Requiem za moje prednike

 

Ko sem napolnil petdeset se me je polotila nekakšna otožnost. Seveda boste rekli: jasno, opet neki depresivac u našim redovima… ne in ne. Obsedel se me je občutek, da so me z nekom zamenjali in da jaz pravzaprav nisem tisti, za katerega me imate in seveda še najmanj oni, za katerega se imam jaz sam.

Tako sem se lotil znanstvene raziskave, da bi prišel do pravih podatkov o sebi. Skratka: rad bi pojasnil sebi in človeški zgodovini, kdo pravzaprav sem, odkod izhajam in kaj bom pomenil čez tisočletja, ko se bodo otroci učili o mojih slavnih dejanjih.

Najprej sem pomislil na možnost, da so me zamenjali že v porodnišnici. Pisalo se je leto 1952, mnogi so še slavili zmago nad fašizmom, spet drugi, ne zmeraj isti zmago v revoluciji, spet tretji so objokovali polom nacizma in obenem slavili novo ljudsko oblast. V mnogih primerih so bile to ene in iste osebe: skratka, bilo je dovolj razlogov, da v porodnišnici nekoga zamenjaš: da moji materi podtakneš takšno osebo kot sem jaz, medtem ko prava oseba , s sijajnim značajem, apolonsko postavo, čisto preteklostjo in bleščečo sedanjostjo živi nekje drugje, ne vedoč, da je on pravzaprav jaz. Gledam vse te podpredsednike naših vlad in celo predsednike naše države. V mnogih njihovih dejanjih in globokih razmišljanjih, vidim sebe. Vzemimo samo za primer najbolj kričeč primer: na kaj vas spominja ime Marjan Podobnik… ? Vsak razumen človek bo pomislil na eno samo možnost – torej spominja me na ime Marjan Paternoster.

Ime je enako priimek pa se začne na P. V pomenskem bazenu priimka pa sem nekako dobesedno omenjen. Vendar: podpredsednik vlade je postal on in ne jaz. Mar ne vidite v tem neke usodne zamenjave. Študiral sem njegov, torej Podobnikov značaj še nadalje. Marjan ima brata Janeza, ki mu ni niti najmanj podoben, dasiravno se obe pišeta Podobnik. Mar ni za pravega znanstvenika to dovoljšen namig, da bi Janezov brat, moral biti pravzaprav jaz in po analogiji bi torej jaz postal podpredsednik vlade, Janez pa bi še vedno fural svojo karijero, ne glede na moj bajni uspeh. Vendar se to ni zgodilo. Zakaj ? Analiziral sem svojo čud in ugotovil, da se nikoli ne bi ukvarjal s kurjimi farmami v Srbiji. V Srbiji sem namreč študiral vojaške vede in tako opazil, da je v tistih krajih ogromno svinj in prašičev. Toliko je teh živali, da za kure zmanjka prostora, čeprav vsi vemo, kako ogromna je Srbija… Torej, da sem eden od Podobnikov – odpade. Strukturalna analiza me pripelje do Petra Božiča. On je Božič, jaz Paternoster. Prav enaka religiozno pomenska sličnost. Ako postavimo v eno vrsto Petra Božiča, Alaina Delona pa še mene, bo vsak dobrovideč in dobromisleč človek videl tri bratske osebe: vprašal se bo: kdaj pa so bili trojčki porojeni. Zanimal bi se za naslov in telefonsko številko matere, rekoč, da je taka sličnost med živečimi osebami nevidena… torej so me v nekem momentu zamenjali s Petrom Božičem, ki pa , kot je splošno znano, nima nobene religije, razen fuzbala. Jaz sam pa sem rimokatolik in mi je fuzbal manj kot nič. Alaina Delona pa ne poznam, razen iz filmov. Torej Božič odpade kot moja možna zamenjava.

Tako si rečem, da bom stopil korak nazaj. Kdor ima deda ima tudi pradeda. Ozrem se po pradedu in ga vidim v bojih s francoskimi vojaki, ki so vkorakali v mojo zdajšnjo domovino, medtem ko je Valentin Vodnik pisal svojo znamenito pesnitev Ilirija oživljena (očitno je pred tem jako crkavala ). Teh bojev pa je bilo zelo malo, ker so francoski okupatorji vzeli okupacijo iz bolj vesele plati. Temu primerno smo jim v Ljubljani postavili tudi spomenik. Da ne bo pomote, zaman iščem spomenik Adolfu Hitlerju in tako dalje. Okupator, ki se ne bojujeje z okupiranci pa ima na voljo dovolj časa: torej: razni skednji in priročni grmi so bili precej zasedeni. Verjamem, da tudi moj pra-pra-ded ni držal križem nog, kajti boril se je z okupatorjem in je bil na kakem skednju buden na nočni straži prav tako kot kak galski vojak. V gluhi noči, v času brez elektrifikacije pa je vojak po opravljeni mali potrebi zunaj skednja zlahka zgrešil svoj matični skedenj in posledično so me v obliki mojega rodnega predhodnika spet zamenjali. Francozi so odkorakali, vedno teže pa je korakala tudi moja pra-pra babica in po devetih mesecih…

Tako sem stopil v iskanju še bolj globoko v megleno zgodovino. Hvala bogu se je pojavil pater Tomažič in nedvoumno izjavil, da smo Slovenci potomci Venetev. Z vso močjo duha, ki jo premorem, se z njim strinjam. Veneti so gojili kult žarnih grobišč in Slovenci smo prastari ljubitelji roštilja… Vsakemu diplomantu obramboslovja ali doktorantu arhitekture je v sekundi jasno, da sta »roštilj« in »žarno grobišče« ena ter ista stvar.

Vendar se prav v tem momentu zgodi največji zaplet: zavoljo žarnega pokopa nisem mogel identificirati svojega pra-pra in tako dalje deda, kajti prah je prahu jako podoben. Ako bi Veneti svoje mrtve solidno pokopavali, ali vsaj vlagali v kozarce z etiketami, bi iščoč človek , kot sem jaz, mirno poiskal določen kraj, našel bi napis na kozarcu-grobu in prebral napis: »Tu počiva ta in ta, bodoči praprapra…ded podpredsednika vlade Marjana Paternostra…«… tako bratje in sestre, bi jasno vedel kdo sem, stopil bi na vrh Triglava in neumorno jodlal. Pa vendar, pri Venetih nisem imel uspeha. Ker me je narava obdarila s precej širokimi nosnicami, prisrčno upam, da se ne bo našel še kak menih in postavil teze, da smo Slovenci, torej tudi jaz, po nekem magičnem ovinku potomci afriških zamorcev: in sicer posebnega plemena belih zamorcev. Kajti če v naravi najdemo bele miši, zakaj torej ne bi mogli najti belih zamorcev.

Moje iskanje korenin se je tako nekako obrusilo. Te vrstice pišem v gluhi noči, tri dni po začasnem odpustu iz norišnice. Ker bi rad prišel na čisto, preden me položijo v žarno grobišče, sem svoj slučaj iskanja prednikov in mojega izvora nasplošno, prepustil blagemu Petru Hawlini.

V imenu mojih dedičev se mu že vnaprej zahvaljujem.

Marjan Paternoster, Venet v prahu, poštno ležeče na Žalah, Centralna Afrika – Moste - Polje

 

Main page Contacts Search Contacts Search