Domov
V prvem delu sem skušal razložiti besede: kri, vsi sinovi (hčere), Slovenci (Slovenke, Slovenija). V drugem delu tega pisanja skušam smiselno razčleniti še besedi ponos in ognjišče (ozemlje, obseg države). Te pojme sem povzel iz naslovnega in nekaterih drugih gesel narodovih buditeliev. Navedel sem npr. Hajd na tabor. na bojišče, tam si braniš rod ognjišče; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
PONOS. Na svoje slovenstvo nisem pretirano ponosen, samo po sebi se mi ne zdi nič posebnega, tega dejstva ne čutim kot kakšno posebno milost. Nobenega veselja in ponosa ne čutim ob pomisli na možnost, da bi za domovino daroval »srce, življenje in dušo« posebno še, če bi domovina kaj takega zahtevala od mene skozi ukaze obrambnega ministra; tovrstne patetične izjave, govorance, domačijska osladnost in podobna navlaka mi gredo bolj kot ne, na živce. S svojo domovino sicer čisto zložno shajam, nisem je imel nikdar namena menjati in je, kot kaže, tudi ne bom. Tudi če bi imel na voljo »vse kraje, kar jih strop neba prekriva«, bi se verjetno ne ločil od nje. Rodovna pripadnost je pri takih konštatacijah gotovo pomembna, a gre pri vsej stvari vendarle še za nekaj več. To je tisto, kar tujci zaznavajo, ko zatrjujejo, da jim je Slovenija všeč, pa ne znajo opredeliti zakaj. Življenje v Sloveniji jim je všeč, ker je moja domovina (še) slaba. Ali če parafraziram sintagmo Petra Hawline: "Slovenija bo dobra, dokler bo slaba!" Besedi "dobro" ali "slabo" ne gre razumevati v njunih najbolj neposrednih pomenih, temveč v relativnostnih pomenskih pregibih. V mislih imam predvsem mejna pomenska območja obeh besed, kjer kompleksna opredelitev ene besede prehaja v drugo.
Velika večina mojih rojakov razumeva Slovenijo kot slabo, radi bi jo razvili, modernizirali in na vse mogoče načine popravili. Ko bi vse to postorili, bi se jim zdela boljša in nazadnje verjetno celo dobra. V ta namen bi ponosno križem kražem razpeljali vse mogoče ceste in avtoceste, zajezili in regulirali bi vse vode in vodotoke, polja bi pozidali z mogočnimi industrijskimi obrati, delovno silo bi zbrali z vseh koncev in krajev in bi zanjo pozidali brezkončna stanovanjska naselja, vse skupaj bi povezovala nedoločljiva infrastruktura, na vsak vogal bi namestili kakšen računalnik ali vsaj monitor. Vizija take Slovenije je, tako se zdi, mojim rojakom simpatična, prijetna, dobra ali tako nekako. Na tako Slovenijo bi bili ponosni. Osebno nimam takih občutkov. Moja domovina se mi zdi dovolj dobra že kar taka, kakršna je. Tako se mi je naredila že omenjena pomenska ambivalenca besed "dobro" in "slabo", ko je dobro, takrat, ko je slabo in obratno.
Moji rojaki se ob različnih priložnostih zaklinjajo, da so ponosni na svojo domovino. Včasih koga od njih vprašam, kaj da je vzrok njihovemu ponosu. Po navadi vprašanja niso posebno veseli in odvrnejo, da so ponosni na svojo domovino "kar tako". Vrtam vanje in jih vprašam, kaj pomeni izraz "kar tako". Tisti, ki se jim še ljubi pogovarjati z menoj, se zamislijo in rečejo: imamo lepo naravo, slavno zgodovino, Slovenci da naj bi bili kremeniti ljudje ... Čez čas nekateri dodajo: imamo slavne pesnike, pisatelje, pa slikarje, kiparje, športnike, znanstvenike, glasbenike ... ob tem dodajajo in naštevajo: Triglav Postojnska jama, vinogradi, .... Prešeren, Cankar, Trubar, Valvasor, Ressel, Kosovel, Jakopič, Jaki, Iežek, Križaj, Košir, Bilač, Fornezzi, Avseniki, Šraufciger, Auer .... Pri teh zadnjih imenih se nekoliko zamislijo in rečejo, da morda nanje mogoče vendarle ne kaže biti posebno ponosen, čeprav so jim zelo pri srcu. Morda je treba nekaj pripomb o tem, kaj naj bi bil standarden občutek ponosa. V vsakdanjem okolju je ponos razmeroma lahko opredeljiv in določljiv. Izrazi se s primerjalnimi razmerji v okoljih kot na primer: dete s posluhom igra harmoniko v lokalni glasbeni šoli. To je lahko čisto soliden vzrok za občutek ponosa pri roditeljih. Sosed ima velik avto in je nanj ponosen. Tudi ta ponos je čisto trivialen in ne potrebuje posebne razlage. Ljudje so ponosni na lepo urejen vrt in cvetoče rože. Ponosni so, ker ne pijejo alkoholnih pijač, ne kade, ne … Drugi so ponosni, ker to in še kaj drugega delajo. Nekateri so ponosni, ker nimajo nikoli časa. Tudi dolga potovanja in počitnice v eksotičnih krajih so lahko vzrok za ponos. Naštevanju zlepa ni konca. Skupna vsem tem opisom ponosa je vezanost na razmeroma ozko okolje; že v okviru večjega naselja postane občutek ponosa brezpredmeten in brez pomena.
