Intervju za objavo v Nedeljskem dnevniku.

1.     Včasih je bilo pomembno, da so imeli ljudje pred seboj raziskano preteklost, včasih pa je bilo to celo usodno. Se odnos do rodoslovja spreminja?

Raziskano preteklost so imeli skoraj izključno pripadniki plemstva. Vsi ostali so za svoj rodovnik vedeli, kolikor se jim je zdelo potrebno. V preteklosti je bila večina naših prednikov nepismena. Če bi hoteli imeti zapisan ali celo upodobljen rodovnik, bi morali najeti posebej izkušenega mojstra. Saj je bilo tudi plemstvo nepismeno, imeli pa so dovolj izobraženih in veščih mojstrov, ki so stregli njihovim željam in potrebam. Zlasti plemstvo je moralo s potrjenimi rodovniki in grbi dokazovati svojo oblast in premoženjske ter dedne pravice.

V devetnajstem stoletju zna brati in pisati že precej več kot polovica prebivalcev. Nekaj tega znanja porabijo nekateri tudi za rodoslovno evidenco. Zato imamo nekaj ohranjenih rodovnikov 'navadnih ljudi' tudi v devetnajstem stoletju. Če je bilo potrebno rodovnik predložiti kot dokaz za pridobivanje določenih pravic, je rodovnik izdelal, podpisal, žigosal in morda tudi opremil s koleki matičar. To je bil župnik. Taki rodovniki so bili potrebni tudi kandidatom, ki so se potegovali za štipendijo, katero je ustanovitelj štipendije namenil samo pripadnikom neke družine. Družine, ki so dedovale pravico do prejemanja take štipendije, so rodovnik vzdrževale vse do ukinitve takih posebnih pravic.

Rodovnik se je torej izdeloval skoraj izključno za potrebe dokazovanja pravic.

Rodovnik je lahko usoden le v izjemnih dogodkih kot so prevrati v družbi in v ekstremnih gonjah nacionalistov in vsakršnih drugih skrajnežev. Morda se kdo izogiba dokumentiranju in še zlasti objavljanju rodovnika, če bi s tem razkril sorodstveno povezavo z inkriminirano ali stigmatizirano osebo.

Danes smo pismeni skoraj vsi. Jaz pravim, da smo stopili v drugo dobo rodoslovja. Prvo je obdobje nepismenosti, sledi pismenost in že več kot dvajset let živimo v dobi računalniške pismenosti. To je tretje obdobje. Četrto je obdobje interneta in peto obdobje genetike, ki je že tudi prisotno.

Šele v tretjem obdobju se je rodoslovje zares razmahnilo. Takrat smo Slovenci tudi dobili rodoslovno društvo. In od takrat je rodoslovje na Slovenskem veliko bolj pregledno in primerljivo s svetom. S pojavom interneta pa tudi toliko bolj izmenljivo. Rodovnik namreč ne delamo zase. Delamo ga za sorodnike. To smo pa vsi.

2.     Zakaj bi sploh šli raziskovat preteklost, iskati veje prednikov?

Omenil sem dokazovanje pravic. To bo vedno potrebno. Včasih kdo poreče, da rodoslovci iščejo imenitne prednike ali celo pripadnike plemstva. Jaz takih ne poznam. Pripadnik plemstva za svojo pripadnost ve, je ne išče. Iskati sorodstvo s Plečnikom, Prešernom, Cankarjem… da ne naštevam… je res lahko dodatna motivacija. So tudi taki, ki bi se hoteli sorodstveno povezati z Martinom Krpanom. Ali celo Odisejem, Ramzesom, Atilo, … ostale prepuščam domšliji bralca. Pa kaj potem, če sebi in drugim dokažeš tako sorodstvo? Jaz verjamem v paradigmo po kateri ni kralja, ki med predniki ne bi imel pastirja in tudi ni pastirja, ki med predniki ne bi imel kralja.

Zakaj bi torej raziskovali? Zaradi radovednosti! Večino meni znanih rodoslovcev poganja radovednost. Ta radovednost raziskovalca zaposluje in usmerja ne le v suho zapisovanje imeni, priimkov, datumov in krajev rojstva, poroke in smrti, če omenim samo osnovne atribute. Usmerja v spoznavanje mnogih drugih ved in disciplin. Med prvimi je nemara zgodovina, zemljepis, etnologija, diplomatika, onomastika, heraldika, medicina, arhivistika, kaligrafija, religija, pravo, mitologija, … spet ne bi bilo konec naštevanja. Obvezno postaja tudi znanje računalništva in že omenjene genetike.

Blagoslov in prekletstvo rodoslovja je v tem, da rodovnik ni nikoli končan. 

