prva02

Domov

Kako drago je rodoslovje

Kot vsaka druga ljubiteljska dejavnost, je tudi rodoslovje povezano s stroški.

Ti so lahko majhni, če pri raziskovanju in dokumentiranju sorodstva ne gremo v globino in širino. Prav zanemarljivi so stroški, kadar nekdo zapiše in dokumentira vse tisto, kar ve o svojem sorodstvu. Najmanj, kar lahko taka oseba stori, je to, da kolikor more izpolni obrazec Moji predniki. Če to za svoje otroke naredita oče in mati, bodo ti brez lastnega truda dobili vsaj nekaj generacij svojih prednikov. Vsi, ki smo se malo več ukvarjali z rodoslovjem, vemo, koliko bi nam pomenila taka zapuščina naših dedov in babic.

Ti stroški so zanemarljivi. Nič bistveno dražje ni, če na isti način zapišemo ali izrišemo tudi nekoliko širši družinski prikaz. Najbolj pogosto se izdelujejo evidence potomcev nekega prednika za kakih pet ali šest generacij. Taki rodovniki vsebujejo informacije za nekaj deset do nekaj sto oseb.

Tako delo je po pravilu enkraten napor. Oseba, ki se tega loti, delo zaključi v nekaj dneh. Nemalokrat rezultat svojega dela razmnoži v potrebnem številu izvodov in ga podari svojim zainteresiranim sorodnikom.

O stroških začnemo govoriti takrat, ko je treba zaradi pridobivanja manjkajočih podatkov opraviti medkrajevne ali mednarodne telefonske klice ali je potrebno osebno opraviti raziskovalno delo izven kraja svojega bivališča.

Večina arhivov opravlja delne ali tudi obsežnejše raziskave po naročilu. Najbolj pogost primer bi bil izstavitev rojstnega, poročnega ali mrliškega lista za neko osebo, za katero je po pravilu treba podati ime, priimek, datum in kraj dogodka – rojstva, poroke ali smrti. Kadar so nam ti podatki znani, lahko zaprosimo za ustrezno potrdilo in iz tega potrdila navadno pridobimo podatke o naslednji generaciji. Iz potrdila o rojstvu izvemo za imena in priimke staršev te osebe, iz potrdila o poroki pa imena in priimke staršev obeh zakoncev. Tako potrdilo ni drago. Stane 5 do 7€. Navadno pa nas ne zanima en sam dogodek. Značilna je situacija, da so nam znani podatki o obeh dedih in babicah, ne pa tudi o njihovih starših. Če bi hoteli dobiti potrdila o rojstvih za štiri osebe in morda še potrdila o poroki za dva para starih staršev, bi rabili že šest potrdil. To število bi se v naslednji generaciji podvojilo, kar pa ne bi bil edini problem. Bolj problematično bi bilo to, da za generacijo staršev sicer izvemo njihova imena in priimke, ne vemo pa tudi datumov in krajev njihovega rojstva in/ali poroke. Vse to lahko samo ugibamo, predpostavljamo, da so starši živeli, bili poročeni in rojeni v isti župniji kot njihovi otroci. Za znano ime in priimek, in neznan datum rojstva ali poroke, pa je komaj mogoče zaprositi za potrdilo. V tem primeru bi moral arhivski delavec prelistati desetine strani v knjigah rojstev in/ali porok, da bi morda našel iskani vpis. Večina arhivov nima dovolj osebja, da bi lahko posamezni raziskavi posvečali toliko časa.

V takem primeru imamo dve možnosti: raziskave se lotimo sami ali pa delo zaupamo človeku z ustreznimi izkušnjami. Znano je namreč, da ni dovolj, da si vzamemo čas za obisk civilnega ali cerkvenega arhiva. Najprej bomo morali vedeti, katero gradivo moramo uporabiti in kje ga bomo dobili. V vsakem arhivu je treba obisk vnaprej najaviti in povedati, katero gradivo bomo rabili. Največkrat so to matične knjige rojstev, porok in smrti, ki so popisane v Vodniku po matičnih knjigah ali v vodnikih za posamezni arhiv.

Naslednja težava, na katero naleti rodoslovec pri svojih prvih obiskih arhiva in pri prebiranju matičnih knjig, je pisava. Velik del devetnajstega stoletja je bil tudi v naših krajih uradni jezik nemščina, pisava pa pisana gotica. Te pisave danes večina ljudi ne pozna in je za neveščega bralca praktično neberljiva. Treba se je je priučiti, za kar je spet potreben čas.

