Sandra Blagojević Štembergar je v samozaložbi izdala knjigo, posvečeno spominu rodbine Vidmar, po domače Plahte, iz  Šmihela pri Žužemberku.  Plahtečim, kot jih imenuje, se ni vedno godilo lepo, a so stoletja vztrajali v delu, veri in novih rodovih, ki si bodo sedaj lahko ob branju knjige bolje predstavljali dediščino, ki jo nosijo v sebi.

Avtorica je ustvarila zanimivo rodoslovno lepljenko spominov svoje mame, izsekov arhivskih virov, domoznanskih zapisov in literature, ki opisuje družbene pojave in zgodovinska dogajanja na ožjem območju Dolenjske. Glavnina spominov sega v desetletje pred drugo svetovno vojno. V štirinajstih poglavjih si bralec ali bralka iz opisanih detajlov in družinskih slik sestavi rodbinsko podobo. Rodoslovec pa morda zve za nekaj novih virov.

Iz župnikove kronike

Župnik Alojzij Zupanc (1893- 1974) je poleg običajnih pastoralnih zapisnikov po družinah pisal kroniko z zgodovino hiš v Šmihelu (rokopis v NŠALJ). Tako je bilo avtorici prihranjeno tisto raziskovalno delo, v katerega običajno vložimo veliko napora, da bi po spreminjanju priimkov in preštevilčenju hiš rekonstruirali, v kateri hiši so živeli popisani predniki. V Plahtetovi hiši, ki je pod spomeniškim varstvom ohranjena v prvotni podobi, je na vrhu klančka blizu šole in cerkve sv. Mihaela živelo deset rodov. V fevdalnem času, ko so bili kmetje nasajeni na posestva, ki so bila v lasti zemljiških gospodov, je bilo posestvo popisano v kroniki.

»Polgrunt je bil nekoč skupaj z Vrtačnikovim kot cel grunt. Darovan je bil nekoč cerkvi Sv. Petra na Kočevski gori. Vrtačnik v Šmihelu št. 9, ¼ nekdaj ½ in nekdaj cel grunt. Hišno ime pove, da je bil nekoč gospodar tega grunta doma na Vrtačah. Grunt je bil nekoč darovan cerkvi sv. Petra. Radi tega je bil podložen župniku v Žužemberku pod urbansko št. 29. Cerkvi Sv. Petra je dajal 40kr davka. Na tem gruntu stoje danes hiše Vrtačnika, Vestrova, Tekavčeva, Plahteča in Župčeva, sedaj Zajčeva. Najprej se je grunt razdelil na tri dele: Vrtačnik, Plahte, nekdaj Gašper, in Župec, sedaj Zajc. V drugi polovici 19. stoletja se je grunt razdelil.«

Avtorica je v knjigi uporabila citat zapisa iz kronike, ki je informacijsko veliko bogatejši od vsakega povzemanja zgodovine posestva. Zvemo za dajatve, ki so jih morali kmetje plačevati, za zgodovino lastništva, za nekaj ledinskih imen, s katerimi so poimenovali dele posestva, in za priimke, ki so se vrstili na posestvu. »Na tem gruntu je dolgo gospodaril rod Župecev. Župec pomeni župana nad malim številom kmetov, ki spadajo pod istega zemljiškega gospoda. Eden je moral biti Gašper, ker je bilo staro hišno ime Gašper…. V Šmihelu pa je 30. 10. 1804 umrl Jože Župec, star 44 let. Bil je šele 2 leti poročen. Vdova Urša Nahtigar (Kotnikova) pa je vzela Plahtečega Matijo, ki se je pisal Vidmar z Lipja (Vel.) in je zenesel hišno ime Plahte. Znanih je 6 gospodarjev Župcev in 5 gospodarjev Vidmarjev.”