3.     Do kod najdlje so rodoslovci že še sestavili kakšno drevo?

V svetem pismu najdemo rodovnik od Adama do Jezusa. Zgodovina pozna zlasti vladarske rodovnike. Mitologija pa poleg vladarjev in bogov še polbogove, junake in osebe s posebno usodo, zlasti tragično. Omenil sem že rodovnike plemstva. Zlasti višje plemstvo je imelo rodovnike vedno dokumentirane in so bili vedno tudi javno znani. To poudarjam zato, ker se danes najdejo taki, ki mislijo, da je njihov rodovnik samo njihov in ga ne sme poznati nihče drug.

Kdor danes začne raziskovati in dokumentirati svoj rodovnik, bo zelo hitro in brez stroškov napredoval pri dokumentiranju prvih treh ali štirih generacij prednikov. Po tem se navadno zatakne. Nadaljuje lahko s pomočjo arhivskega gradiva. Med tem zaslužijo posebno omembo matične knjige. Po letu 1600, redko pred tem, so začeli v župniščih katoliške cerkve voditi evidenco rojstev porok in smrti. Pri rojstvu je vpisan otrok in oba starša, pri poroki ženin in nevesta ter njuna starša, nekaj manj podatkov je v vpisu smrti.

Kdor svoje prednike in morda tudi sorodnike razišče kolikor dopuščajo matične knjige, bo dokumentiral kakih 15 generacij prednikov. Če med temi ne bi prišlo do redukcije zaradi porok med sorodniki in če ne bi zašel v slepo ulico, bi že v desetih generacijah moral popisati več kot 1000 oseb. Zase jih imam nekaj manj kot 300, za vnuke okrog 550. Hči kolega Fonde jih ima 620. Če bi se Maja Fonda poročila z mojim sinom, bi njun otrok po številu dokumentiranih prednikov presegel trimestno številko.

Tako bi lahko raziskanost merili po številu dokumentiranih prednikov. Raziskujemo in vpisujemo pa tudi sorodnike. Ob tem lahko izdelujemo rodovnike rodbin od prvega znanega prednika z vsemi potomci. V moji datoteki je trenutno rekorder Luka Schiffrer, ki ima evidentiranih prek 8000 potomcev. Jaz nisem med njimi. Eden od mojih skrajnih prednikov ima vpisanih skoraj 4000 potomcev.

Konec rodovnika bi načelno v naši kulturi našli pri Adamu. Kdor se lahko priključi v rodovnik plemstva se pravljično poveže tudi z Adamom. Rodovniki plemstva se povezujejo z rodovniki v grški mitologiji, ta pa s svetopisemskimi osebami.

Vsi taki rodovniki pa so samo papirnati rodovniki. Skorajda nič nimajo skupnega z biološkim rodovnikom. Biološkega rodovnika pa ne bo nihče nikoli sestavil, naj se genetika še naprej tako čudežno razvija kot se zadnje desetletje. 

4.     Kaj je največji problem pri rodoslovju, čeprav imamo danes sodobne komunikacije? Kje se najpogosteje zatakne?

Na to vprašanje sem delno pravkar odgovoril. Rodovnike delamo po lastnem vedenju in nadaljujemo z arhivi, zlasti matičnimi knjigami. Tako nastajajo rodovniki z napakami. Napake so prisotne v matičnih knjigah, še tako vestnemu in natančnemu rodoslovcu se kdaj pri prepisovanju prikrade napaka. Zelo težko, praktično nemogoče pa je vedeti, kdaj je bil kot oče zapisan mož matere otroka, ki pa včasih ni bil otrokov oče. Matičar je v rubriko očeta zapisal moža matere. Tudi, kadar se je vedelo, kdo je resnični, biološki oče. Zato govorim o papirnatih rodovnikih, ki pri obsežnejših ne morejo biti identični z biološkimi.

Zatakne se pa velikokrat. Kadar npr. naletimo na vpis krsta nezakonskega otroka, se raziskava po očetovi liniji praktično konča. Včasih ne vemo, kje, v kateri župniji bi našli nadaljevanje, če se je družina preselila. Tak primer je pri tisti veji mojih prednikov, ki so bili graditelji mlinov in žag. Skoraj vsako leto so se selili kot so jih usmerjala naročila.

Ko omenjate sodobne komunikacije pa se največkrat ne zatika. Odpira se. Spletno objavljeni rodovniki grejo v milijone vpisanih družin in pogosto se že zdaj zgodi, da se nekdo znajde in najde v raziskanem in objavljenem rodovniku. In še večkrat se bo to zgodilo v prihodnje, saj se spletne objave bogatijo vse hitreje in vse obsežnejše. 