S tovrstnim delom največkrat nimamo velikih stroškov, če arhiv ni daleč od kraja bivanja. Vzeti pa si je treba čas. Lastnega porabljenega časa navadno ne jemljemo kot strošek, čeprav bi ga morda lahko porabili za neko plačano delo.

Kadar sami temu delu ne moremo posvetiti dovolj časa in kadar se za to delo ne počutimo dovolj vešči, nam skoraj ne kaže drugega, kot da za to delo najamemo strokovnjaka.

V takih primerih lahko postane rodoslovje drago in se seveda sami odločamo, koliko si ga bomo privoščili.

Za rodoslovje se zanima razmeroma majhen odstotek ljudi. Od teh jih spet samo majhen del opravlja obsežnejše raziskave, še veliko manj pa je takih, ki so za to delo pripravljeni plačati strokovnjaka. Še manjše od potencialnih naročnikov pa je število tistih, ki so pripravljeni prevzeti raziskave po naročilu. Za Slovenijo bi težko naštel deset takih, ki so pripravljeni prevzeti raziskavo za naročnika.

V svetu je tako naročnikov kot raziskovalcev več. Njihove naslove najdete na spletu. Največ jih je v ZDA. Svoje storitve navadno zaračunavajo po porabljenem času. Cena za uro njihovega dela je navadno od 15 do 95$. Redko je manj ali več. Največkrat se cena giblje med 20 in 40 $ na uro. Slovenski raziskovalci zaračunavajo svoje storitve, kolikor mi je znano, od 15 do 25$ na uro.

Koliko lahko raziskovalec naredi v eni uri? Navadno nič! Za vsako zadevo se je treba najprej pripraviti. Naročnik mora raziskovalcu posredovati čim več znanih izhodiščnih podatkov.

Težko je našteti, kaj vse mora opraviti raziskovalec. Najprej si mora vzeti čas za razgovor z naročnikom. Ob tem navadno prevzame izhodiščno gradivo. Tega mora spoznati in napraviti načrt za raziskavo. Dogovoriti se mora z arhivom za dan obiska in naročiti potrebno gradivo. Šele zdaj se začne neposredno raziskovalno delo. To lahko traja od nekaj ur do nekaj dni ali tednov, odvisno od zapletenosti primera in zainteresiranosti naročnika. Pogosto se raziskava razširi na sosednja, včasih tudi precej oddaljena področja, kar je poleg že povedanega zvezano še s stroški in časom za potovanje. V takih primerih je včasih primerno, da se v raziskavo vključi lokalni poznavalec. Tak bo bolj učinkovit od tistega, ki določenega področja še ne pozna. Naročnik lahko zahteva, da se za vsak ugotovljeni dogodek poskrbi tudi za dokazilo. To je lahko fotografski ali drugačen posnetek zapisa ali uradno potrdilo. Vsako tako dokazilo je spet zvezano s stroški. Ponekod si mora vzeti čas tudi osebje arhiva ali župnišča. Po opravljeni raziskavi je treba izdelati poročilo o rezultatih. Najbolje je, da so rezultati vneseni v računalniško datoteko, iz katere je mogoče iztiskati različna poročila in prikaze. Rezultate je treba posredovati naročniku. Z vsem skupaj so pogosto povezani stroški za računalniško obdelavo in drugo opremo.

Naročnik bi morda rad vedel, koliko generacij prednikov bo raziskanih za 300€. Odgovora na to vprašanje mu najbrž ne more dati nihče. Noben primer ni enak drugemu, čeprav je za raziskave v devetnajstem stoletju mogoče največkrat že v enem ali dveh dnevih raziskati dve, tri ali več generacij.

Naročnik lahko raziskovalca preskusi z začetnim naročilom v višini od 200 do 300 evrov. Če je z rezultatom zadovoljen, se lahko odloči za nadaljevanje.

Raziskovalno delo je veliko bolj učinkovito, če je opravljeno zgoščeno. Kadar so med posameznimi raziskovanji daljši presledki, se marsikaj pozabi in je potrebno določene priprave ali raziskave ponavljati. Zelo važno je, da naročnik sproti spremlja raziskave in po možnosti tudi sam sodeluje.

Omenil sem nekaj situacij, kjer lahko govorimo o bolj ali manj dragih rodoslovnih raziskavah. Glede raziskovalcev pa velja, da so dobri lahko dragi, slabi pa so zagotovo najdražji. Ničvredni so tudi lastni napori, kadar dela ne opravljamo po priporočilih stroke. Taki rezultati predstavljajo vrednost samo raziskovalcu samemu. Včasih jih niti ne kaže drugim, samo razglaša, kaj vse naj bi že naredil. Samo on sam je zagledan v svoje papirje. Za vse druge so povsem nezanimivi. Resni raziskovalci si take robe še ogledati ne želijo.