Avtorica napravi še poskus razlage izvora priimka Vidmar. Srečala pa se je tudi z manjkajočimi matičnimi knjigami. Veliko Lipje, od koder je prišel Matija Vidmar, je del župnije Hinje, kjer je bilo med drugo svetovno vojno skupaj s cerkvijo uničenih tudi veliko arhivskih virov. Tako ni uspela najti ne zapisa o rojstvu Matije Vidmarja (v. Plahte), ne zapisa poroke z vdovo Uršo Nahtigal, ki naj bi bila rojena v Šmihelu pri Žužemberku.

Knjiga ima za neko rodbinsko zgodovino tisto, kar manjka v vsakem družinskem albumu s slikami: natačne opise, kdo je na sliki in kdaj je slika nastala. Brez teh zapisov potomci že v naslednji generaciji ne bodo več vedeli, kdo je kdo na sliki. V knjigi sicer prevladujejo družinske fotografije, nastale ob različnih priložnostih, kot so slavja in svatbe. Najde pa se tudi fotografska mojstrovina obnove cerkve v Šmihelu pri Žužemberku, kjer na odru med drugimi pozirajo »Plahteči fantje«.

Frančiški in Antonu Vidmarju, ki sta osrednji začetni par rodbine, se je v domači hiši v Šmihelu rodilo sedem otrok. A leta 1940 se je pri porodu zadnjega zapletlo in « Plahteča mati » je pri svojih petintridesetih letih umrla. Sinek je dobil ime po njej, v hišo pa se je poleg žalosti naselila tudi revščina.

Druga svetovna vojna

Življenjske zgodbe predstavljajo odsev tistega časa na Dolenjskem, ki jih občutimo in slutimo še kasnejše generacije. Z njimi se pri terenskem delu srečujemo tudi drugi rodoslovci. Avtorica zapiše: « Beli ali rdeči, levi ali desni, beli ali črni…. Kadar sem spraševala o partizanih svojo mami Slavko, mi je vedno govorila, da njen oče ni bil partizan. V vojni ni ne dobrih ne slabih, slišiš danes pripovedovati starejše ljudi, ker si danes to končno upajo povedati na glas. «.

Mamin spomin na očeta Antona je temeljil zgolj na enem kratkem srečanju med vojno, ko se je  oglasil doma in ji prinesel sladkarijo. Njegovo podobo je obudila s sliko iz knjige Zamolčane žrtve druge svetovne vojne 1941-1945 (Milan Muhič, 1999), kjer je v sanitetni ekipi v vlogi anesteziologa, kar v svojem poklicnem življenju opravlja tudi avtorica. Tako Anton Vidmar kot njegov brat Janez sta bila po koncu vojne razglašena za mrtva, življenje pa naj bi končala na Teharjih.

Namesto mame – mačeha

Na Plahteči domačiji je odraščalo osem otrok. Sedem se jih je rodilo Frančiški in Antonu Vidmarju. Šesta hčerka ni imela niti dve leti, ko je mama Frančiška umrla po porodu najmlajšega. Mamini sestri in stara mama iz Podgore v Dobrem Polju so najmlajšo vzele k sebi, ostali otroci pa so morali na hitro odrasti in pomagati pri delu ali pa so šli služit.

Čez nekaj let se je vdovec Anton znova poročil. Vzel je z Viktorijo Majer iz iste vasi. Tudi družina Majer, ki so ji domačini rekli pri Sevnških, je imela trdo življenje, ki je izklesalo njihove značaje. Avtorica opisuje, kako je šesta hčerka morala pri njih služiti kot pestrna, pri tem pa je trpela ne samo pomanjkanje ljubezni, pač pa v tistih vojnih časih tudi pomanjkanje hrane. Zdravnik je tako mačehi ukazal: « Jest dejte otroku, pa ne bo skup padal.« Mačeha je malo bolje skrbela za svojega sina, jim je pa hrane doma primanjkovalo.