Če nekdo trdi, da je ponosen, ker je Slovenec, potem je ta občutek utemeljen le v primerjavi z enakovrednimi strukturami v okolici - z bližnjimi državnimi in narodnostnimi entitetami. Za nas je to Evropa, bolj zahodna kot ostala, Severna Amerika in deloma Japonska.
Narava. Na naravo je težko biti ponosen, saj se je naredila sama od sebe - Triglav, Smrekovec, Postojnska jama, Škocjanske jame, Dolenjsko gričevje itd. Nekatere dele narave smo v preteklosti zgledno poselili in kultivirali, kot na primer: Goriška brda, Vipavsko dolino, Savinjsko dolino, Slovenske gorice, Ljubljansko barje ... za mene je najlepša Vipavska dolina. Pogled, kakor se razodene s Cola, je za moje vedenje in poznavanje naše domovine edinstven. Če bi bili Slovenci na svojo deželo in njeno podobo v resnici ponosni, je ne bi prepuščali prometni in infrastrukturni stihiji: skratka, skozi in po sredi Vipavske doline ne bi gradili avtoceste. Ponosni bi bili lahko na to, da še imamo lepo domovino v primerjavi z Italijo, Romunijo, Nemčijo itd. Če bi bili na podobo naše domovine ponosni, je ne bi smetili na vse mogoče načine, ne bi parkirali svojih vozil na zelenicah in pločnikih in kajjastvemkajševse.
Slavna zgodovina . Slovenci nimamo slavne zgodovine. Mene to ne vznemirja, čisto dobro se počutim brez slavne zgodovine. Slavna zgodovina je pogosto polna nečednosti, pobojev, spletk, intrig ... , na zbirko akcij, na katere je le težko biti ponosen ... Se mi pa zdi neprimerno in brez smisla primerjati naše Korošca, Kučana ali Koclja z Ludvikom XIV, Henrikom VIII, Friderikom Velikim, Katarino Veliko, Sulejmanom Veličastnim, Cezarjem, Disraelijem, Francem Jožefom ... Tvorci naše zgodovine so mogoče čisto simpatične osebnosti, njihov pomen za slovensko zgodovino je najbrž nesporen, biti nanje ponosen v nekih širših razsežnostih pa je za moje razumevanje ponosa stvar neizenačenih meril in miselne šlamparije.
Slovenski pesniki, pisatelji, znanstveniki, filozofi, glasbeniki, arhitekti, igralci ... Osebno zelo cenim mnoge izmed njih. Dosežki nekaterih posameznikov so verjetno primerljivi s svetovnimi, za nekatere, posebno živeče, pogosto pripominjamo, da "imajo mednarodno reputacijo".
Večkrat vzamem v roke kak leksikon, enciklopedijo ali podobne knjige različnih provenienc, največ ameriške, angleške, francoske, nemške, avstrijske, italijanske, ruske in češke. V angloameriških publikacijah le s težavo najdem slovensko ime, Francozi so nam nekoliko bolj naklonjeni. Precej več pozornosti nam naklonijo Nemci in Avstrijci. Že leta 1896 je mogoče v Kleine Brockhaus leksikonu najti Prešernovo ime. V Grosse Brockhausu iz leta 1912 ga ni. Itd. V ruskih izdajah smo razmeroma dobro zastopani, v čeških še bolj. Kljub vsemu je vtis precej klavern. Številčno razmerje med Slovenci in narodi, ki jih omenjam, je nekako 1:10 do 1:100. Naša zastopanost v omenjenih publikacijah, ki so lahko merilo za primerjalni občutek ponosa, niti približno ni v skladu z omenjenimi razmerji. za primer navajam našo zastopanost v francoskem velikem Laroussu, ki obsega 10 debelih knjig. Samostojna gesla imajo tile Slovenci: Cankar, Gallus, Jakac, Jakopič, Kardelj, Korošec, Plečnik, Prešeren, Trubar in Tito. Vpogled v znamenito Britansko enciklopedijo mi je skozi računalnik omogočil prijatelj. V tej publikaciji imajo samostojna gesla tile Slovenci: Cankar, Gallus, Prešeren, Adamič L., Korošec, Kardelj, Gallus, Hohenwart, Cobenzl, Hugo Wolf, Tito.
