Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos!

To je verz iz opusa pesnika Jovana Vesela Koseskega. V drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo popularno geslo in vodilo slovenskih narodnostnih buditeljev. Zlasti takratni shodi - tabori -niso shajali brez tega nedvoumnega poziva, skupaj z drugimi, kot na primer: Slovenija vstani in združi vse svoje sinove; Hajd na tabor na bojišče, tam si braniš rod, ognjišče; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti .... 

Iz štirih citiranih vzklikov, v današnjih časih bi jim rekli propagandno promocijski slogani, je mogoče potegniti tele besede: kri, Slovenci, ponos, vsi sinovi, bojišče, rod, ognjišče, zaničevanje, tujec ....
Za vzorec bi skušal z opombami opremiti besede: KRI, SLOVENCI, VSI SINOVI.
Vse naštete besede naj bi vsaka po svoje in vse skupaj opredeljevale veselje in ponos do narodne pripadnosti. Ločitev na Slovence in Neslovence se zdi problematična; da smo Slovenci, naj bi se razumelo samo po sebi. Se res?


1 Kri

Biti slovenske krvi. ... Pojem slovenska kri je težko opredeliti. Kateri dan, mesec in leto v precej nejasni in davni zgodovini Slovencev naj bi hipotetično proglasili neko zaokroženo množico ljudi za čiste Slovence. Samo njihovi medsebojni potomci naj bi bili čisto in samo slovenske krvi. Naloga je več kot težka, saj se kar naprej zaletava ob domneve in subjektivne presoje. Pojmi kot so: pradomovina Slovencev, peripetije z Obri, pokristjanjevanje, Samova država, staroselci, Langobardi, irski misijonarji.... spravijo v obup tudi najbolj optimistične iskalce začetne najbolj čistokrvne črede Slovencev. S čisto krvjo so tako že na začetku same težave. Nobenih podatkov ni o tem, kako so Slovenci ohranjevali svoj rod po domnevni konstituciji slovenskega naroda. Dokumentov in podatkov o tem ni. Po analogiji in zgodovinskih izkušnjah niso vsega vselej Slovenci opravljali le med seboj. Skratka, še en udarec v podmeno o čistosti slovenske krvi.

Problema slovenske krvi sem se doslej loteval 'od zadaj'. Precej bolj otipljiva in dokazljiva je 'Slovenska kri' v okviru rodoslovnih raziskav o naših znanih in nedokazljivih prednikih. Ti podatki so večini Slovencev znani za nekaj generacij nazaj in se po navadi zgubljajo v čas okrog prehoda iz osemnajstega v devetnajsto stoletje. Običajno gre za štiri do pet rodov, popisanih v matičnih, poročnih, nabornih ... knjigah. Težko je najti mojega sonarodnjaka, ki v teh podatkih ne bi našel kakšnega Hrvata, nemškega Avstrijca, Furlana, Italijana, Čeha, Madžara, Slovaka, Srba, Poljaka, Rusa, Žida, Francoza ... Naštetim narodnostim, kakršne že so, saj imajo tudi njihove geneze podobne težave s 'krvjo' kot Slovenci, se pridružujejo še regionalne oznake: Slavonec, Istran, Tržačan, Korošec, Bavarec, Dalmatinec, Uskok, Čič, Vlah ... Včasih je za enega izmed roditeljev napisano: neznan; za to opombo se lahko skriva marsikaj, fantazija lahko dobi brezmejna krila. Za namecek so še najdenčki ...
Skratka, s slovensko krvjo je križ. Sintagma je očitno zmuzljiva in nedoločljiva. Tudi morebitno preštevanje po procentih se nedoločljivo izgublja v preteklost. Povrh vsega bi bilo zelo težko opredeliti procentno mejo takega krvnega dokazovanja. Bi bilo dovolj 50% slovenske krvi! Zakaj ne 62,5% ali 73%, kaj če bi primes slovenske krvi spustili na simboličnih 5% itd.? To premišljevanje ima nekaj čisto zanimivih paradoksov. Zgodovinski vidik in vsakdanja pragma prišteva med Slovence osebnosti, ki zanesljivo nimajo prav nič slovenske krvi. Janez Vajkard Valvasor, Britta Bilač, Jožef Ressel, Miloš Šoškić, Janez Ljubljanski, Jernej iz Loke, Klinton Bozgo, Marija Nablocka, Aleksander Beljavski, Roland N'Toko ... so imena, ki mi s tem v zvezi prihajajo na misel. Med naše sonarodnjake jih menda prištevamo zaradi njihovih specifičnih sposobnosti, ki da so nadvse pomembne za Slovence in Slovenijo. Kaj je tisto, kar je specifično pomembno itd. za mojo deželo, je vsaj meni precejšnja uganka. Ali delo pretežno 'južnih' delavcev, ki gradijo, tešejo, zidajo, nasipavajo, betonirajo, čistijo, pospravljajo, strežejo itd. po Sloveniji ni specifično pomembno za našo deželo?
Skratka, še enkrat, s slovensko krvjo je križ. Vzklik 'Biti slovenske krvi bodi Slovencu v ponos' je precej pavšalen, dobro deluje v okviru pesniške svobode in čustvene vznesenosti, nekaj natančnejšega pretresa ne prenese. Zelo dobro se obnese kot vodilo v populističnih akcijah.