Stroški lahko nastanejo tudi takrat, kadar se nekdo odloči, da rezultate raziskav prikaže v večjem, lepo izrisanem rodovniku. Tako delo nekateri zaupajo ljudem, ki so tega dela vešči, nekateri za to najamejo slikarje ali druge oblikovalske strokovnjake. Nemalokrat nastanejo bolj ali manj obsežne družinske kronike, nekatere tiskane in vezane v luksuzni izvedbi.

Zdaj se lahko vprašamo tudi, koliko so rezultati raziskav vredni.

Stvar je samo toliko vredna, kolikor zanjo lahko dobimo na trgu. Rodovnik spada med tiste vrednote, ki nekaj pomenijo samemu raziskovalcu ali naročniku. Sorodniki teh rezultatov navadno ne cenijo, za ostale so brez vrednosti.

Tega se mora zavedati vsak ljubiteljski raziskovalec. Tako tisti, ki je za svoje delo porabil nekaj dni, kot tudi tisti, ki je delal nekaj let.

Še en vidik cene ali stroškov si lahko ogledamo. Poskusimo izračunati, koliko časa je potrebno za vpis ene osebe v rodoslovno evidenco. Ostanimo pri računalniški evidenci s pomočjo rodoslovnega programa, morda lahko ročni zapis nastane hitreje, vendar se računalniški izplača veliko bolj zaradi lažje ponovne uporabljivosti, manipuliranja in vzdrževanja.

Najhitrejše bi bilo serijsko vnašanje oseb za cele družine, če bi jih prepisovali iz dobro berljivih predlog, kjer bi imeli podatke zbrane na način kot ga npr. poznamo iz že omenjenih popisov družin (status animarum). Vnašanje imena, priimka, datuma in kraja rojstva in morda še poroke in smrti bi bilo morda za srednje izkušenega vnašalca opravljeno prej kot v eni minuti. Če bi pri takem delu vztrajali nekaj ur, bi lahko dnevno vnesli podatke za sto ali celo nekaj sto ljudi.

Take situacije so izjemne. Veliko pogostejše so tiste, pri katerih vnašamo posamičen dogodek ali nekaj dogodkov zapored. V takem primeru gre nekaj časa za priprave in navadno tudi izdelavo novih tiskanih poročil. Pogosto je treba skrbno prebirati vpis za vpisom v slabo berljivem arhivskem gradivu in iskati izbrane vpise. Tako iskanje lahko traja ure, nihče pa ne jamči, da ga bomo sploh našli. Marsikomu se raziskava ustavi razmeroma zgodaj, ker ni znan kraj rojstva ali smrti. Vpis je lahko v arhivu sosednje župnije, lahko pa tudi za devetimi gorami, vmes pa je lahko na desetine župnij. Vzemimo primer, da iščemo poroko z znanim datumom in neznanim krajem. V Nadškofijskem arhivu, Kranjcem najbolj pogosto obiskovanim, lahko dnevno pregledamo največ devet arhivskih enot, v našem primeru devet knjig porok. Samo Ljubljana ima več kot toliko župnij, ljubljanska nadškofija pa 300. Hitro lahko izračunamo, da bi za pregledovanje vseh teh porabili poldrug mesec. Če bi morali delo nadaljevati še v mariborskem arhivu, bi morali k času prišteti še dodatne stroške za potovanje ali celo prebivanje. Še hujša bi bila situacija na področju koprske škofije, kjer je arhivsko gradivo v župnijskih pisarnah. Tam ne bi mogli vsak dan obiskati devetih župnij, še dve ali tri bi bolj težko. Samo skrajno zagrizeni rodoslovec bi se lotil česa podobnega. Jaz takega še nisem srečal.

Tudi sam sem razmeroma zgodaj prišel v slepo ulico. Za starše babice sem vedel njuni imeni in priimka, tudi datum poroke. Martin Peruzzi in Frančiška Marolt sta se poročila 2. 2. 1869. Kraj poroke pa naj bi bil Vrhnika. Ni bila. Iskal sem v okoliških župnijah, raziskavo sem razširil po oklicih porok. Večkrat sem med kolegi in po časopisu Drevesa objavljal zagato in se priporočal za sporočilo o najdbi poroke tega para. Po nekaj letih sem razglasil, da bo najditelj nagrajen s pršutom in mehom terana. Po kakih dveh tednih sem dobil izpisek njune poroke. Omogočeno mi je bilo nadaljevanje raziskav.

