Zanimanje za genetsko rodoslovje se je v društvu pričelo z dostopnostjo komercialnega testiranja dednine (DNK) po letu 2005. Posamezniki so pričeli sodelovati v projektu testiranja National Geographic ter nalagati rezultate na GEDmatch portal, ki omogoča obdelavo podatkov. Prve sestanke genetskega krožka smo organizirali leta 2014.

Ta projekt – Slovenska genetska dediščina – se je pričel razvijati v okviru SRD leta 2018 z naborom testirancev s priimki in rodovniki slovenskega porekla (Slovenian origin). Temelji na svetovni genetski zbirki podatkov pri Family Tree DNA, ki je pionir pri testiranju DNK za rodoslovne namene, naslednik GenoGraphic projekta in edini nudi tri vrste DNK testov za rodoslovje.

(1) Avtosomski testi (atDNA) so priljubljena vrsta DNK testov, saj so relativno poceni. Rezultate je mogoče povezati s spletnimi družinskimi drevesi. Z njimi identificiramo znane in neznane sorodnike, ki lahko rodoslovcem in družinskim zgodovinarjem zapolnijo vrzeli neznanih očetov ali staršev ter stkejo pretrgane vezi izseljencev. Skrbniki projekta pomagajo posameznikom, ki opravijo DNK test, razumeti pomen svojega ujemanja z drugimi testiranci in iskanja rodoslovne povezave med njimi. Svetujejo, kakšno nadaljnje testiranje ali raziskave so morda potrebni za potrditev njihovih genetskih ujemkov kot sorodnikov. Občasno novim članom približajo teoretični okvir in praktično uporabo avtosomskega testiranja ter metodološko delo z rezultati in uporabo orodij v okviru FTDNA ali Gedmatch portalov.
(2) Testi Y kromosoma (Y-DNA) testiranca uvrstijo na eno od številnih vej moškega svetovnega drevesa, ki sega vse do genetskega Adama. Z uvrstitvijo v Y-haploskupino in s primerjavami haplotipov na druge testirance iz različnih držav in na arheološke vzorce nam nudijo vpogled v zgodovinske migracije človeka, katerega del so bili tudi predniki Slovencev.
(3) Testi mitohondrijske DNK (mtDNA) pa nudijo vpogled v ženske linije vse do prazgodovine. Njihovi polimorfizmi se globalno razvrščajo v haploskupine vse do mitohondrijske Eve. S primerjavami na druge testirance iz različnih držav in na arheološke vzorce nam nudijo vpogled v zgodovinske migracije prednic in prednikov ter doprinesejo k razumevanju vpetosti slovenskih vzorcev v evropski in globalni prostor.

Širši družbeni pomen sodelovanja v projektu je uporaba avtosomskega testa skupaj z mtDNA in Y-DNA z namenom določitve slovenskega genetskega nabora ter primerjave slovenske populacije s sosednjimi in izvornimi. Vmesni rezultati uporabljenega modela se ujemajo z zaključki raziskovalcev, ki so pri analizi genetske povezanosti med različnimi populacijami ugotovili, da je slovenski genski sklad močno povezan z zahodnoslovanskimi populacijami in naj bi izhajal iz skupnega predslovenskega prebivalstva v regiji Srednje Evrope (Zupan, Andrej, Damjan Glavač. Genetska struktura slovenske populacije, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, Drevesa letnik 20, št.1, november 2013).

Rezultati genetskega testiranja sami po sebi še niso rodoslovni element, če niso povezani z rodoslovnimi podatki, kot so poreklo starih staršev in njihovih prednikov, popis predniških priimkov in rodovnik testiranca. Rezultati se tako povezujejo z rodovniki na FamilyTree DNA (ustvarjeni do septembra 2024), na MyHeritage ali na WikiTree.
Za primerjavo rodovnikov in rezultatov testiranja je priporočen tudi uporabniški račun na portalu Gedmatch. Projekt je podprt tudi s slovenskim kalkulatorjem sorodstva (U. Ocepek) in stranjo za izseljence (https://dna-slovenia.com/).

Projekt vodi Vlasta Knapič, aktivno pa sodelujejo Jasmina Stanojević, Juš Kovač, Jožek Košir, Peter Hawlina in  številni posamezniki, ki raziskujejo svoje rodbine. Pridružite se kot člani s svojimi vzorci, povabite pa tudi tiste, ki so zainteresirani za testiranje, pa še ne vedo natančno, kako pristopiti. Projekt sprejema donacije v skupni sklad, iz katerega se vplačajo testi zanimivih vzorcev brez mecena (Kako doniram v projekt Slovensko poreklo).

Napredni uporabniki bodo povabljeni tudi k aktivnemu načrtovanju in razvoju projekta s sodelovanjem javnosti pri odkrivanju korenin v geografskih regijah Srednje Evrope, kjer so slovenski govorci živeli v zadnjem tisočletju (Zemljevid slovenskih narečij; Ramovš, 1931). Slovensko poreklo je treba dokumentirati vsaj do časa Avstro-Ogrskega cesarstva (pred 1918).