S Slovenijo naj bi bil po istem viru povezan tudi nek "Jerome, Saint". Iz pojasnil se je izkazalo, da gre za krščanskega svetnika Hieronima. Dodano je tudi tole pojasnilo: "Rojen okrog leta 347 v Stridonu, Dalmacija. Blizu nekdanjega Stridona stoji sedaj moderna Ljubljana". Če Britanski enciklopediji pridodamo venetske teorijo o poreklu Slovencev, venetskega konja in njegove zagovornike, vse skupaj dobro premešamo in pretresemo, lahko mirne duše proglasimo sv. Hieronima, ki je bil n.b. izjemna osebnost za Slovenca. Skratka: v preglednih publikacijah po svetu nismo posebno dobro zastopani. S primerjalnim ponosom na osnovi teh podatkov ne pridemo posebno daleč. Ostane torej le še ponos "kar tako". Ta je nedefiniran, neizmerljiv in zato po svoje neuničljiv, večen.
OGNJIŠČE (ozemlje, teritorij, meje) . To besedo je v pesništvu Jovana Vesela Koseskega mogoče razumevati dobesedno, čeprav kontekst njene rabe daje slutiti, da je imel v mislih ozemeljski obseg Slovenije v skladu s takrat znanim političnim programom "Zedinjene Slovenije". Glavni akterji tega gibanja so želeli združiti "vse slovenske dežele" v enotno politično, kulturno in gospodarsko celoto, četudi v okrilju avstroogrske habsburške monarhije.
Nekateri moji bojevitejši in bolj vročekrvno nastrojeni rojaki si želijo ozemeljsko večjo Slovenijo. Pri tem se sklicujejo na "zgodovinske razloge"; zavzemajo se za "pravične meje"; meje, da naj bi bile take, da bi omogočale vsakršen, posebno gospodarski razcvet naše dežele; včasih bi se morale formirati po starih katastrskih mejah; na pomoč kličejo meje Ilirskih provinc in Koslerjev zemljevid "Kranjske in sosednjih pokrajin".
Zgodovinski vidik. Po tem načelu bi morala Slovenija obsegati vsa tista ozemlja, ki so kdaj pripadala kakšni slovenski državi. V mislih imajo zgodovinsko precej megleno Veliko Karantanijo od Benetk do Dunaja in predmestja Budimpešte, verjetno tudi Istro v celoti in vsaj še del Hrvaškega primorja s Kvarnerskimi otoki. Čudi me, da obseg Velike Slovenije ne premore zahtev po ozemljih pradomovine Slovencev, ki naj bi bila nekje za Krpati. Velika Slovenija bi lahko po tem principu obsegala tudi kakšen kos današnje Moldove, Ukrajine ali vsaj pol polotoka Krima. Posebno Krim se mi zdi zanimiv. Južno od Ljubljane imamo hrib istega imena ... kronski dokaz za to, da je bil polotok Krim ob Črnem morju včasih del Slovenije. Sploh je jug Ljubljane nadvse zanimiv, tam se nahaja tudi naselje Sibirija.., na misel mi prihaja dopolnjen slogan borcev za Veliko Slovenijo: "Zedinjena Slovenija od Benetk do Sibirije!" Poleg Slovencev imajo svojo zgodovino tudi drugi narodi. Po načelu "zgodovinske pripadnosti" posamezni državi bi si lahko Slovenijo mirne duše prilastili Bretonci, Albanci, Valižani, Baski in Irci kot potomci Keltov in Ilirov, ki so pred nami živeli na sončni strani Alp; Italijani kot nasledniki velikega Rimskega imperija; Francozi zaradi Napoleonovih osvajanj, Avstrijci, Nemci, Madžari ... celo Američani in Angleži, saj so nekaj asa po drugi svetovni vojni upravljali s Koroško in Primorsko. Predvsem pa: še pomnite, tovariši!, sedemdeset let smo živeli v Jugoslaviji - ali ima ta, kakršna že je, kakšne zgodovinske pravice do naše domovine?