Take primere lahko uvrščamo med skrajne. V slepi ulici sem taval nekaj let. Občasno sem se zaganjal v zidovje. Stroški niso bili veliki, če ne zaračunam izgubljenega časa.

Bi lahko rekli, da je potrebno v povprečju 10 minut za vpis ene osebe? Bi se kolegi strinjali s takim 'normativom'?

Odgovora na vprašanje, koliko bi stal (moj) rodovnik torej praktično ni mogoče dati. Vseeno bom za konec poskušal podati nekakšne okvire.

Začetek je tako rekoč zastonj. Nič nas namreč ne stane, če na list papirja ali v za to namenjeni obrazec Moji predniki, še bolje pa kar v računalniško datoteko vpišemo vse, kar vemo o svojih prednikih. Največkrat bodo pri tem vpisane dve ali tri generacije prednikov, to je navadno manj kot 10 oseb. Če lahko s pomočjo poizvedb pri živečih sorodnikih ali s pomočjo domačih arhivov dodamo še eno generacijo, bo vpisanih oseb okrog 15. Tudi s tem še ne bo omembe vrednih stroškov.

Če za tipični model vzamemo, da smo pred obiskom arhiva dokumentirali starše in oba para starih staršev, imamo poleg izhodiščne osebe (navadno samega sebe) še šest oseb, očeta in mamo ter njuna starša.

Generacija starih staršev se je za večino danes živečih rodoslovcev rojevala v prvih letih 20. ali v zadnjih 19. stoletja. Za pridobitev teh podatkov je navadno treba iti v arhiv.Za poenostavitev vzemimo, da so bili vsi štirje stari starši iz župnij, ki pripadajo Ljubljanski nadškofiji, in lahko pričakujemo, da so potrebne matične knjige na enem mestu. Z malo sreče, bomo podatke za naslednjo generacijo, to so štirje pradedi in štiri prababice našli v enem dnevu.

Z malo več sreče bomo morda na podoben način našli podatke še za generacijo praprastaršev. Teh bi bilo že šestnajst, osem prapradedov in osem praprababic. V idealnem primeru bi za raziskavo te generacije porabili dva dneva.

Za rodovnik s štirimi generacijami prednikov, to je brez izhodiščne osebe 30 oseb, bi v dokaj srečnih okoliščinah porabili samo tri dni.

Raziskava vsake naslednje generacije bo zahtevala veliko več kot podvojen dosedanji čas. Tako lahko za naslednjo generacijo že računamo z približno enim tednom, pa najbrž ne bi uspeli dokumentirati vseh 64 oseb v tej generaciji.

Vnaprejšnja ocena stroškov za šesto in morda še starejše generacije je povsem nemogoča.

Zaključimo lahko z grobo oceno, da bomo za rodovnik s šestimi generacijami v povprečju porabili dva tedna. Če bomo za to delo najeli strokovnjaka, nas bo rezultat v verjetno stal od 400 do 1.000, če se pogovarjamo v evrih. Prav toliko bi nam lahko prihranili naši dedje, če bi nam zapustili tisto, kar ne stane nič.

Peter Hawlina

Sorodna tematika je v prispevku Koliko je vredno rodoslovno raziskovalno delo.

Kako začeti z rodoslovjem
Leta 1998 je pri Cankarjevi založbi izšel obsežnejši priročnik z naslovom Moj rodovnik, ki ga je napisal Vasja Butina. Priporočila za delo so bila večkrat objavljena v časopisu Drevesa, ki ga...
Povzetek vojnega dnevnika Milana Škerlja
Nekaj za uvod. Milan Škerlj se je rodil 4. septembra 1975 v Ljubljani. Svojo mladost je preživljal na službenih krajih njegovega očeta sodnika – in to v raznih slovenskih krajih (Črnomlju, Kranju,...
Poročilo nadzornega odbora SRD za...
Slovensko rodoslovno društvo Nadzorni odbor POROČILO nadzornega odbora za leto 2013 Nadzorni odbor društva, je dne 25. 02. 2014 pregledal finančno poslovanje SRD za poslovno leto 2013. Pregled je...
Kako drago je rodoslovje
Kot vsaka druga ljubiteljska dejavnost, je tudi rodoslovje povezano s stroški. Ti so lahko majhni, če pri raziskovanju in dokumentiranju sorodstva ne gremo v globino in širino. Prav zanemarljivi...
Main page Contacts Search Contacts Search