5.     Kakšen je občutek, ko imate po napornem in dolgotrajnem delu pred seboj vse veje predhodnikov?

Vseh nimaš nikoli. Vsako odkritje je raziskovalcu zanimivo in vsako mu naloži novo in obsežnejšo nalogo. Le redko se pri tem odkrije kaj prav posebnega. Kaj takega, kar bi raziskovalca posebej razveselilo. Je pa rodoslovje početje, ki marsikoga zasvoji. Pravijo, da je rodoslovje neozdravljivo, ni pa zdravju škodljivo.

Vsako odkritje je zanimivo. Razveseljivo je, če si našel izhod iz slepe ulice ali če si pri svoji raziskavi odkril prekrivanje raziskovane družine z raziskavo nekoga drugega. Ker večina članov rodoslovnega društva posreduje svoje rezultate v primerjavo kolegom in celemu svetu, se računalniško zlahka najdejo povezave in prekrivanja.

Pride pa lahko tudi do neprijetnih odkritij. Pred dobrim letom sem šele zvedel, da oče moje tašče ni bil tisti, ki je bil poročen z njeno materjo. Torej sem zaman raziskoval in dokumentiral rodovnik Maksa Kušarja. Odščipnil sem njega in njegovo sorodstvo z rodovnika moje žene. Rodovnik moje žene se je zmanjšal za 19 prednikov in 135 sorodnikov. Hujše od zmanjšane evidence je spoznanje, da je po smrti vseh možnih informatorjev nemogoče ugotoviti, kdo je bil biološki oče moje tašče. V arhivu o njem ni sledu. Ve se samo, da je bil konjeniški oficir italijanskega rodu. 

6.     V svetu je to že posel?

Ja v svetu je to industrija. Na spletu naj bi bilo rodoslovje po zanimanju takoj za erotiko. Tudi pri nas se nekateri ponujajo kot rodoslovci, ki za plačilo delajo za naročnika. Jaz se ne ponujam, zato tudi nimam prijavljene dejavnosti. 

7.     Na letošnji konferenci sodeluje več kot 80 Američanov, ki imajo slovenske korenine. S kakšnimi občutki se lotevajo tega iskanja?

To je že tretji tak dogodek. Prvi je bil leta 2001, drugi 2008. Udeleženci so druga in tretja generacija potomcev slovenskih izseljencev. Temu desetdnevnemu obisku rečemo konferenca. Res imamo dva plenarna dopoldneva z različnimi tematikami. Največ časa pa bodo udeleženci posvetili lastnim raziskavam v arhivih in obiskovanju krajev, katere so pred sto in več leti zapustili njihovi predniki. Nekateri niso prvič v Sloveniji. Njihovi predniki so domovino zapustili kot državljani cesarskokraljeve monarhije. V tujini so se predstavljali kot Avstrijci. V novi domovini so se večinoma skušali kolikor mogoče zliti z večinskim prebivalstvom. Stiki s sorodniki v domovini so povsem usahnili. Prebudilo pa se je zanimanje za lastni izvor. Nekdanjih manjvrednostnih predsodkov ni več. Ostala je samo še radovednost, ki očitno in vidno narašča. Tudi to je dokaz, da je rodoslovje lahko posel in zaslužek tudi za tiste, ki živijo od turizma. Udeležence konference lahko preštejemo, ne moremo pa prešteti vseh tistih, katere je zanimanje za rodoslovje pripeljalo na samostojen obisk. Kakšen občutek jih navdaja? Želijo potešiti radovednost in če jim to uspe, težko skrijejo vzhičenje, priteče tudi kakšna solza sreče in zdrkne na šop papirjev. Med njimi so pretežno upokojenci. Tudi taki, ki niso več pri trdnem zdravju. Če poleg naporov upoštevamo še stroške, ni treba več nikogar prepričevati, kako močno je zanimanje za rodoslovje. 

8.     Kako bi pri Slovencih spodbudili zanimanje za rodoslovje, da bi šli iskat svoje prednike, naredili svoja drevesa…..?

Zanimanje spontano narašča. V društvu se ne trudimo, da bi to zanimanje spodbujali. Naredimo pa veliko za to, da je vsakemu začetniku delo olajšano. Slovenski rodoslovci posnemamo in uspešno povzemamo zglede razvitejših. Poleg rednih mesečnih srečanj in predavanj je delo društva opazno s spletno prisotnostjo, knjižnico, referenčnimi datotekami, izobraževanjem, časopisom, razstavami in ne nazadnje z mednarodnim sodelovanjem kot je tudi omenjena konferenca.

Main page Contacts Search Contacts Search