mislim, da je povedani citat vseeno oslovski. Mogoče ima vse Slovence za osle.
V znani knjigi je mogoče prebrati: "po delu jih boste spoznali". Dela naj bi bila tista, ki bi določala vrednost stvarem in osebam. Za Goriška Bbrda sem mnenja, da so izjemen dosežek kultivirane krajinske arhitekture. Tudi Vipavska dolina pred komasacijo in arondacijo je bila prelep primer krajinskega oblikovanja, groza me je, ko pomislim kakšna bo po gradnji avtoceste, pa poselitev in kultiviranje Škofjeloškega hribovja, da ne naštevam naprej. Vse našteto so v stoletjih izoblikovali neznani prebivalci teh pokrajin. Bili so povečini malo izobraženi poljedelci. Prepričan sem, da o sebi in svojem delu niso premišljevali kot umetniškem dosežku, še manj, da bi sami sebe imeli za krajinske arhitekte, oblikovalce ali kaj podobnega. Nikoli niso pledirali za vpis v kakšen leksikon, ali za Prešernovo nagrado. In vendar je njihovo delo epohalno, monumentalno, v veliko ozirih presega standardna merila o umetniškem delu in stvaritvah. Avtorji teh ureditev so neznani, zgubljajo se nekam v časovno globino nedokumentiranih dogodkov, imen, dnevnih opravkov, itn. Kljub temu, da jih ne poznam, globoko občudujem njihovo delo, doživljam ga kot zgubljeni raj moje stroke.
Dandanašnji imamo že kar precej krajinskih arhitektov. Njihova izobrazba je temeljita, splošna razgledanost neprimerljiva s poljedelci preteklih stoletij, prepotovali so in poznajo ves svet, vse je v redu, le kakšne primerljivo urejene krajine še niso zmogli. Verjetno je duh časa tak, da preprečuje njihove akcije. Škoda.
Zanimiva je analogna paralela s kakšno drugo stroko. V skladu z zgornjo tezo bi bila telefonija, prenos informacij in podobno najbolj razvita, ko strokovnjakov za telekomunikacije sploh še ne bi bilo, ali pa se tovrstni strokovnjaki sploh ne bi zavedali svojega početja, najlepši in najbolj zapleteni stroji naj bi nastajali brez strojnih inženirjev in tehnikov, ljudje naj bi bil najbolj zdravi in kremeniti v svetu brez zdravnikov in medicinske znanosti, poljedelstvo bi bilo najbolj plodonosno brez agronomov in agronomije. Itn.
Kar sem povedal za krajinarje, velja tudi za urbaniste. Hecno je, da so na slovenskem urbanistično vredne realizacije skoraj samo tiste, kjer na delu ni bilo nobenega urbanističnega strokovnjaka. Škofja Loka, Kranj, Stara Ljubljana, Emona, Piran ... itn, pa vasi in vasice po Sloveniji so nastali brez urbanistov. Ljudje, ki so bili angažirani pri tem delu, niso nikoli vedeli, da ustvarjajo prvovrstne urbanistične spomenike, nikoli se niso učili v kakšni šoli o urbanizmu, te besede sploh niso poznali. Dandanašnji čas imamo na stotine urbanistov, urejevalcev prostora, imamo Urbanistični inštitut, urbanistične službe in zavode, pa skoraj ničesar takega, kar bi lahko označili za sodobni urbanistični spomenik. Kisla je tolažba, da duh časa, tako kot pri krajinarjih, urbanizmu v najesencialnejšem smislu besede ni naklonjen. Pripomba, češ: brez nas bi bilo še slabše, koketira in špekulira z metafiziko.
O arhitekturi in arhitektih sem se pred časom že razpisal. Za vzorec sem vzel naše glavno mesto. V vsem povojnem času ni nastala v Ljubljani nobena arhitekturna razglednica, to se pravi arhitekturni motiv, ki bi ga široke ljudske množice spoznale kot simbolno in temeljno arhitekturno določilo Ljubljane. V času med obema vojnama, ko je delovalo na slovenskem nekaj deset arhitektov, so nastale Ljubljanske razglednice: Tromostovje, Trg francoske revolucije, Tržnica, Žale, Nebotičnik, nabrežja Ljubljanice, Čevljarski trg, Univerzitetna knjižnica, itn. Po vojni deluje na Slovenskem na tisoče arhitektov, vsako leto jih naša šola sproducira še nekaj deset novih. Novih ljubljanskih razglednic iz tega obdobja skorajda ni. Mogoče je to Cankarjev dom. Zaparkiran Trg Rvolucije bi težko proglasil za ljubljansko razglednico, posebej še, če vemo, da je bil na tem mestu včasih prelep park oziroma nunski vrt. V nekaterih turističlnih prospektih v svojem času je bilo predstavljeno križišče pri Bavarskem dvoru kot prostorsko - urbanistični dosežek. Kasneje smo po našem mestu naredili še veliko takih in še bolj nemarnih križišč. Dobro je pri tem le to, da se z njimi ne ponašamo kot z umetnostnimi dosežki. Tudi za mojo temeljno stroko, to se pravi arhitekturo, najbrž velja, da ji duh časa ni najbolj naklonjen. Zdi se, da arhitekture kot umetnostne stvaritve v najbolj čistem smislu besede, večina mojih rojakov ne potrebuje več. Pozornost večine je usmerjena drugam.
Imam knjigo z naslovom "Svetovna arhitektura". Take knjige so zmeraj nerodne.V želji, da bi povedale vse, je o vsem premalo. Kakorkoli: antiki je odmerjenih 66 strani, srednjemu veku tudi 66 strani, renesansi in baroku 54 strani, klasicizmu, secesiji in modernizmu je dodeljenih 46 strani. V obdobju med obema vojnama je nastalo za 5 strani svetovne arhitekture, po drugi svetovni vojni je nastalo za 7 strani svetovne arhitekture. Tole se mi zdi potrebno poudariti: po drugi svetovni vojni je bilo po celem svetu narejenih in zgrajenih več stavab, kot je vsota vseh stavb, ki so kadarkoli stale na tem svetu. Vse pozidano do druge svetovne vojne da v knjigi Svetovna arhitektura 304 strani, gigantska gradbena aktivnost po drugi svetovni vojni le pičlih 7 strani, ali 43 krat manj. To je zelo malo. Kot kaže, je življenje drugje, kot bi rekel Milan Kundera.

Naslov tegale pripovedovanja pisanja je "Zakaj je Helena Blagne bolj znana kot Janez Lajovic?"
V njem sem hotel pokazati na relativnost smisla in pomena. Pri tem sem navajal precej zgledov iz arhitekturnega sveta in arhitekturne stroke. To le zato, ker sem v tej stroki najbolj doma in se na tem področju najbolj znajdem. Moja stroka mi služi kot primer, samo po sebi se mi to ne zdi bistveno. No pa vseeno: če se boste kdaj znašli v kakšni zdravstveni ustanovi, vam utegnejo prišepniti, da je najboljši operater za vaše težave doktor Tainta. Začudeni boste, saj doktor Tainta ni razglašene slave, ni predstojnik, primarij, dekan, profesor, akademik ali kaj podobnega. Spet vam bodo na pol zaupno povedali, da je omenjeni doktor sposoben samo za dobre operacije, pri drugih stvareh se ne znajde.
Mogoče imajo najbolj prav tisti, ki jih nič na svetu ne briga in, ki radi pravijo, da je itak vse skupaj tako in tako en sam drek.
Tako modrovanje se jim zdi edino pametno in uporabno. Nanj so celo ponosni.

Main page Contacts Search Contacts Search