Avtorica knjige, Aleksandra Grabner Jonke, je poznavalka krajevne zgodovine, ki jo proučuje ob svojem delu. Na predstavitvi knjige so se ji pridružili učenci Podružnične osnovne šole Razbor in pevci Mešanega pevskega zbora Rožnik. Knjiga založbe Cerdonis iz Slovenj Gradca je v prosti prodaji.  Avtorica je predstavila vsebino njenega dela in dodala še kakšno zanimivost, ki je nastala ob zbiranju gradiva za knjigo LEPE SO DOGODIVŠČINE PLEŠIVŠKE, Zgodbe Plešivškega dvora in okolice.

Gospodarjev prapravnuk Andrea Butturini

Na prireditvi se je zbralo okrog 170 ljudi od blizu in daleč, tako da so napolnili dvorišče nekdanjega dvora Plešivec na Zgornjem Razborju pri Podgorju pri Slovenj Gradcu. Najdaljšo pot med vsemi obiskovalci sta opravila Andrea Butturini in njegova žena. Andrea je prapravnuk zadnjega Plešivčnikovega lastnika posestva pod Uršljo goro, s katerim je avtorica navezala stik na precej nenavaden način, in sicer preko pisemca, ki ga je pustila v aranžmaju na pokopališču v Trbižu v Italiji. Tja so namreč šli iskat grob potomcev Plešivčnikove veje, ki so se odselili v Italijo. Andrea je na predstavitvi najprej v italijanščini in nato še v slovenščini predstavil, o čem vse govorijo zgodbe v pričujoči knjigi. Potomci zadnjega Plešivčnika s Plešivca živijo danes v Trbižu, Trstu in Bologni.

Zgodbe v koroškem narečju

Kot piše v knjigi, je Plešivški dvor s pripadajočim posestvom nekoč predstavljal moč in bogastvo na več kot 1200 ha. Pričujoča knjiga poskuša predstaviti njegovo bogato zgodovino, vzpone in padce, poskuša pa ohraniti tudi jezik, ki ga starejši ljudje v okolici dvora govorijo danes. Prvi del vsebuje zgodbe v narečju, ki jih je pripovedovalo pet starejših okoliških prebivalcev. Nekatere zgodbe niso neposredno povezane z dvorom, ampak z bližnjo okolico, z Uršljo goro in s kraji, kamor so se sorodniki Plešivčnikovih razselili.

Pripovedovalci so se spomnili šestoglate letne hišice; visoko v lipah narejene verande, kjer so lastniki počivali; obdobja med vojno, ko je bil dvorec požgan, in obdobja po vojni, ko je tu živelo veliko ljudi. Opisali so menzo, ki je bila v upravni stavbi; smrt člana družine Rothschild, ki jo je povzročil jelen; rudarje, ki so tu iskali rude, in povodenj, ki je uničila mlin.

Učenci spoznavajo zgodovino na terenu

Na prireditvi so sodelovale nekdanje učenke, s katerimi je avtorica obiskala nekatere pričevalce. Dve sta danes že maturantki in drugi dve tudi že srednješolki. Navzočim so povedale nekaj zgodb v narečju, na primer o dogajanju med vojno, ko je bil dvorec požgan; o tem, kako ostati vedno mlad; kako je jelen v ogradi povzročil smrt člana družine Rothschild; kako so ljudje včasih bolj žvižgali; za kaj so uporabljali zimerhaus in verando, ki je bila visoko v lipah… Nastopili so tudi vsi učenci 2. triletja Podružnične osnovne šole Razbor, ki jih avtorica letos poučuje. Predstavili so nekaj pesmi, ki so jih prispevali za knjigo, in še kakšno zgodbo v narečju. Program je popestril še MePZ Rožnik, pri dveh glasbenih točkah so se mu pridružili učenci, skupaj so zapeli pesmi Siničja tožba in Slovenija, od kod lepote tvoje.

Govorniki na prireditvi

Zbrane je nagovoril dr. Vinko Skitek, višji arhivist iz Pokrajinskega arhiva Maribor, Enote za Koroško, ki je opravil recenzijo zgodovinskega dela knjige. Zgodbe v narečju je povedala tudi ena od pričevalk, Ana Kočnik, p. d. Končnikova Anica iz Tople. Na domačijo Končnikovih se je poročila Marija Plešivčnik, sestra zadnjega lastnika Plešivčnikovega rodu.

Nekaj besed so spregovorili še mag. Romana Lesjak, županja Občine Črna na Koroškem; Martina Šisernik, podžupanja Mestne občine Slovenj Gradec, in Rihard Rupreht, mestni svetnik ter sin enega od pričevalcev.

Na dogodku so bili prisotni še: ena od petih pričevalcev, Marija Plesnik, p. d. Lauterjeva; Marta Repanšek, ki ima veliko izkušenj z zbiranjem in zapisovanjem folklornega izročila in je pomagala pri zapisu zgodb v narečju; Lucija Štamulak, ki je opravila jezikovni pregled; urednik fotografij Tomo Jeseničnik; prim. mag. Franc Verovnik, dr. med., ki je prispeval razglednice; Andrej Knez ‒ SANS, ki je knjigo oblikoval; Andrej Golob, direktor založbe Cerdonis.

O nastanku knjige

Knjiga je nastajala dobrih pet let. Zakaj je do nastanka sploh prišlo? Pred leti je avtorica s strani vodstva matične šole v Podgorju pri Slovenj Gradcu dobila zadolžitev, da na Podružnični osnovni šoli Razbor, kjer je zaposlena, pripravijo gradivo za izdajo knjige o Plešivškem dvoru in pripadajočem posestvu. Tako so svoj delež prispevali tudi učenci. Ogledali so si ostanke nekoč mogočnih poslopij, učenci so tvorili pesmi na temo Plešivškega dvora, te so vključene v knjigo, starejše učenke so z avtorico obiskale nekatere pričevalce, urile so se v zapisu slišanih besedil v narečju … Kasneje je šola od izdaje knjige v taki obliki in v takem obsegu odstopila. Ker je bilo zbranega in pripravljenega že toliko gradiva, se je avtorica odločila, da delo nadaljuje sama in ga zaključi.

Finančno sta izid knjige podprla podjetje TOP-KOP prevozi in gradbena dela, d. o. o., ki deluje na območju nekdanjega Plešivškega posestva, in Mestna občina Slovenj Gradec. V drugem delu knjige je sicer predstavljen zgodovinski pregled dogajanja na Plešivškem dvoru, ki je bil pomemben gospodarski temelj v kraju, ki je nudil zaposlitev in naselitev najemnikov z družinami na posestvu, zgradil cesto in kot mecen omogočil gradnjo šole in pomagal župniji.

Knjiga je zanimiva za širšo javnost in za rodoslovce, še posebno za tiste, ki se ukvarjajo s koroškim območjem in se srečujejo z več stoletno zgodovino svobodnih rodov in krajev pod Uršljo goro.

Prispeval: Matjaž Boštar Pratnekar
Objavljeno: 19. maja 2026

Posodobitev: Aleksandra Grabner Jonke,
26. junija 2026