2  Vsi sinovi (hčere)

Kot otroci svojih roditeljev prevzemamo njihove priimke. Po navadi gre 'naprej' očetov priimek, čeprav pravi staro reklo, da je dejanski oče zmeraj do neke mere nezanesliiv. V jezikovnih zgradbah priimkov mojih rojakov je mogoče ugotoviti očitne pa tudi bolj zabrisane neslovenske jezikovne prvine. Priimek Hofferle je očitno neslovenski. Pri priimku Tavčar naj bi šlo za poslovenjen izraz Deutcher, itd, itd. V današnjem Delu, 20. 9. 1995 v prilogi 'Znanost za razvoj' je mogoče prebrati objavo 'Novi doktorji znanosti'. 'Slovenski' priimki v tej objavi se zdijo naslednji: Jesenšek, Breznik, Smodiš, Čadež, Zidar, Novak, Domanjko, Živko. 'Neslovenski' priimki v tej objavi se zdijo naslednji: Tišler, Weiss, Stramljič, Harb, Čerenak, Klampfer, Krisch. Odnos med 'slovenskimi' in 'neslovenskimi' priimki je nekako 8:7 v korist 'Slovencev'. Nisem jezikoslovec ali celo etimolog, zato sem napisal 'nekako', saj se mi pri razdelitvi na obe skupini poraja nekaj pomislekov: Krisch je mogoce bivši Križ, priimek Novak je domač pri večini slovanskih narodov, za priimek Živko in Domanjko tudi ne vem, če sta slovenska, itd. Zdi se, da ima vsaj 30-40 odstotkov Slovencev priimek z neslovenko jezikovno osnovo. Dekliški priimki mater, babic, prababic ... s 30-40 odstotno mero klestiio iz roda v rod Slovence, katerih priimki prednikov ne bi bili zavezani kakšnemu tujemu jeziku. Tole pisanje prav gotovo nima namena ločevati Slovence na najbolj slovenske Slovence in na manj slovenske Slovence, pokazati hoče le relativnost opredeljevanja in razumevanja slovenstva. Vsem doktorandom od srca čestitam!

3. Slovenci (Slovenke, Slovenija)
Je mogoce jezik temeljno določilo slovenstva?

V Sloveniji živi veliko Neslovencev, ki dobro, celo zelo dobro govore naš jezik. Seveda bi se bilo treba dogovoriti, kaj pomeni znati kakšen jezik. Po mojih izkušnjah dela slovenski jezik celo mojim rojakom precejšnje težave. Tudi tisti, ki dajo kaj nase, se v materinem jeziku precej šibko in težko znajdejo. Po njihovem znanju slovenskega jezika bi jih težko uvrstili med Slovence. Slovenski izseljenci pozabljajo svoj jezik, njihovi potomci ga povečini ne znajo več. Po začetni definiciji niso (več) Slovenci. Če bi bilo znanje slovenščine pogoj za slovenstvo, bi se na tisoče preganjanih iz bivše 'Juge' noč in dan učilo slovenščine: tako bi avtomatično postali naši sonarodnjaki. Po vsem tem lahko rečem, da jezik ni določilo za slovenstvo.

Slovenci so tisti, katerih materin jezik je slovenščina!

Tudi ta določitev ni posebno uspešna. Slej ko prej lahko rodovna raziskava pokaže skoraj vsakemu Slovencu kakšno neslovensko mater. Ta podmena se v veliki meri pokriva s pripombami o slovenski 'krvi' in 'vseh sinovih'.

Slovenci so vsi tisti, ki se imajo za Slovence in je takega mnenja lokalna in regionalna administracija?

Definicija po malem implicira pripadnost slovenstvu kot neko subjektivno opredelitev na tako prepričljiv način, da tej opredelitvi gosposka nekako verjame in izdaja v skladu z življenjskimi normami ustrezna potrdila in papirje. Definicija še kar dobro funkcionira v okviru naše države. Za Slovence izven nje pa je popolnoma neuporabna.

Zanimiva se mi zdi zato, ker uvaja v pojem slovenstva subjektivizem in relativizira na videz trdno določilo o tem, ali 'si ali nisi' Slovenec.
Ta zapis skuša omajati mit o pravih Slovencih. Včasih se mogoče zdi, kot da bi hotel rečci, da pravih Slovencev sploh ni in da jih celo nikoli ni bilo. Pri vsem tem se počutim kot žival, ki grize svoj lastni rep, saj povsem ravnodušno in samoumevno v celotnem spisu uporabljam besede Slovenci, Slovenija, slovensko, .... iz česar sledi, da nekako vendarle verjamem, da smo, eksistirarno, se poganjamo iz dneva v dan, na način, ki ga je težko opredeliti, pozitivistično fiksirati, razpredalčkati, iztehtati, popisati ... in dokončno določiti.
Zato v opredeljevanju 'si ali nisi' svetujem nekaj človeške obzirnosti in splošne previdnosti. V vsakdanjem ideološkem, političnem in podobnem prerivanju v naši deželi me prizadeva priseganje na slovenstvo in slovenski rasni ekskluzivizern nekaterih posameznikov, katerih priimek zelo evidentno pripoveduje o tem, da se je nekoč, ne ve se kdaj, v Slovenijo priselil nek pra-Jelinčič, pra-Gerlanc, pra-Lap ... Takratni moji rojaki so jih sprejeli. Oni sami, še bolj pa njihovo potomstvo so sčasoma postali čisto 'tapravi' Slovenci. Včasih se mi zdi, da njihovo slovenstvo presega meje okusa in občutka za tolerantnost. v takih razmerjih postaja slovenstvo tudi stvar etike in morale. Čisto na koncu mogoče še tole: ultra italijanski tržaški nacionalist se piše Cechovini. Da gre za bivšega Čehovina je jasno, tako da so tudi po tej strani krogi sklenjeni.

(Nadaljevanje)

Main page Contacts Search Contacts Search