Obvezno vodenje mrliške knjige je predpisal leta 1614 Rimski obrednik papeža Pavla V., ki je določil tudi vzorce, po katerem se naj pišejo vse tri vrste matičnih knjig. Do tedaj so bile podrobnosti vodenja matic prepuščene posameznim škofijam. V mrliških knjigah so vpisani podatki: leto, mesec in dan smrti, kraj s hišno številko, ime umrlega, njegova vera, spol in starost ter razlog smrti (bolezen ali način smrti), ki ga je navedel mrliški oglednik ali zdravnik. V mrliško knjigo so vpisovali tudi mrtvorojene otroke, umorjene, ponesrečene, obsojence in tiste, ki niso imeli cerkvenega pogreba.