Pravične meje. Kakšna naj bi bila "pravična meja" naše države, mi ni jasno. Kadar slišim ali preberem to sintagmo, se zmeraj kislo nasmehnem. Nikjer še nisem zasledil kakšnega namiga ali celo metodologije, po kateri naj bi prišli do pravičnih meja. Nasploh je beseda "pravičnost" velika sirota. Ali so plače, davki, posest, bogati sorodniki, zvijačnost, talenti, moč mišic ... pripadnost narodom - pravično porazdeljene! Vsakdanja praksa, TV dnevnik in branje časnikov so zadostni kriteriji za relativnost "pravičnosti". Kakšna naj bi bila torej pravična meja? Pravična meja je utopičen pojem. Po kriteriju pravičnosti naj bi se potegnile med Italijani, Slovenci, Avstrijci, Madžari in Hrvati take razmejitvene črte, da bi bili vsi z njimi popolnoma zadovoljni, veseli, srečni; na takih mejah naj bi vsi našteti narodi kar naprej prirejali festivale bratstva in enotnosti. Take utopične meje bi skoraj popolnoma izničile pojme, kot so sovraštvo, privoščljivost, mržnja, nacionalizem, etnična čistost, itd. Če se malo zamislim: Si res želimo meje, zaradi katerih se ne bi več mogli vsaj malo, od časa do časa, podjebavati!
"Gospodarske meje". V slovenskem kontekstu gre za Piranski zaliv. Slovenski naj bi bil v celoti. Iz gospodarskih razlogov. Z njim bi pridobili prost izhod na vsa morja sveta. Bolj širokopotezni borci za "gospodarske meje" Slovenije si želijo meje na reki Mirni. Omenjeni borci tudi povezujejo "gospodarske meje" s "pravičnostjo". Po isti metodi so Hrvati upravičeni do "pravičnega" koridorja" po ozemlju Slovenije do Italije in Avstrije. Podobne korekture mej bi si tako lahko zaželeli tudi Slovaki, Švicarji in Čehi, pa Bolivijci, Paragvajci in Kazahstanci. Kazahstanski "gospodarski koridor" do morja bi bil posebno zanimiv, bližnji bi šel kar čez Himalajo.
Zahteva po "slovenskem Piranskem zalivu" ima tudi sicer nekaj nadvse zanimivih podrobnosti in problemov. Piranski zaliv naj bi bil naš, Savudrija pa Hrvaška. Meja naj bi tako potekala po razmejitveni črti med kopnim in morjem. Take meje menda ni nikjer na svetu. Turist, ki bi z eno nogo stal na kopnem v Kanegri v Savudriji, bi z drugo nogo v vodi že načenjal teritorialno nedotakljivost naše države. Taka meja bi se po definiciji spreminjala s plimo in oseko ... da o valovih sploh ne govorim!
Meja v skladu s katastrskimi razdelitvami posameznih ozemelj. Pri takih opredeljevanjih meje gre po navadi za manjša ozemlja. Slovenci se na katastre sklicujemo v zvezi z našo mejo s Hrvati. To, kar je včasih pripadalo katastrskim občinam Koper, Izola, Piran, naj bi tudi sedaj "padlo" pod omenjene občine in s tem Sloveniji. Če pristanemo na "katastre" kot kriterij pripadnosti posameznih ozemelj, potem se nam lahko zgodi, da bodo naši sosedje zahtevali nove meje v skladu s "katastri" Trsta, ki so obsegali precejšnje kose tržaškega zaledja in s katastri Gorice, ki jim je pripadla skoraj cela Vipavska dolina. Srednjeveški katastri so še precej bolj eksotični. Oglejskim katastrom je pripadala Radovljica z Bledom, Tolmin je pripadal koroškim "katastrom", Škofja Loka je bila pod Freisinškimi "katastri" ... Naštevanju zlepa ni konca ne kraja; prav neverjetno je, kaj vse je že kdaj pripadlo na ta ali oni način temu ali drugemu. Sklicevanje na "katastre" je zelo dvorezno početje in ga borcem za Veliko Slovenijo odločno odsvetujem.
Meje, kakršne so. Meje med državami niso pravične, ne gospodarske, ne zgodovinske, ne katastrske ali kaj podobnega. Nastale so kot izraz moči med posameznimi akterji na vsakokratnem področju. Vojne in nasilni dogodki so bili najbolj običajni zunanji izrazi teh razmerij. Vse meje naše domovine so se formirale ob zaključkih vojnih spopadov. Lahko da bi bila moja domovina po nekaterih kriterijih večja ali pa tudi manjša kot je.
Tisti, ki s sedanjimi mejami niso zadovoljni, naj predvsem ne mlatijo prazne slame in naj ne vežejo besednih otrobov. Vzamejo naj meč in naj si s silo pridobe vse, kar jim manjka do Velike Slovenije. Preden to store, bi jih lepo prosil, da svoj osvajalski pohod odlože do konca mojih dni, pa še do konca dni mojih otrok, in potem do otrok otrokov, itd in tako naprej ...
Johan Galjot
(Nadaljevanje)