Po končani drugi svetovni vojni je mačeha Viktorija spoznala, da se njen mož in oče otrok ne bo vrnil domov. Bila je boj za preživetje v času splošnega pomanjkanja in živil na karte.  Starejši otroci so našli zaposlitev, mlajši trije otroci pa postali delovna sila, od katere se mačeha dolgo ni hotela ločiti. Bežen opis trdega otroštva in težkih povojnih časov nam le da misliti, kako težko je ta povojna generacija gradila svoje življenje, družbo in državo, v kateri živimo danes.

Skromno življenje in recept

Kar mi je bilo pri branju všeč, je podajanje značajskih lastnosti kar mimogrede. Na primer za naslovom »Fani v Ljubljani« se skriva tankočuten opis pomanjkanja, ki pa je bilo vsesplošno: skromnih jedi, ki so jih kuhali, in tankih rezin črnega kruha. Na mizi se je pogosto znašla enolončnica, imenovana šara. Na vodi kuhane kocke krompirja, kolerabe in repe (ali pa le posušenih olupov te) ter na kolute narezan korenček. »Veselje je bilo takrat, ko je bil šari dodano še na koščke narezano sveže meso (perutnina ali svinjina). Če ne, pa je okus obogatila popečena čebula – prerezana in na kuhalni plošči na prerezanemu delu popečena. V jed so dodali še strok česna in če je pri hiši ostalo še kaj masti, so jo segreli in polili po vreli juhi. Kuhali niso po receptih, kuhali so po občutku in glede na sestavine, ki so bile na voljo.«

Skromno življenje in medsebojna pomoč znotraj družine in med vaščani, sta izoblikovala dobre ljudi. Fani je tako tudi v Ljubljani vedno rada pomagala ljudem okoli sebe. »S svojimi pridnimi rokami, skromnostjo in mirnim glasom je pomagala iskati pravo pot vsem, ki so pomoč potrebovali.« Tudi njena sestra Dani se je poročnega fotografiranja raje odrekla, kot da bi »stroške nosila gospod in gospa, ki sta jo vzela za svojo«.

Sklep

Opisani drobci pripovedovalke življenjskih zgodb, njene ohranjene fotografije in dodani zgodovinski in arhivski viri so primer rodoslovnega dela, ki postane za bralce v prihodnosti dragocena literatura. Rodoslovci lahko v prebranem najdejo nekaj virov, ki bodo koristni predvsem za tiste, ki raziskujejo v istih župnijah na Dolenjskem, ali pa imajo podobne povojne zgodbe.

Za morebitno prenovljeno izdajo pa bi si želeli videti tudi rodovnik, kakšen zemljevid in bolj splošen opis obravnavanih krajev porekla. V rodovniku je namreč prostor za bolj natančne zgodovinske podatke opisanih oseb, ki dajo bralcu hkrati drevesno strukturo generacij in kažipot med opisanimi osebami.

Zgodovinski dogodki, kot je izbruh griže leta 1935, ki zdaj štrlijo iz pripovedanja,  bi se tudi bolje brali v družbi splošnega opisa povezav Šmihela z večjimi kraji, kjer so bile bolnišnica, pošta, sodnija, kot tudi opisa prometnih povezav v Suhi Krajini med obema vojnama. Za bodoče rodove je sicer pojasnjeno nekatero starinsko izrazoslovje, vendar je kar verjetno, da ne bodo razumeli stavka, kot je: »Bolnike so iz Klečeta in Drašče vasi vozili v Šmihel kar s karolo, ker ni bilo ceste.«  (Kako to mislite, da ni bilo ceste?) Sicer pa čestitke avtorici, da je zapisala in nadgradila mamine spomine, nam posredovala dragocene odlomke iz zgodovinskih virov in prispevala svoje delo v rodoslovno knjižnico, kjer je delo Čas Plahtetov na voljo za branje.

Napisala: Vlasta Knapič

Objavljeno:16. april 2026